Johann Siebenhirter, prvi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija s Koroške, ki ga papež Pavel II. (Enej Silvij Piccolomini) leta 1469 umesti v baziliki v Lateranu, ob navzočnosti cesarja Friderika III. (slika v Deželnem muzeju v Celovcu). V ospredju slike so podani trije prizori skupaj: cesar in papež, ki blagoslavlja velikega mojstra; cesar in papež, ki mu podeli viteški udarec z mečem na rame; cesar, ki preko papeža izroča velikemu mojstru prapor novega reda.

 

 

Njegov sedež je bil in je še vedno v Milštatu (Millstatt)

Viteški Red sv. Jurija

na Koroškem

 

Članek o tem viteškem redu je na spletni strani Carantha objavil dr. Jožko Šavli. Po njegovem spada Viteški Red sv. Jurija na Koroškem med zgodovinsko zapuščino Karantanije, katere naslednici sta danes Avstrija in Slovenija. Objavo članka nam je dovolilo uredništvo omenjene spletne strani (Op. ur.)

 

Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je bil ustanovljen po zaobljubi cesarja Friderika III., ki so ga leta 1462 v palači Hofburg oblegali uporni dunajski meščani. Cesar je bil sin nadvojvode Ernesta Železnega, ki se je leta 1414 ustoličil na Knežjem kamnu, na Gosposvetskem polju. Najprej je imel naziv nadvojvoda Friderik V. in bil 1440 izvoljen za kralja. Kot kralj se ni želel ustoličiti na Knežjem kamnu. V zameno je moral deželnim stanovom izdati pismo, s katerim je jamčil njihove in dežele stare pravice. Leta 1452 je bil izvoljen za cesarja, z nazivom Friderik III. Cesarja je rešil obleganja češki kralj Jurij Podiebrad, pomagale pa so tudi druge njemu zveste čete.

 

Da bi izpolnil svojo zaobljubo, se je Friderik III. leta 1468 podal k papežu v Rim. Papež Pavel II. je ustanovitev novega reda potrdil. Na čelo reda je umestil prvega velikega mojstra. To je bil Johannn Siebenhirter, ki je izhajal iz ugledne dunajske družine. Za sedež je cesar odkazal redu opuščeno benediktinsko opatijo v koroškem Milštatu (Millstatt). Opatijo so utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadom Turkov.

 

Čudovito izdelan gotski nagrobnik sv. Domicijana v opatijski cerkvi v Milštatu (1449). Nahajal se je na vrhu svetnikovega vzvišenega groba, v današnji kapeli  sv. Ane. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v steklen baročni sarkofag v posebni kapeli, kjer je še danes.

 

Novo ustanovljeni red si je kot svojega sozavetnika izbral sv. Domicijana, čigar grob se je nahajal v tamkajšnji opatijski cerkvi. Na upodobitvah se ob Domicijanu nahaja ščit, na katerem sta koroški in bavarski grb. Iz tega je razvidno, da so sv. Domicijana, ustanovitelja cerkve sv. Odrešenika v Milštatu (okoli 800), zamenjavali z Aribom, ki je ustanovil tamkajšnjo benediktinsko opatijo (okoli 1077) in je bil palatin Bavarske in Karantanije.

 

Toda sv. Domicijan je upodobljen s klobukom kneza. Knez je bil tudi Aribo, vendar ne suveren vladar, kar je bil sv. Domicijan. Zato drži ta v desnici tudi prapor.

 

Freska nad vhodom na žegen ob cerkvi v Milštatu: na sredini Kristus Odrešenik; na desni sv. Jurij, ki ubija zmaja; na levi sv. Domicijan, sozavetnik novega reda. Freska je nastala med 1490 in 1500.

 

Nagrobnika v cerkvi v Milštatu: na prvem Johann Siebenhirter, prvi veliki mojster, na drugem je Johann Geumann, drugi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija.

 

Leta 1479 je Friderik III. izročil redu tudi škofijo v Dunajskem Novem mestu (ust. 1469). Postala je drugi sedež reda. Leta 1489 je bil veliki mojster povzdignjen v viteški stan. Toda opatija je od benediktincev podedovala velike dolgove, ki jih je moral red odplačevati. Kljub velikim posestim je vsled tega komaj pokrival tekoče stroške za zdrževanje. Članov je bilo malo, leta 1471 je bilo samo 11 vitezov. Vitezi niso mogli narediti ničesar proti Turkom, ki so leta 1473 navalili na Koroško, Leta 1478 so Turki vpadli celo v Milštat, toda utrjena opatija je pred njimi vzdržala.

 

Ko je leta 1493 cesar Maksimilijan I. nasledil na cesarskem prestolu svojega očeta, Friderika III., je v podporo reda ustanovil Bratovščino sv. Jurija z nazivom »kronani vitezi«. Leta 1503 je isti cesar ustanovil tudi Družbo sv. Jurija. Leta 1508 je umrl veliki mojster Johann Siebenhirter. Nasledil ga je formalno »izvoljeni« Johann Geumann, ki pa je šele leta 1518 uradno prejel naslov velikega mojstra in knežji stan.

 

Marija v sijočem vencu, pod njo kleči Johann Geumann, drugi veliki mojster Viteškega Reda sv. Jurija. Slika je nastala okoli 1515 in se nahaja v Deželnem muzeju v Celovcu.

 

Cesar Maksimilijan I. je leta 1511 svečano razglasil svoj vstop v Viteški Red sv. Jurija. Slika ga kaže na prestolu. Nad njim je cesarski grb z dvoglavim orlom, na levi burgundsko – avstrijski grb in na desni grb sv. Jurija. Pod prestolom je pisar Treitzsaurwein. Na zadnji stopnici se nahaja napis (v prevodu): Piši o moji grobni ustanovi ter o moji izvoljeni družini in rodbini.

 

Naziv grobna ustanova (Grabstift) se je nanašal na družbo, ki naj bi skrbela za negovanje cesarjevega groba in za počastitev njegovega spomina ob obletnicah. Očitno tudi z mašo na grobu. Cesar je imel namen, da bi bil njegov grob prav v ustanovi sv. Jurija, to je v Milštatu. Naletel pa je na nasprotovanje na cerkveni strani. Zato je leta 1513 od te namere odstopil. Danes se njegova grobnica, z vsem sijajem, nahaja v Innsbrucku. Cerkev z grobnico je dal zgraditi njegov sin, cesar Ferdinand I.

 

Cesar Maksimiliijan vstopi v Viteški Red sv. Jurija in narekuje pisarju (Marx Treitzsaurwein): “Piši o moji nagrobni ustanovi in o moji izvoljeni družini in rodu”.

 

Cesar Maksimilijan I. je bil zadnji veliki zavetnik reda. Pod njegovim varstvom in z njegovo podporo so v nekdanji opatiji in cerkvi izvedli obnovitvena dela. Leta 1520 je nastala na cerkvi znamenita freska “Poslednja sodba”. Naslikal jo je Urban Görtschacher iz Beljaka, po nalogu viteza Avguština Reinwalda. Toda po smrti cesarja († 1519) so prenahale tudi podpore. Njegov sin in naslednik, cesar Karel V., za red ni imel več posluha.

 

Leta 1521 toži veliki mojster, da je ustanova postala kaj klavrna zapuščina; da člani nimajo več posluha za red, hočejo biti povsem prosti in imajo radi vino; da se okoriščajo z dediščino bogatih in puščajo umirati uboge brez zakramentov… Upoštevati moramo, da je bil to čas renesanse, to je, neke popolne sprostitve življenja v dobrem in slabem. Vitezi reda so izhajali iz plemiških in premožnih rodbin, kjer je vladala tudi precejšnja razuzdanost. Veliki mojster Johann Geumann je umrl leta 1533. Imetje kloštra so zatem zanemarjali. Naslednik pokojnega, veliki mojster Wolfgang Prandtner, pa je bival v gradu Trautmannsdorf ob reki Leitha (Sp. Avstrinja) in sploh ni nikoli prišel v Milštat.

 

Po smrti Prandtnerja leta 1541 je bil red že tako razmajan, da naslednika niso več volili. Za posesti so imenovali komisarsko upravo. Občasno tudi izmed članov ugledne koroške rodbine Khevenhüller. Nekateri vitezi so red zapustili. Vendar pa je njegova uradna razpustitev izostala, ker bi to terjalo preveč birokratskih postopkov. Sledili so kot upravitelji: 1568 – 1573, Urban Österreicher, škof na Krki (Gurk); 1573 – 1594, Janez Kobenzl, ki je leta 1593 naročil slikarju Osvaldu Kreusl iz Št. Vida izdelavo čudovitega postnega prta; 1594 – 1597, Janez Tavčar, škof v Lublani.

 

Leta 1598 so Milštat z vso posestjo izročili jezuitom v Gradcu kot finančno podlago za tamkajšnji jezuitski kolegij (univerzo). Leta 1602 je izročitev jezuitom potrdil tudi nadvojvoda Avstrije, kasnejši cesar Ferdinand I. Tako je red vsaj v Milštatu prenehal.

 

Graščina nekdanjega Viteškega Reda sv. Jurija v Milštatu. Notranji borjač s staro lipo.

 

Znameniti postni prt v Milštatu. Izdelavo je leta 1593 naročil upravitelj Janez Kobenzl, izdelal pa ga je slikar Osvald Kreusl iz Št. Vida. Prt izobesijo v postnem času, pred Veliko nočjo.

 

Čas po letu 1600, do danes

 

Red sv. Jurija v Milštatu je razpadel, a ni bil ukinjen. Obstajal je naprej, vendar imamo o tem le nekaj podatkov. V knjigi “Österreichisches Ordenshandbuch“ je navedeno:.. novoustanovljeni viteški red v 18. stol., ki ima svoj sedež na Dunaju, do 1839 na Bavarskem in od tedaj v Rimu… Njegov priorat v Avstriji je leta 1848 potrdil cesar Franc Jožef I., leta 1917 pa cesar Karel I. Vse to je sicer zabeleženo, ne obstajajo pa o tem ustrezne listine, niti o tem, da je bi red ponovno oživljen. Potrditev Karla I. je bila ustna, o čemer je dovolj prič.

 

Izraz “novoustanovljeni” ima pomen na novo oživljeni. Če bi res šlo za ustanovitev, bi bil ga moral potrditi papež. O prenosu sedeža v Rim prav tako ne obstaja kaka listina. In tudi ne o tem, da je red postal rimska kongregacija. Da pa gre še vedno za isti koroški red priča njegov uradni naziv v italijanščini: „Imperiale Ordine Militare Capitolare di S. Giorgio in Carinzia“, v prevodu: Cesarski kapiteljski viteški red sv. Jurija na Koroškem. Vodi ga veliki mojster ali njegov namestnik.

 

Beseda „cesarski“ v nazivu reda pomeni, da ga je ustanovil cesar, beseda „kapitularni“ pa, da ga vodi kapitelj oz. zbor. Najbolj značilen je v nazivu izraz „in Carinzia“ (na Koroškem). Nanaša se na prvoten sedež, ki ga je red imel v Milštatu, ko je bil ustanovljen. Ob tem nazivu pa se postavlja tudi širše vprašanje, in sicer: ali ga smemo uvrstiti v karantansko in slovensko zgodovinsko izročilo?

 

Red kot ustanova, če si slovenstvo predstavljamo zgolj kot jezikovno pripadnost, ni slovenski. Z zgodovinsko pravnega vidika pa je nedvomno dediščina Karantanije, katere zgodovinsko in politično izročilo je nadaljevala predvsem Koroška. Gledano s tega vidika, je torej omenjeni viteški red karantanski in koroški, kot je tudi avstrijski in slovenski.

 

 

Današnji križ Viteškega Reda sv. Jurija na Koroškem, ki ima svoj sedež v Rimu. Krona na njem se nanaša na naziv “kronani vitezi”, ki ga je njegovim članom podeli cesar Maksimilijan I.

 

Zgodovinska navezava na karantansko slovenske dežele izhaja tudi od njegovega ustanovitelja, cesarja Friderika III. Ta je bil sin in naslednik nadvojvode Ernesta Železnega († 1424), vladarja Notranje Avstrije, ki je bila naslednica Karantanije in je povezovala Koroško, Štajersko, Kranjsko, (notranjo) Istro in Trst. Sozavetnik reda je sv. Domicijan, je prav tako karantansko slovenski vojvoda. Slovesen sprejem novih članov poteka tudi danes v Domicijanovi kapeli v Milštatu. Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je torej tudi karantansko slovenski.

 

Po prvi svetovni vojni, ko so Habsburžani izgubili Avstrijo, se je red znašel v povsem novih razmerah. Imel je še nekaj članov v Avstriji, toda njegov sedež je bil v Rimu. Tamkajšnji rektor zavoda Collegio Teutonico di Santa Maria dell’Anima, škof Hudal, je bil začasni duhovni prior reda in je izdelal na desetih straneh Spomenico (Promemoria) o zgodovinskem razvoju in njegovem tedanjem statusu, ob upoštevanju novih političnih razmer. V svojem spisu je poudaril splošen pomen rodbine Habsburg za red in njegovo potrditev s strani cesarja Karla I. leta 1917.

V prihodnje naj bi bil red svetnega značaja, kar je pomenilo, da bo neodvisen od Cerkve. Navedeno je bilo, nadalje, da cesar Karel I. obdrži vrhovnost nad raznimi viteškimi redovi, kot je npr. Red zlatega runa, pa tudi Red sv. Jurija. Okoli 1920 so od cesarja potrjeni zaupniki posodobili strukturo reda. Cesar je uvedel tudi Plavi križ kot znak dobrodelne in bolniške pomoči.

 

Uradni obredni meč (kopija v opatijskem muzeju v Milštatu), ki ga je imel Johann Siebenhirter, prvi veliki mojstra Reda sv. Jurija. Na njem je napis „AVE MARIA GRACIA PLENA“.

 

Leta 1992 si je red postaivil za cilj, da svoje arhive prenese spet v Avstrijo in da si vitezi izvolijo izmed sebe novega velikega mojstra. Bil je izvoljen, vendar je kmalu potem umrl. Do nadaljnega vodi red vrhovni upravitelj (bailli). V tem položaju ima red svoj duhovni in imenski center spet Milštatu. V njegovem okviru deluje dobrodelna služba, imenovana Pomoč sv. Jurija, ki ima sedež na Dunaju.

 

Kdor želi postati član reda, mora v izpričati, da je pripravljen pomagati šibkejšim ljudem v imenu Kristusa in po nasledstvu Sv. Jurija; delovati, nadalje, v duhu zahodnega krščanskega izročila in se držati načel krščanske ljubezni do bližnjega ter obrambe pred razdiralnimi težnjami.

 

Za sprejem v red so lahko predlagani moški kot ženske, ki se priznavajo h krščanstvu in imajo vidno mesto v cerkvenem, kulturnem in socialnem življenju. Sprejem odobri veliki mojster ali začasni upravitelj. Poteka pa v Domicijanovi kapeli stare redovne cerkve v Milštatu. Število vitezov je zadnje čase nekoliko naraslo.

 

Križec Viteškega Reda sv. Jurija s Koroške (Karantanije) danes.

Red ima naziv:  Sovrano Militare Ospitaliero Ordine di San Giorgio in Carinzia.

 

Sprejem novega viteza v red (investitura) poteka s slovesnim viteškim udarcem, ki ga opravi veliki mojster ali njegov odposlanec. Pri tem izročijo novem članu tudi znamenja reda in redovni plašč. Sledi slovesna maša v cerkvi v Milštatu. Ženske članice nosijo naziv dame. Člani imajo različne stopnje. Zavezani so, kolikor jim je le mogoče, udeleževati se redovnega živeljenja in po svojih močeh podpirati Sklad pomoči sv. Jurija.

 

V opatijskem muzeju v Milštatu so na ogled številna umetniška dela, ko je tam imel svoj sedež Red sv. Jurija. Med temi so tudi faksimili dragocenih rokopisov kot tudi latinski molitvenik Johanna Siebenhirterja, v katerem so dragocene miniature, antifonar (zbirka odpevov), pa tudi slavni molitvenik Maksimilijana I.; v njem so perorisbe Albrechta Dürerja, Albrechta Altdorferja in Lukasa Cranacha.

 

Zadnji goriški grof Lenart je leta 1495 podaril redu nekaj poročnih skrinj svoje soproge, Paole Gonzaga, ki jih je izdelal Andrea Mantegna. Eno od teh hranijo tudi v omenjenem muzeju.

 

Po sv. Juriju je po svetu imenovanih več redov, tako: Križ sv. Jurija, Medalja sv. Jurija (oboje v Vel. Britaniji in na Sev. Irskem), ruski Red sv. Jurija, Jurijev red (Bavarska), Red sv. Jurija (Hannover), Red sv. Jurija in ponovnega zedinjenja (Napolj), Red sv. Jurija za vojaške zasluge (Vojvodstvo Lucca), Vojaški red sv. Jurija (Vojvodstvo Parma), Vojaški red sv. Jurija (Krajestvo dveh Sicilij), Red sv. Jurija (Romunija).

 

Knjiga o Viteškem Redu sv. Jurija s Koroške, izšla v Rimu 1975, napisal Luciano Pelliccioni di Poli, strani 327 (30 €)

 

 

Nekaj virov:

 

- Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten, 2. Auflage, Anton Schroll, Dunaj 1981, str. 397 - 408.

- Wilhelm Deuer: Hauptpfarrkirche St. Salvator und Allerheiligen in Millstatt. Christliche Kunststätten Österreichs 274, Verlag St. Peter, Solnograd 1996.

- Matthias Meierbrugger: Die Geschichte von Millstatt, Marktgemeinde Millstatt im Verlag Ferd. Kleinmayr, Celovec 1964; erw. Neuauflage: Carinthia Verlag, Celovec 1989, str. 93 - 133.

- Maria Mairold: Die Millstätter Bibliothek, v: Geschichtsverein für Kärnten, Carinthia 170, Celovec 1980, str. 87 – 106.

- Erika Weinzierl - Fischer: Geschichte des Benediktinerklosters Millstatt in Kärnten. Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Band 33. Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Celovec 1951

- Roman Freiherr v. Proházka: Österreichisches Ordenshandbuch, izdal Graf Klenau OHG, München 1974

- Peter F. Wallnöfer: Der S.M.H. Ritter-Orden vom heiligen Georg in Kärnten im 20. Jhdt., iztis iz Carinthia I, Celovec 2005