Gorenja Trebuša, včeraj morišče IX. korpusa, danes idilična (?) izletniška točka za naivne pohodnike.

IX. korpus

V katoliškem tedniku Družina (12. 11. 2006) je bilo objavljeno pismo bralca, na katerega smo postali pozorni in ga na tem mestu ponatiskujemo. Njegov avtor Ambrož Kodelja (Doberdob) opiše pomore, ki jih je med in ob koncu druge vojne zagrešil IX. korpus, zlasti še nad primorskimi domobranci (brez vsakršnega sojenja). Opiše nadalje tudi morišča v Gorenji Trebuši, do danes zamolčana… Naj k pismu dodamo še to, kar so nam pripovedovali nekdanji borci: številni partizani so med vojno preposto izginjali (bili likvidirani). Naj piscu omenjenega pisma izrazimo vse priznaje za njegov poseg. V mesecu novembru, ko se spominjamo naših pokojnih, pa pomislimo tudi na vse tiste pomorjene slovenske fante in može, ki jim pod staro Jugo in niti pod sedanjo Slovenijo ni bilo postavljeno primerno spominsko obeležje. Kot ironija temu pa se v Gorenji Trebuši na najbolj vidnem mestu šopiri spomenik komunistični Jugoslaviji, v imenu katere so korpusovci morili. Op. ur.

Pismo v Družini

V Gorici v Sloveniji so predstavili knjigo Novljanovo stoletje, ki jo je uredil Lado Ambrožič, sin Lada Ambrožiča – Novljana, nekdanjega generala IX. korpusa in poznanega pisca zgodovine NOB-ja. Generalov sin je na več kot 500 straneh prenesel očetove 60-letne spomine. General je preminil pred dvema letama star 96 let.

Ob tej predstavitvi so generala Lada Ambrožiča primerjali z dvema Slovencema, to sta general Rudolf Maister in mislec Edvard Kocbek. Velika evforija, ki jo je ustvarila izbrana publika, je primerjavo potrdila. Vse skupaj pa je treba jemati z veliko rezervo, še zlasti primerjavo z Edvardom Kocbekom, ki je kljub velikokrat zagonetnim odločitvam bil popolnoma nekaj drugaga od omejenega generala. Tudi primerjava generala Maistra z vodstvom NOB-ja je vprašljiva.

IX. korpus je bil ustanovljen 13. decembra 1943 in razformiran 16. maja 1945. Ta dva datuma sta za Primorce pomembna, saj ju marsikdo ne pozna, pa prav zato velikokrat napačnopresoja in vrednoti dogodke zadnje vojne na Primorskem. Zanimivo je, da se tudi navzoči zgodovinar, ki se je oglasil ob predstavitvi knjige, ni obregnil ob nekatera naravnost grozeča dejstva, k jih je zagrešil IX. korpus. Samoumevno pa je tudi, da pri tem za vsa ta dejanja nosijo krivdo tisti, ki so mu poveljevali.

Še vedno je sporen umik domobrancev s Tolminske, Grahovega ob Bači in Kobarida proti Gorici, ki so jih partizani napadli 30. aprila 1945 pri Dolgi njivi. Pobite domobrance so partizani zmetali v Sočo, preostale pa, ki so se razbežali, so zajeli pri Mrzleku, natančno pri koritu, kjer je tekoča voda. Nekaj jih je tedaj zbežalo, ostale pa so pozaprli v Solkanu in nekatere, a ne vse, zaslišali. Partizanske simpatizerje so izpustili, druge pa pobili in zmetali v eno izmed brezen - verjetno je to brezno Zagomila pri Grgarju. Glavnina pobitih domobrancev so bili mladi fante s Tolminskega, ki so se ob koncu vojne znašli v teh vrstah in mariskdo ploh ni vedel, kaj se dogaja…

Načelnik NZ-ja za severno Primorsko je bil tedaj Anton Hvala. On je zasliševal domobranskega poveljnika postojanke Grahovo ob Bači, Avguština Žnidaršiča, ki je bil doma iz Morskega pri Kanalu. O tem zasliševanju v Gorici 5. maja 1945 ne obstaja noben zapis. Gospod Hvala je bil dolga leta po vojni v Gorici v Sloveniji inšpektor za delo.

Ob predstavitvi Novljanove knjige so vsi skupaj pozabili, da se je Pokrajinska komisija VOS za Primorsko avgusta 1944 preimenovala v Odsek Ozne za območje IX. korpusa in delovala v Gorenji Trebuši, s sedežem na kmetiji na Gradu, ki je v zgornjem delu Trebuške doline. Ozna je imela glavne zapore na drugem koncu, to je na Bogatinovšu, glavna zasliševanja pa so opravljali na kmetiji v Rižah. Žrtve, takšne ali drugačne,so od kmetije Na gradu vodili uro hoda v Podgrivško grapo in jih tam postrelili. Po oceni domačinov naj bi bilo tu pokopano na stotine žrtev!

Tudi melišče nad Babjim poljem bi nam lahko kaj povedalo, če bi spregovorilo o grobovih na danes že porasli jasi…. Grobovi v smrekovem gozdu med Lazi in Govci “slovijo po štirih šuštarjih”. Ti štirje partizani so čez dan opravljali čevljarski poklic, zvečer pa, da ni pokalo, so se lotilli skrivnostnega posla in s čevljarskim kladivom pobijali… Dobro se spominjam, ko mi je v mestecu vrtnic enega od teh šuštarjev pokazal stric, ki je bi v tistem času terenec, in mi prišepnil: “Ta je krvavi šuštar!” Šele danes razumem, kaj je hotel povedati!

Makčeva grapa na specialki. Med vojno in se leta po njej ni bilo ceste po dolini Trebušnice, temveč le tista, ki se je spuščala po rebrih na levi strani. Grapa je bila torej precej odmaknjena.

Tudi Makčeva grapa ni bila partizanom neznana. Tukaj naj bi ležalo vsaj enaindvajset mož in fantov, ki so bili zajeti v Črnem vrhu nad Idrijo! Nekoliko naprej je Podgrivška grapa, ki sem jo že omenil. Prav tako ne moremo mimo Makčevega boršta, kjer so zopet grobovi... Tam pod zaraslo in propadlo kmetijo na Bogatinovšu, kakih dvesto metrov od hiše na mali danes zaraščeni jasi pod strmino, je tudi verjetno grob duhovnika Antona Piska iz Kanala ob Soči. V dokumentu Ozne beremo, da je bil ustreljen 3. novembra 1944. Ena od domnev je tudi ta, da so tu nekje pokopane žrtve cerkljanske tragedije.

Kadarkoli grem v Solkan po ulici IX. korpusa, me pri srcu stisne, ko se spomnim na vse te dogodke. Prav tako se mi zdi naravnost nezaslišano, da se ta nesrečna dejanja, ki jih je zagrešilo vodstvo IX. korpusa, nikoli ne omenjajo, kaj šele da bi jih kdo obžaloval ali vsaj priznal! Res je, da je vojna bila vojna, vendar so nekatere svari pri IX. korpusu naravnost pošastne.

Primorci naj bi ne pozabili na Gorenjo Trebušo. Ne samo na okrog osemdeset prebivalcev, kolikor jih še vztraja tam, pač pa tudi na vse tiste, in teh je kar nekaj sto, ki raztreseni nemo pričajo o grozotah zadnje vojne in tudi IX. korpusa ob gornjem toku reke Trebučice in so nam živim v žalosten spomin.