12.decembra 2007 :

V Primorkem dnevniku (11. decembra, 2007) se je prizadevna Lelja Rehar Sancin spoprijela z dvoumim izražanjem, ki se nanaša na različno razumevanje ure, Na primer za 10.30 rečejo na Tržaškem, pa tudi še kje na Primorskem po italijanskem zgledu, ob »desetih in pol«. V Sloveniji pa ob »pol enajstih«. Reharca trdi, da vsled tega prihaja do nesporazumov, ker bi na sestanek, napovedan za »pol enajstih«, prišel primorski človek ob 11.30. Ženska seveda pretirava, saj pač mora nekaj zapisati v sestavek, ki ji ga gotovo dobro honorirajo. V svojem sestavku pa avtorica ne more mimo neke splošne paranoje, ki je dokaj razširjena med polizobraženci. Izraz »pol enajstih« naj bi bil tvorjen po nemškem zgledu. Odkod ona to ve? (Ja, es muß auch solche Käutze geben!). Kot slavistka ali slovenistka bi morala biti bolj strokovna, ne pa se posluževati stare »metode«, s katero so nam domači polizobraženi hlapci vtepali manjvrednost in vse izraze, ki imajo kake dvojnike v nemščini, razglašali za nemške. Mogoče ima Reharca v smislu iste metode tudi besedo »mama« (it. mamma) za tvorbo po italijanskem zgledu? 

(Opazovalec)

26.novembra 2007 :

Dragi prijatelji!

Povsem po naključju sem našel to vašo stran. Prijetno me je presenetila velika objektivnost in strpnost vašega pisanja. Predolgo bi bilo naštevati vse članke, ki sem jih z zanimanjem prebral in ki so mi odkrili marsikaj novega, posebno iz dogajanja v naši prelepi in večkrat zapostavljeni Primorski.

Dovolim pa si eno samo pripombo, ki jo prosim, ne vzemite za slabo: Imenujte glavne krivce za toliko gorja in nesrece med nami po njihovem pravem in polnem imenu: KOMUNIZEM IN FAŠIZEM. Pod temi blodnimi idejami so trpeli tudi mnogi Italijani in mnogi Srbi in se mi zdi zato škoda, da ne bi jasno povedali, kdo nas je poskušal in se poskusa uničiti nas kot ljudi in kot Slovence.- Korajžno naprej v borbi za svobodo in resnico!Bog vas živi! - Marjan

Op. ur. Komunizem in fašizem? Kje sta že? Mi zavračamo vsakršen –izem, in s tem tudi današnje oblike ideologije nasilja, ki usužnjuje svobodo človeka. Tako odklanjamo tudi sedanji režim podtalne jugoslovanske (velesrbske) klike v Sloveniji, ki preko popolne uzurpacije “medijev” gospodari nad mišljenjem slovenskih ljudi in jih ustrahuje. Zavračamo monopol nad gospodarstvom in delovnimi mesti, ki ga ista klika izvaja preko zloglasnega Foruma 21 ustrahovaje na ta način slovenske ljudi, ki so stalno v strahu za delovna mesta. Obsojamo, nadalje, teror nad mišljenjem najstnikov, ki ga spet ista klika izvaja po šolah, pa njihovo strumentaliziranje kot tudi zavajanje na stranpota. In to še zlasti v primerih, ko se mladi iskreno zanimajo za zgodovinsko identiteto Slovencev, ki izhaja iz nekdanje Karantanije. Trudimo se, da bi bili pravični do vseh, zato tudi obsojamo gonjo, ki jo spet ista klika uprizarja proti domobrancem kot tudi proti partizanom. Sodimo, da ima danes njihovo sporočilo “Ko bo svoboda zasijala…” še vedno svoj pomen. Vsakdo pa mora sporočilo o svobodi začeti izvajati najprej pri sebi.

17.novembra 2007 :

Pozdravljeni,

Na spletu se nahaja Slovenska spletna stran, ki podrobno govori o grboslovju (heraldiki), predvsem o grboslovju v srednjeevropskem prostoru, kamor Slovenija tudi sodi. Ker gre za podrobno razlago in opis grboslovja, je stran več kot dobrodošla.

Poglejte: http://www.grboslovje.si/

06.novembra 2007 :

Pozdravljene sodržavljanke in sodržavljani!

Kot prvo naj vam jasno povem, da sem v prvem krogu volil gospoda Gasparija, ki je bil še kar dobra možna izbira. Sedaj v drugem krogu bom volil gospoda Peterleta, ker Danila ne bom volil. Bil je proti osamosvojitvi Slovenije. Sramota, ki ji ni para.

Podatek, da bo Peterle vrnil Cerkvi zemljo je izmišljen, saj je Cerkev zemljo dobila nazaj v času vladavine LDS, oziroma Ropove vlade. Večji del časa je bila na oblasti ta stran, ki ima na sebi mnogo madežev, samo jih še ne prizna. Tudi do tega bo moralo priti, ne bo pa prišlo, če bodo še kar naprej na vrhu.

Peterleta podpirajo znane evropske osebnosti: Angela Merkl, Sarkozy, predsednik evropskega parlamenta, ... Ko bo Slovenija v začetku naslednjega leta predsedovala EU, bo Peterle ogromno naredil za Slovenijo! Da ne omenjam, da je bil Evropejec leta.

Kdo pa Turka?

Na koncu naj vam povem, da nisem obremenjen s preteklostjo, vedno volim tisto, kar mislim, da je prav, tako bom naredil tudi sedaj. Peterle ima moj glas!!!

Poglejte dokument, ki marsikaj pove.
http://shrani.si/f/2M/Cc/1Nmvqny/turkprotiosamosv.pdf

Lojze Peterle je človek s srcem, ki bije za Slovenijo! Evropa in svet mu nista tuja, vplivni evropski politiki so njegovi prijatelji! To so dejstva, ki jih ne more nihče spregledati. Nikoli, nikoli in res nikoli ne bom volil človeka, ki je bil proti osamosvojitvi Slovenije. Skoraj bi lahko rekel, da sem totalni nasprotnik desnice. A v tem primeru ima Peterle moj glas! Glas za Peterleta, je glas za prihodnost Slovenije!

Lep teden!

5eR

01.oktobra 2007 :

TIGR je obstajal tudi skozi vso drugo svetovno vojno

 

Najprej bi rad izrazil veselje, ko sem zvedel da obstaja spletna stran, ki razčiščuje našo polpreteklo zgodovino v pravi luči. Vse pohvale Goriškim panterjem, ki ste tako dovzetni pri odkrivanju resnične zgodovine. Zato bi rad tudi sam obrazložil nekatera dejstva o mojem delovanju. Predvsem je važno dejstvo, da je organizacija TIGR obstajala tudi v času 2. sv. vojne.

Ob napadu Nemčije in Italije na Jugoslavijo aprila 1941, sem bil zaposlen v tovarni obutve v Zemunu, odkoder sem se udeleževal demonstracij v Beogradu.

Bil sem v Beogradu, ko so ga bombardirali. Precej bomb je bilo zažigalnih. Posamezni fosforni kosi, dolgi 20 – 30 cm so zažigali vse, kamor so padli. Tudi asfalt je gorel.

Vse je bežalo iz Beograda. Trupla so ležala ponekod kar po nekaj dni. Nihče ni vedel kje reševati. Vladala je zmeda.

Nad Zemunom smo opazovali neenak boj. Pet nemških lovcev je preganjalo enega našega. Razločno smo videli pilote in mehanike pri naših letalih na platformi, a nobeden ni poletel v pomoč napadenemu. Dve nemški letali sta vzela našega na merek in ga sestrelila tik pred pristankom. Sestreljeno letalo je pilotiral Slovenec.

Po prevzemu oblasti kralja Petra, je bila razglašena splošna mobilizacija. Takoj sem bil pripravljen na obrambo in se tudi javil najprej na policijo, tam pa so me napotili na vojno komando. Ta me je napotila v moj rojstni kraj v Slovenijo.

Policija je bila nezainteresirana za kar koli. Na razne prijave o skrivanju pred mobilizacijo in podobno sploh niso reagirali. Takoj se je dalo opaziti, da je nekaj prav hudo narobe.

Odšel sem v Zemun in na vlak proti Zagrebu. V Zagrebu so bile na delu ustaške enote. Bil sem odločno proti njim. Naslednji dan sem z vlakom prispel do Vrhnike, od tam pa peš do Dolenjega Jezera.

Ko sem prišel domov, sem ugotovil da živijo tam tuji ljudje, čeprav smo imeli hišo pod hipoteko.

Ob prihodu na Jezero sva se z bratom dogovorila, da bova šla v ilegalo. Brat je dobil zvezo z vodstvom in s tem tudi takojšen nalog za delovanje, seveda skrajno konspirativno. Dodeljena sva bila v VOS. Delovala sva skrajno previdno. Nikomur nisva povsem zaupala. Ena od prioritetnih nalog je bila organiziranje SKOJ – a. Vodstvo je potrebovalo informacije, kam so usmerjene italijanske vojaške enote po železnici, zlasti na velikem železniškem križišču v Pivki.

Najprej sem se pozanimal v sosednji vasi pri zavednih Slovencih. Ti so mi svetovali naj se obrnem na Jožeta Žigona, svaka člana organizacije TIGR Alojza Smrdela.

Po pojasnilu o namenu mojega obiska so Žigonovi takoj pristali na strogo zaupno sodelovanje, in v zelo kratkem času sem ob prihodnjih obiskih dobival zelo pomembne podatke, kam in katere enote pošilja Mussolini preko Pivke.

Te pridobljene podatke, sem dostavljal bratu. Poročila sva nosila v Ljubljano – nebotičnik.

Ilegalno literaturo, prineseno iz Ljubljane, ki jo je brat prinašal iz Cerknice, pa sem oddajal družini Žigon.

Povezava z Ljubljano je bila direktna. Organizacija TIGR je jemala moje prošnje in zahteve zelo resno in tako tudi delovala. Tako so mi posredovali pomembne podatke, pridobljene le iz višjih ali najvišjih italijanskih političnih vojaških krogov, ki so poznali priprave načrta za poznejši napad na tedanjo SZ. Na seznamih enot so bile točno navedene enote italijanske vojske, usmerjene na mejo s SZ v Romunijo preko železniških transportov del preko Reke in del preko Ljubljane. Kaj kmalu se je izkazalo, da so informacije točne, ker so navedene enote sodelovale v napadu na SZ iz Romunije na samem začetku.

Te podatke je vodstvo Kardelj – Brajnik pošiljalo takoj preko kurirja v Zagreb in naprej po radiu v Moskvo.

Brat mi je prinesel pohvalo in priznanje za odlično opravljene naloge, kar sem prenesel tudi naprej organizaciji TIGR.

Ob moji zadnji poti na Pivko, septembra 1941, me je doletela nesreča. Bil sem v globoki nezavesti. Za nekaj časa je bila veza prekinjena.. Moje delo je kasneje nadaljeval Sopko Miro.

V bolnišnici sem bil 6 mesecev. Brat me je večkrat obiskal, še posebej kadar je imel z Edom Brajnikom sestanke zaradi posebnih nalog. Deloval sem, kolikor mi je dopuščalo zdravstveno stanje. Spominjam se, da je dr. Janeš vohunil v prid Bele garde. Na to so me opozorili Vidovič Jože, strežnik, sestra Jedrt, in Kebe Jože, ekonom Ljubljanske bolnišnice. Dr. Janeš je bil sobni zdravnik na 1. kirurškem oddelku.

Iz časa bivanja v bolnišnici se spomnim obstreljenega BEGA funkcionarja. Naši so uredili, da se izprazni postelja poleg moje in na to mesto so dali ranjenega funkcionarja. Imel je prestreljeno glavo. Zabičali so mi, naj pazim, kdo ga bo obiskoval in kaj bo govoril, vendar obstreljeni ni spregovoril.

Poleti 1942 sem prišel iz bolnišnice domov. Brat je bil v ilegali in je bil komandir VOS-a. Vzdrževal je zveze z mano, ki sem bil prav tako v VOS, kot obveščevalec. Zahteval je , naj na terenu raziskujem prijave raznih terencev ali partizanov in preverjam resničnost njihovih navedb. Brat mi je rekel, da bom ob glavo, če kaj ne bo štimalo, ne glede na to, da sva brata.

Delovanje TIGR-a je CK ZKS ( centralni komite zveze komunistov Slovenije ) zanikal na vse mogoče načine, tudi sramotne ali še kaj hujšega, v kar je prisilil tudi svoje člane. Tudi Ule Alojz, Logar Albin in Kebe Jože zaposleni v UDBI za Slovenijo. Od njih je bilo zahtevano, da podajo izjavo, da na tem področju preko italijanske meje ni deloval nihče in da s Pivko – Primorsko ni bilo nobenih povezav.

To zahtevo je CK ZKS podkrepil z grožnjo odpustitve iz službe v kolikor ne podpišejo te izjave. Te izjave so seveda podpisali. Nahajajo se v  inv. Spisu  I 529/1 rep. Sl.

Dne 28. 10. 1981 so preklicali prvotno trditev, da s Primorsko ni bilo povezav.

Zaradi mojih zahtev, da mora biti član partije pošten, da ne sme biti zapleten v gospodarski in politični kriminal, da ne smejo biti na občini v službi izdajalci in podobni, se je začela zame in za mojo družino trnova pot, po kateri hodim še danes. Mojemu človeškemu dostojanstvu so prizadejali rane na najpodlejše načine. Celo fizično so me napadli in člani moje družine so se bali iti na cesto. Pretepali so celo moje mladoletne otroke, 6 in 8 let stare.

Na komiteju v Cerknici so bili nekateri mnenja, da sem načrtoval mini državni udar, s tem ko sem pisal maršalu Titu. Takrat so me aretirali in zaprli. Zaplenili so mi delno dokumentacijo, ki jo še do danes niso vrnili in me proglasili za izdajalca delavskega razreda in revolucije. Po uradnih vojaških dokumentih sem 75 procentni vojaški invalid, a ker so me označili za izdajalca, so mi 1961 odtrgali invalidnino, in od takrat še nisem dobil niti centa.

Za konec bi rad še poudaril, da imate zelo prav, kar se tiče srbske KOS. Ta je namreč še danes povsod in deluje, kakor vi pravite v vseh državnih in nedržavnih ustanovah v Sloveniji. To vem, ker sem bil tudi sam včasih pripadnik te službe.

Z. N., Notranjska

24.septembra :

Pink-ponk srbske KOS

 

Ker me nekorektno in lažnjivo napadate, v kolikor me sploh ne poznate oz. me sploh ne berete niti na forumih, vam predlagam, da objavite moj članek, ki zadeva tudi dr. Erlicha, ki ga večkrat omenjam tudi v drugih pisanih misli, tudi na raznih forumih. Ne mi podtikati, da ne govorim o komunističnih žrtvah. Sumim, da ste sami v službi UDBE. Nova taktika za prenos vseh zločinskih posegov slovenske KP na KOS, je dokaj otroška. Vsi komunisti, tudi srbski so bili zločinci. Tu ne mislim na tiste, ki jih omenjate in so bili opeharjeni v njihovi veri, da se borijo za Slovenijo, delali so pa revolucijo, ampak za voditelje kominterne, ki so bili vsi zločinci skupaj z "španskimi borci", drugače ne bi dosegli komandnih mest, saj v tem je bila KP pikolovsko selektivna. (Pavel Ferluga)

Goriski panterji – Ferlugovo pojasnilo glede prof. Ehrlicha jemljemo seveda na znanje in se tudi opravičujemo, ker smo mu očitali, da ga ni omenjal. Njegovega članka v zvezi s tem pa ne bomo objavili zaradi Ferluga samega, ki v svojih nazorih ni prepričljiv. Sodimo, da se gre “protkikomunizem”, podobno kot njegov pajdaš Ive A. Stanič (Kočevska Reka), samo zato, da bi razdvajal slovensko javnost - po nalogu srbske KOS. Včasih je prav zabavno gledati, kako njegova stran igra nekakšen ideološki pink-ponk s postkomunisti v LDS, SD in v Zares, za katerimi stoji kosovsko – prostozidarska liberalna “akademija”.

Resničen protikomunist bi moral ob primeru prof. Ehrlicha opozoriti še na vrsto drugih komunističnih žrtev. Naj opozorimo na prvem mestu na nedolžno žrtev, Lojzeta Grozdeta, pa na pisatelja Narteja Velikonjo, in seveda na obsodbo škofa Gregorija Rožmana, ki jo je izreklo – pazite! – vojaško sodišče, sodišče JLA. Je bilo to sodišče sploh pristojno za civilno osebo?… Po našem je Ferlugov “protikomunizem” zapoznela hajka argentinskskega tipa, ki jo je čas povozil že pred koncem nekdanje Juge. Protikomunistični zanos slovenskih beguncev v Argentini je bi sicer razumljiv. Toda njihov vrh, ki mu je načeloval neki Miloš Stare, ga je s svoji tednikom “Svobodna Slovenija” zlorabljal zato, da je protikomuniste usmerjal v prihodnjo “demokratično” Jugoslavijo. Samostojno Slovenijo pa je sovražil, kot mu je naročal srbski gospodar, ki ga je financiral preko prostozidarske centrale v Londonu. Podobno kot “podjetnika” Dušana Lajovica, ki sedaj financira Demokracijo. Ta je sicer »Janševa«, vendar o srbski KOS ne sme pisniti. Srbske generale, če jih omenja, mora navesti kot “beograjske generale”… Tako daleč smo, včasih res zadostuje samo beseda, da človek vidi, kaj je dejansko za “demokratično”masko.

Zadeva pa je še mnogo širša. V prenašanju zločinov med vojno samo na slovensko partijo, pri čemer je jugoslovanska oz. srbska centrala povsem izpuščena, sodelujejo zaupniki KOSa tudi na katoliški strani. Tako je imela npr. zgodovinarka Tamara Giesser Pečar na stežaj odprta vrata v vse arhive, ko je sestavljala svoje delo “Cerkev na zatožni klopi” (2005). Drugim vstop v arhive kosovski zaupniki otežkočajo ali onemogočajo in jim obenem še prikrito grozijo. Omenjena zgodovinarka je morala vse preganjanje slovenske Cerkve naprtiti seveda slovenski “partiji”.

Odgovoren je bil na ta način le slovenski partijski vrh, v prvi vrsti Ivan Maček. Navodila pa so prihajala seveda iz Belgrada. Zgodovinarka o tem “ni našla” v slovenskih arhivih ničesar, in tudi ni šla pogledat še v belgrajske arhive. Tako je srbska stran v vsej zadevi ostala “čista”. Tako nas Pečarka z “resnico” zvijačno prenaša okrog, ob ploksanju ubogih preganjanih in ostarelih duhovnikov.

Mi nikakor ne trdimo, da slovenska partija v zvezi z zločini med vojno in po vojni nima nobene odgovornosti. Ne moremo pa spregledati tega, kar delajo srbski lakaji tipa Ferluga, Dušan Lajovic, pa Pečarka in številni drugi, ki morajo srbsko stran pri svojih objavah popolnoma spregledati. Takšna je danes v Sloveniji “demokracija”! Še vedno čakamo, da nam bodisi Ferluga bodisi Žajdela navedeta glede Staneta Rozmana avtorje in literaturo, iz katere sta zajemala, ko sta navajala njegove “zločine”. Žajdela ga je, spet na straneh kosovske Družine, označil kar za vojnega kriminalca. O tem pa “literature” spet ni navedel. Objava v “verskem” listu naj bi bila za preprčljivost že sama na sebi dovolj!

Odgovornost za takšno zlorabo verskega tiska in vere ne gre samo v breme Janeza Grila, njegovega proslulega kosovsega direktorja, temveč tudi v breme slovenskih škofov, njegovih izdajateljev. Lahko prenesjo okrog večino vernih ovc, nikakor pa ne vseh. Se potem čudite, da v takih razmerah zaupanje v Cerkev in vero med slovenskimi ljudmi vedno bolj upada?

12.septembra :

Pozdrav in čestitke

7.9.2007

Nisem še vsega prebral, našel sem pa vas s pomočjo sv. Eme! – Spremeniti bo treba šolski program, dati veselja Slovencem, da bomo ponosni na naše korenine, pa da bo na Gosposvetskem polju pisalo: "Tod so živeli Karantanci, predniki današnjih Slovencev!" ... Kaj bi pa vam rad povedal?

Lansko leto so odrasli skavti v Trstu praznovali obletnico, pa je eden od članov povedal: "Zaradi komunizma in zločinov, je moja družina govorila samo italijansko in se za te tudi izdajala, od danes naprej, pa se bom trudil biti Slovenec!"

V začetku julija sem bil kot prostovoljec v Bibioneju. Spoznal sem sina slovenskih staršev, ki so sklenili, da se zaradi komunističnih zločinov ne bodo izdajali, kaj šele govorili slovensko!

Zvečer pa je prišla družina Nemanič iz Bele krajine in prepevala, posebno še dvanajstletni Jože, iz prepone, kot kak Pavarotti! "O solle mio" je tako navdušil Italijane, da me je eden njih ob ostalih črnskih duhovnih v angleščini in slovenščini vprašal: "Mar niste vsi Slovenci komunisti, ste tudi katoliki?"

Slovenca, če ga je še sram slovenstva? Pa je dejal: "Trudil se bom, drugače, kot do sedaj!"

Kakšen je torej lik Slovenca v zamejstvu?

Dokler ne bomo pokopali vseh, na tej ali oni strani, pa še dolgo naprej, bomo imeli sloves morilcev! Kompas je bil pač narobe nastavljen!

P.S. Ferluga me je hotel pred leti dobiti na svojo stran, zdaj je tiho. Kakšno stvar so mi objavili v Slovencu, zdaj pač nikjer več.

S spoštovanjem!

sotrudnik Peter, Hitri povž

Nanizal si kar nekaj vprašanj, ki bi terjala posebnega razčiščevanja. Ob tvoji omembi sv. Eme naj pripomnimo, da je cerkvena stran znova priznala karantanskega vojvodo sv. Domicijana, čigar grob je v Milštatu, za zgodovinsko osebo. Nemška zgodovinska »znanost« je njegov obstoj zanikala celih 80 let. Celovški škof Alojz Schwarz je konec junija 2006 odprl v Milštatu njegovo romarsko pot. O tem naš verski tednik Družina sploh ni poročal.

Omenjaš primere družin, ki da so zaradi »komunistične« Slovenije kar prenahali govoriti slovensko. Seveda ni šlo za nekaj slučajnega, temveč za posege jugoslovanske (srbske) tajne službe, ki je tudi na katoliški strani imela svoje zaupnike. Ti so širili gonjo proti »komunizmu«, zato da so s tem uničevali slovenstvo. Katoliški zaupniki udbe so to počenjali po vojni v Ameriki, Kanadi in Avstraliji. Neko gospo, ki se je žrtvovala, da je ob sobotah imela slovenski pouk, so razglasili za komunistično »komisarko« in slovenski pouk je seveda prenehal. Tudi takšne »katoličane« imamo med sabo Slovenci.

Kot si opazil, se gre »protikomunizem« še danes prosluli Pavel Ferluga. Vendar se pri tem skrbno ogiba omembe jugo-armade in tega, kar je v Sloveniji počela. Izogiba se prav tako temu, da bi omenil žrtve komunistične zarote, na primer prof. Ehrlicha ali mladca Lojzeta Grozdeta ali pa škofa Rožmana...

Za razliko od tega protikomunizem Goriških panterjev ne pomeni enostranskosti, temveč pravičnost. Spoštujemo vse borce za svobodo, tako partizane kot domobrance. Razumemo težke razmere povojnih let. Številni slovenski ljudje so morali prenehati hoditi v cerkev, da so lahko obdržali delovno mesto. Številni, preštevilni med njimi so bili prisiljeni vstopiti tudi v partijo. Tako so minevala leta.

Toda ko je prišel pravi trenutek, so se odločili za Slovenijo. Odločili mimo partijskega vrha z Milanom Kučanom, ki je hotel neko »asimetrično« Jugoslavijo. Samostojna Slovenija obstaja danes zahvaljujoč se tem »komunistom« in ne zaradi protikomunistične emigracije. Obstaja, zahvaljujoč se vsem tem ponižanim in razžaljenim slovenskim ljudem, ki so po več desetletjih rekli velesrbski Jugi svoj končni »ne«.

Toda Slovenija mora po tolikih letih dobiti tudi svojo pravo vsebino, svoj pravi obraz, ki ga predstavlja zgodovinska Karantanija. Stare postjugoslovanske strukture si na vse kriplje prizadevajo, da bi do tega ne prišlo. Tako bi Slovenijo lahko mirno vključile v neko »evroregijo«, v kateri bi izgubila svojo narodno in kulturno identiteto. V tem pa se seveda krepko motijo!

 

 19.avgust 2007 :

Najboljši so padli

Revolucija žre svoje otroke

Na Titovem grobu »največ Slovencev«

Ive A. Stanič, Kočevska Reka, se v slovenskem tisku s svojim paradnim protikomunizmom kaj rad oglaša v pismih bralcev in nameni tudi mojemu pismu v Demokraciji nekaj pohvalnih besed. Žal pa ni do kraja korekten, ko navaja moj »čudoviti« stavek: »Kdor ima pošten namen, ta razume in ne naseda današnjemu hujskanju.« Stavka namreč ne navede do konca, saj se ta nadaljuje in se v celoti glasi. »Kdor ima pošten namen, ta razume in ne naseda današnjemu hujskanju proti partizanom in še bolj proti domobrancem.«

Na ta način je stavek v njegovi vsebini stavek bistveno okrnil. Zakaj je to storil? Kot da bi mu kdo ne pustil, da navede bodisi partizane kot domobrance. Kot odločen zagovornik protikomunizma, kar pomeni tudi demokracijo in svobodo, glede omembe partizanov in domobrancev ne bi smel imeti kake ovire. Nasproti zlaganemu komunizmu bi moral biti on, tako bi glede na njegov protikomunizem pričakovali, v svojem nastopanju dosleden in korekten. Ker ni, nas njegov »protikomunizem« ne prepriča.

V svojem pismu podpira, nadalje, tudi stališča Pavla Ferluge, ki pa lahko nedvomno sam pove, kar ima na srcu. Ker pa ga že omenja, se ob tem spomnimo nekega pisma v tedniku Družina. V njem se je Ferluga »zgražal« pred vernimi bralci, da je bilo ob ponovni postavitvi Titovega spomenika (kipar Avgustinčić) v Kumrovcu prisotnih »največ Slovencev«. So imeli mogoče okoli vratu zvonce, da jih je lahko prepoznal? Obremenjevanje Slovencev s titovstvom v javnih glasilih ima v resnici že brado. Tudi hišo cvetja v Belgradu obiskuje namreč že dolga leta »največ Slovencev«...

Ostalo, kar Ive A. Stanič v svojem pismu navaja, je seveda že prežvečena hajka. Vse je vsmerjeno v razdvajanje Slovencev, če ne več na partizane in na domobrance pa na komuniste in protikomuniste. V ozadju tega najbrž ne stoji CIA, temveč prej srbska KOS. Sodim, da je tudi v zvezi z likvidiranimi partizani prav ta služba razširila krilatico: Najboljši so padli! To naj bi bila nekaka »tolažba« za prizadete svojce. V slovenskem zdomstvu, po drugi strani, pa je po svojih zaupnikih razširila drugo krilatico: Revolucija žre svoje otroke! In to naj bi bilo prizadetim zaradi komunistične revolucije, predvsem v Argentini, neko zadoščenje. Spoštovanje padlih, likvidiranih, pomorjenih... je eden izmed temeljev civilizirane družbe. Kdor ima torej pošten namen...

 

Franc Novak, Ljubljana

Objavljamo pismo našega sodelavca, ki je bilo naslovljeno na tednik Demokracija, kot odgovor na pismo enega izmed njenih bralcev (št. 25/2007). Tednik ga kljub svoji »demokraciji« ni objavil. In vemo, zakaj! Zato ker smo razkrili resnično ozadje »protikomunistov«, ki jih srbska stran tudi danes financira zato, da s tem poglablja razdor med Slovenci. Podobno so delali že med našimi izseljenci, kjer so po svojih plačanih zaupnikih in zaupnicah vnašali nenehne spore in kreganja med slovenska izseljenska društva. Prav do danes! Imeli so po vojni pod nadzorstvom tudi našo protikomunistično politično emigracijo v Argentini, ki je bila vsled tega skoraj v celoti »za Jugoslavijo« itd. Goriški panterji se ograjujemo od takšne nečedne in zahrbtne igre, ki se ji ni mogla, kljub njenemu naslovu, izogniti niti »Janševa« Demokracija. Financira in pogojuje jo namreč jugoslovansko (prosrbsko) usmerjeni Dušan Lajovic, ki se mora, ko gre za razkrivanje delovanja srbske tajne službe v Sloveniji, svoji demokraciji očitno odpovedati. Op.ur.

16.avgust 2007 :

»Ko bo svoboda zasijala...«

Odgovor na neko pismo

 

Neugnani »protikomunist« Pavel Ferluga omenja v svojem odgovoru Janku Turku, Demokracija (štev. 31/2007) spet Goriške panterje. Seveda se čutimo izzvane. Odgovarjamo mu kar na našem spletu, saj bi za objavo v Demokraciji bi naš odgovor, že zaradi njegove dolžine, verjetno le težko prišel na vrsto. Mogoče pa bi objava tudi izostala, saj je iznašanje nenavadnih stališč Pavla Ferluge za mnoge bralce lahko že nekoliko moteče (?).

Naj najprej pojasnimo – ker nam to spet očita – zakaj v Pismih bralcev našega spleta nismo objavili tudi njegovega odgovora Francu Novaku (Lublana). Zato, Pavel Ferluga, ker naš splet ni forum in tudi ne javna tribuna. Zato, ker smo presodili, da bi hotel tudi preko nas pošiljati v javnost svoje dolgovezne »poglede na temo«. Objavil jih je namreč že po več forumih, pa tudi v pismih bralcev nekaterih listov. Sedaj pa bi hotel s svojim »protikomunizmom« zavajati bralce še preko našega spleta?

Taktika je ista kot pri kritiki »našega Tita«, in včasih še Jovanke, in podobnih primerih. Ni namreč bistveno to, da lahko Tita in njegov entourage pri tem tudi kitično okrcajo. Bistveno je, da se o njem poroča in da se na ta način v javnosti vzdržuje njegov image. - Pavel Ferluga, ki od nas želi objavo njegovega odgovora Francu Novaku, bi hotel s tem tudi nas, ne da bi se mi zavedeli, potegniti v svojo »protikomunistično« kampanjo. Z objavljanjem njegovih »odgovorov« naj bi tudi mi, četudi jih odklanjamo, postali trobilo njegovih pogledov. – Tako daleč še nismo. »Nećeš ti...« pravijo v takih primerih na Balkanu in tokrat s tem tudi mi povsem soglašamo.

Po našem mnenju izvaja Ferluga samo taktiko srbske KOS. Ta ima ša vedno namen cepiti slovensko javnost na partizane in na domobrance in na ta način, po več kot pol stoletja, ščuvati potomce enih proti potomcem drugih. Vse to srbski strani še vedno uspeva. Uspeva ne samo s poudarjanjem »čiste« NOB na eni strani, temveč tudi z montiranjem »protikomunizma« na drugi. Zato tudi Pavel Ferluga navaja kot nekakšen aksiom, da poveljujoči kader v partizanih, zaradi svojega komunističnega internacionalizma, ni mogel in ni smel gojiti nacionalne zavesti in identitete. Top je zgolj zatrjevanje in navajanje, značilno še posebej za srbski slog in srbsko KOS, ki je očitno tudi tukaj v ozadju.

Mi ugotavljamo nasprotno! Prvič, ne pozabljamo na tisoče partizanskih borcev, ki so se borili samo za svobodo. Drugič, tudi poveljujoči kader je bil večinoma zaveden. Tudi večina komunistov je bila prepričana, da so svoboda, pa »slovansko« komunistično gibanje s Stalinom in »jugoslovansko« s Titom a čelu, eno in isto. Bili so zapeljani, vendar, z izjemo posameznikov, niso bili kriminalci. Celo komunistični kristjan Edvard Kocbek je v tako »svobodo« verjel, in še toliko drugih, npr. komunist Jože Srebrnič, pa partizan Ferdo Kravanja in seveda Franc Rozman... Zaradi tega nedvomno niso bili brez nacionalne zavesti in pristaši (kriminalnega) komunizma. Med njimi je bila tudi Angela Vode, za katero navaja Ferluga, da je bila iz partije izključena. Vendar je tudi ona v komunizem verjela.

Vsi slovensko zavedni levičarji, ki so dokaj naivno verjeli tudi v mater Rusijo in v njen »slovanski« komunizem, pa tudi v Stalina, so bili potem v partizanih izpostavljeni terorju. Terorju s strani slovenske partije, ta pa je bila sama pod terorjem srbskih t.i. krajišnikov, ki jih je v Slovenijo poslal Titov štab. Na čelu jim je bil prosluli Arso Jovanović. Bili so razmeščeni na ključne položaje po vseh partizanskih brigadah. Nimamo sicer o tem dovolj pričevanj, toda sodimo, da je prav srbski kader izdajal ukaze za likvidacije, pa za množične pomore civilnega prebivalstva. Pa tudi za nesmiselne napade na sovražnika, zato da je ta potem izvajal represalije nad nedolžnimi ljudmi...

Dalje, Pavel Ferluga pravi o komandantu Stanetu, da je njegova smrt res nejasna, vendar bo on še naprej vejel, da se je ponesrečil pri preizkušanju orožja. - Srbska KOS mu pač ne dovoli drugače, saj je bil Stane Rozman v resnici žrtev srbskih vrinjencev med partizane (Arso Jovanović). Novinar Ivo Žajdela, zato da bi na Staneta Rozmana in s tem na same partizane še bolj naščuval katoliško stran, ga vztrajno naziva zločinca. Ko smo mi njegovo ravnanje zavrnili, nam je v pismu zatrjeval, da se je pri svojem pisanju samo opiral na literaturo o Stanetu. Njegovo razlago je prevzel tudi Pavel Ferluga. Vendar pa iz te »literature« ne eden ne drugi nista navedla kakega avtorja po imenu. Žajdela ni nikoli omenil dekleta, s katero je imel Stane Rozman hčerko! Kje sta?

Glede legend, ki naj bi nastale ne samo o komandantu Rozmanu, temveč tudi o Walterju, Stalinu in, pazite, o Ribičiču, nas zadnji od teh še posebej zanima. Pa naj nam Pavel Ferluga navede o Ribičiču kako »legendo« in kje bi jo lahko prebrali...

Njegov »protikomunizem« je povrh vsega še torzo. Vprašujemo se, zakaj v svojih številnih člankih doslej nikoli ni omenil škofa Rožmana, ki ga postkomunistična mafija še danes vztrajno blati. Nekje smo zasledili, da ga je pred letom napadla v Mladini (25/2006) tudi srbska publicistka Spomenka Diklić Hribar. - Kaj pa pisatelj Narte Velikonja, ki so ga leta 1945 ustrelili! Pa Filip Terčelj, ustreljen leta 1946 zahrbtno od KNOJa samo zato, ker je bil zaveden primorski duhovnik! O njih in še o toliko drugih Pavel Ferluga ne ve (oziroma ne sme vedeti) ničesar.

In dalje, zakaj Ferluga nikoli ne omeni prof. Lamberta Ehrlicha, katoliškega duhovnika, ki je prvi iznesel idejo o samostojni slovenski državi? Komunistična stran ga je kot »klerofašista« dala ustreliti leta 1942! Po drugi vojni je isto idejo zastopal tudi Franc Jeza. Tudi njuno vlogo bi moral Ferluga poudariti. Še zlasti zato, ker sedanja vladna klika, zato da bi Ehrlicha in Jezo prikrila, poriva naprej Jožeta Pučnika kot »očeta« samostojne Slovenije, kar v resnici ni bil.

In še, zakaj se naš paradni »protikomunist« Ferluga nikoli ne pokloni spominu Lojzeta Grozdeta (19 let), ki so ga na Mirni leta 1943 mučili v pravi orgiji, ob spremljavi harmonike, in ga zatem zverinsko ubili? Mučili in ubili samo zato, ker je bil zelo veren katoliški dijak in pesnik. Tudi o njem naš Ferluga »ne ve« ničesar. Mi za takšen zločin ne krivimo kar partizanov in komunistov kot takšnih. Storilci imajo imena in priimke, ki pa jih stara Juga kot tudi samostojna (postkomunistična) Slovenija nista obelodanili.

Na začetku svojega odgovora nam Pavel Ferluga izrecno zagotavlja, da svojega prejšnjega pisma ni »natlačil« in da je razložil le nekaj svojih pogledov na temo. V resnici je tematski okvir kar precej presegel, kar naredi tudi v pričujočem pismu. Ob njegovem zaključku si namreč ne more kaj, da v zvezi z nami ne bi navajal še Sove in KOSa, ki da je »skrit v naših malih očeh«. Ko si je s tem dal duška, še grozeče povzdigne prst in pravi: Za rušenje današnje vlade so vsa sredstva dobrodošla, pa naj bodo še tako lažna in zavajajoča. To naj bi veljalo nam! - Joj, kako si nas prestrašil. - Očitno je, da za svoj »protikomunizem«, ki smo ga vzeli pod drobnogled, nimaš resnih argumentov. Ostane ti torej, povsem v balkanskem slogu, samo še zastraševanje (ubogi Pavel).

Zaradi tega in še zaradi toliko drugega nas »protikomunizem«, niti Pavla Ferluge (Komen) niti Iveta A. Staniča (Kočevska Reka) niti kakega Alojza Rebule, Ivana Omana in drugih korifej, nikakor ne prepriča. Njihov pravi namen, očitno po nalogu srbske KOS, je samo razdvajanje Slovencev. To pa Goriški panterji zavračamo! Spoštujemo vse slovenske ljudi, ki so se borili za svobodo, na kateri koli strani so se že znašli. Njihov boj za svobodo, boj partizanov, domobrancev in vseh drugih nam je dragocena dediščina. Zato tudi ne bomo nasedli propagandi srbske KOS, ki hoče preko svojih slovenskih lakajev razdvajati našo javnost v nedogled, vse do popolne izvotlitve slovenske zavesti.– Kdor pa brata mi ščuva na brata, ta bodi preklet! (Anton Aškerc). Toliko v vednost!

Goriški panterji

 

30.julij 2007 :

Doživeli smo pravkar pompozno proslavljanje obletnice, ko je vlak leta 1857 po novi Južni železnici pripeljal na njenem zadnjem odseku iz Lublane v Trst. Toda ob tej obletnici se je slavnostni vlak s slovenskim prometnim ministrom Božičem kot gostom ustavil že na postaji v Sežani, kjer so mu pripravili slovesen sprejem. Z italijansko stranjo se ni bilo mogoče dogovoriti, da bi vlak peljal do Trsta. To je bila samo najnovejša izmed mnogih šikan, ki jih tržaška šovinistična klika uprizarja proti Slovencem vsa leta po drugi svetovni vojni, ko je padel fašistični režim.

Tržaška klika je s tem, spet enkrat, hotela pokazati, kako je vzvišena nad nizkimi Slovenci. S tem pa je tudi na prav zgovoren način pokazala, kako bi bilo, če bi prišlo do tega, da bi bil Koper v prihodnje povezan s hitro železnico (koridor 5) preko Trsta. Da torej tisti rek »samo 6 km« ni nič drugega kot navaden bluf in da gre v resnici samo zato, da bi si tržaška stran podredila pristanišče v Kopru in ga blokirala. Za kakršnokoli »sodelovanje«, ki ga prav bučno oznanja, ni zrela in tudi ne bo.

Takšni dogodki sproti podirajo vsa prizadevanja Riccarda Illyja, predsednika dežele, da bi tudi Slovenijo pritegnil v svojo severno-jadransko »regijo« (s centrom v Trstu). Za šovinizem nasproti Slovencem, ki v Trstu in deželi še vedno obstaja, gotovo ni kriv zgolj on, saj je ta obstajal že pred njim in obstaja tudi mimo njega. Leta 1964, na primer, ko je bila ustanovljena samoupravna dežela Furlanija – Julijska krajina, bi morali biti v deželnem statutu kot njeni prebivalci omenjeni tudi Slovenci. Toda šovinistični deželni svet jih ni hotel imenovati z njihovim imenom. Sprejel je statut, v katerem so navedeni kot »skupina posebnih interesov«. Tako je ostalo v statutu dežele, ki ji sedaj predseduje prav Riccardlo Illy, do danes.

Riccardo Illy je za šovinizem v Trstu vendarle sokriv, zakaj nikoli si ni prizadeval za resnično sožitje obeh narodnosti v deželi. Bal se je nedvomno kritike italijanske desnice, zaradi česar bi lahko izgubil nekaj glasov na volitvah. Ne kot župan ne kot glavar dežele, ki ji ne manjka ustreznih financ, ni podpiral informiranja italijanske javnosti s primernim gradivom v italijanščini o slovenskih sosedih. Na ta način so imele, in imajo še vedno, italijanske šovinistične sile prosto pot za omalovaževanje Slovencev in za ščuvanje proti njim. Te sile še vedno strašijo italijansko javnost s »slovansko« nevarnostjo, pod katero razumejo predvsem Slovence. V ozadju so, podobno kot pri koroškem Haiderju, tudi prostozidarski in z njimi povezani srbski krogi, ki jim pripada tudi Illy. Posledice za polom njegovih načrtov mora torej pripisati tudi sebi. Ubogi Trst (in Illy)!

Miro

22.julij 2007 :

Pozdravljeni,

Najprej bi vas rad pohvalil, imate čudovito stran, poleg tega pa se po mojem mnenju zavzemate za najbolj plemenito stvar, ki obstaja na tem svetu, t.j. domoljubje.

Na vaši spletni strani piše, da je dr. Anton Korošec priznal srbsko nadoblast ( 2. Naš narod skozi stoletja: atentat na Ivana Cankarja), čemur pa ne prilagate nobenih virov. Zato bi vas rad opozoril, da smo se jaz in moji sošolci učili drugačno zgodovino. Vem da je naša zgodovina slabo napisana, vendar tega, kar sem se učil, ni bilo v učbenikih. Nam je profesor za zgodovino (zelo pameten in učen - ne da bi ga rad hvalil, osebno mi ni bil všeč, vendar resnici na ljubo ve o zgodovini mnogo stvari in kar sem ga preverjal, se je zmeraj izkazalo za resnično, četudi je podajal podatke, ki so bili v nasprotju z učbenikom) povedal tako zgodovino:

dotaknil se bom samo tega, da je dr. A. Korošec potrdil srbsko nadoblast. Tega on ni naredil, ker se je takrat (prisilno) zadrževal v Švici. Potekalo je nekako tako: dr. Anton Korošec je podpisal sporazum, v katerem so bile vse države enakopravne in so se samo združevale v skupno konfederativno državo, naslednji dan pa je bila srbska oblast, ki je ta sporazum podpisala, odstavljena, postavljena pa je bila nova, ki tega sprazuma, kljub podpisom ni priznavala. Nato je dr. A. Korošec odpotoval v Švico, ko so razveljavili državo SHS in njegov potni list ni imel več veljave, tako da ga iz Švice niso spustili, ker ni imel legitimnega potnega lista. (nedvomno je bila to spletka Kraljevine Srbije). S tem so Srbi dosegli, da je namestnik dr. A. Korošca (po velikem naključju Srb -ne spomnim se priimka- podpisoval listine in on je bil tisti, ki je podpisal združitev Države SHS in Kraljevine Srbije, ne pa dr. A. Korošec. Ker pa je bil dr. A. Korošec takrat predsednik, je v zgodovini obveljalo, da je to podpisal on.

Tudi označevanje dr. Antona Korošca s srbskim framasonom se mi zdi podčastno, saj iz zgodovine, ki jo poznam, smatram dr. A. Korošca za zavednega Slovenca, ki nikakor ni hotel popustiti Srbom in je hotel in se zavzemal za enakopravno ureditev med Slovenci, Hrvati in Srbi (zunaj Kraljevine Srbije). Poleg tega je ostro zavračal jugoslovansko teorijo, po kateri naj ne bi bilo Slo., Hrv., Srb., ampak samo en narod Jugoslovanov.

Drugače bi pa rad povedal, da se mi zdi, da včasih malo pretiravate s to srbsko KOS in jo iščete v vsakem kotičku. Ne razumite napak, vaše gibanje mi je zelo všeč, vas spoštujem in podpiram pri nadaljnem spodbujanju narodne zavesti v mladih. Na vaši spletni strani sem našel veliko zanimivega in poučnega, kar me je spodbudilo k še dodatnem raziskovanju.

Želim vam veliko uspehov in čim več članov, da bi se uresničle naše skupne sanje o svobodni Sloveniji in da bi Slovenci končno dobili podobo naroda, ki si ga zaslužimo. Tudi z vašo zaslugo...

P.S.: Malo me je tudi zmotilo, da v rubriko naše domače vrste niste uvrstili svetovno znane kranjske sivke, v želji da bi se tudi to pojavilo,

Srečno

Uredništvo: Veseli smo bili Tvojega pohvalnega in prijaznega pisma. Naj ob tem najprej pojasnimo naša stališča. – Kranjske sivke še nismo utegnili uvrstiti na seznam naših avtohtonih vrst, ker smo bili, in smo še vedno, preobremenjeni z gradivom. Dali smo zato prednost kaki drugi avtohtoni vrsti, ki je manj poznana, a prav tako dragocena. – Glede srbske KOS se na tem mestu ne bi spuščali v razpravljanje. Tisti po Sloveniji, ki nosijo panterje, imajo z njo in njeno infiltracijo v našo šolo, pa med našo policijo (nedvomno tudi med Sovo) itn. dovolj slabih izkušenj.

Glede dr. Korošca imaš skoraj v vsem prav. Res je, naš sodelavec, ki je pisal o njem, ni navedel virov. Sodimo, da se ni prav zavedal teže, ki jo bo lahko imelo njegovo pisanje. Kolikor nam je znano, pa je bil dr. Korošec ob ključnem trenutku v Parizu in mu Italija ni dovolila vrnitve preko njenega ozemlja. O tem sta bili nedvomno dogovorjeni italijanska in srbska prostozidarska loža, zato da je šlo potem v Belgradu »ujedinjenje« mimo njega. Kako se je to dogajalo, pa naš sodelavec očitno tudi ni mogel tako natančno preveriti. Upoštevati pa je treba, da je bilo lahko v ustrezno gradivo tudi kaj podtaknjenega.

Glede Koroščevega zavračanja jugoslovanske teorije smo gotovi, da je pred in med prvo vojno ni zavračal. Ni si je sicer predstavljal kot neko jezikovno zlitje, vendar je bil tudi on za »jugoslovanski« narod. Šele po prvi svetovni vojni se je zavedel, kam smo Slovenci z Jugoslavijo prišli in je izdal svoje znamenite Punktacije (okoli 1930). O tem je pisal Matija Škerbec: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja (Cleveland 1957). Precej pa tudi France Dolinar, zlasti še v knjižici: Odsotnost slovenske dravne misli v prevratu 1918 (Buenos Aires 1971). Oba avtorja sta bila katoliška duhovnika.

Prostozidar pa dr. Korošec nikakor ni bil (se nam je to res kje zapisalo?). Bil je tudi on katoliški duhovnik in je svoje politično delo vršil po svoji vesti, kakor je najbolje mogel. Njegov spomin zelo spoštujemo!

22.julij 2007 :

Št. 29, 2007 (19. julija), Pisma bralcev

Ponatiskujemo

 

V svojem pismu (Demokracija št. 25) se je Pavel Ferluga, kot nekakšen »enfant terrible«, spet spomnil Goriških panterjev. Njegovo pismo je sicer natlačeno z obsežnim razlaganjem. Za nas pa je dovolj njegova navedba, ki jo radi vzamemo na znanje, in sicer, da spoštuje boj za svobodo tako partizanskih kot domobranskih borcev.

Nikakor pa ne moremo soglašati z njegovo navedbo, ko pravi: Franc Rozman – Stane pa je poglavje zase. – Ni! Takšnih komunistov, pa internacionalistov in celo stalinistov je bilo pri nas kar nekaj. Bili so zaverovani v komunizem kot v pravičen red, tudi v velikega brata Slovana (Rusa) in seveda v »očka« Stalina, ki bo s svojim komunizmom odrešil vse Slovane in jih popeljal tudi v odrešitev sveta (ruski mesijanizem). Naj omenimo le kak primer: Jože Srebrnič, Dragotin Gustinčič, Angela Vode, Karel Destovnik....

Vsi ti so v komunizem iskreno verjeli. Toliko bolj, ker so ga predstavljali »Slovani« - Lenin, Stalin, Tito. Med temi očitno tudi komandant Stane, čeprav ga poskuša Ferluga prikazati v čisto internacionalistično komunistični luči, brez kakega slovenskega čustovanja. Toda, o Stanetu so vendarle nastale legende. Kako da niso tudi o Kardelju, Kidriču, Mačku, Kraigherju, Kocbeku, ...?

Pavel Ferlunga zatrjuje, nadalje, da je Ivo Žajdela dobro preštudiral vso partizansko literaturo o komandatu Stanetu. Toda, kdo je to literaturo pisal, kdaj in kje je bila objavljena? Pač po drugi vojni, pod jugoslovanskim komunističnim režimom! V tej »literaturi«, kolikor nam znano, ni navedena likvidacija Staneta. Kot lahko domnevamo, ga je ustrelil Arso Jovanović. Sedaj Pavel Ferluga likvidacijo Staneta priznava. Poprej, ko so navajali samo to, da se je Stane ponesrečil pri »preizkušanju orožja«, pa o njej kljub vztrajnim nasprotnim govoricam menda ni dvomil. - Mi bi s tem to zadevo, cenjeni g. Ferlunga, za sedaj zaključili. Vi se pa še kaj oglasite!

Janko Turk, Goriški panterji

10.julij 2007 :

Severno-jadranska »regija«, Slovencem v pokop?

Odmev na članka »Samo 6 km« in »Primorska naj ostane enotna regija« (Rubrika 9).

Da Miro Kocjan t.i. »severnojadranske regije« ne zagovarja v dobri veri, je dokaj verjetno. Obtožuje namreč Slovenijo, zato ker ni podpisala pristopa, tako kot so ga že Furlanija – Julijska krajina, pa Koroška, Istra, Benečija, Kvarner... Pobudnik omenjene evropske »regije« je, kot vsi vemo, Riccardo Illy: prejšnji tržaški župan in sedanji glavar Furlanije – Julijske krajine. Ob tem se Miro Kocjan ne vpraša – in prav to ga izdaja – kakšne so klike, ki danes vodijo omenjene dežele?

Začnimo najprej pri Istri! Ta dežela v svoji zgodovini nikoli ni spadala pod Hrvaško, temveč deloma pod Avstrijo, skupaj z drugimi slovenskimi deželami, in deloma pod Benetke. Šele leta 1947, potem ko je bila fašisična Italija poražena, jo je Beograd priključil Hrvaški. Iz nje je dal pognati domačine, veliko od njih, zlasti še Slovencev, pa je končalo v t.i. fojbah. Na izpraznjeno ozemlje je Beograd naselil srbski živelj. Ta je bi in je še vedno pod njegovim neposrednim nadzorstvom. Iz njegovih vrst izhajajo danes plačanci, ki na slovenske turiste v Istri uprizarjajo napade, katere potem tisk in tv porivata za vrat »Hrvatom«. In takšna Istra naj bi bila s Slovenijo skupaj v omenjeni »regiji«?

Poglejmo na Koroško! Tukaj Slovencem še vedno kratijo njihove temeljne pravice, načrtno zaničujejo slovenski jezik v javnosti in vodijo vojno proti dvojezičnim napisom. Koroški glavar Haider, ki je glava te gonje, je pristop k Illyjevi »regiji« seveda podpisal. Podpisala naj bi ga še Slovenija in v njej sodelovala s takšne vrste človekom in z njegovo šovinistični kliko ter z njimi vodila prijateljsko politiko?

Poglejmo sedaj še v Furlanijo – Julijsko krajino. Vsemogoči predsodki proti Slovencem, ki so jih na italijanski strani gojili tudi po padcu fašizma, obstajajo naprej. Še zlasti v upravnem aparatu dežele, pa njenih pokrajin in občin, kjer slovenskemu človeku kljub zakonu še danes ni omogočena uporaba njegovega jezika. Tako je nekaj dvojezičnih napisov v deželi prej alibi kot pa izraz upoštevanja pravic Slovencev. Mogoče se lahko sprijaznimo s tem, da slovenskega krajevnega imena Trst ni na tabli pred vstopom v mesto. Toda dejstvo, da ga ne sme biti niti na dvojezičnih kažipotih v okolici in v okoliških občinah in tudi nikjer v deželi, kaže nedvomno na paranojo, to je: italijanski naziv Trieste naj bi bil nekaj »svetega« in slovenski Trst ob njem naj bi ga očitno skrunil...

Takšno je vzdušje v severno-jadranski »regiji«, ki ga razni Illyji in Haiderji podaljšujejo v nedogled. Riccardo Illy in njegovi krogi so s to regijo, češ da je »evropska«, Sloveniji očitno nastavili mrežo, v katero naj bi se mimogrede ujela. Slovenija sama pa naj bi v tej »regiji« omogočila sosedom prosto uporabo njihovega italijanskega oziroma nemškega jezika. Na ta način bi lahko v stikih z njo manifestirali svojo domnevno vzvišenost in nadkulturnost. Pri tem naj bi se jim slovenska stran uklonila in jim stregla v njihovem jeziku.

Kar zadeva vsakdanje ljudi v »regiji«, je tudi znano, da italijansko in nemško govoreči sosedje ne vejo o Slovencih ničesar. Pa tudi ustreznega gradiva o njih nimajo na razpolago. Vsled tega jih neimenovani, a dobro znani krogi lahko še vedno učinkovito manipulirajo in ščuvajo proti njim, začenši s »fojbami«. Riccardo Illy in njegova klika vse doslej niso naredili ničesar, da bi bilo v tem pogledu kaj drugače. Tega namena nedvomno tudi sedaj nimajo. Njim v vednost: Skupna regija se ne ustvarja s podpisi, marveč jo je treba graditi že prej. Do podpisa pride lahko šele potem, ko so prizadevanja zanjo rodila prve sadove. Tega pa v t.i. severno-jadranski regiji (še) ni in to bi lahko vedel tudi Miro Kocjan.

Janko Turk

30.junij 2007 :

Prejeli smo

Varljiva pisateljska idila

Slovenija, samo kot »božji dar«?

Komentar k novemu pamfletu Alojza Rebule

 

Državnost ni samo dosežek, ampak tudi dar zatrjuje »krščanski« pisatelj Alojz Rebula v naslovu članka, ali bolje rečeno pamfleta, v svoji redni rubriki v Družini (št. 25, 2007). Pri tem sicer ne loči dobro, kaj je »državnost« in kaj »država«, saj se spušča na področje, ki ga nikakor ne obvlada. Vsled tega tudi začenja svoje »premišljevanje« z lepoumniško krilatico, ki je, razen njega, doslej še nihče ni pogruntal, in pravi: V samostojno slovensko državo ni verjel ne Prešeren, ne Slomšek, ne Cankar, ne Krek, ne Župančič, ne Kosovel: nobeden od naših velikih. Na ta način nam daje vedeti, da vanjo »upravičeno« tudi on sam, ki naj bi bil prav tako »velik«, ni verjel.

Na področju zgodovine, še zlasti slovenske, Alojz Rebula očitno nima primernega znanja, saj bi drugače ne iznašal takšnih banalnih primerjav. Ideja slovenske države v času Prešerna in drugih, tako da bi lahko vanjo verjeli ali ne, namreč sploh ni obstajala. Takrat je bila naša država še vedno Avstrija, naslednica Karantanije. Ker je bila Avstrija v večjem delu ponemčena, so se Slovenci ob koncu prve vojne od nje ločili. Ideje o samostojni Sloveniji pa tudi takrat še ni bilo, tako da so zaradi južno-slovanske ideologije pristali v balkanski Jugoslaviji. Res pa je, da so politično odločitev za Jugoslavijo, ki so si jo predstavljali kot skupno državo, poleg politikov vsaj deloma iznesli tudi kulturniki, predvsem Ivan Cankar. Toda tudi t.i. »majniška deklaracija« Antona Korošca bi ostala slej ko prej mrtva, če je ne bi podprl lublanski škof Jeglič in duhovščina, ki je pri ljudeh imela zaupanje.

Idejo o samostojni Sloveniji je takoj po prvi vojni iznesel univ. prof. Lambert Ehrlich. Bil je član jugoslovanskega odposlanstva na mirovni konferenci v Parizu in je tedaj spoznal, da Slovenci kot narod v svetu nimamo imena. Posledica tega je bila, da smo takrat po sklepih konference izgubili obsežno slovensko ozemlje, tako nasproti Avstriji kot nasproti Italiji. Prof. Ehrlich z nekaj akademiki, njegovimi somišljeniki, pa je v svoji ideji o samostojni Sloveniji (Višarsko slovenstvo) ostajal vse do druge vojne osamljen. Bil pa je kljub temu, že zaradi same ideje, nevaren viziji prihodnje komunistične Jugoslavije. Zato ga je komunistična stran vztrajno označevala za »klerofašista«, čemur je pritrjeval tudi »krščanski« pisec Edvard Kocbek. Nedvomno prav zaradi njegove ideje o samostojni Sloveniji, ga je komunistična VOS leta 1942 tudi likvidirala.

Po drugi svetovni vojni, ko je Alojz Rebula v »krščanskem miru« poučeval in pisateljeval v Trstu, na varnem pred jugoslovanskim komunističnim terorjem, se je ideja samostojne Slovenije vedno bolj širila. V tem pogledu nam on navede samo to, da jo je v zdomstvu širil krog Ehrlichovih stražarjev (učencev). Zločinske likvidacije prof. Ehrlicha pa ne omenja. S tem bi namreč preveč obtožil nekdanjo VOS, ki jo je nasledila jugoslovanska tajna služba Ozna in zatem Udba.

                              

    Lambert Ehrlich                    Franc Jeza

Prvi je utemeljil idejo o moderni slovenski državi, drugi je ustanovil gibanje za samostojno Slovenijo.

V tistih letih je bival prav tako v Trstu pobudnik samostojne Slovenije begunski časnikar Franc Jeza. Zatekel se je v Trst pred komunističnim režimom v Jugoslaviji in deloval na tamkajšnjem slovenskem radiju. Alojz Rebula ga v svojem pamfletu tudi navaja. In kaj pravi? Ker je Franc Jeza objavil svojo tezo o skandinavskem izvoru Slovencev, ki ji je Alojz Rebula pripisoval, da je na »fantazijski ravni«, se sedaj izgovarja, da je zaradi tega postavljal na isto raven tudi Jezovo zamisel samostojne Slovenije.

To ne bo držalo, saj pri tem zamolči, kako je on, četudi se predstavlja kot kristjan in demokrat, Franca Jezo smešil, poniževal, in se iz njegove samostojne Slovenije norčeval. Tega se starejša generacija še prav dobro spomni. Če bi bil Rebula res demokrat, česa takega gotovo ne bi počenjal, zakaj pravi demokrat priznava vsakomur svobodo mišljenja in delovanja. S kakšno moralo in pravico je torej sramotil in poniževal Franca Jezo? V tem primeru ne moremo mimo tega, da ne bi pomislili, kako so Rebuli v komunistični Sloveniji (Jugoslaviji) izdajali njegove knjige. Seveda ne brez honorarja.

Leta 1984, ko je Franc Jeza umrl, je Rebula v reviji Celovški Zvon objavil o njem neprimeren zapis, češ, kako si dvignil prst za tvojo samostojno Slovenijo. O njej je pisatelj Rebula očitno vedel precej »več« kot zgolj časnikar Franc Jeza, in sicer to, da bi morebitno samostojno Slovenijjo takoj pojedli lakomni Italijani in Nemci. V letih po drugih vojni je namreč prav takšno »stvarno« gledanje preko svojih zaupnikov po slovenskem zamejstvu in zdomstvu vztrajno širila jugoslovanska tajna služba.

Sedaj, ob vsem sprenevedanju, kot ga je zmožen, pravi ob koncu svojega »razmišljanja«, da je samostojna Slovenija »dar od Nekoga, ki zasluži vsaj od kristijana, ki vanj verjame, vsakodnevno hvaležnost«. To do neke mere drži, toda zakaj potem ni prišlo, kakor se on sam vprašuje začetku svojega Credo, do tega »daru« že v času Prešerna ali kmalu potem? Pač zato, ker v tistem času ni bilo ideje in zato tudi ne ljudi in borcev, ki bi se zanjo zavzeli in jo uresničili.

Ob vsem tem ni mogoče mimo vtisa, da Rebula z navajanjem božjega daru, kar naj bi Slovenija edino bila, omalovažuje naš napore slovenskih ljudi, ki so se postavili za njeno samostojnost in še posebej slovenske borce v vojni zanjo leta 1991. Njihova zavzetost in boj naj potemtakem ne bi imela pravega smisla, zakaj samostojna Slovenija bi kot »božji dar« tako ali tako prišla tudi mimo njih. Zdi se, da Alojz Rebula namenja takšno gledanje vernim slovenskim ljudem, ki naj bi bili nekoliko naivni, tako da bi jih od Slovenije preusmeril zgolj »k Njemu«. Takšna poteza, če res je, ni prav posrečena.

Matej

27.junij 2007 :

Št. 25, 2007, Pisma bralcev

Ponatiskujemo

Pavel Ferluga ima očitno namen, ali pa nalogo (?), da vse slovenske ljudi, ki so bili v OF, opečati kot sokrive za komunistično revolucijo. Potemtakem bi moral, če bi bil dosleden, dati priznanje vaškim stražam in domobrancem, ki so se zoperstavili revoluciji in, kot posledica tega, tudi partizanski OF pod vodstvom partije, kar nikakor ni sporno. On pa tega ne naredi, zakaj? Na ta način z obsojanjem komunistične revolucije samo posplošeno obsoja na tisoče slovenskih ljudi, ki so se znašli na strani OF in partizanov, to je na tisti na strani, ki jo je nadzorovala partija in njena VOS (kasneje VDV) - po vojni pa Ozna, Udba, SDV, in po odcepitvi Slovenije, VIS in zatem SOVA. V ozadju pa je bila slej ko prej srbska KOS, kar on dosledno zavrača.

Sporno v njegovih izvajanjih je predvsem to, da pri vseh tisočih ljudeh, ki so šli v partizane in v boj proti okupatorju, noče videti nikakega domoljubja temveč zgolj revolucijo, ki jo je zakulisno res izvajala komunistična komanda. S tem ni mogoče soglašati, kot tudi ne z njegovimi napadi na partizanskega komandanta Franca Rozmana – Staneta, ki mu odreka vsakršno slovensko zavest in čustvovanje in ga predstavlja kot nekakšnega sokrivca za povojni stalinizem. Z govorico, da je bil komandant Stane umrojen in da se ni »ponesrečil ob preizkušanju orožja«, kot navajajo, se ni nikoli soočil. In vendar je ta govorica po Sloveniji prehajala od ust do ust vsa povojna leta.

Tisto torej, kar Pavel Ferluga zamolčuje v zvezi s komandantom Stanetom in drugimi likvidiranimi partizani, je dejstvo, da jih je gnalo v partizane predvsem slovensko domobljubje in ne boj za revolucijo, ki jo je partija izvajala po nalogu Kominterne in Titove vojske. Sovražnik je bil bodisi okupator, proti kateremu so šli v boj partizani, kot tudi komunizem, proti kateremu so se postavili domobranci. Kdor ima pošten namen, vse to prav dobro razume in ne nasede današnjemu hujskanju proti partizanom in še bolj proti domobrancem. To slednje je še posebej napihnjeno za namene stare ideologije v (cesarjevi) novi obleki, kot jo vztrajno nosijo ljudje na vrhu, v prvi vrsti Milan Kučan, zatem Janez Drnovšek pa Janez Stanovnik & co. To naj bi bila kontinuiteta, ki si prilašča, še vedno po direktivi KOSa, boj partizanov za idejno opravičenje svoje politike oblasti. V ta namen se poslužuje predvsem monopola nad javnimni občili, ki Slovencem že več kot pol stoletja vtepajo v glavo samo eno »resnico«. Mnogi Slovenci ji vsled tega res nasedejo, vendar še zdaleč ne vsi.

                                                                                                     Franc Novak, Ljubljana

20.junij 2007 :

Odkrili so »Ameriko«

 

He, he, naši nasprotniki so pogruntali, da se v Pismih bralcev pojavljajo pisma samih ali tudi samih Goriških panterjev. Zares, odkrili so »Ameriko«. Pojavljajo se, zakaj pa ne? Večino pisem, ki jih prejmemo, pa moramo pred objavo tudi popraviti, bodisi njihov jezik kot slog. Napisana so navadno dokaj spakedrano, brez znanja slovenske slovnice, bolj v srboslovenskem kot v slovenskem slogu. Šele potem, ko pisma primerno popravimo, jih objavimo. Tako postanejo pač »naša«. Sodimo, da so spakedrana pisma posledica obdobja, ko je šolstvo vodil LDS-minister Slavko Gaber, doktor »samoupravljanja«.

Toda, nekaj drugega je še mogoče opaziti pri takšnem »zanimanju« za našo spletno stran. Zakaj bi sploh moralli imeti nasprotnike, če živimo v demokratični državi, kjer je zagotovljena polna svoboda izražanja? Niti Amnesty International ni imel nobenih pripomb na svobodo javnega obveščanja v Sloveniji (?!). Če jih naši nasprotniki, ki to ne bi smeli biti, kljub temu imajo, potem je to znak, da je sedanja Slovenija, mimo uradne politične oblasti, vendarle diktatura. Diktatura, ki jo usmerja staro jugoslovansko (danes povsem srbsko) podzemlje.

Temu podzemlju pripada tudi mafija, ki po Sloveniji izvaja raket. To smo prebrali celo v zadnji številki tednika Dobro jutro, ki ga isto podzemlje gratis razpošilja v več sto tistoč izvodih na slovenske domove. Tudi oni so »odkrili Ameriko« in zapisali, da podzemlje z raketom izsiljuje lastnike raznih okrepčevalnic ipd. (Seveda pa tudi industrijske obrate, kjer podtikajo požare. Policija pa storilcev nikoli ne odkrije). List je to »odkril« zato, da bi s tem prikril, da izsiljevalska mafija pripada v resnici njegovemu podzemlju. Raket se je razmahnil v času, ko je bil za notranjega ministra Rado Bohinc, član Socialnih demokratov (postkomunistov).

Navajamo ta primer, zato da opozorimo javnost, kako so naši nasprotniki, dejansko plačanci istega podzemlja, usmerjeni v »odkrivanje« avtorjev pisem na našem spletu, medtem ko bi morali, če bi bili zvesti svoji vesti in zavesti, odkrivati kriminalno delovanje omenjenega podzemlja. Za takšno delo pa seveda niso plačani. – Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si!

Goriški panterji

20.junij 2007 :

Jezuiti »plešejo«

 

Tednik Družina (št. 22) je objavil dve pismi, ki se nanašata na plesanje (!) v cerkvi. Izvajal ga je med mašo indijski jezuit, p. Saju George, prvič v jezuitski župniji v Dravlah, drugič v Mariboru, verjetno pri sv. Magdaleni. Šlo je nedvomno za provokacijo, ki so jo vzprizorili zaupniki srbske Kos med jezuiti. Njen pravi namen je bil uničevanje slovenskega cerkvenega izročila. Da zadeva ne bi ostala neznana, so jo porinili še v dve »pismi« v Družino, tako da je za indijski sakralni ples v slovenski cerkvi izvedelo še verno slovensko občestvo, po njihovem: verne ovce. S takpnim plesom so njihov »ubogo« slovensko vernost, kot že v nekaj primerih, očitno hoteli ponižati.

Goriški panterji takšnih provokacij ne obsojamo v prvi vrsti s stališča vernikov. Obsojamo jih, ker gre za uničevanje slovenskega cerkvenega izročila, ki je eno najbolj pomembnih sestavin v tisočletni kultrni dediščini Slovencev. Gledano s tega vidka je bilo plesanje v cerkvi in to med mašo nedvomno odurno početje (indijski pater nima pri tem nobene krivde). Goriški panterji spoštujemo našo cerkveno dediščino. Prav tako kot spoštujemo dediščino, ki so nam jo zapustili drugi, pa naj so bili tudi komunistično usmerjeni, kot na primer književniki Prežihov Voranc, Anton Ingolič, pa pesnik Karel Destovnik – Kajuh,...

Znano je, da je po drugi vojni jugoslovanski (velesrbski) režim še posebej stremel za tem, da bi Slovencem uničil katoliško prosveto. Spomnimo se na razbijanje cerkvenih zborov po drugi vojni, na preganjanje organistov, prepoved procesij, ignoriranje katoliških pesnikov, teror na vernimi, tudi nad vernimi otroci v šolah... Vse to so razlagali s tem, da je marksizem-leninizem »znanstven« svetovni nazor, vera pa naj bi bila »opij za ljudstvo«. Toda prav vzrok je bil uničevanje slovenske duhovnosti in kulturne dediščine. To traja še vedno. Po nalogu srbske KOS, na primer, objavlja »otroška« pisateljica, Svetlana Makarovič, kosovska plačanka, brezverske članek v prosrbskem Delu in in sramoti vernike.Pred kakim letom je celo spektakularno izstopila »iz Cerkve« (četudi v njej ni bila nikoli), kar je postkomunistična mafija kot »zgled« razbobnala po vsej Slovenij. Res odurno, njen srbski gospodar bi se takšnega neciviliziranega dejanja moral sramovati.

V isti namen je KOS že tam v 60/70-ih letih lansirala pevsko in plesno skupino, ki jo je vodil Franc Gačnik, župnik v Stranah pri Kamniku. Skupina je, zato da bi s tem rušila slovensko duhovno izročilo in cerkveno prosveto, nastopala in izvajala po cerkvah »sakralne« plese. Ko je bila mera polna, se je moral Gačnik posloviti od tega sveta. Sedaj je KOS z isto »senzacijo« plesanja znova pognala na površje svojega zaupnika med jezuiti. Gorje vam, farizeji, hinavci... (Ne veste ne ure ne dneva...). Slovenskim jezuitom pa lahko upravičeno rečemo: Pokazali ste končno vso svojo odtujenost slovenskim vrednotam in svojo plehkobo. Sram vas bodi!

Alex

17.junij 2007 :

Dvotera Jolka

Prejeli smo

Napadi Jolke Milič (* 1926 Sežana) na pistelja Jožeta Javorška ob koncu 60. let so bili lahko izneseni tudi v dobri veri, to je, v prepričanju, da so njegova dela potrebna kritike. Izneseni pa so bili ob povsem neprimernem trenutku, ko je pisatelj zaradi domnevnega samomora izgubil sina. Na vsak način pa so napadi šli tudi v breme slovenske partije, ki jo je bilo treba ošibiti tudi od strani takratne “kulturne” srenje. Šibitev slovenske partije, ki jo je takrat vodil znani Stane Kavčič,  je pomenila namreč krepitev zvezne belgrajske oz. srbske partije in udbe, in verjetno že takrat armadne tajne službe Kos. Ali se je Jolka Miliča takrat tega zavedala? Človek bi verjel, da se je. Zakaj, če ne bi bila – recimo kar naravnost – na srbski strani, nikakor ne bi uspela v svojem publicističnem delu in s svojimi prevodi slovenske poezije v italijanščino, še zlasti Kosovela.

Kot se zdi, se je Jolka Milič zavedela, da ima v svojih kulturnih ciljih za prihodnost samo dvoje izbir. Prvič, pristati na sodelovanje s srbsko Kos in narediti na ta način tudi nekaj za slovenstvo. Ali pa, drugič, sodelovanje odkloniti, in v tem primeru ne bi bilo narejenega ničesar. Jolka je izbrala prvo možnost in tako je lahko naredila nekaj za Primorsko, ki jo je kulturno-politični vrh v Lublani zapostavljal. Zapostavljal očitno po nalogu Kos-a, ki je težil po uničevanju slovenskega kulturnega prostora. Na lublanski strani pa je šlo še najbolj za to, da si prigrabijo zase republiško financiranje kulture.

S svojim delom, in še zlasti s čezmejno navezavo na slovensko kulturno delo v Trstu, je Jolka Milič v veliki meri prispevala k temu, da Primorska v povojnih letih ni ostala kulturna puščava. Na tržaški strani se je priključila t.i. DSI (Društvo sloven. izobražencev), ki ima svoj sedež v ulici Donizetti. Društvo takrat še ni bilo infiltrirano od Kos-a in je bilo na strani Slovenske skupnosti, stranke, ki se je zavzemala za samostojno politčno nastopanje Slovencev. Jolka si je na ta način naredila ime, češ da je na pravi, to je na slovenski strani. Jugoslavija pa je namreč takrat obilno financirala levičarska slovenska društva, pod pogojem, da so bila vključena v italijanske stranke, predvsem v KPI in deloma v PSI.

Vse to je trajalo nekaj desetletij. Jolka Milič, četudi v kompromisu s Kos-om, je vendarle naredila pomembne korake na področju kulturnega zbliževanja med Slovenci in Italijani. Njeno delo je kronal še posebej prevod Srečka Kosovela v italijanščino. Kar nekaj italijanskih ljudi v Trstu, ki imajo slovenski korenine, je na ta način prvič odkrilo bogastvo slovenske kulture, o kateri so mislili, da sploh ne obstaja. Žal pa to spoznanje ni prodrlo v široko tržaško javnost. Prodor je nedvomno blokirala italijanska tajna služba ali pa tržaško prostozidarstvo, ki je povezano z jugoslovansko oz. srbsko stranjo proti Slovencem. Bilo je poskrbljeno, da je tržaški šovinizem nasproti Slovencem, kljub prizadevanju Jolke, v celoti ostal. Jolkini prevodi v italijanščino, ki jih je izdal nek tržaški krožek, so bili torej samo alibi, češ da je Trst tudi “kulturen”. Kar pa nikakor ne drži. Tržaški bolestni šovinizem ni prenehal. Za svoj trud je Jolka prejela razna priznanja in še kako nagrado: Med drugim celo od italijanskega predsednika republike. Odnosi med ljudmi različnih jezikov ob meji pa se bistveno niso izboljšali.

Potem, ko smo objavili, kako je Jolka Milič napadala pisatelja Javorška, so nas dosegle vesti, da je ob odcepitvi Slovenije nekje protestirala, češ kako so v Sežani Slovenci “izganjali” srbske družine. Da se je, nadalje, zelo zavzemala za t. i. izbrisane in cigane, in navajala, kako nestrpni da smo Slovenci in da nismo vredni biti v EU… Vseh teh trditev nismo mogli preveriti. Ne glede na takšne morebitne izpade, ki bi jih lahko spodbudila edinole srbska Kos (kdo pa drugi?), je Jolka Milič opravila pomembno življenjsko delo. Da bi le imeli še več takšnih ljudi na Primorskem, potem naša dežela ne bi bila tako ubita.

D.F.

17.junij 2007 :

Celuloidni pajac

V rubriki pisma bralcev na spletu Goriških panterjev je bilo nedavno objavljeno pismo bralca z naslovom »Sramuj se, Milane«. Pismo je verodostojno in nam z argumenti razkrije ozadje »spominske slovestnosti« ob 63. obletnici (?!) požiga vasi Gabrovica pri Črnem Kalu, vzhodno od Trsta. Na tej prireditvi, ki bi ji rekli lahko zloglasna, je imel glavni govor nihče drug kot Milan Kučan, bivši predsednik republike, bolj ali manj prikrit predstavnik jugoslovanske kontinuitete in, danes že povsem očitno, zaupnik srbske tajne službe KOS, ki se je pod njegovim predsednikovanjem znova polastila Slovenije. Opozorjeno je bilo še posebej to, kako je KOS pri tem iznesla v javnost šablono: požig Gabrovice so izvedli esesovci , italijanski fašisti in domobranci. O tem je pompozno poročal list Primorske novice.

Črnilo na listu se je komaj posušilo, ko je KOS s svojimi lakaji že uprizorila novo spominsko parado z isto šablono, z Milanom Kučanom vred. Parada je bila dne 2. 6. 2007 v Dolenji vasi pri Senožečah. Tokrat so bili v šabloni esesovci zamenjani z »nemškimi« oficirji, glasila pa se je: ko so se nemški oficirji, domobranci in italijanski vojaki znesli nad šestimi domačini.... Istega dne je minister Karel Erjavec, kosovec, odkril še spomenik v Lažah. V Senožečah pa so se spomnili stoletnice rojstva domačina Danila Zelena, vodje vojaškega krila Tigra. Vse pod odkriljem »Kučana po Kučanu«. Poročanje je za Primorske novice je prevzela neka Marica Uršič Zupan (4. junija 2007). V centralnem Delu nismo zasledili o tem ničesar.

Prisotnost Milana Kučana, vodje slovenske partije in PR pod Jugoslavijo ter dvakratnega PR v samostojni Sloveniji, je ob spominu na Danila Zelena najbolj sporno. Tigr je bil namreč pod Jugoslavijo bodisi v javnosti kot v šolskih programih povsem zamolčan. Tigrovci v povojni letih pa diskriminirani in preganjani. In to po nalogu iste partije, ki ji je v zadnjih jugoslovanskih letih načeloval prav Milan Kučan. Sedaj pa pride isti Kučan na spominsko proslavo za enim od vodilnih tigrovcev! Še več, v svojem govoru (ki so mu ga očitno pripravili) izjavi naslednje: Še manj spodobno je boj in trpljenje tigrovcev uporabljati za zmanjševanje pomena Osvobodilne fronte in partizanskega bojevanja. Predlanskim, ko je tvoj pajdaš Janez Stanovnik, predsednik ZZB, proglasil tigrovce za »teroriste«, pa si potuhnjeno molčal!?

Po vsem tem Milana Kučana, starega predsednika partije, ni bilo pri tem prav nič sram. Nič sram tudi ob dejstvu, da je osrednji dnevnik Delo (staro partijsko glasilo) še pred kakim letom povsem zamolčal odkritje spominskega obeležja istemu Danilu Zelenu na hiši v Ljubljani, kjer je pred in med vojno bivala njegova družina. Milan Kučan, ki se sklicuje na Tigra, tudi ne ve (?), da so njegovi še leta 1948 namervali umoriti Alberta Rejca, ki je bil ves čas politični vodja Tigra... Skrajno neokusno, povsem v balkanskem slogu! Prsti srbske KOS so pri vse tem, Kučane, naravnost otipljivi, pa tudi njeno šarlatanstvo. Po njenem imajo Slovenci očitno »kasno pamčenje«. Očitno tudi Milan Kučan, kot je iz zgoraj povednega razvidno.

Za takšno ravnanje v povojnih letih je njegova partija dobivala seveda direktive iz Beograda. Ta je z italijansko stranjo sklenil tih dogovor o tem, da bodo v Jugoslaviji zamolčali in zatolkli vse spomine o boju Tigra za osvoboditev Primorske. To bi namreč pritegnilo pozornost mednarodne javnosti na italijanski fašistični teror nad Primorci in škodovalo mednarodnemu ugledu Italije. Dogovor je v veljavi še danes in za njegovo izvajanje skrbi srbska KOS, ki je že leta '45 izvohala in uničila tigrovski arhiv v Ljubljani. Tako se lakaji KOSa, s Kučanom vred, lahko izživljajo s spominom na Tigr samo na Primorskem. To izživljanje pa že ne seže več do bele Ljubljane. To pa Milan Kučan, ob vsej morebitni nevednosti v zvezi s Tigrom, seveda prav dobro ve.

Šablona z »domobranci« ni bila nič drugega kot ščuvanje in netenje razdora po danes že prežvečenem receptu: partizani kontra domobrancem. In seveda obratno, za kar poskrbi, prav tako po nalogu KOSa, »domobransko« društvo Nova zaveza. Njen predsednik Anton Drobnič, očitno kosovec, je že naslednji dan napadel »oba predsednika« (nekdanjega Kučana in sedanjega Drnovška), in to kar na spominski slovesnosti ob breznu pomorjenih domobranskih borcev v Kočevskem Rogu. Oba PR je »obtožil« postkomunistične kontinuitete. Tako se je na obeh straneh spet enkrat nadaljevalo necivilizirano žongliranje s spominom na pomorjene. Nadaljevalo po direktivi KOSa, ki na ta način Slovence še vedno razdvaja, medtem pa Srbine v Sloveniji mirno zaseda ključne položaje. Njegovi lakaji nikakor ne smejo iznesti, da je ukaz za pomore, ne samo domobrancev, prišel iz štabe JLA, kjer je bil poveljnik maršal Tito. Na ta način naivnim, ali bolje, nebogljenim Slovencem še naprej vztrajno igrajo svojo melodijo smrti. (Zelo se prepoznavni)

Mi bi radi pri tem opozorili še na mnoga brezna po Primorskem, tudi na Krasu, v katere so pometali tisoče pomorjenih civilistov. Stari se še spominjo številnih kamionov z ljudmi, ki so jih vozili na morišča. Z njih se je slišalo vpitje, pa tudi molitev. Ta brezna, za razliko od onih v Kočevskem Rogu, še danes niso deležna nikakega spomina. Še več, kosovski aparat jih skrbno prikriva in ustrahuje vse, ki bi kaj o tem govorili. In to ne pod Jugoslavijo, temveč danes, v samostojni Sloveniji, po dveh mandatih predsednikovanja istega Milana Kučana. O vsem tem seveda nikoli »ni slišal ničesar«.

Res je, da ta, ko ga pripeljejo na Primorsko prebirat govore, ki mu jih sestavijo kosovci, ne more biti o vsem na drobno poučen. Neko splošno sliko o pomorih tisočev pa seveda ima. Zato bi se moral končno le zavedeti, da se predstavlja Primorcem kot celuloidni pajac (bi rekel pesnik Dane Zajc), brez primernega dostojanstva. Milane, zakaj pustiš, da iz tebe delajo navadnega pajaca?

Alex

12.junij 2007 :

Odkrivanje tančic skrivnosti

 

Z zadovoljstvom pregledujem vašo spletno stran in imam ob tem same pohvale. Edini ste, ki se tako vneto zavzemate za izluščanje resnične slovenske zgodovine. Prav zares ste junaki današnjega časa.

Imel bi pa nekaj dodati, če lahko, v zvezi s člankom »Srbska okupacija Slovenije«. Namreč, vrhovni štab jugoslovanske partizanske vojske je dne 9. novembra 1942 ukazal štabu druge proletarske divizije, naj odredi po dva srbska partizana iz druge in četrte proletarske brigade, ki bosta poslana v Slovenijo. Poleg teh so v ta namen tudi druge enote poslale po nekaj srbskih partizanov. Za partizane, ki bodo šli v Slovenijo, so zahtevali, da morajo biti neustrašeni, disciplinirani in popolnoma predani ukazom vrhovnega (srbskega) štaba. Poslali so take ljudi, ki so imeli vse pogoje, da bi postali komandanti brigad. Po tem lahko sklepamo, da poveljniških izkušenj pred prihodom v Slovenijo sploh niso imeli, kar je bilo kasneje tragično za slovenske brigade, saj je bilo zaradi teh nesposobnih srbskih poveljnikov mnogo več žrtev, kot bi jih bilo sicer.

Tito je okoli 16. novembra 1942 v Bosanskem Petrovcu sprejel vse kandidate za Slovenijo. Pojasnil jim je tamkajšnje razmere ter jim dejal, da imajo slovenski partizani veliko osvobojeno ozemlje in da je ves slovenski narod združen. Slovenski partizani so dobro organizirani in dosegajo pomembne vojaške uspehe.

V tem je Tito očitno videl nevarnost, da bi se Slovenci po vojni osamosvojili, in je zato pod pretvezo, da nam pošlija kadrovsko pomoč, poslal navadne srbske vojake z namenom, da zasedejo vse najbolj pomembne položaje v slovenski partizanski vojski. Skupina srbskih vojakov je prispela v Slovenijo okoli 26. novembra 1942. Kaj se je zatem dogajalo, vidimo iz članka, ki ste ga objavili pod naslovom »Srbska okupacija Slovenije«.

V zvezi s Francom Rozmanom - Stanetom bi pa rad  za boljšo osvetlitev njegovega umora dodal še nekaj zelo pomembnega.

V Vojnozgodovinskem zborniku št. 9 je Franc Žnidaršič objavil svoje spomine na Rozmana. V njih piše, da so ga likvidirali visoki srbski oficirji. Še več! Iz njegovega članka razberemo, da ga je likvidiral sam Arso Jovanović, ki je imel takrat najvišji čin v NOV. Pravi, da se je Rozman zelo zameril srbskim oficirjem, kar je videl na lastne oči. Pri Rozmanu, v glavnem štabu v njegovi baraki, so se takrat nahajali omenjeni Srbi. Žnidaršič, ki se je kot otrok nahajal v neposredni bližini barake, je slišal, kako je v baraki nastalo kričanje, zatem so se odprla vrata in Rozman je s kričanjem nagnal Arso Jovanovića in ostale oficirje ven. »Marš ven«! Arso je odgovoril: »Šta? Imam viši čin nego ti«. Toda Rozman ga je vseeno pognal iz barake. Zaradi tega se jim je hudo zameril, Srbi pa so sovraštvo do njega še podpihovali.

Pri Rozmanu v glavnem štabu je živelo dekle, ki je nosila Rozmanovega otroka. Bila je partizanka in sta se kasneje nameravala poročiti. Po Rozmanovi smrti je rodila hčerko. Tistega dne, preden so Staneta likvidirali, je slutila ali bolje vedela, kaj ga čaka. Trdno ga je objela okoli nog, jokala in mu govorila, naj ne gre na sestanek. On pa je s skupino srbskih oficirjev z Jovanovićem na čelu vseeno odšel. Srbski oficirji so takrat zbrali celoten štab in v opozorilo vsem, naj ubogajo srbska povelja, Franca Rozmana likvidirali. Vsi prisotni so bili šokirani. V njegovem plašču so Staneta pokopali na Mirni gori. Njegovi partizani pa so bili od tedaj zaradi groženj primorani izpolnjevati ukaze srbskih poveljnikov.

Zelo si želim, da bi se vprašanje Rozmanove smrti osvetlilo v pravi luči. Upam, da sem s tem skromnim prispevkom k temu vsaj nekaj kaj pripomogel. Želim vam še naprej veliko uspeha pri vašem delu.

Maks, iz Kopra

08.junij 2007 :

V Gorici so se zavedeli

 

Onstran meje v Gorici je na zadnjih upravnih volitvah maja 2007 zmagala desna sredina. Nov goriški župan je postal Ettore Romoli (*1938, Istra). Dosedanji župan Vittorio Brancati (*1942, Gorica), ki je vodil levo sredino, ni več kandidiral, čeprav je v svojem mandatu opravil pomebno vlogo v zbliževanju med italijansko in slovensko stranjo in – vsaj na videz – pri sodelovanju z občinama Nova Gorica in Šempeter na slovenski strani meje.

Tisto, kar je nov goriški župan Romoli povedal v svojem nastopnem govoru, je javnost nekoliko presenetilo. Izjavil je, da bo treba raven sodelovanja z Novo Gorico znižati. Nepoučena javnost se je tedaj prvič zavedela, da je blišč tega sodelovanja, ki so ga novinarski plačanci kar nekaj let opevali, imel tudi svojo senčno, ali bolje povedano, kriminalno plat. Od slovenske strani se je »sodelovanja« povsem polastilo srbsko podzemlje v Novi Gorici, torej srbo-Gorica, tako da Slovenci sploh niso prišli do izraza. Tako so v Gorico na italijanski strani prihajali gostovat le Srbi. Računali so, da bodo Italijani, ki vzhodne sosede poimenujejo na splošno kar »Slavi«, toliko neumni, da se ne bodo zavedeli, kako jim Nova Gorica dejansko poriva v gostovanje zgolj Srbe. Slednji so bili za svoje »nastope« seveda bolj kot primerno financirani.

Odprtje čezmejnega Trga Evrope med Novo Gorico in Gorico je bil navaden blef. Na sliki župana Mirko Brulc in Vittorio Brancati ob odprtju. Po oklicu se je »sodelovanja« med mestoma takoj polastilo srbsko podzemlje, kar so v Gorici na italijanski strani več kot samo opazili.

Začelo se je že leta 2004, ob odprtju Trga Evrope pred novogoriškim kolodvorom, kjer so spektakularno odstranili staro mejo. Tako sega danes prenovljeni trg tako na slovensko kot na italijansko stran. Na slovenski strani je dobil ime Trg Evrope, na italijanski pa je ostalo staro ime Transalpina. Pompozno odprtje novega trga je imelo značaj nekdanjih socialističnih balkanskih mitingov, zato s financiranjem niso varčevali. Da pa bi bilo vse čim bolj »evropsko«, so povabili k nastopu svetovno znano irsko skupino U2, s čimer se je tudi italijanska stran strinjala. V zadnjem trenutku pa so tej skupini udeležbo odpovedali in nastopil je srbski kantavtor Goran Bregović s turobnim balkanskim petjem in zamolklo spremljavo.

Vse »slavje« se je zaključilo z žurko, na kateri se je srbska klika opila, uganjala neverjeten trušč in izzivalno razbijala kozarce. V takšni balkanski podobi so se torej »Slovenci« kot prijateljski sosedje predstavili italijanskemu občinstvu. Šemasti Italijani naj ne bi opazili ničesar. Seveda so opazili in se tudi zavedeli, da za sosedo nimajo kake slovenske Nove Gorice, temveč srbo-Gorico. Oba župana, novogoriški Mirko Brulc, ki je navadna srbska lutka, in goriški Vittorio Brancati, sta se morala pretvarjati, kot da nista opazila ničesar. Srbsko podzemlje pa si je tisti čas privoščilo tudi izpad na italijansko stran. Šli so v Gorico terjat raket, podobno kot delajo po vsem Primorskem in Gorenjskem. Toda italijanska policija je njihov poskus že v kali zatrla.

V tisku ne beremo in v poročilih ne slišimo ničesar o raketu srbskega podzemlja in njegovih klanov, ki ga izvajajo po vseh Sloveniji, požigaje cele proizvodne obrate. Tudi o njihovem vdoru v Gorico in o srbski maškeradi na Trgu Evrope je bilo vse tiho. Toda po Gorici se je vendarlse raznesel glas, kakšno je v resnici »sodelovanje« s srbo-Gorico. Posledice tega so se pokazale na zadnjih volitvah.

Jože

08.junij 2007 :

Pozdravljeni!

Avstralski minister za obrambo, Brendan Nelson, in avstralski finančni minister, Peter Costello, sta povedala, da ljude, ki nočejo sprejeti domačih vrednot in ne želijo biti Avstralci, naj Avstralijo zapustijo. Tudi v Sloveniji, tisti cigani, izbrisani in balkanci (Srbi, Hrvati, Bosanci, itd), ki nočejo sprejeti domačih slovenskih vrednot, naj zapustijo Slovenijo. Osnovno, če ljudje ne želijo biti Slovenci in ne želijo sprejeti slovenskih kulture, lahko le odidejo. - Dejstvo je, da se cigani, izbrisani in balkanci, ne-Slovenci, morajo prilagoditi! Če se ne strinjajo, če jim življenje v Sloveniji ne ustreza, imajo na razpolago svobodo odločitev, da našo državo zapustijo. 

Alojz

05.junij 2007 :

 

Sramuj se, Milane!

Bivšega PR Kučana potegnili iz naftalina?

Zloraba spomina na okupatorjevo nasilje za ceneno politično agitko

 

Prejeli smo

 

Slovesnosti v spomin požiga vasi Gabrovica na Krasu dne 28. maja 1944 niso priredili za okroglo obletnico tega dogodka, kot je to v navadi po civiliziranih deželah, temveč za »63-letnico«. Namen slovesnosti je bil povsem političen, to je, streljanje s propagandnimi kanoni na vlado Janeza Janše. Obletnica tragičnega dogodka očitno ni bila bistvena, zato tudi niso počakali na njegovo 65-letnico. Na prizorišču slovesnosti so pripravili, danes že lahko rečemo, rdečkarsko maškerado s post-komunističnim in post-jugoslovanskim pompom. Kot glavni govornik pa je nastopil Milan Kučan, bivši predsednik republike. Ta s Primorsko nima opraviti ničesar in tudi ni nikoli imel. Doma je povsem na drugem, na panonskem koncu Slovenije. Usode Primorske ni doživljal in je tudi ne pozna. Njegov nastop na slovesnosti v kraški Gabrovici pristoji vsled tega toliko kot kravi sedlo.

Milan Kučan s takšnim sedlom ni prišel v Gabrovico kar sam od sebe. Tja ga je »povabil« (pozval) njegov gospodar, srbska KOS, ki iz podzemlja še vedno povsem nadzoruje Primorsko. Spomin na požig vasi je bil v njegovem govoru drugotnega pomena. Govor, ki mu ga je očitno pripravila KOS in ga je moral poslušno prebrati, je izpadel vsled tega kot onemoglo blebetanje človeka, ki sta mu bila Kras in Primorska vedno tuja. Tudi v prejšnjih letih, ko se je šel predsednika Slovenije, se ni namreč nikoli poglobil v usodo primorskih krajev. Njegova KOS mu za to ni dala časa, saj mu je nalagala vse kaj drugega, kar je moral zvesto izpolnjevati (kot sedaj njegov naslednik Drnovšek). V Gabrovici so morali prisotni njegov mučen »govor« strumno poslušati. Na udeležbo so jih verjetno tudi tokrat nagnali z ustrahovanjem, češ da »bodo sicer izgubili pokojnine« (kot v primeru Kučanovega nastopa na Kneži v Baški grapi). Toda Milane je ustrahovanje preprosto pripisal sedanji Janševi vladi. Kaj pa je v Gabrovici v svojem govoru bistvenega iznesel?

Iznesel je veliko (rdečo) »modrost«. Prikazal Janševo vlado kot problem slovenske države številka ena in navedel: »...Vzdušje v državi ni sproščeno. Ljudje se bojijo za službe in posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča...« Njegova izjava bi bila lahko celo verodostojna, če bi se glasila:... Vzdušje v državi ni sproščeno. Ljudje se bojijo za službe in posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča srbska klika, ki ima našo državo v zanki in se je kljub osamosvojitvi v njej spet učvrstila prav »po moji zaslugi« za časa vladavine ZLSD + LDS...

Besede »Slovenija« niti ni izrekel, tako kot kosovska tv ko napoveduje vreme »po državi«. No, to »državo«, ki je danes samostojna, sta on in njegova partija (danes liberalni in socialni demokrati) pred odcepitijo od Juge vztrajno zavračala, v zameno za »asimetrično« Jugoslavijo (1989, 1990),. To dobro vejo vsi tisti Slovenci, ki si danes še upajo nekoliko misliti. Vejo pa tudi, da se je ustrahovanje, na katerega se Milane sedaj sklicuje, začelo kako leto po odcepitvi, v času, ko je prav on nastopal kot predsednik republike. Nekako leta 1994.

Takrat so zaupniki srbske KOS v Cerkvi, predvsem ljublanski nadškof Alojzij Šuštar, Kučanu omogočili, da ga je prejel celo papež in ga odlikoval. Leta 1999 je papež obiskal Slovenijo in komunist Milan Kučan, ga je kot predsednik republike pričakal na letališču. To je bilo očittno organizirano z namenom, da bodo Kučana tudi katoličani ponovno volili (in so ga res). Pobožne tete so od takrat prepričane, da je Kučan »dober« človek in od tega jih nič ne odvrne. Niti njegova rdeča in prosrbska preteklost in sedanjost!

 

Obisk v Sloveniji 19. sept. 1999: papež Janez Pavel II. in Milan Kučan. Slika s papežem je Kučanu prinesla glasove precejšnjega števila katoliških ovc.

V dnevniku Primorske novice (št. 120), ki je prav tako povsem v rokah srbske KOS, je o slovesnosti v Gabrovici poročal kar srbski dopisnik Miha Crnič. V svojem članku se zlaže, da so »fašisti, essesovci in domobranci« požgali vas in umorili 9 vaščanov. Gre nedvomno za srbski konstrukt, kot po navadi dokaj neroden. Namesto Nemci ali nemška vojska navaja pisec »essesovce«, in izkoriščevaje »svobodo« tiska prida še fašiste in domobrance. Na domobrance so Srbi še posebej nataknjeni, zato jih povsod inkriminirajo. Slovenska zavest domobranskih fantov in mož jih namreč še danes draži. Dejansko so si bili primorski domobranci (SNVZ) s fašisti v hudem sovraštvu.

V zvezi s požigi vasi na Krasu v vseh povojnih letih niso omenjali domobrancev in fašistov. Navajali so le Nemce, za katere se je tu pa tam vendarle povedalo, da so bili požigi represalje zaradi partizanskih napadov na nemško vojsko. Da gre v tem primeru za navaden srbski konstrukt, priča tudi to, da pisec povsem samovoljno navaja »essesovce« namesto Nemcev oziroma nemške vojske, zato da bi z SS-ovci pridal dogodku bolj grozoten videz. Povsem v srbskem slogu.

Vzrok za nemške represalje, to je napad partizanov na Nemce povsem brez utemljenega razloga (kot v primeru Dražgoše), je tudi tokrat zamolčan. Taki napadi so bili načrtno izzivanje okupatorja, da se je potem znašal nad civilnim prebivalstvom. Izzivanje okupatorja moramo namreč nujno povezati s srbskimi borci, ki so bili vsiljeni med partizansko vojsko, in to na ključna mesta. Albert Svetina pravi v svoji knjigi, da so jih nazivali »krajišniki«. Pomislimo samo na Bazoviško brigado, ki je bila dejansko povsem pod srbsko komando. Koliko nepotrebnih napadov na Nemce, ki so potem izzvali hude represalije nad slovenskim civilnim prebivalstvom lahko pripišemo prav tem »krajišnikom«? Pri tem je očitno šlo za načrtno etnično čiščenje Slovencev.

Toda pravi rodomor se je začel ob koncu vojne. Najhuje v bližnji Istri, kjer so italijansko prebivalstvo izgnali, slovensko prebivalstvo pa morili in metali v »fojbe«. Na izpraznjeno območje so po vojni naseljevali srbske ljudi. Danes jih premeteno zastopa nekakšen »istrski zbor«. V »fojbah« ni Italijanov, ampak morje Slovencev. Toda brezna, kamor so nametali nedolžne slovenske žrtve se nahajajo tudi po ostalem Primorskem, tudi na samem Krasu.

Vanje jih ni metal okupator, in tudi ne slovenska »partija« in »partizani«, temveč komanda JLA iz Beograda. Vsa ta brezna so še danes zamolčana. Gotovo ne zaradi strahu pred Janševo vlado, temveč zaradi ustrahovanja, ki ga na Primorskem še vedno izvaja srbska KOS. Da bi to prikrila, nam sedaj pripelje na Primorsko prekmurskega Kučana, v vlogi rdečega pajaca, ki v Gabrovici brez veze opleta in v politične namene zlorablja spomin na medvojni požig vasi in žrtve. Res, Milane, svoje pajacarske vloge bi se moral sramovati. Vendar ti to ni dovoljeno, zakaj svojo »asimetrijo« si primoran peljati naprej.

Primorci zavračamo tvoje manipuliranje s polresnicami. Spoštujemo tako partizanske kot domobranske borce. Spoštujemo spomin žrtev ne le v Gabrovici, temveč tudi tiste po mnogih breznih, ki si jih ti, Milane (oziroma tvoja KOS), zamolčal. Prosimo te, da na Primorsko, ki je ne poznaš, ne hodiš več predavat. Pojdi raje v tvojo prekmursko Panonijo, kjer so ti razmere nedvomno bolj znane. Tam gotovo ne boš delal takšnih kiksov, kot jih delaš tukaj. Univerzalni (kosovski) dežnik, ki ga uporabljaš za vsakršnen primer, obstaja le v kriminalkah. Toda Slovenija je »kriminalka« v čisto drugem smislu, in tega bi se lahko vsaj danes zavedal.

 

Henrik

 

02.junij 2007 :

Brez besed

Demokracija in »protikomunizem«

prejeli smo

»Zadnji juriš boljševikov« naslavlja svoj uvodnik v tedniku Demokracija (št. 22) njen nadebudni glavni urednik Metod Berlec. Kot zgodovinarju, kar menda je, mu kar gladko teče naštevanje imen komunistične tvorbe, ki je med drugo vojno izvajala teror ne samo nad partizani in Osvobodilno fronto, temveč predvsem nad slovenskimi ljudmi. Pa ne samo med vojno, temveč še dolga leta po njej. Ta tvorba je bila VOS (pozabil je na VDV), imenovana zatem Ozna, Udba, VDV, VIS – dodati je treba še ime SOVA.

Presenetljivo je, ali pa tudi ne (?), da je omenjeni »pozabil« na še pomembnejšo tajno službo, ki je med partizani delovala vsaj od leta 1942 dalje, in potem prav tako vsa povojna leta, do danes. Naj ga nanjo spomnimo mi! To je srbska KOS. Le- te protikomunistično zagreti Metod Berlec očitno ne sme videti. Zakaj? Ker gre pač za srbsko tajno službo, ki dejansko tudi danes obvlada Slovenijo in, kot bi lahko sklepali, tudi sàmo Demokracijo. Slednjo financira predvsem Dušan Lajovic, povojni protikomunistični emigrant, ki si je ustvaril bogastvo – glejte no! – z izvažanjem kemičnih izdelkov v Titovo Jugoslavijo in pri tem imel še monopol.

Protikomunizem očitno ni bil bistven, pomembno je bilo to, da je Dušan Lajovic izhajal iz družine, ki je bila pred vojno privržena Karadjordjevićem. Njena privrženost je bila povezana s tem, da so imeli v Ljubljani tovarno, menda Saturnus, in so bili zaradi poslovnih razlogov navezani na takratno jugoslovansko strukturo. Niso bili edini, v povojni komunistični emigraciji je bilo takšnih Slovencev še nekaj, med njimi npr. dr. Ljubo Sirc v Angliji. Vsem tem ljudem je velesrbstvo, povezano s prostozidarsko strukturo v svetu, omogočilo uspešno življenjsko kariero. Pogoj pri tem pa je bil, da zagovarjajo Jugoslavijo, torej veliko Srbijo. Tako se Titova Jugoslavija ni ozirala na njihov protikomunizem, saj je bilo vsakemu jasno, da ta ne bo preživel. V vidu tega je bilo sodelovanje med slovenskimi ljudmi v svetu, četudi so bili protikomunisti, in komunistično Jugoslavijo mogoče. To je očitno izkoristil tudi pragmatični Dušan Lajovic in si na ta način ustvaril svoje premoženje.

Z njegovim financiranjem Demokracije se je danes zablokirana protikomnistična stran v Sloveniji res premaknila korak naprej. Vendar ne v smeri slovenske, temveč v smeri jugoslovanske izbire. Tiste izbire, ki jo danes srbski in prostozidarski krogi iz ozadja tako vneto porivajo v mišljenje Slovencev pod nazivom »Zahodni Balkan«. Tega pa tednik Demokracija ne sme omeniti, in njegov urednik Metod Berlec mora v svojem navajanju srbsko KOS izpustiti. Izpustiti tisto, kar kaže na srbsko infiltracijo, pa četudi je KOS postkomunistična. Pogojuje ga očitno financier tednika, Dušan Lajovic, njega pa srbska stran.

Tednik Demokracija ima torej pri svoji »demokraciji« napako, ki bi bila lahko v določenem trenutku tudi usodna. To se je že zgodilo ob koncu prve kot tudi med drugo svetovno vojno, ko je povsem manjkala jasna politična ideja o slovenski državi. Njeno pomanjkanje je pripeljalo do vseh mogočih miselnih tokov in anarhije, posledica katere so bili tisoči in tisoči slovenskih žrtev. Če bi Demokracija posvetila kako svojo stran tudi vprašanju slovenske politične in zgodovinske identitete, bi s tem zgledno opravljala svoje poslanstvo. Tako pa njen sedanji ustroj ni bistveno nič boljši od (stare) Nove revije, ki je slovensko javnost dolga leta varala s tem, da je balkansko strukturo predstavljala v novi kozmetiki, z novo »demokratično« masko. Vse to še danes počenja, očitno v španoviji z »demokratično« Demokracijo! – No, nekateri Slovenci tudi kaj vidijo, ne da ne!

 (podpis)

20.maj 2007 :

Prejeli smo

Nasilni prišleki

 

Pravkar sem na vašem spletu prebral super prispevek o zamolčanem talentiranem pesniku, Odonu Peterki, ki je komaj dopolnil dvajset let, ko so ga umorili v Kočevskem Rogu, junija 1945. V predgovoru članka je avtor navedel kratko besedilo z naslovom Klanjamo se njihovemu spominu. Končno nekdo, ki resnici na ljubo obelodani bistvo genocida nad Slovenci po drugi svetovni vojni. Izvedla ga je srbska JA na ukaz iz Beograda in to prav zato, da bi v Sloveniji pripravila prostor za naselitev Srbov. Vendar pa številka 12.000 zajema samo eno skupino slovenskih domobrancev iz ljubljanske pokrajine, brez pripadnikov primorske SNVZ in nekaterih drugih slovenskih nacionalističnih formaciji, ki jih je srbska JA po vojni polikvidirala. Obsežno čistko je JA po koncu vojne izvedla tudi nad slovenskimi partizani. Pa so njihovim družinam potem pošiljali lažna poročila, češ da so njihovi sinovi padli še v zadnjih bojih z Nemci (in to v času, ko ni bilo več živega Nemca na Slovenskeih tleh). Širom po Sloveniji so pripadniki srbske JA po stari balkanski taktiki razglašali, naj se civili, ki niso sodelovali z NOB, javijo v raznih štabih JA in zaprosijo za amnestijo. Velika večina je lažnim obljubam Srbov res nasedla, a nihče, ki je šel in zaprosil za amnestijo, ni prišel živ nazaj.

Številke slovenskih civilistov, kot tudi slovenskih uniformirancev raznih bojnih enot, tako domobranskih kot partizanskih, ki jih je srbska klika med vojno in po njej polikvidirala, so strahotne in javnosti še danes strogo prikrite. Šlo je za načrten genocid in širjenje velesrbstva na slovenska tla. Beograd je takoj po vojni razorožil in ukinil slovensko partizansko vojsko, ostale slovenske vojaške formacije pa zahrbtno polikvidiral. Koroško je Beograd prodal Avstriji, slovensko prestolnico Trst skupaj z Julijsko krajino in Gorico Italiji, Istro in Reko pa Hrvatom. Tako je lahko potem začel nemoteno naseljevati Srbe na razredčeno slovensko ozemlje. Vsi srbski prišleki so bili sem lansirani od zvezne UDBE in srbske KOS, za širjenje velesrbstva v Slovenijo in kot špijoni omenjenih organizaciji. Neglede na izobrazbo in delovne izkušnje so tu dobili vsakršno željeno službo in zastonj stanovanja, zgrajena s slovenskim denarjem, ter vseh vrst privilegije in ugodja, ki jih Slovenci niso dobili. Ker so imeli Srbi tu zagotovljene finančne možnosti, se je zaradi razredčene slovenske moške populacije ogromno slovenskih deklet naivno, pa tudi prisilno, poročalo s srbskimi prišleki. Otroci, ki so se rodili v takih mešanih zakonih, so ob skrbnem nadzoru srbske KOS postali njeni zaupniki in zagovorniki velesrbskih idej. S tem se je slovenska populacija začela resnično desetkati, še zlasti v mestih. Vse to se danes, v srbsko okupirani Sloveniji, samo še stopnjuje.

 

(podpis)

 

20.maj 2007 :

       sen. Amy Klobuchar

Nov slovenski podvig v Ameriki

Amy Klobuchar izvoljena v zvezni senat ZDA

poroča dr. Edi Gobec

Na zadnjih volitvah 7. novembra 2006 je Amy Klobuchar na demokratski listi (DFL) z 1.280.504 glasovi, ali 58 odstotno večino, premagala svojega republikanskega tekmeca kongresnika Marka Kennedyja. Tako je naša rojakinja postala prva izvoljena ženska senatorka države Minnesota, kjer so pred stoletjem in pol tako uspešno delovali slovenski misijonarji, in prva ameriška Slovenka, izvoljena v zvezni senat ZDA. Pridružuje se doslej znanim senatorjem slovenskega rodu: Franku Lauschetu in Tomu Harkinu.

Amy se je rodila leta 1960 v kraju Plymouth v okolici Minneapolisa materi Rozi, zdaj upokojeni ljudskošolski učiteljici, in očetu Jimu Klobucharju, upokojenem vodilnem minnesotskem novinarju, ki se je dolgo boril proti alkoholizmu, ga končno povsem premagal in doslej objavil nad dvajset knjig in večkrat prepotoval ves svet.

Svojo kandidaturo za senat je Amy 17.aprila 2005 napovedala s praga razmeroma skromne hiše, kjer je  odraščala in kjer še vedno živita njena starša. Med njeno dolgo in uspesno kampanjo  smo zvedeli vedno vec  zanimivih podatkov o tej izredni rojakinji. V otroški vrtec in ljudsko šolo je skupaj s sestro pešačila.  Na srednji šoli je izstopala kot najboljša učenka in postala “valedictorian.”  Navdušeno je delala v raznih mladinskih in dobrodelnih organizacijah. S pohvalo “magna cum laude” je končala pravne studije na univerzi Yale in potem obiskovala še University of Chicago, kjer je napisala tezo o gradnji metrodoma v Minneapolisu, ki je pod naslovom Uncovering the Dome  leta 1982 izšla v knjigi. Leta 1993 se je poročila z odvetnikom Johnom Besslerjem. Imata hčerko Abigail, zdaj staro devet let. V javnosti dosledno nastopa s svojim slovenskim priimkom Klobuchar (kjer je zaradi pravilne izgovorjave dodana le crka “h”).

Poleg uspesne občasne privatne prakse prava je bila leta 1998 izvoljena in štiri leta pozneje brez opozicije spet potrjena kot glavna tožilka največjega minnesotskega okraja Hennepin, ki vključuje mesto Minneapolis in 45 drugih naselbin in šteje nad milijon sto tisoč prebivalcev. Kot tožilka je bila po dokaj splošni oceni stroga, pravična in zelo uspešna. Pod njenim nadzorstvom je delalo nad 400 uslužbencev, med njimi 160 odvetnikov. Dosegla je obsodbo za skoraj 300 morilcev, strožje postopke zoper zločince vseh vrst, spolne pervertite in pijane voznike. Zaščitila je bolnike in matere pred prehitrimi odpusti iz bolnic in uvedla uspešno nadzorstvo nad šolo-obvezno mladino. Odločno je nastopila proti nepoštenemu prizivnemu sodniku, ki je poneverjal denar slaboumne klientke in ga spravila za zapahe.  S trdim delom, poštenostjo, odločnostjo in prijaznostjo si je zagotovila dokaj splošno špostovanje in priljubljenost in večje stevilo priznanj, med njimi predsedstvo minnesotske strokovne odvetniške organizacije in leta 2001 izvolitev za  Minnesotsko pravnico (pravnika) leta.

Njen oče, ki je bil nad 40 let vodilni minnesotski novinar in je tudi izredno  ploden pisatelj, je nekaj mesecev pred njeno kandidaturo za našo naslednjo knjigo, Slovenians and the American Dream, odlično opisal svoj pogled na “ameriški sen”.  Ta sen znova presenetljivo lepo uresničuje tudi njegova  hčerka Amy Klobuchar, novoizvoljena članica ameriškega zveznega senata, ki je po mnenju mnogih analitikov “najvplivnejši klub na svetu.”

Goriški panterji izrekamo gospe Amy Klobuchar, novi ameriški zvezni senatorki slovenskega rodu, iskrene čestitke k njeni izvolitvi.

16.maj 2007 :

Prejeli smo

»Protikomunisti« na delu

Varanju slovenskih vernih ovc preko lista Družina ni videti konca. Postali smo tokrat pozorni na članek »Šel se je javit v Logatec in ni ga več domov...« (Družina, 29. aprila 2007). Članek je objavil Anton Šemrl, za Združenje žrtev komunističnega nasilja. Toda v njem naletimo na nedoslednosti, ki nedvomno niso zgolj naključje in preusmerjajo pozornost bralca stran od tistega, ki je v prvi vrsti kriv za pomore mož in fantov na območju Logatca v začetku maja 1945. Anton Šemrl, pisec članka, primerno temu ponareja dejstva, kar pozornemu bralcu ni težko odkriti.. Poglejmo!

Takole navaja mdr. ... Partijsko vodstvo je skupaj z VDV in KNOJ-em stopilo v stik z vaškimi aktivisti in terenci, ker so jim ti že javili, da je v teh krajih veliko njihovih »sovražnikov«. To so bili družinski očetje in mladeniči, ki se niso pridružili tistim, ki so odšli na Koroško kot begunci. Komanda logaškega vojaškega območja je izdala »razglas«, da se morajo javiti vsi moški, stari od 18 do 50 let. Vsem, ki niso storili zločinov, ali kot so rekli, »niso imeli krvavih rok«, so jamčili za življenje...

Nismo sicer povsem gotovi, toda močno dvomimo, da bi na območju Logatca vaški aktivisti, terenci... kar sami od sebe javljali partijskemu vodstvu njegove »sovražnike«, kot zatrjuje Anton Šemrl. Zadeva je nedvomno obrnjena, in sicer: vaški aktivisti, terenci... so dobili ukaz, naj javijo... Nadalje, Anton Šemrl navaja »partijsko vodstvo skupaj z VDV in KNOJ-em«... Mislimo, da spet obrača stvari in postavlja voz pred konja. VDV (Vojska državne varnosti), zatem Ozna oziroma Udba nista bili podrejeni partiji oz. njenemu vrhu, temveč narobe, partija je bila orodje v njunih rokah. Spomnimo se Ivana Mačka, ki je bil vodja Ozne vsa povojna leta, in je dobival navodila in ukaze iz Beograda. Slovenska partija pa mu je bila poslušna.

Toda, bodimo pozorni še na nekaj, kar Anton Šemrl mimogrede navede: Komanda vojaškega območa je izdala »razglas«... Tukaj neposredno trčimo na nekdanjo JNA, ki je bila povsem pod srbsko komando. V njen okvir je spadala tudi KOS (Kontra obveščevalna služba). Prav tukaj pa je bistvo vse tragedije na začetku maja 1945, in ne samo na območju Logatca. Razglas (ukaz), da se morajo moški javiti, je prihajal torej od srbske JNA in njene KOS. Prav to pa nam Anton Šemrl v svojem članku zakrije. Vso krivdo za pomore, po danes že oguljenem receptu, trpa za vrat samo slovenski partiji.

Nočemo opravičevati ničesar od tega, kar je delala partija s svojimi aktivisti, terenci... Toda, slovenska partija ne more biti dežurni krivec za tisto, kar je zakrivila druga komanda, to je jugoslovanska armada pod srbskim štabom, njen KNOJ in KOS (te slednje si Šemrl niti ne upa omeniti). Da bi on in še drugi naredili svoje ponaredbe prepričljive, jih preprostim ovcam lansirajo seveda preko »verskega« lista Družina.

Naj ob tem primeru znova prikličemo v spomin lansko slovesnost ob breznu v kočevskem Rogu, z mašo, ki jo je daroval upokojeni beograjski nadškof Perko. V svojem nagovoru je napadel OF in s tem posredno lagal, kot da bi ona vršila tamkajšnje pomore tisočev domobranskih borcev. Pomore v Rogu je vodil srbski poveljnik major Sima Dubaić. Torej, tudi prevara nadškofa Perka  je bila namenjena naivnim vernim ovcam.

Šemrl in podobni »protikomunistični« kos-ovci! S svojim pisanjem boste verjetno zavedli večino bralcev verskega lista Družina, vendar pa ne vseh. Vaša dejanja, s katerimi premeteno zakrivate glavnega krivca vseh pomorov, so prav tako izdaja nad nedolžnimi žrtvami, za katerih spomin se sedaj v javnosti postavljate.

 

10.maj 2007 :

Spoštovani! V Direktu sem prebral, da me na svoji spletni strani imenujete pod pojmom Žajdelizem. Poiskal sem vašo spletno stran, vendar tam članka s to temo nisem našel. Mi lahko, prosim, sporočite, kako ga najdem?

Sem pa z zanimanjem prebral nekatere druge članke na vaši spletni strani. Med drugim o Francu Rozmanu Stanetu. Žal je ta članek napisan precej enostransko, s preveč splošnimi poenostavitvami in domnevami in preveč polemično z samo eno literaturo, to je s knjigo Alberta Svetine – Erna. Predvsem pa je članek nekritičen do Franca Rozmana – Staneta, kar čudi. Zato vam pošiljam članek, ki sem ga pred časom napisal o Francu Rozmanu – Stanetu. Pri pisanju sem uporabil vso znano literaturo, ki relevantneje podaja podatke o njem. Vso literaturo so napisali in izdali nekdanji partizani ali njihovi simpatizerji, zato ni mogoe reči, da gre za kakšno »sovražno« literaturo oz. vire. Dobro bil bilo, če bi ta moj članek ponudili vsem, ki obiskujejo vašo spletno stran, da si ga preberejo.

Posebej bi me zanimalo, če bo kdo kaj v tem članku ovrgel. Pa ne s pisanjem na pamet ali z diskvalifikcijami. Želim vm uspešno urejanje spletne strani in veliko bralcev. Pa da se podpisujete. Ne vem, zakaj bi se moral nekdo, ki v srcu dobro misli, skrivati. To počno le slabiči! - Ivo Žajdela

No, na koncu mu vendarle prekipi in nam navrže zmerljivko »slabiči«. On se namreč pod svoje članke paradno podpisuje, ker ga krije KOS. Članke objavlja celo v Družini, zato da bi pretental verne in naivne Slovence. – Njegovo pismo nas je doseglo sicer že 8. marca (2007). Sprva ga nismo niti nameravali objaviti (škoda prostora). Toda potem smo prejeli dopis, v katerem nam vnuk pripadnika VDV, ki je bil prisoten, podaja pričevanje o tem, kako so srbski poveljniki ustrelili Franca Rozmana – Staneta, in to samo kakih par sto metrov stran od prisotnih na zboru. Za njihovo ustrahovanje pa še dva Stanetova tovariša, češ, tako bo tudi z vsakim od vas, ki bo kaj pisnil o tem, kar je tukaj videl. - S tem pričevanjem se skladata tudi dva stavka iz knjige Alberta Svetine – Erna, ki mdr. pravi, kako mu je Maček rekel: »Rozman je umrl, Rozmana so ubili.« (str. 152).

Samo Ivo Žajdela, ki se je toliko bavil z Rozmanom, se nikoli ni moglel dokopati do resnice, o kateri čivkajo vsa povojna leta že vrabci na strehi, da je bila bodisi napisana kot objavljena pod strogim nadzorstvom srbske KOS. Potemtakem nas hoče Žajdela s svojim »pismom« ob vsem tem še opetnajstiti! Poziva nas celo, naj objavimo umotvor iz njegove kos-ovske torbe, ki je nedvomno nestvor. Pri tem računa, da bo z njim zmedel vsaj nekaj naših bralcev. Žal naš splet ni forum. Bralci, ki jih Žajdelovo pisanje zanima, bodo njegovo gradivo našli po knjižnicah in verjetno tudi na internetu. Mi jim dostopa do njega nikakor ne branimo.

Namen, ki ga srbska KOS, tudi  preko Žajdele, vnaša v slovensko mišljenje, je nedvomno samo razdvajanje. Očitno mu je bilo naročeno odkrivati le grobišča civilnih in domobranskih žrtev. Zlasti tista, za katera se poprej na splošno ni vedelo. Tudi on sam zanje ni vedel, vedela pa je KOS, ki mu je v ta namen dajala ustrezne podatke. Tako je postal »junak«, ki si upa odkrivati, kar je bilo tako skrbno prikrito. Potomci žrtev naj bi mu ploskali, in mnogi so mu res. Toda zakaj ni Žajdela odkrival tudi grobov likvidiranih partizanov? Likvidirala jih je VOS, poznejša VDV, povojna Ozna ali Udba, v ozadju pa je bila vedno vojaška oz. srbska KOS. Tista, ki je od vseh omenjenih tajnih služb ostala, ima v rokah Slovenijo še danes in daje tudi Žajdeli  samemu »podržko«. Svoje vloge bi se moral  sramovati!

 

06.maj 2007 :

Marjan Poljšak, župan v Ajdovščini,

proti postavitvi spomenika duhovniku Filipu Terčelju.

Na rob njegovim izjavam na Tv

Prevelik kip za tako “malega” človeka?

Filipa Terčelja so umorili pripadniki KNOJa v Davči, dne 7. januarja 1946

(Prejeli smo)

 

Šturje, 7. jan. 2006, somaševaje ob obletnici obletnici nasilne smrti Filipa Terčelja. Na desni: Marjan Poljšak, župan Ajdovščine, pod katero spadajo Šturje. Postavitvi kipa v Terčeljev spomin se srdito upira.               Samo poglejte njegovo negotovo držo ob nekem nastopu!

 

Povzetek s spletne strani župnije Šturje, mestnega predela Ajdovščine

 

V šturski župniji smo se v soboto, 7. januarja 2006 spomnili na krute dogodke izpred 60 let, ko je bil zahrbtno umorjen naš rojak, duhovnik, prosvetni organizator, nabožni pisec, pisatelj in pesnik prof. Filip Terčelj. Rodil se je 2.2.1892 v Grivčah, bil posvečen v duhovnika 8.1.1917, nato je po študiju v Nemčiji deloval na Goriškem, zlasti med mladimi in na kulturno prosvetnem področju. Zato je postal trn v peti fašističnim oblastem, ki so ga leta 1932 zaprle in izgnale v južno Italijo, po vrnitvi zanj ni bilo več mesta, zato je aprila 1934 pred ponovno konfinacijo odšel v Ljubljano. Kot so ga pred vojno zaprle fašistične oblasti, so ga po končani vojni krivično zaprle še komunistične oblasti in ga 7.1.1946 zahrbtno umorile. Ob 60. obletnici tega žalostnega dogodka je vodil slovesno somaševanje vipavski dekan g. Lojze Šinkovec, v homiliji je Terčeljevo zvesto predanost slovenskemu narodu in Cerkvi pesniško opisal g. Jožko Kragelj, šturski pevci pa so spremljali bogoslužje s Terčeljevimi pesmim.

Neprimeren nastop župana Poljšaka na Tv

 

Meni je sodnik omenil, da ima me za špijona, pa sem sam pri sebi sklenil, da se bom naredil mona (Simon Kos)

Marjan Poljšak, “župan” Ajdovščine (nedvomno pripadnik srbske KOS) se je konec aprila pojavil na Tv, kjer je s hreščečim glasom utemeljeval svoje nasprotovanje postavitvi spomenika Filipu Terčelju v ajdovskem predelu Šturje. Spomenik, ki je že izdelan, naj bi bil “prevelik” za tega umorjenega duhovnika in prosvetnega organizatorja, dovolj naj bi bila doprsna soha. Filipa Terčelja so januarja 1946 umorili v Davči pripadniki Knoja (Korpus narodne odbrane Jugoslavije), ki so bili posebne vojaške enote Ozne. Za umor ni bilo nikakega formalnega razloga. Dejansko pa je bil lahko samo ta, da je srbska KOS preprečila Terčeljevo vrnitev na Primorsko, kjer bi nadaljeval svoje delo v cerkveni in narodni prosveti. Prav to je tisto, zaradi česar je bil Filip Terčelj, slaba vest za nekdanjo Jugoslavijo in njene teroristične strukture, vsa povojna leta zamolčan.

Filip Terčelj, duhovnik in prosvetni organizator, čigar delo je v času najhuše preizkušnje za narodni obstoj primorskih Slovencev pod fašizmom, zajemalo vso Primorsko, naj torej ne bi bil dovolj pomemben za tako “velik” kip?! Sramuj se kosovec Poljšak! Zakaj, ne gre za »tvoje« stališče, temveč za navodilo tvojega gospodarja, srbske KOS. Res je, s propadom Jugoslavije so jugoslovanske velesrbske strukture doživele hud udarec, niso pa še propadle. Delujejo naprej preko tipov, ki se ne sramujejo opravljati nizkotne vloge narodnega izdajstva. Filipa Terčelja so umorili. Ne bodo pa , ne bodo pa izničili njegovega veličastnega dela za primorsko ljudstvo in njegovih sadov. Tistega, kar bi hotela izničiti srbska KOS preko svojih ponesrečenih izdajalskih lakajev.

 

05.maj 2007 :

Najprej pohvala strani, kajti premalo je domoljubja v Sloveniji, in take strani ga krepijo!
Prav tega je potrebna Slovenija in Slovenski narod. No, pa kar k bistvu: Ne razumem kako lahko v Sloveniji živijo ljudje ( predvsem iz bivše juge ) in nikakor ne govorijo našega jezika. Po ulicah slišiš ljudi kako govorijo njihov k.... jezik. Kako lahko taki ljudje dobijo državljanstvo? Večkrat se vprašam, ali se ti ljudje ne znajo ali pa NOČEJO naučiti našega jezika?!!!Mislim, da se kar nočejo, če pa se ne znajo pomeni, da so nesposobni. Vse več je teh imigrantov iz juga. Vse več njihovih otrok se tukaj rodi. Tako imajo izgovor za ostati tukaj in čez leta bodo ti otroci dobili še volilno pravico. Kako se da to urediti? Kajti tako ne gre več....
Lep pozdrav!

V času 12-letne vlade LDS + SD je srbska tajna služba KOS res dobila prevlado v Sloveniji. Kdo pa je volil Kučana, pa Drnovška itd. Posledice so takšne, kot jih vidiš. Vendar to ne pomeni, da moramo Slovenci vreči puško v koruzo. Tudi v času Juge se je zdelo, da je Slovencem odbila zadnja ura. Potem pa je Juga propadla. Je pa res, da je med Slovenci še vedno veliko njenih hlapcev.

 

27.april 2007 :

Lepo pozdravljeni!

Zanima me vaše mnenje na naslednje:

Pred dnevi sem prisel do zloženke vsakoletnega dogodka Mesto mladih.Ob pregledu dogodkov pa vidim, da je kar velik delež skupin, ki nastopajo, iz bivše Jugoslavije. A res ne moremo prerezati popkovine od Balkana ?! Zdi se mi da nekako "mesto mladih" spominja na neke vrste socialistične prireditve, ki so bile značilne za Jugo... Nimamo v Sloveniji dovolj dobrih glasbenih skupin?! Včasih se vprašam , ali si organizatorji mislijo da so "cool" če spodbujajo neko jugo nostalgijo..... ok, vnaprej hvala za vaše mnenje in kar tako naprej. - Lep pozdrav! (25. 4. 2007)

Veseli smo Tvojega zanimanja. Vprašanje, ki si nam ga zastavil, je na videz preprosto, dejansko pa zahtevno. Zadel si namreč nehote v bistvo problema, in sicer v to, da vse doslej samostojnost in suverenost Slovenije ni bila uresničena. Po več kot desetletju vladanja pro-jugoslovanskih strank LDS in SD (ZLSD), to je, nekdanje komunistične strukture, je stara jugoslovanska (sedaj srbska) tajna služba KOS znova prevzela nadzorstvo nad Slovenijo in začela s srbizacijo, kot si jo tudi ti opazil pri Mestu mladih. Sodimo, da pripada srbski KOS večina leve politične strukture, to je aparat LDS + SD. Ravno včeraj smo videli na Tv eno izmed zadnjih dejanj, ki so sledila vladni inšpekciji na obveščevalni agenciji SOVA. Tv je “mimogrede” navedla, da je bil na listi KOSa tudi Dušan Kumer, podpredsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalih služb, pa poslanec Rudi Moge (LDS), ne vemo več katere komisije predsednik, pa Davorin Terčon (LDS), poslanec in župan v Sežani. Seveda je to le vrh ledene gore, ki bo ostajala skrita še naprej.

Slovenski človek je tako zastrašen, da se boji izgovoriti besedo KOS, misleč, da bo izgubil službo. S takšnimi govoricami je namreč prepojeno vzdušje, v katerega kos-ovski aparat nenehno vnaša zastraševalne govorice. Zato vidimo tudi v Tvojem pismu tisto “ali ne moremo prerezati”… Tisti “smo” nismo mi, temveč oni, aparat pripadnikov KOSa. Čas je, da se začnemo pogovarjati odkrito. Dokler si bomo v strahu sami nastavljali nagobčnik, bo KOS imela svojo moč.

Poiskali smo na internetu slike poslancev, ki so bili na seznamu, najdenem na SOVI. Na Tv Lublana so jim postavili vprašanja o njihovem sodelovanju s KOS, ki so ga – razumljivo – odločno zanikali.

 

  

   Dušan Kumer SD      Rudolf Moge LDS        Davorin Terčon LDS

 

19.april 2007 :

Pozdravljeni,

Čestitam k članku glede duhovnika Filipa Terčelja in ajdovskega župana. Sicer sem povedal moje mnenje tudi na Karantanski Zavezi.

LP

 

pf

13.april 2007 :

Zdravo,

Želel bi dodati par lastnih opazk pri članku. Najbrž je nevednost o usodi nadškofa Frančiška B. Sedeja posledica nezainteresiranosti ljudi. Niso neumni samo Američani. Ljudje si želijo preživeti, kruha in iger na kratko. Slovenska Cerkev pa uči zgodovino, ki jo učijo na šolah, več ali manj. Lokalne cerkve običajno poudarjajo posamezne vrhunce in tragične dogodke v življenju župnije ali škofije. - Druga opazka. Sedejeva ulica je pri župnijski cerkvi v Novi Gorici.

lp, Ivan

 

Hvala za Vaši pripombi, še posebej glede Sedejeve ulice v Novi Gorici. Zelo smo veseli, da smo se v tem pogledu zmotili in da te ulice ni samo v oddaljenem Splitu. Tudi za naprej bomo vedno hvaležni za pripombe in opozorila, saj se tudi v naše članke kljub vsej dobri volji vtihotapi kaka pomota. (Op. ur.) 

13.april 2007 :

Ko je že govor o Filipu Terčelju, je treba opozoriti tudi na »roman« o njem z naslovom »Nokturno za Primorsko«. Na svetlo ga je dal »krščanski« pisatelj Alojz Rebula (2004). V njem je nedpoustno popačil življenjski lik Terčelja, a je zanj vendarle prejel nagrado Kresnik, ki jo podeljuje Mohorjeva družba. Da je osebnost velikega duhovnika in primorskega rodoljuba ostala zamolčana, je nekaj krivde tudi na naših duhovnikih. Res je skupina od njih na dan obletnice Terčeljeve smrti (7. jan. 1946) imela v farni cerkvi v Šturjah somaševanje v njegov spomin. Pričakovali bi pa, da bo ta spomin s svojo prisotnostjo počastil tudi škof Pirih iz Kopra. Nič takega, ta o Terčelju očitne »ne ve« ničesar! Vsled tega je bilo tudi somaševanje le mimogrede omenjeno v listu Družina. Tako za alibi, vendar nikjer kakega poglobljenega članka o življenju in delu Filipa Terčelja. Tudi kasneje ne, prav do danes! – Toliko o tem, zato da se bo vedelo, pri čem smo. Verjetno je tudi takšna odtujenost vsaj deloma kriva, da upada zaupanje ljudi v Cerkev.

 

Janez

Članek o Filipu Terčelju smo že pred časom objavili v rubriki »Cerkev in naš čas«, glej kazalo (Op.ur.)

03.april 2007 :

Pompes funèbres

 

Potem ko je bil v listu Direkt omenjen članek Žajdelizem, ki smo ga objavili na našem spletu, nam je prizadeti Ivo Žajdela poslal 8. marca 2007 v odgovor naslednje skopičeno pismo:

 

Spoštovani!

            V Direktu sem prebral, da me na svoji spletni stran imenujete pod pojmom Žajdelizem. Poiskal sem vašo spletno stran, vendar tam članka s to temo nisem našel. Mi lahko, prosim, sporočite, kako ga najdem?

Sem pa z zanimanjem prebral nekatere druge članke na vaši spletni strani. Med drugim o Francu Rozmanu - Stanetu. Žal je ta članek napisan precej enostransko, s preveč splošnimi poenostavitvami in domnevami in preveč polemično z samo eno literaturo, to je s knjigo Alberta Svetine – Erna. Predvsem pa je članek nekritičen do Franca Rozmana – Staneta, kar čudi. Zato vam pošiljam članek, ki sem ga pred časom napisal o Francu Rozmanu – Stanetu. Pri pisanju sem uporabil vso znano literaturo, ki relevantneje podaja podatke o njem. Vso literaturo so napisali in izdali nekdanji partizani ali njihovi simpatizerji, zato ni mogoče reči, da gre za kakšno »sovražno« literaturo oz. vire. Dobro bi bilo, če bi ta moj članek ponudili vsem, ki obiskujejo vašo spletno stran, da si ga preberejo. - Posebej bi me zanimalo, če bo kdo kaj v tem članku ovrgel. Pa ne s pisanjem na pamet ali z diskvalifikacijami.

Želim vam uspešno urejanje spoletne strani in veliko bralcev. Pa da se podpisujete. Ne vem, zakaj bi se moral nekdo, ki v srcu dobro misli, skrivati. To počno slabiči! – Ivo Žajdela

 

Kdaj križi tudi likvidiranim partizanom? Tega se Ivo Žajdela, četudi piše celo v verski list Družina, nikoli ne vpraša! Toda prav s tem se tudi izdaja.

 

Naš pogled: Pismo Ivota Žajdele bi objavili že prej, vendar smo bili preveč obremenjeni z drugimi stvarmi. Njegovega članka o Francu Rozmanu – Stanetu, ki nam ga je poslal, nimamo namena objaviti, saj v njem le ponavlja, kar je že večkrat ponovil uporabivši »vso literaturo (ki so jo) napisali in izdali nekdanji partizani ali njihovi simpatizerji...« - Koga le misli imeti za šemo z navajanjem svoje »literature«? Zakaj napisali so jo lahko samo pripadniki srbske tajne službe Kos. Medtem smo namreč prejeli tudi pismo enega izmed naših bralcev, v katerem navaja pričevanje njegovega starega očeta, ki je bil zraven, ko so srbski oficirji 7. nov. 1944 v Beli krajini likvidirali komandanta Staneta. Tisto, da se je bil »ponesrečil pri preiskušnji orožja«, je seveda pravljica za ustrahovane Slovence. To Ivo Žajdela prav dobro ve. V zvezi z likvidacijo Franca Rozmana smo navedli pričevanje oznovca Alberta Svetine, ker jo edini omenja, četudi jo ne doreče.

Očitek, da smo slabiči, ker da naših člankov ne podpišemo, kot nam ga Žajdela navrže ob koncu njegovega pisma, ima v resnici prav nasproten pomen. Člankov ne podpisujemo zaradi psihoterorja in teptanja človekovih pravic v Sloveniji. Podpisujejo se namreč, tudi on sam, in to prav izzivalno, pod svoje članke le tisti, ki morajo ponarejati dejstva. Ponarejati po nalogu srbske Kos, ki nadzoruje danes vsa javna občila v Sloveniji in ščiti tudi njihove pisce – ponarejevalce. Da bi si nekateri med njimi v očeh janosti pridobili verodostojnost, pišejo naknadno še v verski (!?) list Družino in sicer, poleg samega Ivota Žajdele, še kaka Vida Petrovčič pa Stane Granda, in seveda stari udbovec oz. kosovec Alojz Rebula itd.

V svojih navedbah bo Ivo Žajdela za nas prepričljiv šele potem, ko bo odkrival tudi »krajišnike«, to je srbske borce in oficirje, ki so bili infiltrirani med partizane in ki so, kot se bojimo, odrejali množične likvidacije tako slovenskih partizanov kot civilnega prebivalstva. Tega pa mu njegov gospodar, srbska Kos, vse do danes ni dovolil in mu tudi vnaprej ne bo!

03.april 2007 :

V Primorskem dnevniku (Trst) je prof. Tomaž Pavšič objavil 9. marca letos pismo z naslovom »Zamolčani Lojze Bratuž«. V njem je Primorskemu dnevniku kot tudi Primorskim novicam očital, da nista ničesar poročala o proslavi ob 70. letnici smrti skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti zastrupili na Božič leta 1936 in je umrl februarja 1937. Proslava je bila dne 23. februarja 2007 v Kulturnem domu Lojzeta Bratuža v Gorici.

Na vsak način ima prof. Pavšič prav, četudi je bilo menda pozneje v Primorskem dnevniku o tem le enkaj objavljenega. V obeh dnevnikih, ki naj bi bila »primorska«, obletnica tega dogodka resnično ni našla primernega odmeva. Razlaganje o tem, zakaj ne, bi bilo predolgo, saj bi bilo treba iskati vzroke v razmerah pred pol stoletja, v času ideološko zamišljene fratelance, itd.

Tisto, kar v omenjenem pismu nekoliko zmoti, pa je njegov naslov. Lojze Bratuž, čigar obletnico smrti sta oba dnevnika bolj ali manj očitno prezrla, v resnici že dolga leta ni več zamolčan. Zadeva je še toliko bolj nerodna, ker je Lojze Bratuž postal nekakšen paradni mučenec, ob katerem se tkm. katoliška stran sploh ne spominja tudi drugih mučencev. Na prvem mestu naj bo v tej zvezi omenjen Filip Terčelj, vnet primorski duhovnik, cerkveni in narodni prosvetitelj. Zakaj je zamolčan? Ker ni bil žrtev fašistov, temveč jugoslovanskega režima. Leta 1946 so ga ustrelili pripadniki Knoj-a (Korpus narodne obrane Jugoslavije). Bil je napoti njihovim načrtom, da bi v povojnih letih privedli Primorsko v brezverstvo in jugoslovanstvo (srbstvo). Drugi je Narte Velikonja, katoliški pisatelj z Otlice. Tudi njega je dal jugoslovanski komunistični režim ob koncu vojne ustreliti....

Žrtev jugoslovanskega komunističnega in velesrbskega režima je še in še, tako znanih in uglednih kot manj znanih, zato ker so bili verni in pošteni. Želeti bi bilo, da bi se prof. Pavšič spomnil tudi teh, ki sicer niso bili žrtve fašizma. Tedaj bo njegovo zavzemanje za Lojzeta Bratuža veliko bolj prepričljivo.

 

 Mirko

21.marec 2007 :

Atentat na Franca Rozmana Staneta

 

Goriški panterji, lep pozdrav iz Benečije, naše slovenske očetnjave. - Na vašem spletu se vrstijo članki o naših narodnih velikanih, ki so svojo naklonjenost do slovenske države in slovenstva za časa Jugoslavije plačali z življenjem. Takih likvidaciji, ki jih je nad zavednimi Slovenci izvajala srbska klika, kot vemo, ni bilo ravno malo. Klika je v ta namen izkoristila še zlasti razmere med drugo vojno in po njej. S pomočjo svojih zaupnikov med slovenskimi komunisti, so njeni pripadniki z njihovimi zahrbtnimi manevri popolnoma razbili in zatrli slovensko narodno vojsko, tako partizansko kot domobransko.

Strahote likvidaciji slovenskih protikomunističnih enot, tako bele in plave garde kot kasneje slovenskega domobranstva oziroma slovenske narodne vojske, so protislovenski zločin brez primere. Prav tako tudi likvidacije samih partizanov znotraj partizanstva. Slednji so bili še najbolj podvrženi terorju, saj znotraj NOB niso imeli nobene zaščite in nikjer zaslombe. Bili so prepuščeni likvidacijam in terorju le zato, ker so bili slovensko usmerjeni. Za to, kar se je dogajalo, ni kasneje nihče odgovarjal. Še danes ne razkriva tega nobena politična stran in noben inštitut, saj je slovenski upravni in sodni aparat še vedno povsem pod okriljem srbske KOS in njenih prostozidarskih zaveznikov.

Naj s  tem v zvezi omenim tudi umor Franca Rozmana Staneta, slovenskega komandanta NOB in POS, do katerega je prišlo 7.novembra 1944 v glavnem štabu NOB na Lokvah pri Črnomlju. Moj nono je bil namreč tisti čas v zaščitnem bataljonu VDV (vojska državne varnosti) in Stanetov osebni prijatelj.

Takrat je v glavnem štabu potekalo izredno partijsko zasedanje SKOJ-a in celotnega vrha slovenske in jugoslovanske NOB. Zasedanje je organizirala srbska kontra-obveščevalna, in sicer, zaradi izrednega stanja kot so razglašali v partijskem vrhu. To stanje naj bi nastalo prav zaradi konflikta med Rozmanom in Titovim srbskim štabom. Stane Rozman se je namreč že od vsega začetka upiral podreditvi slovenskih brigad zveznemu jugoslovanskemu poveljstvu. Prav tako je nasprotoval tudi likvidacijam, ki so jih nad slovenskim prebivalstvom izvaljali srbski krajišniki. V slovensko NOB jih je bil vrinil Titovega štab. Zakaj Rozmanov ideal je bila predvsem osvoboditev in državna osamosvojitev Slovenije izpod vseh tujih jarmov. Za tem je tudi trdno stal.

Moj nono, ki je takrat v zaščitnem bataljonu VDV prisostvoval izrednemu zasedanju vrha NOB v njenem glavnem štabu, mi je kot očividec povedal, da so srbski poveljniki iz Titovega štaba odpeljali Staneta Rozmana nekaj deset metrov stran od prisotnih, češ da se morajo z njim na samem pogovoriti o nekaterih stvareh v zvezi z reorganizacijo NOB. Nato pa so ga dobesedno uklenili in likvidirali s strelom od blizu. Rozmanovo truplo so nato zavili v njegov lastni plašč in odnesli neznano kam. Od slovenskih štabovcev pa sploh nikogar niso spustili blizu. Srbski poveljniki so takrat slovenskim štabovcem zapovedali, naj o dogodku molčijo in jim v nasprotnem primeru zagrozili s smrtjo. Vsakršno govorjenje o tem bi bilo izdajstvo, ki bi se kaznovalo z likvidacijo.

Laž o nesreči pri preizkušanju angleškega minometalca so si na srbski strani izmislili šele ob koncu vojne. Od naših ni smel Rozmana še dolgo nihče omenjati, pa tudi vsakršno javno žalovanje po njem je bilo prepovedano. Z Rozmanovo smrtjo je bila dokončno likvidirana slovenska narodna linija v NOB. Usodno pa je bila destabilizirana tudi slovenska partizanska vojska, ki so jo na ukaz iz Beograda kmalu ob koncu vojne razpustili. - Po drugi vojni so o Stanetu Rozmanu objavili kar precej »partizanske« literature. Vendar ne pisci, ki so bili res z njim in na njegovi strani, temveč udbovci oziroma kosovci.

 

Mitja

08.marec 2007 :

Oj, mene zanima, kje se lahko včlanim v to društvo !!Jaz se odločno borim za slovenski narod !!!Rad bi bil Vaš član !!Prosim, če mi pošljete nekaj informacij glede Vas ter delovanja itd.....

Naš odgovor: Dovolili smo si kak popravek v Tvojem sporočilu, preden smo ga objavili. Tako npr. pišemo Slovenski z malo začetnico, torej slovenski, kot vse pridevnike na – ski. Tudi Tvoj “jst” smo popravili v jaz. Saj ne boš hud? Naše stališče je namreč, da si prizadevamo tudi za dober in lep slovenski jezik. Tvoje zavzetosti smo seveda veseli. Goriški panterji formalno nismo društvo, zato tudi ne prejemamo nobenih prispevkov, kot jih formalna kulturna društva. Smo samo gibanje mnenj, v katerega se ni potrebno včlanjevati. Prosimo, poglej pod rubriko “Goriški panterji, zakaj”, kjer je vse bolj nadrobno razloženo. Ko boš to prebral, boš videl, da si že postal naš “član”. Dobrodošel!

17.februarja 2007 :

Pozdravljeni,

Nedavni požig slovenskih otroških jasli v Trstu, ki se je zgodil v noči na 1/2/2007 je barbarsko in necivilizacijsko dejanje ter nesprejemljivo. Več tukaj .....

 

Roman

 

Uredništvo - Članek, ki si nam ga priložil za objavo, je izšel na spletni strani Hervardov, in je, mogoče celo namerno naiven. Poneumlja namreč “pametne” Slovence, in če ga objavijo Hervardi, naj bi ga potem še mi. Toda dobro se še špomnimo, kako je bila pred kakim letom razdejana oprema v slovenski strokovni šoli v Trstu in kako so se takrat odzvali pri Hervardih. Objavili so celo zbiranje prispevkov (!) za šolo. No, potem se je izkazalo, da je italijanska policija odkrila storilce in med njimi so bili tudi trije slovenski dijaki. Slovenci proti Slovencem! Ja, če jih nažene in primerno plača srbska Kos. Toda Hervardi naknadno niso sporočili svojim bralcem, kaj je bilo odkrito... in tudi druga slovenska občila ne. Tudi sedaj delajo nekaj podobnega!

Spomnimo se, nadalje, kako so hudobni „Italijani“ spomladi 2005 pomazali spomenik Ivanu Trinku v Beneški Sloveniji. Prav takrat so neznanci pomazali tudi spomenik padlim na Trnovem nad Novo Gorico. Toda, tukaj se je takojraznesel glas: To so storili „oni sami“. Ti „oni“ so bili seveda srbska Kos! - Proslulo ZZB je takoj pozvalo svoje pripadnike oz. bolj pripadnice, da so šle spektakularno čistit oskrunjeni spomenik. Veliko kasneje so storilce le odkrili, menda po dva Slovenca, Srba in Italijana, vsi drogiranci. Toda, drogirance je mogoče pritegniti le proti dobremu plačilu. Kdo jih je torej za njihovo dejanje plačal? Sporočilo o odkritju storilcev je izšlo na internetu (za alibi) in ne v dnevnem tisku.

In naprej! Naši starši se še spomnijo, kako je na italijanski strani, predvsem na Tržaškem, vsa povojna leta prihajalo do mazanja spomenikov padlim partizanom. Takrat je bila še Juga. Toda glej, noben jugo časopis ni o tem poročal, še v Lublani ne. Če bi na jugoslovanski strani popackali kak italijanski spomenik, pa bi se drlo vse njihovo časopisje, tja doli do Sicilije. Tukaj pa nič!? Zakaj?

Ako bi jugo tisk zaradi mazanja spomenikov slovenskim partizanom na italijanskem ozemlju napravil hajko, bi nastal zaplet na meddržavni ravni. Italijanska policija pa je imela trdne dokaze o tem, kdo so bili pravi storilci, to je, slovenski plačanci srbske Kos in ne neofašisti. Dokaze o tem bi lahko tudi javno iznesla, češ, saj to delajo“vaši“. In tako sta obe strani molčali. Izživljati se je smel le zamejski Primorski dnevnik., zato da bi zamejcem še bolj pričaral sindrom “ogroženosti”.

Namen takšne poteze? Srbska Kos je hotela prikazati, da so zamejski Slovenci nenehno ogroženi s strani neofašističnih sil, pred katerimi jih lahko zaščiti le močna in trdna Jugoslavija. Takšno prepričanje naj bi posredovali tudi nezadovoljnim rojakom v matični domovini, kar so v veliki meri tudi delali. Na ta način pridejo „akcije“ proti Slovencem, namenjene njihvemu poneumljanju, na svojo končno postajo! – Glede na vsa ozadja, ki smo jih tukaj prikazali, prosimo bralce naše strani, naj nam v prihodnje prizanesejo z naivnimi pismi.

 

15.februarja 2007 :

Martin Strel - spletne strani

Poglej:

http://www.amazonswim.com

http://www.martinstrel.com

(podpis)

15.februarja 2007 :

Pozdravljeni,

Slovenci so Veneti oz. Zahodni Slovani kot Čehi, Poljaki in Slovaki ter srednje evropski ljudje  ("Veneti, naši davni predniki", 1989, Matej Bor, Jožko Šavli, Ivan Tomažič) 

Večinoma, Zahodni Slovani (Čehi, Poljaki in Slovaki) nimajo priimkov s koncnico - "ic".  

Lep Pozdrav,

Roman

Uredništvo: Želeli smo zadevo s priimki zaključiti, in to še vedno želimo, ker bi tozadevna polemika ne prišla tako hitro do konca. Sedaj samo to, tvoja trditev je iznesena kar tako na pamet. V resnici lahko vsaj za Poljake navedemo, da imajo priimke na -wicz, Sienkiewicz, Mickiewicz... ki so še bolj pogosti kot pri Slovencih in nedvomno ne prihajajo z Balkana, temveč so domače tvorbe. Sosednji Nemci jih imajo prav tako, na –itz, verjetno od prednikov Venetov. – Pa brez zamere!

13.februarja 2007 :

Dragi Goriški Panterji,

1. Slovenski priimki s koncnico "ič" nimajo slovenskega izvora. To so imena ljudi, ki so prišli z Balkana pred 400 leti zaradi turškega vpadanja in iz novejše zgodovine. To ni rasizem, to je zgodovinsko dejstvo.

2. Mnogi slovenski priimki so balkanizirani - npr. Zupan (slovensko) - Župančič (balkansko), Kocijan (slovensko) – Kocijančič (ballkansko), Kristan (slovensko) - Kristančič (balkansko), Valentin (slovensko) Valentinčič (balkansko), Lenarc (slovensko) – Lenarčič (balkansko), Klemen (slovensko) – Klemenčič (balkansko), itd

3. Mnogi Slovenci z nemškimi priimki so ponemčili svoje priimke, da so se ubranili pregnjanja, zaščitili svoja imetja in posel pod avstrijsko oblastjo. Zato je danes večina ljudi s slovenskim izvorom v Avstriji, ki so svoj priimek ponemčili.

W.  Sirk

Naše gledanje - Vprašanje, ki si ga zastavil, je veliko bolj zapleteno od tega, da bi kar vsi slovenski priimki na – ič pripadali potomcem z Balkana. V takem primeru Slovenci ne bi bili več narod, temeč neka svojstvena alpsko – balkanska mešanica. Kako je z izvorom priimkov na –ič, smo razložili že v primeru briških priimkov (glej pod rubriko Knjiga in jezik). Gre za pomanjševalnice imen. Videti v vsakem –iču ali –čiču balkanski oz.srbohrvaški izvor, bi bila že neka paranoia. Prav to nam poskušajo vcepiti balkanski nasprotniki, ki jih moti naša slovenska identiteta. Moti jih tako zelo, da nas za čas, ko smo že imel lastno državo Karantanijo, ne nazivajo z imenom Slovenci, temveč “Alpski Slovani”. In to kar na akademski ravni! Ne prenesejo tega, da bi mi imeli že tedaj svojo identiteto, oni pa še ne.

Slovenski jezik je ohranil vse posebnosti slovanskih jezikov, pravi jezikoslovec Fr. Bezlaj (Eseji… 1967). Zato tudi med slovenskimi priimki naletimo na tvorbe, ki so značilne bolj za nekatere druge slovanske jezike. Za balkanski svet so značilni predvsem priimki s končnico na –vić, ki večinoma kaže na rodovno zadrugo (veliko družino). Na primer, nasledniki nekega Petra so Petrovići ipd. Tudi pri Slovencih naletimo na kak priimek s končnico –vič, tukaj na Primorskem na primer Lakovič, Makarovič, Brankovič, Bratkovič in še kateri. Vendar gre v teh primerih za domače tvorbe in ne za potomce z Balkana (razen kake izjeme). – S tem bi mi vprašanje o izvoru priimkov raje zaključili.

12.februarja 2007 :

Ne razumem Slovenske evforije glede nudenja pomoči in vključevanje  t. i. Zahodnega Balkana v EU. Namesto, da bi Slovenija vse tistim velikim članicam EU (Anglija, Francija, Italija, Nemcija in še katera od njih), prepustila reševanje t.i. balkanske krize, ki se zdaleč ni končana, po nepotrebnem nosimo zastavo in nastopamo kot njihovi zagovorniki in nekakšni rešitelji. Ob tem nikoli, tudi v najbolj blagi obliki, neopozorimo na škodo, ki so balkanci nam povzročili. Sramota! (Besedo slovenski pišemo z malo začetnico ker je pridevni, op. ur)

 

Walter

11.februarja 2007 :

Najprej bi vam čestital za stran. Res dobra, poučna in patriotska! Sem pa hotu samo to rečt, da bi lahko dodali en forum, kamor bi lahko ljudje pisali svoja mnenja, predloge in podobno!

(podpis)

 

Hvala za za priznanje, ki nam je v spobudo. Zakaj ne uvedemo še foruma? Izkoriščamo priložnost za bolj argumetiran odgovor na to vprašanje, ki so nam ga zastavili tudi drugi. Foruma nismo uvedli, in ga tudi v prihodnje ne bomo, ker prej ali slej postane prostor za vse mogoče anarhično izživljanje, ki ga ne more preprečiti tudi vsa dobra volja webmastra. Tipi, za katere se takoj vidi, da so v ta namen posebej plačani, posegajo na forume z razbijaškimi cilji, katerih edini namen je zmesti pri bralcih pojme o slovenstvu in zbiti raven dostojnosti in poštenja. Nihče tega ne reče odkrito, toda mi vidimo za vsem tem prav jasno delovanje podtalne srbske službe, ki ima namen degenerirati slovensko zavest in čut pri naši mladini. Pred časom smo npr. zasledili na tv poročilo, da je sodrga v šoli preganjala nekega fanta samo zato, ker se je vedel dostojno in ni psoval. Psovanje pa je balkanska in ne slovenska razvada. Iz tega očitno izhaja, da je v šoli počela to balkanska sodrga. Domnevamo, da ima tudi v tem primeru vmes svoje prste srbska tajna služba, ki hoče na tem področju prav tako rušiti slovenstvo.

 

Nas v takšno gonjo, kar bi lahko storili preko foruma na našem spletu, nikakor ne bodo potegnili. Zastopali bomo vedno dostojnost in spoštovanje človekove osebe, staršev, kolegov,... Za nas pojmi, kot so “človekove pravice” ali “civilna družba” ipd., ne pomenijo zlorabe v ideološke namene in varanje javnosti. Za nas je to slovenska smer, ki se je nameravamo v objavah gradiva na našem spletu tudi držati. Naša rubrika Pisma bralcev je odprta vsem, ki takšno smer sprejemajo. Sodelovane z nami pa je lahko tudi širše, kakor smo že objavili pod naslovom “Goriški panterji, zakaj?”

04.januarja 2007 :

ENGROTUŠ

''še eno podjetje v primežu srbske mafije''

Mirko Tuš, človek ki ima vse, a bi rad še več

Zgodba kako je iz povprečnega trgovca in prodajalca kisa zrasel imperij ULTRA-KAPITALISTA, ki sedaj z izkoriščanjem zaposlenih polni žepe sebi in srbski mafiji, ki mu je kot BOTER pomagala na sam vrh slovenskih podjetij. Engrotuš je revija Buisiness Week postavila na visoko 30. mesto najuspešnejših Evropskih podjetij.

Kako je prodajalcu kisa uspel velik preboj na vrh Evrope?

Od kje mu kapital za razvoj verige?

Tuš je moral za svoj uspeh, prehoditi kar težko pot ko je kot samostojen podjetnik leta 1989 odprl prvo trgovino s kisom v Slovenskih Konjicah, toda to mu kot mlademu in ambicij polnem človeku ni bilo dovolj, in je tako hotel več, hotel je postati v samostojni Sloveniji najuspešnejši, pri čimer je bila edina ovira kapital, ki ga v na novoustanovljeni državi ni bilo mogoče kar tako dobiti. Da bi dobil dovolj denarja za razvoj svojega takrat še ''sanjajočega imperija'', se je naiven in neizkušen podjetnik zatekel po pomoč h v Sloveniji že ustaljeni UDBO-mafiji, ki se je po osamosvojitvi tu še bolj okrepila imela pa je seveda tudi veliko podporo v LDS-ZLSD vladi takrat, ter tako imela proste roke pri denarnem pretoku. Marko Tuš je takoj pridobil simpatije srbske mafije, kajti tudi ona je rabila alternativno trgovsko verigo v primeru da Mercator pade v roke ''desnemu bloku'' politike (kar se je čez 15 let tudi uresničilo), zato so botri položili svoje roke na rast podjetja Engrotuš in mu pomagali na zelo zahtevno pot.

Tuša izda predvsem obdobje med letom 1989 in 1992, ko praktično ni odprl nobene trgovine, leto 1992 pa zanj pomeni preboj. DEMOS je sesut in razpade konec leta 1991, to pa pomeni da si srbska mafija prek LDS in ZLSD lahko utrdi položaj v vladi in seveda na vseh področjih javnih financ (razpisov, naročil,natečajev,…).

- 1992 ko Tuš odpre drugo trgovino v Celju,

- 1993 Nakup kompleksa Stara mlekarna na Ljubljanski cesti v Celju, kjer se do junija 1996 odvija celotna veleprodajna dejavnost.

- 1994 Odprte so štiri prodajalne in sicer v Celju, Velenju, Šempetru in v Mariboru.

- 1995 Obstoječe skladiščne kapacitete na Ljubljanski postanejo premajhne. Podjetje se prijavi na javni razpis Sklada RS za razvoj in nakup, za vse  nepremičnine propadajočega Blagovnega centra Merx Celje. Odprti sta dve prodajalni, v Trbovljah in v Slov. Bistrici.

- 1996 Tuš je izbran kot najboljši ponudnik za nakup celotnega kompleksa Blagovni center Merx Celje, s približno 100.000 m2 površin in postane največji trgovec v SV Sloveniji. Nakup večinskega deleža delniške družbe Metro Celje. Odprta je prodajalna v Nazarjih in Cash & Carry s Cash barom v Celju. Prične poslovati carinsko skladišče.

- 1997 Odprti sta prodajalni v Poljčanah in v Novi Gorici. Podjetje prične z lastnim uvozom sadja in zelenjave. Poslovati začne ločena veleprodajna enota Sadje, zelenjava in delikatesa.
- 1998 Obratovati prične nova zorilnica banan. Odprtih je sedem prodajaln in sicer v Kranju, Litiji, Novi vasi v Celju, Ptuju, Žalcu in dve v Ljubljani. Kupljen je večji objekt v Ljubljani.
- 1999 Odprte so tri prodajalne in sicer v Kranju, Ljubljani in Ilirski Bistrici. V Mariboru se prične gradnja trgovskega centra TUŠ. Po sistemu delne franšize prične poslovati štirinajst kupcev. Podjetje posluje z 19,7 miljard tolarjev prihodka, kar je za 6,3 milijard tolarjev več kot leto poprej.

- 2000 V Mariboru, Radvanje, je odprt TUŠ center z dvema prodajalnama in restavracijo. Center meri 2600 m2. Po sistemu delne franšize prične poslovati 21 kupcev. Odprtih je pet prodajalen v Kopru, Kranju, Zagorju, Trbovljah in Luciji ter Cash & Carry, s 5000 m2 prodajnih površin in s Cash barom v Ljubljani. Ustanovitev hčerinskega podjetja na Hrvaškem, v Reki. V Reki in v Kočevju se pričneta gradnji trgovskih centrov TUŠ.

- 2001 V Kočevju je odprt drugi TUŠ center s 5500 m2 prodajne površine, ki predstavlja največji center v poslovnem sistemu TUŠ doslej. V centru je poleg supermarketa, drogerije in restavracije TUŠ, še 18 različnih lokalov. Odprt tudi TUŠ center Pobrežje v Mariboru, ki se prične graditi aprila in ga otvorimo oktobra istega leta. Površina centra znaša 4.000 m2 in se razprostira na zemljišču, ki meri skupno 11.000 m2. V centru so kupcem na voljo: supermarket TUŠ, katerega neto površina meri 1.400 m2, drogerije, restavracija, Metro, cvetličarna, športna trgovina in trgovina z otroškim tekstilom. Novost v sklopu supermarketa je mesnica s ponudbo svežega mesa. Center Pobrežje ima na voljo 200 parkirnih mest, restavracija TUŠ pa okoli 100 sedišč. V istem letu prenovimo tudi supermarket Trbovlje.

- 2002  Začne se graditi Multikino v Celju. V maju odprt TUŠ center v Reki na Hrvaškem.
V trgovskem središču TUŠ Reka s skupno kvadraturo prodajnih površin 6800 m2 so: supermarket TUŠ, drogerija TUŠ, restavracija TUŠ, igralnica FUN CLUB s »cyber« kavarno, 24 drugih trgovin in lokalov (cvetličarna, trgovina z belo tehniko, trgovina  z otroškimi igračami, številne trgovine z oblačili in obutvijo, menjalnica, trafika, frizerski salon, trgovina posode, trgovina s pripomočki za dom, kavarna). Prenovimo supermarket TUŠ v Mariboru na ulici Staneta Severja ter TUŠ v Poljčanah. Prične se izgradnja sodobnega skladišča s površino 8.500m2, ki je razdeljena na 2100 paletnih mest in blok prostor za sadje in zelenjavo v velikosti 1500m2. Odpremo tretji C&C center v Mariboru in otvorimo Planet TUŠ v Celju.

- 2003  V mesecu juniju otvorimo nov Tušev center v Logatcu. V mesecu juliju v Mariboru odpremo prvo bencinsko črpalko Tuš Oil. V avgustu otvorimo drugo bencinsko črpalko pred Planetom TUŠ v Celju, kjer uvedemo poseben način plačevanja iz avta. V mesecu septembru v Novem mestu otvorimo drugi Planet TUŠ, nakupovalni center z multikinom. Prevzamemo štiri Namine trgovine: v Slovenj Gradcu, Štepanjskem naselju v Ljubljani, trgovino Ruski car v Ljubljani in trgovino v Ravnah na Koroškem. Konec septembra že otvorimo prenovljeno trgovino v Slovenj Gradcu. V začetku novembra otvorimo supermarket Tuš na Viču v Ljubljani. Konec novembra odpremo supermarket Tuš v Murski Soboti. V začetku meseca decembra odpremo supermarket Ruski car v Ljubljani in supermarket Tuš v Ravnah na Koroškem.

- 2004 Odpremo bencinsko črpalko Tuš Oil v Murski Soboti. V mesecu maju otvorimo nov C&C center v Slovenj Gradcu in trgovino In Shoe v Ljutomeru. Konec meseca junija odpremo supermarket Tuš v Jesenicah. Odpremo tri trgovine s čevlji IN SHOE v Ljutomeru, v Metliki in v Ljubljani. Julija pridobimo večinski delež podjetja VELE trgovska družba d.d., Domžale ter odpremo TUŠ OIL v Kočevju. Avgusta odpremo trgovski center TUŠ v Mozirju s supermarketom, drogerijo, trgovino s čevlji in trgovino s tekstilom. Po principu franšiznega sistema začne delovati 9 novih franšiz.

- 2005 Odpremo moderna marketa v Litiji in Sevnici, trgovske centre v Murski Soboti, Novem mestu in Sežani ter že peti bencinski servis Tuš Oil na Otiškem Vrhu pri Dravogradu. Aprila ponudbo Planeta Tuš Celje popestrimo z našim prvim bowlingom. Po principu franšiznega sistema začne delovati še 23 novih franšiz. Leto 2005 poleg intenzivne gradnje zaznamuje tudi ponovna osvojitev naslova Zlata gazela leta, za najuspešnejše in najhitreje rastoče podjetje v Sloveniji.

- 2006 Odpremo moderne supermarkete v Rušah, Mislinji, Prevaljah, Račah, Šentilju in na Vojniku. Mrežo naših trgovin dopolnimo s trgovskim centrom v Polzeli, modernim Cash&Carry-jem v Celju ter tremi novimi bencinskimi servisi v Prestranku, Šentilju in na Pobrežju. Konec meseca avgusta odpremo v Mariboru že naš tretji Planet Tuš, v katerem so poleg modernega supermarketa še multikino, bowling, biljard, otroško igrišče ter bogata gostinska in ostala trgovska in storitvena ponudba. Poleg širitve in prenove naše prodajne mreže leto 2006 zaznamujejo tudi številne nagrade in priznanja. Uvrstimo se na lestvico 500 najuspešnejših evropskih podjetij, ki jo objavlja ugledna poslovna revija Business Week. Mednarodna bonitetna hiša Dun & Bradstreet nas uvrsti med 10 podjetij z najugodnejšim faktorjem tveganja, ki si ga pridobijo le dolgoročno poslovno uspešna podjetja z zgledno finančno disciplino. S strani Rdečega križa Slovenije pa prejmemo tudi priznanje za našo dobrodelnost.

 

Zanimiva zgodba o uspehu kajne?

Vendar to ni nikakršna zgodba o uspehu navadnega državljana Republike Slovenije, ampak zgodba o uspehu srbske mafije, ki tako ni z Mercatorjem v Sloveniji prav nič izgubila, temveč le pridobila. Marku Tušu je uspel večji razcvet v 20. letih kakor Mercatorju v 50. letih, kar jasno kaže kako hudo za nohte je šlo KOSu, da je ustvaril alternativno opcijo v primeru da bi Mercator ušel izpod nadzora. Kučanov klan je to bojazen spoznal prav po zmagi DEMOSA na volitvah leta 1991. Takrat je Kučan in zaupniki KOSa spoznal da je časom ''rdeče zvezde'' odbila zadnja ura, ni pa seveda vzel v zakup, da lahko DEMOS razbijejo od znotraj, tako so mu že nekaj let prej podtaknili Igorja Bavčarja in Dimitrija Rupla, ki sta po sesutju DEMOSA obrnila plašče iz bele na rdečo, ter posledično ostala pri posodi dobrot ki jo je napajala KOS, torej srbska mafija.

Torej Tuš že od samega začetka v samostojni Sloveniji deluje kot zaupnik KOS (prej UDBE), to se kaže tudi pri izplačilu plač delavcem, ko imajo prodajalke najnižje plače v trgovskem sektorju, njihova plača znaša 72,731 SIT (303 €) ob 160 urah, ter jim:

- ukinil tudi nagrajevanja ki so jih prejemali za uspešno poslovanje na vsake tri mesce

- ukinil izplačilo nadur v kolikor na posameznega prodajalca mesečni promet pade pod 2 milijona tolarjev (8300 €).

- zmanjšanje božičnice na 70.000 SIT (290 €), ta pa se izplača v obliki bonov

- zmanjšanje regresa, kateri se z letom 2007 prav tako izplačuje v bonih (torej tukaj poziv turističnim agencijam, da sedaj začnete sprejemati Tuševe bone, da si bodo delavci lahko sploh privoščili dopustovanje)

- zmanjšanje nedeljske urne postavke na minimum, torej 460,32 SIT (1,92 €)

- uvedba notranjih nadzorov zaposlenih (skriti kupci, notranje inšpekcije), katerih naloga je najti čim več napak, katere nato vplivajo na mesečno plačo prodajalcev

- pri Engrotušu so šli celo tako daleč da so si izmislili svoja pravila, katere testirajo pri svojih prodajalcih vsake 3 mesece (nekakšno testiranje), ta pa vplivajo na uspeh celotne trgovine

In kaj vam še lahko povemo? Morda zanimivo zamenjavo logotipa, ki je od knežjih 3. zvezd prešel v komunistično zvezdo (le barva je še vedno rumena).

 

Ima še kdo pomisleke, da je Tuš ''krščenec'' UDBO mafije?

 

 

Zaključek:

Človek katerega vrednost se ocenjuje na 42 milijard tolarjev letno, lastnik več kot 100 trgovin, je navzven ''super zvezdnik'', znotraj pa je prazen.

Prazni so predvsem žepi njegovih prodajalcev, ki delajo 7 dni v tednu za slabih 80.000 sit, ter se morajo pri tej ''bedni'' plači še nasmejati vsaki stranki.

Se sedaj sprašujete, zakaj je toliko Slovencev rajši na Zavodu za zaposlovanje?

Mar mislite da je Tuš edini takšen primer?

Je bolje imeti 50.000 SIT socialne pomoči kakor delati 160 ur, 7 dni/teden za borih 80.000 SIT?

Epilog:

''Ni vse TUŠ kar se sveti, ima dva obraza, enega ste ravno kar spoznali, drugega pa že poznate''

(podpis)

Naša pripomba: Vse te anomalije so prišle do izraza pod dolgoletno vlado strake LDS in njene zaveznice ZSLD (sedaj SD). Gre za monopole v maloprodaji, ki jih tudi urad za preprečitev monopolov »ni videl«. Podoben primer je bil z Mercatorjem. Še se spominjamo, kako je vodja LDS, Anton Rop, vrgel Zoranu Jankoviću: Jaz sem te spravil v Mercator! (posnetek je bil na tv). Omenjeni stranki sta vladali nemoteno 12 let. In kar so si Slovenci takrat izvolili, to sedaj imajo. Mnogi so že vnaprej vedeli: Ko bodo lačni, bodo že volili drugače. In tudi so! Toda stanja, ki je trajalo več kot desetletje, ni mogoče spremeniti od danes do jutri. Spremembe prihajajo postopoma, in le tedaj, če jih tudi široka javnost podpira. 

31.janurja 2007 :

        p. Placido Cortese

               1907 – 1944

V Družini (21. jan. 2007) smo zasledili poročilo, ki je odmev na predvajanje dokumentarnega filma o minoritu p. Placidu Cortese. Predvajanje je bilo na sedežu Društva slovenskih izobražencev (DSI) v ulici Donizetti v Trstu. Pater Placido je izhajal s Cresa in je med drugo svetovno vojno bival v Padovi. Veliko je pomagal slovenskim internirancem v taborišču Chiesanova in po njegovi zaslugi jih je na stotine ostalo pri življenju. Dne 8. okt. 1944 ga je aretirala Gestapo, ga z mučenjem izsiljevala, da bi izdal tudi druge, vendar je molčal. Domneva se, da bil po usmrtitvi sežgan v tržaški Rižarni.

Poročilo o predvajanju filma je napisal Jože Zadravec, menda duhovnik, dolgoletni sodelavec Družine še iz časov Jugoslavije in, kot domnevamo, udbovski zaupnik. Kdo je le mogel ubežati totalitarnemu jugoslovanskemu režimu? Toda, vsaj danes bi moralo biti drugače! V njegovem poročilu je namreč izpuščeno ime Vladimir Vauhnik, ki je bil tik pred vojno v Berlinu jugoslovanski vojaški ataše in eden najbolj uspešnih obveščevalcev na svetovni ravni.

Med drugo vojno je Vauhnik organiziral v Lublani obveščevalno službo (mimo komunistov), ki je vzpostavila zvezo preko Trsta, Padove in Milana prav do Švice. Po tej poti je pošiljal angleškemu konzulu v Bernu številne zaupne podatke in spravljal na varno številne preganjane ljudi. Eden najbolj pomembnih členov v tej vergini je bil prav p. Placido v Padovi. Ne vemo, ali so to na sedežu DSI v Trstu omenili ali ne. Če niso, bi Jože Zadravec moral to v svojem poročilu dodatno navesti. Podatke o tem je objavil sam Vladimir Vauhnik v svojem delu Nevidna fronta (Buenos Aires 1965). Njegova knjiga je slovenski javnosti poznana.

A glej, belgrajska tajna služba je po svojih zaupnikih med emigracijo izvedela, da Vladimir Vauhnik piše svoje spomine. Takoj je pohitela, da bi rešila srbsko čast, in nek srbski pisec je leto pred Vauhnikom izdal knjigo, v kateri ga je označil za nemškega špiona. Zdi se, da je Vladimir Vauhnik, čeprav je bil pristaš Jugoslavije, še vedno na srbski črni listi. Mogoče je, da ga Jože Zadravec prav zaradi tega ni smel omeniti. In tako je bilo lahko tudi na DSI v Trstu. Preveč denarja prejmejo namreč iz Lublane kot “podporo” manjšini (kam potem gre, ni znano). Financiranje iz Lublane pa je pod strogim nadzorstvom srbske Kos. Tukaj se torej niti stikajo. – Vkolikor se v naših presojah motimo, nas bo samo veselilo!

 

Ivan

(sliko smo mi dodali)

15.januarja 2007 :

SLOVENCI - BOJKOTIRATE MERCATOR!!

Zakaj? Pogledate;

http://www.hervardi.com/mercat_dvol.php

Roman

Naše dopolnilo k temu pozivu: Trgovsko podjetje Mercator, kateremu je LDS priskrbela monopol nad maloprodajo živil in mu postavila na čelo proslulega Jankovića, prisiljuje proizvajalce, njegove dobavitelje, da svoje izdelke opremljajo dvojezično. Tukaj dva primera: proizvajalec Eta (Kamnik) je moral na vrečke dati napis: Kislo zelje – Kiseli kupus, proizvajalec Planika (Kobarid) pa Skuta – Pusti sveži sir... Opozorite še na druge take primere! Bojkotirajte take izdelke! Z njimi srbska stran tukaj v Sloveniji ponižuje in žali slovenske ljudi. – Poleg tega uvaža srbski Mercator, na škodo slovenskih proizvajalcev, veliko živil iz tujine, ki so prava svinjarija, zlasti iz Holandije in iz Italije, vse pridelano umetno,s kemičnimi gnojili in drugimi preparati. Na daljši rok tudi nevarno za zdravje. Znanega proizvajalca sokov Fructala npr. je prisilil, da na škatle s sokovi, ki jih on ne proizvaja, stavlja napis »polni Fructal«, in s tem zavaja ljudi, kot da bi jih on tudi prizvajal. – Slovenci morajo to svinjarijo kupovati po »evropskih« cenah, vendar z balkanskimi (polovičnimi) plačami. Vse to jim je pripravila prosrbska LDS, ki so ji zaupali glasvo za več kot desetletje

11.januarja 2007 :

Odmevi na članek o SNVZ (rubrika Druga svet. vojna)

Kritika, ki jo je pisec v svojem dokaj dolgoveznem pismu iznesel na članek o SNVZ, bi bila lahko celo dobrodošla, ako ne bi tako motil njen zelo napadalen ton. Če tega z veliko dobre volje odmislimo, potem je podatek v pismu, in sicer, da so SNVZ-jevci v Dornbergu pregnali italijansko posadko, primerna dopolnitev omenjenega članka. Toda vedeti je treba, da o domobrancih na Primorskem razen kakih omemb, za razliko od domobrancev na Kranjskem, skorajda nimamo ohranjenega gradiva. Ker na Primorskem pod fašizmom ni bilo slovenskih šol, je bilo kasneje med primorsko emigracijo v svetu, kjer je bilo mogoče svobodno pisati, le malo pisno sposobnih ljudi.

Tako v vseh povojnih desetletjih o tem, kaj se je dogajalo, ni zabeleženih in še toliko manj objavljenih pričevanj. Po pravici povedano, tudi objave o primorskem partizanstvu so dokaj skromne. In temu primerno prirejene kot tudi ponarejene. Velesrbski režim je pod Jugoslavijo preko mreže zaupnikov svoje tajne službe zaukazal o SNVZ popoln molk. Ljudje, ki bi lahko o njem povedali kaj več, so bili ustrahovani. Molk je bil, kar je presenetljivo, na tihem zaukazan tudi o organizaciji Tigr.

Knjiga o SNVZ, ki jo je na začetku 80-ih objavil zgodovinar Boris Mlakar, je bila ustrezno prirejena v prid jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Njen namen pa je bil tudi ta, da bi njenemu avtorju, ki v tem primeru ni mogel biti kaj drugega kot udbovec, naredila ime, zato ker je »prvi« posegel na to področje. Podoben je bil primer udbovke in zgodovinarke Milice Kacin – Wohinc, ki je na podoben način »prva« posegla v zgodovino Tigra in jo »pogumno« začela odkrivati. Zaploskal ji je, da senzacija Wohincove ne bi ostala nezapažena, kot po dogovoru »katoliški« krožek v Trstu, ki je bil nekje v 80-ih letih že povsem pod nadzorom udbe.

Da obrnemo stran! Doslej ni bilo mogoče natančeje izvedeti, v kolikšnem številu so se primorski domobranci pred prodirajočimi partizani leta '45 umaknili iz Trsta in Gorice na zahod, k zaveznikom v Furlanijo in še naprej. Niti tega, koliko jih je partizanska stran zajela in pomorila. Koliko od njih jih je bilo skupaj z drugimi zaprtih na goriškem gradu? Koliko so jih pred smrtjo nečloveško mučili? Domobranskega fanta Romana Paljka, na primer, ki je imel nogo v mavcu, so potegnili iz bolnice v Gorici, ga tolkli in gnali do Ajdovščine. Tukaj so ga potem ustrelili. Takšnih mučenj s strani »osvoboditeljev« je bilo še in še.

V svoji knjigi objavlja zgodovinar Mlakar tudi sliko dr. Stanka Vrčona, domobranskega zdravnika, v družbi nemških oficirjev. Seveda z zlim namenom, da bi ga pri bralcih diskreditiral kot »izdajalca« in pokvarjenega človeka. Toda dr. Stanko Vrčon iz Dobravelj, ki se je po vojni zatekel v ZDA in se nastanil v San Franciscu, je bil eden najbolj plemenitih ljudi, kar smo jih imeli na Primorskem. Bil je zdravnik vseh, predvsem ubogih, za katere je bil na razpolago po cel dan, do poznih večernih ur. Moči za takšne nadčloveške napore je črpal iz svoje vere; bil je vsako jutro pri maši in pri obhajilu. Ob njegovi prezgodnji smrti leta 1976 je žalovalo vse mesto, pokojnega so prišli počastit duhovniki vseh narodov. Tisk in tv sta objavljala o zdravniku ubogih in njegovi svetniški osebnost spominske članke. No, in takega človeka je z neko sliko v svoji knjigi hotel kompromitirati pritlehni udbovski zgodovinar?!

V zvezi s pomorom domobranskih borcev se spominjam tudi besed Milana Kučana. Nekoč je na tv podal izjavo v tem smislu: Obsojamo kolaboracijo, dasi obžalujemo izvensodne poboje. – Toda zaradi »izvensodnih pobojev« ni njegova komunistična stran javno nikoli izrekla kakega opravičila. Njen vrh, ki je med vojno ravnal necivilizirano, je takšen ostal do danes.

V samostojni Sloveniji so se po nekaj letih lotili popisovanja žrtev med vojno in takoj po njej, vendar ne čisto pošteno. Dognali so sicer, da jih je bilo nad 100.000, vendar pri tem niso ugotavljali, koliko je bilo med njimi pomorjenih domobrancev, in še manj, koliko je bilo likvidiranih partizanov. To bi bilo mogoče izvedeti od njihovih sorodnikov in potomcev. Ugotavljanje števila likvidiranih partizanov bi seveda prikazalo t.i. osvobodilni boj v povsem drugačni luči. Vsakdo bi se potem vprašal, zakaj so partizane v tolikšne številu likvidirali, čeprav oni niso bili »izdajalci«?

Tukaj postane jasno, da je bil pravi namen vse morije, tudi likvidacij partizanov, nekaj drugega. Šlo je za načrtovan postopen rodomor nad Slovenci. Pomorjeno slovensko prebivalstvo naj bi naredilo prostor za priselitev ljudi z balkanskega juga, kar se je v povojnih letih tudi zgodilo. Kdor danes tega noče videti, si mora zatiskati oči.

 

Doktor Stanko Vrčon (*1913 Dobravlje – † 1976 San Francisco), prvi od leve, z očali, v prijateljski družbi v San Franciscu (ZDA). Levo njegov grob v na pokopališču v istem mestu.

02.januarja 2007 :

Več o SNVZ

Na vašem spletu sem prebral nov članek, ki se nanaša na SNVZ (slovenski narodni varnostni zbor)

Članek je katastrofalno pomankljiv in ponekod tudi zavajajoč.

Naj povem, da je SNVZ bila primorska patriotska organizacija, ki pa je imela jasen cilj:

-razglasiti slovensko samostojno državo, katera bi osvobodila izpod italjanskega jarma tudi furlansko in Beneško Slovenijo, Trst, Gorico, Istro s severnokvarnerskimi otoki in Reko. Vsled tega so si predstavniki SNVZ za svoj simbol izbrali prav grb Ilirskega kraljestva(1815-1849). Na grbu je staroslovenski(vendski) čoln, kakršen se je ohranil tudi pri starih Skandinavcih(Vendih). Kraljestvo Ilirija(1815-1849) je obsegalo izključno slovenske dežele: Goriško(s furlanskim in beneškoslovenskim ozemljem), Istro in Reko s severnokvarnerskimi otoki, Koroško in Kranjsko.  

SNVZ si je ilirski grb nadela kot simbol braniteljstva omenjenih dežel pred Italjani, Sovjeti in Jugoslavijo. Primorska ozemlja so primorski domobranci(SNVZ) videli v luči samostojne slovenske države. Gojili so vsestransko sovraštvo do Italjanov, ki so se neglede na politično barvo vedno izkazali za okupatorje na slovenskem ozemlju.

Poleg tega, da so primorski domobranci na veliko odpirali slovenske šole, so širili tudi slovenski tisk, v katerem so povzdigovali vrednote in kult slovenstva, ter zaničevali italjanstvo.

Avtor članka citira laž udbovca Mlakarja(223) kako naj bi SNVZ-jevci bili tudi pod varstvom italjanskih fašističnih enot. Ko to v nadaljnem besedilu zanika, navaja, da bi se domobranci z italjanskimi enotami nedvomno tudi spopadli, če ne bi bilo nemške vrhovne komande in nenehne obrambe pred partizani. Avtor očitno stvari tukaj ne pozna dobro in verjetno nehote zamolči pomembna dejstva. Napadi domobrancev na italjanske fašiste so ves čas tudi bili. Namreč nemška vrhovna komanda domobrancem ni predstavljala nikakršnih pomislekov in ovir pri njihovem striktnem sovraštvu do italjanskih fašistov in Italjanov nasploh. Domobranci so Italjanske fašiste nenehno napadali(tudi večje fašistične postojanke), likvidirali in pretepali.

Prihajalo pa je tudi do večjih spopadov med SNVZ in italjanskimi fašisti. Sovraštvo primorskih domobrancev do Italjanov omenja celo Janez Švajncer v svoji knjigi Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. V njej omenja tudi napad domobrancev na italijanske fašiste v Dornbergu in Prvačini v bližini Gorice, Maja 1944. V spopadu je bilo ubitih deset italjanskih fašistov, ranjenih pa osem. V knjigi omenja tudi, da je SNVZ zlasti v Trstu pretepala in pobijala italjanske fašiste. Še več pričevanj o spopadih med SNVZ in fašisti v Gorici in na goriškem pa sem slišal prav od starejših ljudi iz Gorice. O tem mi je pripovedoval celo nekdanji VDV-jevec iz Gorice. Po njegovih pričevanjih je na goriškem prihajalo do pogostih spopadov med SNVZ in italjanskimi fašisti(tudi pripadniki X MAS). Pa tudi, kako so domobranci razstrelili fašistični spomenik, ki ga je Mussolini ob okupaciji primorske postavil na nekdanjem goriškem pokopališču, kot simbol italijanstva in v čast padlim Italjanom v I.svet. vojni.

Kar pa se tiče tragičnega konca SNVZ, je avtor v članku izpustil žalostno grozoto, ki se je pripetila pripadnikom SNVZ v Gorici in ožji okolici. Večina se jih je po koncu vojne vrnila na svoje domove, saj razloga za pobeg niso videli, ker so imeli čisto vest glede svojih domoljubnih dejanj in idej. Po prihodu OZNE v Gorico pa so sledile množične aretacije, internacije in likvidacije slovenskih ljudi v mestu in okolici. Tako so aretirali tudi pripadnike in simpatizerje SNVZ, ter jih najprej internirali na goriškem gradu, kjer je OZNA ob prihodu v Gorico ustanovila svoje zapore, ter jih po mučeniškem zasliševanju odvažali na likvidacije, ter jih pometali v brezna v bližini Trnovega in Grgarja. Večina teh fojb je v Trnovskem gozdu. Medtem, ko so Slovence iz Trsta(med njimi tudi pripadnike SNVZ) in Krasa večinoma pometali(polikvidirali) v fojbe na Tržaškem in goriškem krasu. Ogromno takih fojb imamo tudi v okolici Štanjela, Kobjeglave, Komna, Koprive, Coljave............     

 

 Alojz iz Gorice

01.januarja 2007 :

Lep pozdrav iz Nove Gorice !

Vesele praznike in srečno 2007 želim vsem Goriškim Panterjem. Samo tako naprej.

Miran Müllner

mestni svetnik SNS

28.decembra 2006 :

Pohujšanje v dolini...

Goriški panterji nismo ravno prijatelji PV Janeza Janše, kar pa ne pomeni, da smo s tem že njegovi nasprotniki. Korake, ki jih je njegova vlada storila, da bi slovenskim ljudem izboljšala njihov vsakdan, iskreno pozdravljamo in podpiramo. Spomnimo se le nekaterih primerov teptanja človekovih pravic in ropanja slovenskih ljudi, ki so bili dediščina prejšnje vlade, vlade zloglasnih jugoslovanskih strank LDS in SD (ZLSD)! Med temi tudi naravnost grozljivega oderuštva, ki so ga preko svoje »zbornice« izvajali notarji. Pa na razprodajo slovenskega primoženja tujcem, zlasti bank, katerih izkupiček je izginjal v srbsko podzemlje (le-to je sedaj z Jankovićem že prišlo tudi na površje).

Da sta obe omenjeni stranki, oziroma njun srbski gospodar v ozadju, silno prizadeti in kujeta maščevalne poteze proti vladi Janeza Janše (kot je bila zadeva Ambrus s cigani in še kaj), je pač samoumevno. Vendar pa nas ob tem le preseneti, da se njun srbski gospodar v svojih naklepih posluži tudi verskega lista Družina. Njegova plačanka, novinarka Vida Petrovčič, je namreč na straneh tega lista objavila svoj komentar ob obkusku PV Janše in njegovega odposlanstva v Saudiji in Kuwaitu. Pri tem pa še posebej izpostavila, da je PV Janša vzel s sabo na obisk tudi svojo partnerico Urško in sicer na »državne stroške«.

Očitno je bilo, da je srbski gospodar omenjene novinarke hotel s to potezo ščuvati – po njegovem zelo »moralistično« - slovensko verno občestvo proti PV Janezu Janši, ki naj bi se nad njim pohujšalo in mu zanaprej seveda v čim večjem številu odreklo podporo. Po nekaj takšnih potezah naj bi se to pokazalo predvsem na prihodnjih volitvah, do katerih ni več tako zelo daleč.

Če bi bil komentar novinarke Petrovčič objavljen v kakem rumenem, oranžnem ali roza tisku, bi bilo to nekaj vsakdanjega. Toda objavo takšnega komentarja v verskem listu lahko označimo samo kot »délassé«. Urednik Družine, dr. (?) Janez Gril, je omenjen »žgoč« komentar udbovske oz. kosovske novinarke, ki nikakor ne sodi v verski list, pač moral objaviti, ker je v ta namen očitno dobil ukaz. Iz tega, in tudi drugih primerov, je namreč razvidno, da je tudi sam udbovec ali kosovec. V anglosaškem svetu bi takšnemu početju verjetno rekli, da je vse skupaj »uncommon«. Mi pa rečemo naravnost, da se nam vse skupaj gnusi. Gnusi, ker pade verski tednik na tako nizko raven. In še toliko bolj, ker služi srbski tajni službi za ščuvanje slovenskega vernega občestva v politične namene. Pri vsem tem očitno računajo, da jih šemasto verno občestvo, ker gre v primeru verskega lista za neka »božjega«, ne bo spregledalo.  

  Eden izmed panterjev

25.decembra 2006 :

Slovenski Božič hoteli uničiti z indijskimi plesi

Zdi se, da gre preganjanje slovenskega Božiča res v breme srbske tajne službe, ki je pod Jugoslavijo delovala v Sloveniji. Predstavljala se je sicer kot »zvezna« Udba, dejansko pa je bila srbska in je delovala za velesrbske namene. Slovensko katoliško izročilo je bilo velesrbstvu še posebej napoti. Zato so ga, še zlasti po odstavitvi Staneta Kavčiča, slovenskega partijskega vodje (1971), poskušali izvotliti predvsem od znotraj. Našli so za ta namen tudi kakega sodelavca med duhovniki. Eden od teh, po imenu Franc Gačnik, župnik v Stranah pri Kamniku, je bil v tem pogledu še zlasti dejaven. Organiziral je skupino mladih, ki je hodila okrog in nastopala po cerkvah, češ da deluje v smislu pokoncilske prenove. In kako? S prenarejanjem katoliških obredov. Med najbolj vidnimi dejanji njihovega početja so bili indijski sakralni plesi, ki so jih plesali po slovenskih cerkvah. Šlo je dejansko za uničevanje slovenskega katoliškega izročila in cerkvenega petja.

Na vrsto je prišel seveda tudi slovenski Božič. Da bi zvodenil njegovo izredno doživetje, je Franc Gačnik v osemdesetih letih izdal in razpošiljal posebno božično pesmarico z notami. V njej je bila tudi kaka slovenska,  v veliki večini pa tuje božične pesmi: italijanska, nemška, holandska, francoska itd. V takšnem »mednarodnem« vzdušnju naj bi utonil bogat slovenski Božič z njegovim čudovitim obredjem, pesmijo in doživetjem. Takšna srbska poteza pa se ni posrečila, ker je župnik Franc Gačnik nenadoma umrl.

 

 Gorazd

19.decembra 2006 :

Spoštovani,

ZORAN JANKOVIC NE MORE IZ SVOJE KOŽE

Ob obisku zagrebškega župana Milana Bandica in predaji dela Mercatorjevih poslovnih prostorov pripadnikom Hrvatov, ki živijo v Sloveniji je ljubljanski novi župan Zoran Jankovic med drugim prisotnim novinarjem izjavil, da je v Sloveniji napocil cas, da se pripadnikom narodov iz bivše države SFRJ (Makedoncem, Albancem, Crnogorcem, Srbom, Bošnjakom in Hrvatom) pri tem pa je namerno pozabil na ostale, kocevarske Nemce, Slovake, Cehe, Ukrajince, Rome, Sinte, Jude, Romune... dodeli (precedencna) izredna pravica manjšinskih narodov v Republiki Sloveniji. Vsi ti pripadniki narodov bivše SFRJ, so vsi od prvega do zadnjega ekonomski migranti, ki so v vecini prišli iskat zaposlitev v Slovenijo za casa skupne države Jugoslavije, veliko pa jih je prišlo tudi po osamosvojitvi leta 1991.

V tej izredni manjšinski pravici, naj bi bili izenaceni z manjšinama Italijanov in Madžarov, katerima je bila Jugoslavija dolžna po mednarodnih pogodbah, zagotoviti dolocene izredne manjšinske pravice kot so npr., svoj program na TV in radiu, posebne šole, vrtci, dodatna sredstva za kulturo... Teh obveznosti smo se potem mednarodno obvezali spoštovati tudi državljani Slovenije, v svoji novi državi Sloveniji, ki je nastala leta 1991 s tem, da smo prekosili evropsko manjšinsko prakso in manjšinama dali dodatno pravico dveh manjšinskih poslancev v nacionalnem prlamentu.

Gospod Jankovic namerno ali v neznanju pozablja pravni temelj nastanka Slovenije ali kako je nastala Slovenija! Slovenija ni naslednica, ki je izšla iz SFRJ (tako kot Bosna in Hercegovina, Makedonija, Crna Gora in Srbija) ampak cisto na novo nastala država, ki je sprejela vse mednarodne pravice in obveznosti, ki se ticejo neposredno njenih državljanov in njenega teritorija ter nekatere mednarodne pravice in obveznosti iz naslova bivše federacije, kot verodostojna partnerica svetovne družine, ceprav ji marsikdaj tega ne bi bilo treba. Vse te pravice in obveznosti pa so bile potrjene, dogovorjene ali ratificirane ponovno s strani Slovenije in držav partneric ali drugih mednarodnih pravnih entitet. In zato iz take novonastale države, državljani Slovenije ne morejo iskati nekaterih izrednih pravic, ki jim ne gredo po domacem ali mednarodnem pravu ali, ki naj bi se vlekle še iz bivše SFRJ.

Zakaj naj bi imeli ti predstavniki narodov bivše SFRJ vecje pravice kot avtohtoni Slovenci ali ostali državljani Slovenije, ki niso iz podrocja nekdanje Jugoslavije?

Ali Slovenci komu od pripadnikov bivših jugoslovanskih narodov, ki živijo v Sloveniji kaj dolgujemo, pravno, moralno, stvarno? Ali nismo prispevali 20-25% (odvisno od leta) delež v bruto nacionalni produkt Jugoslavije z etnicnim deležem, ki je bil manjši od 10%

Ali smo bili Slovenci dominanten narod v SFRJ glede na sorazmerni gospodarski delež, ki smo ga prispevali k bivši skupni državi, ali smo bili politicno nadrejeni ali vedno podrejeni?

Ali smo bili razbijaci SFRJ, ali smo vdrli v jugoslovanski monetarni sistem, pokradli denar za pokojnine, bojkotirali blago iz ostalih republik, ropotali z orožjem, sklicevali izredno stanje, zatirali dolocen narod?

Sramotno je kako se nekateri pripadniki narodov iz bivše SFRJ, danes delajo »francoze« in mislijo, da smo vsi, vse v 15 letih pozabili in v takem prepricanju sedaj zahtevajo nekatere izredne pravice, ki jim ne gredo po nobenih pravnih normah domacih ali mednarodnih?

Ali slovenski davkoplacevalci denar nabiramo na tleh, da si lahko privošcimo take akrobacije, ki se jih dolocene škodoželjne in nelojalne osebe izmislijo zaradi lastnih interesov ter za koliko naj bi zaradi teh izdatkov potem bremenili socialno blagajno, da bi nekateri lahko koristili izredne pravice, ki jim ne gredo niti po eticnih niti po pravnih nacelih.

Ta izredna manjšinska pravica bi lahko bila tudi precedens za sklicevanje ostalih ekonomskih emigrantov ali delavcev na zacasnem delu v Sloveniji, iz razlicnih držav. Aktualen je prihod vecjega števila delavcev iz novih dveh clanic EU, Bolgarije in Romunije, pa tudi Joerg Haider bi takoj pristavil svoj loncek in proglasil vse nemške Avstrijce, ki delajo v Sloveniji in jih je precej, za novo manjšino.  

Ker gospod župan Zoran Jankovic rad pokaže svojo široko balkansko dušo, bo sedaj pripeljal še družino Strojan v center mesta in to kar bivšo tovarno Rog, kjer naj bi se postavile nekakšne montažne hiše. Ali ne bi bilo smotrneje, da bi se na tej elitni lokaciji zgradila kakšna koristna stavba, npr. še en mladinski hotel ali kaj podobnega glede na povecano število turistov, ki obišcejo Ljubljano. Medtem pa mece na cesto zaradi novih urbanisticnih nacrtov širjenja ljubljanskih Žal, Rome iz Tomacevega!? Strojanovi in tomacevski Romi bi lahko živeli skupaj in kvalitetno tudi izven centra, na kakšni drugi ustreznejši in cenejši lokaciji.

Vsi, ki ob tem komentarju sedaj pomislijo na etiketiranje Slovence na ksenofobne in oskosrcne državljane, naj se raje spomnejo velikodušnega podeljevanja državljanstev leta 1992 in podelitev pravic vsem državljanov tudi tistim iz bivše SFRJ pri odkupu stanovanj po smešno nizkih cenah, po t.i. Jazbinškovem zakonu. Za tiste z zelo kratkim spominom pa so na voljo aktualni »dokazi«, kako Slovenci »diskriminiramo« druge državljane in to kar na listi Javnega stanovanjskega sklada MOL-a. (lahko si preštejete, glede na priimke kdo je tukaj diskriminiran)!?

http://jssmol.si/razpisi/10_javni_razpi … 202006.pdf

*Prosilci na listi A so prosilci brez lastne udeležbe financiranja (vse financira sklad)

** Med prosilce na listi A2 so vkljuceni tudi ljudje s posebnimi potrebami (invalidi...)

*Prosilci na listi B so prosilci, ki sofinancirajo najemnino stanovanja (delno financiranje sklada)

**Prosilci na listah B2, B3, B4 so prosilci s posebnimi potrebami (invalidi...)

Iz navedenega je razvidno, da smo Slovenci »cepljeni proti revšcini«, ker smo na listi prejemnikov stanovanj iz sklada v veliki manjšini glede na zastopanost v številu prebivalcev.

Roman

18.decembra 2006 :

Hanžek je srbski plačanec (z denarjem slovenskih davkoplačevalcev)

V pismih bralcev sem na vašem spletu prebral odličen članek glede že dobro poznanega protislovenskega agitpropovca in fizično zelo odurnega tujerodca Matjaža Hanžka.

Hanžkov intervju za avstrijsko tiskovno agencijo »APA«, v katerem Hanžek navaja strahotne laži o ravnanju slovenske vlade do manjšin v Sloveniji, je bil že vnaprej pripravljen in dogovorjen. Hanžkove kriminalno lažnive izjave, ter njegovo protislovensko početje lahko razumemo samo kot poskus destabilizacije slovenske države vključno z že tako ogroženimi avtohtonimi slovenskimi manjšinami, katere so po krivičnih razmejitvah po I. in II. svet. vojni, ter še po osamosvojitvi 1991 postale del tujih(okupatorskih) držav.

Hanžek je meddrugim v intervjuju primerjal ravnanje slovenske vlade do manjšin z ravnanjem avstrijskega koroškega deželnega glavarja, Jorga Haiderja. Nezaslišano! Katerih manjšin je s tem mislil??? Hanžek namreč vidno zagovarja plačevanje visokih denarnih premiji srbskim nacionalistom, kateri so leta 1991 bili sovražni do slovenske osamosvojitve, in celo delovali v okupatorski vojski. Omenjeni tujci so po slovenski osamosvojitvi kljub sovražnemu delovanju do Slovenije imeli gostoljubno možnost(kar je občudovanja vredno) pridobitve slovenskega državljanstva, katerega pa so sami zavrnili. Sedaj pa poleg privilegijev, ki jim jih je dovoljevala in jim še dovoljuje gostiteljica, slovenska država, terjajo še smešno visoke odškodnine, seveda na račun slovenskih davkoplačevalcev. Istega izvora je tudi problematika z Romi, natančneje z nekaterimi kriminalnimi romskimi ilegalci( kakršna je tudi romska družina Strojan), katere je v Slovenijo iz Srbije začasa Jugoslavije, pa tudi še po slovenski osamosvojitvi načrtno priseljevala srbska KOS(srbska kontraobveščevalna služba) za dodatno destabiliziranje in balkaniziranje slovenskega podeželja.

Hanžek kot branitelj omenjenih kriminalnih skupin: srbske in ciganske, v intervjuju ponudi Avstrijcem v stilu Adolfa Hitlerja koroške Slovence za talce v njegovi lažno prikazani problematiki do omenjenih ciganskih in srbskih skupin, ter grozi koroškim Slovencem z dodatnimi protislovenskimi ukrepi.

Mislim, da je ni države na svetu, ki bi lastnemu ombudsmanu, kakršen je Hanžek, dopuščala takšna protinarodna dejanja, kot so do Slovencev njegova. Hanžek bi sedaj nekje drugje že visel na javnem kandelabru z odsekanimi rokami in iztaknjenimi očesi.

Kdo je v resnici Hanžek?

 Dobro poznamo že staro in tradicionalno avstrijsko-srbsko zavezništvo proti Slovencem, ki traja že vse od 1918 do danes. Srbski framasoni so ze po koncu I. vojne trgovali s slovenskim ozemljem, ter si ga prijateljsko razdelili s svojimi italjanskimi, avstrijskimi in hrvaškimi protislovenskimi zavezniki. Enaka tragedija je sledila tudi po II. vojni. Srbom je bil velik interes, da Slovence destabilizirajo s tem, da nam odrežejo(uničijo) narodno očetnjavo Koroško, ter ostala naša strateška ozemlja: Istro, Reko, Trst, Gorico, Čedad, Trbiž... Medmurje, Zagorje, Štrigova...

Na omenjenih slovenskih ozemljih, katera so prav Srbi prodali omenjenim tujcem, pa je in še vedno prav srbska linija pomagala s svojimi agenti raznarodovati zamejske(avtohtone) Slovence. Na hrvaškem je Tuđmanova vlada na pobudo srbske KOS slovensko manjšino celo ukinila. Da ne govorimo o genocidnem zatiranju avtohtonih prebivalcev(prvorodcev) Slovencev v zamejstvu, ki so po krivičnih razmejitvah na račun Beograda pristali pod Italijo in Avstrijo in so danes najbolj zatirana avtohtona manjšina v »demokratičnem, razvitem« svetu. »Kje ste, ombudsman, Hanžek?!«

Ker poznamo srbsko-avstrijsko protislovensko tradicijo, me nič ne preseneča Hanžkovo ustrahovanje koroških Slovencev. Slovenci smo v tem primeru dvojno žrtveno jagnje. Takega obnašanja Hanžka ni mogla zrežisirati nobena slovenska politična opcija, ampak samo tuje sovražne sile, delujoče v slovenskem podtalju. To so že dobro poznani manevri srbske KOS, katera za javnost vedno izvaja svoje manevre taktično, pod masko »slovenskih« izvajalcev. Eden takšnih je že ves čas tudi Matjaž Hanžek. Nobenega dvoma ni, da gre tu tudi za vlogo avstrijske kontraobveščevalne službe COBRA, ki v navezi s srbsko KOS nenehno deluje proti koroškim Slovencem.

                                                                                                                                     

Henrik iz Celovca

09.decembra 2006 :

Pozdravljeni!

Super stran ste izdelali fantje! Redno prebiram članke, ki jih objavljate, še
posebej mi je všeč, da se najdejo tudi takšni, ki komentirajo trenutno stanje
v Sloveniji. Tega ostalim domoljubnim stranem manjka... Zanimanje mi je
vzbudilo namigovanje na jugoslovansko vojaško protiobveščevalno službo KOS, ki
bi naj po vašem mnenju še vedno imela močan vpliv na dogajanje v Sloveniji in
za katero sem mislil, da je razpadla hkrati z Jugoslavijo. A mi lahko malo več
poveste o tem, ker nisem zasledil nobenega članka, ki bi točno povedal kaj so
pravzaprav njeni interesih in načini delovanja? Upam, da mi boste odgovorili,
ker me zadeva resnično zanima!!

Lp, Miha

Odgovarjamo :

Bojimo se, da naša razlaga o tajni službi KOS ne bo dovolj natančna, saj o njej v javnosti ni nikakakršnih podatkov (še o CIA so!). Znano je v prvi vrsti to, da gre za staro – novo Kontraobveščevalno službo jugoslovanske, danes srbske armade. Po razpadu Juge je mreža njenih zaupnikov ostala in bila okoli 1993 znova aktivirana bodisi v Sloveniji kot na Hrvaškem. Njeno delovanje je mogoče zaslediti na vseh področjih, na političnem kot na kulturnem, socialnem in še zlasti gospodarskem. Izkupiček od razprodaje slovenskih bank za časa vlade LDS, na primer, je šel v srbske žepe. KOS povsem obvladuje vrhove strank LDS in SD (ZSLD), pa tudi SNS z zloglasnim Jelinčičem. Spomnite se njegovih prosrbskih izpadov. V druge stranke pa je infiltrirana. Kosovski aparat pošlje na javno tribuno najprej svoje slovenske člane. Potem, ko se utrdi, pa neposredno Srbe (Janković, Popović, Damjanović, Knežević...). Povezan je tudi s krogi v svetu, predvsem liberalnimi in judovskimi, ki jih nadzorujejo prostozidarske lože, v prvi vrsti angleška, ki je mati vseh lož. Ta ima kot nasprotnika ne le katoliško Cerkev, temveč tudi samo vero, ki jo skuša zrušiti na vse načine (spomnimo se keltskih »čarovnic« na pragu Dneva mrtvih ipd.).

Slovenijo hoče ta struktura izbrisati z zemljevida Evrope predvsem zato, ker je zgled drugim, celo mnogo večjim narodom, ki nimajo svoje države. Na primer Kataloncem pa Baskom, Flandriji. Prav pri teh zasledimo novo gledanje: Če imajo svojo državo Slovenci, ki jih je 2 milijona, zakaj je ne bi mogli imeti mi, ki nas je 5 milijonov (tudi več)!? Kot akcija za rušenje slovenske podobe in dostojanstva v svetu, je značilen Ambrus. Srbska KOS ga je pognala v svet, zato da bi Slovence prikazala kot »rasiste«. O njem je vsaj dvakrat pisal New York Times (v judovskih rokah) in nekateri drugi listi. Podobna je tudi zadeva »izbrisanih«. Sloveniji in Slovencem je treba v svetu izničiti najprej pošteno ime. Potem bodo lahko začeli z razpadom Slovenije, kot smo to že opazili v načrtih tržaškega Illyja (samo slučajno srbskega porekla?), ki se gre zakonodajno samostojne evro-regije. Slovenijo bi razdelili tako na evro-regijo stare Štajerske (pod Avstrijo), Primorske in Istre (pod Italijo) ter Kranjske (pod Srbijo). Prvi korak v zvezi s slednjo je že storjen: srbski Janković je pravkar postal župan Ljubljane. Financiranje volilnega aparata je pri tem bisvenega pomena. Danes je stara Kranjska napol že srbska krajina. Režiser pa je vedno srbska KOS na čelu s srbskimi generali.

08.decembra 2006 :

Spoštovani,

Saj ravno to je problem, da so balkanci (serbohrvati, bosanci, itd) po zaslugi LDS in Kucana bili privilegirani še dolgo po osamosvojitvi. Srbi so hudi nacionalisti in delajo koristi le zase in za Srbijo, zato jim ne gre zaupati. Jankovica nekateri hvalijo kot dobrega managerja, v resnici pa se je Mercator s Kucanovim blagoslovom zadolževal do onemoglosti in precej tega denarja je koncalo v Jankovicevih žepih in žepih njegovih sinov. Nekateri še naprej nakladajo, da je zaposlil veliko ljudi, v resnici pa je pri prevzemih drugih trgovskih podjetij na cesto šlo na tisoce ljudi. Ostala podjetja, ki so bila v zasebni lasti Jankovica so se obesila na Mercator ali
pa so izsiljevala druga podizvajalska podjetja v prodajo pod ceno ali pa jim niso placevala izvršenih del. Vecina tožb proti Jankovicevim podjetjem je cudežno zastarala s pomocjo Kucanovih kadrov v sodniških vrstah. Razmislite preden še enkrat hvalite Jankovica.

Roman

03.decembra 2006 :

Ombudsman Hanžek uporabil koroške Slovence za talce

Spoštovani,

Slovenski ombudsman Matjaž Hanžek je v intervjuju za avstrijsko tiskovno agencijo "APA" večkrat ponovil laži, o ciganski problematiki v Sloveniji. Med drugim je v pogovoru ravnanje vlade do manjšin v Sloveniji primerjal z ravnanjem deželnega glavarja avstrijske Koroške Jörga Haiderja in navrgel neresnično tezo, da je v primeru izbrisanih sedaj vladajoca SDS pred tremi leti sprožila referendum, da bi razveljavili sodbo ustavnega sodišca.

Vsi vemo, da je bil predmet referenduma samo odlocitev za Ustavni zakon, s katerim bi obravnavali primere t.i. "izbrisanih" individualno namesto splošno, kar je tudi v interesu demokratičnih vrednot, kjer se krivda ne posplošuje ampak individualizira.

Omenil je še kako je po menjavi oblasti na volitvah 2004 nova vlada v zvezi s to problematiko izdelala ustavni zakon, katerega vsebina je resnično nezakonita. Zato se o tem razpravlja že eno leto in bo to verjetno trajalo še 200 let, pravi Hanžek, račun za to pa bojo po njegovem plačali koroški Slovenci. "Država, ki ima sama probleme, se ne more verodostojno zavzemati za interese svoje manjšine v drugi državi," je v luči zapletov glede dvojezicnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem poudaril Hanžek.

Veliko vprašanje je ozadje vsega tega, vsi vemo, da opozicija LDS in postavljeni uradi t.i. "civilne družbe" malo manj pa začuda SD, samo čakajo na kakšen nepomemben eksces, ki ga potem nesorazmerno napihujejo pred svetovno javnostjo, dokler imajo kaj sape. Zadeva je na las podobna lažem Neve Miklavčič, ki je lansirala in napihovala laži o nikoli storjenih pobojih v Holmcu, dokler ji ni nazadnje sam Srbski notranji minister odgovoril, da so vsi tisti katere je navajala kot žrtve v resnici živi in zdravi!

Ta Hanžkov agitprop bo imel velike posledice za Slovenijo v negativnem smislu kot velik strošek in politično, saj nam bo težje uveljavljati nekatere pravice iz naslova sloveskih manjšin. Hanžek je avstrijskim novinarjem dobesedno namignil, da Avstrija nima potrebe reševati probleme slovenske manjšine, dokler Slovenija ne reši ciganske, KOT DA GRE TU ZA NEKO REPROCITETO IN MORAJO BITI ŽRTVE NAPIHNJENEGA CIGANSKEGA PROBLEMA KOROŠKI SLOVENCI!!!

Vprašanje je ali stojijo za tem samo politicni botri LDS v boju za oblast ali pa gre za kaj veliko hujšega - protislovensko delovanje in manipuliranje tujih obveščevalnih služb s Hanžkom v njegovi vednosti ali nevednosti!?

Miha iz Ljubljane

14.novembra 2006 :

Spoštovani,

"Odgrobadogroba" - Slovenski kandidat za nominacijo za Oskarja za najbolj še tujejezični igrani film. To je sramota za Slovenijo. Film nima nobenega znanja o slovenski kulturi in zgodovini, katera izvira iz Srednje Evrope (Karantanija) ne z Balkana. 

"Film je izdelek režiserja Jana Cvitkoviča, po očetovi strani srbohrvaškega porekla. Njegovo poreklo ni sporno, sporna pa je vsebina njegovih filmov, v katerih prikazuje Slovence in Slovenijo v balkanski in ponižujoči podobi. Najbolj sporno je seveda dejstvo, da financira izdelavo njegovih filmov slovenski filmski sklad. Gre za dediščino iz časov, ko je bila na vladi LDS".

Po svetu se z balkanom označujejo vojne, etnično čiščenje, korupcija, krvne osvete, organiziran kriminal, propadla ekonomija, seksualno suženjstvo, itd. Ali želimo tako promovirati Slovenijo po svetu?

Lep Pozdrav,

Roman

15.oktobra 2006 :

Res, v Družini (št. 40. 2006) je bilo spet objavljeno take vrste pismo, ki nosi naslov »Partizani in Komunistična partija Italije« in podpis: Ambrož Kodelja, Dobrdob. Avtor vključi med svoj prikaz tudi Tigr in navaja med drugim naslednje: KPI je tudi odigrala svojstveno vlogo z organizacijo TIGR, ki jo danes zelo poveličujejo. 15. decembra 1935 je bil podpisan »Akcijski pakt« med KPI in TIGR-om k pravici Slovencev do samoodločbe, odcepitve in združitve z lastno državo, če bi KPI prevzela oblast v Italiji. To pomeni, da bi Primorska, Istra in Dalmacija bile po zaslugi KPI priključene k Jugoslaviji... Ob koncu pa še: Tukaj se jasno vidi, da ni nobenega dvoma, da so nekateri člani organizacije TIGR bili povezani s KP, ne glede, katero, in so sodelovali z njo, kot tudi od nje dobivali finančno pomoč, kar nekateri danes tako neradi slišijo... Kar pisec navaja, je celo res. Vendar pa ne navede, da je TIGR prejemal financiranje tudi od angleške tajne službe Intelligence Service. O tem beremo npr. kar precej v delu: Gorazd Bajc, Zapletena razmerja (Koper, 2000). Očitno je torej, da hoče avtor s svojim »pismom« (spet v Družini!) kompromitirati TIGR predvsem s komunistično partijo in ga na ta način očrniti pri vernih ovcah. Kot da bi bil v ta namen od koga poverjen (!?).

Borut

 27. septembra 2006 :

»Krajišniki« - V članku o srbski okupaciji Slovenije so v dokaj slabi luči prikazani srbski in črnogorski borci, ki jih je med drugo vojno »Tito« poslal med slovenske partizane. Med njimi še zlasti Arso Jovanović. Dokaj drugače jih prikazuje Albert Svetina v svoji knjigi od »Od osvobodilnega boja do banditizma« (2004). Albert Svetina (* 1915, Dolnje Ležeče pri Divači), ki je bil med drugo vojno in takoj po njej pomočnik Ivana Mačka, zloglasega šefa Ozne, imenovane zatem Udba, danes Kos. Že proti koncu 40. let je pred likvidacijo pobegnil na Madžarsko, kjer je ostal do danes. V Slovenijo poslane srbske borce imenuje »krajišnike«. O njih spregovori v poglavju Boljševizacija partizanstva svoje knjige. Njegove navedbe so nekoliko protislovne, iz česar lahko sklepamo, da jih je primerno priredil. Očitno zato, da bi prikril dejstvo, da so bili »krajišniki« poslani kot okupatorji partizanskega osvobodilnega boja in Slovenije. Takole pravi, med drugim:

... je Tito v Slovenijo poslal svoje oficirje, da bi slovensko partizanstvo bolj povezali z njegovim štabom... Arso Jovanović je v Slovenijo prenesel naloge, ki jih je dobil od Tita... Ker Tita nihče ni smel napadati, je Jovanović v Sloveniji prevzel vlogo grešnega kozla... Jovanović je imel vojaško znanje, naši preprosti poveljniki bataljonov pa so bili kmečki fantje, brez šol in brez potrebnega vojaškega znanja...

Odpor proti Jovanoviću se je nato z vrha prenesel na brigade... Povsod so bili proti načelniku vrhovnega štaba (Jovanoviću)... Z oficirji iz Titovega štaba, ki so prišli v Slovenijo z Jovanovićem, je Partija vzpostavila drugačen odnos. Krajišniki, kakor smo jim takrat rekli, so bili dobri, samo Arso Jovanović, ki jim je načeloval, ni bil dober... Krajišniki so bili mladi in skromni fantje iz Titove oficirske šole, ki so po prihodu v Slovenijo držali slovensko partizanstvo pokonci... Ker niso poznali terena in jezika, so bili večinoma namestniki komandantov... Ker niso bili nevarni, kot je bil Jovanović,(slovenska) Partija z njimi ni imela težav. Dokler je bil Jovanović v Sloveniji, jih v glavnem štabu ni bilo. Po njegovem odhodu pa so jih postavili za načelnike štabov največjih partizanskih enot in glavnega štaba...(str. 84, 85).

Naziv »krajišniki« ni nekaj naključnega. Izhaja od besede »krajina«, pod katero je »Velika Srbija« umevala predele izven meja ožje Srbije, ki jih je ali naj bi jih osvojila kot svoje kolonije. Ali še slabše, kot zunanje dele same Velike Srbije. Nasproti nemškemu svetu so se dogovorili za razmejitev na Karavankah. Zaradi tega Srbom podrejeni zgodovinarji v Ljubljani, na primer, ko gre za zgodovinski izvor Knežjega kamna, še danes pritrjujejo korškemu glavarju Haiderju, češ da »ni slovenski«...

Današnja Slovenija je še vedno na tem, da kljub svoji politični samostojnosti in mednarodnemu priznanju postane navadna srbska krajina. Nekaj podobnega kot nekdanje bananske države v Srednji Ameriki. Vendar s to razliko, da v Sloveniji poteka srbizacija vseh področjih, vključno z jezikom. Da potem ne govorimo o gospodarstvu, tisku in tv, javnih prireditvah, in seveda o ropanju javnega denarja za srbske potrebe, zakrinkanem z vse mogočimi triki.

V tej navezi se je pojavil tudi Albert Svetina s svojo knjigo, s katero nas je krepko potegnil. Prinesel je na dan med- in povojno »resnico« o slovenski partiji, zamolčal pa srbsko okupacijo, ki so je dejansko izvajali »krajišniki«. Šele po koncu vojne navaja, kako se je obnašala v Sloveniji 4. jug. armada...

Podtalni srbski aparat, ki sedaj nadzira Slovenijo, je storil seveda vse, da je knjiga Alberta Svetine postala slovenska »uspešnica« (kot neke vrste Da Vincijeva šifra.). Pod pretvezo odločnega nasprotnika slovenske komunistične partije, je vso odgovornost za medvojno revolucijo in teror pripisal njej. Res so ga komunisti izvajali in so za to krivi. Izvajali pa so ga po srbskih, ali kot bolj strokovno navajajo, po »Titovih« navodilih. Slovenskim sirotam, vsaj tistim, ki se še nekoliko trudijo razmišljati, je tako jim pričaral nova obzorja v pogledu na revolucijo, ne da bi jim odkril njeno pravo bistvo, katere bistvo je bila srbska okupacija Slovenije in šele na drugem mestu prevlada komunizma. Tega se je zavedal tudi Edvard Kocbek, neke vrste komunistični kristjan, vendar ni v svojih spominih ničesar omenil. – Gorazd.

Gorazd

 12. septembra 2006 :

V zvezi s člankom, v katerem ste »napadli« Franca Perka, upokojenega beograjskega nadškofa, mi je prišel na misel dogodek s srečanja na Dragi (Opčine nad Trstom 1980). Omenjeni je imel tam predavanje, ko je bil še profesor ljubljanske teološke fakultete. Predavanje je imelo naslov »Slovenska Cerkev iz preteklosti v prihodnost«. Ne spomnim se več, ali je bilo na začetku predavanja ali na koncu, ko je bila dana beseda tudi občinstvu. Prav dobro pa se spomnim besed, ki jih je Perko tedaj izrekel o Slovencih, in sicer: »Še sedaj se nam pozna, da smo krščanstvo sprejeli kot zasužnjen narod!«

Takšne besede iz ust teološkega profesorja so me seveda osupnile. Da je bilo pokristijanjenje Slovencev »izguba samostojnosti«, so nam v času jugoslovanskega komunističnega režima dopovedovali v šoli. Njegove protiverske razlage sem seveda odklanjal. Tukaj, v idejno svobodnem zamejstvu, pa je prav »teološki profesor« poudarjal zasužnjenje Slovencev po krščanstvu! Jasno, da pri tem nekaj ni ustrezalo. Po daljšem premišljevanju se nisem mogel izogniti sklepanju, da gre za udbovca, ki mu je bila takšna izjava posebej naročena. Vsled tega sem postal dokaj pozoren cerkveno in sploh na katoliško stran, kjer sem po njihovih izjavah in dejanjih odkril še nekaj udbovcev. Komunistični teror za časa Jugoslavije jih mogoče opravičuje, vendar ne povsem.

Če Franc Perko danes v samostojni Sloveniji, na robu brezna, kamor so metali pomorjene domobranske borce, z napadom na stalinistično OF prikriva glavnega krivca za pomore, jugoslovansko armado, in krivdo zanje posredno trpa za vrat celotni OF (slovenskim partizanom), to ni več opravičljivo. In pomislimo še, zato da bi ga naredili bolj »verodostojnega«, so tako mimogrede omenili, da je na začetku 50. let prebil tri leta v zaporu. - Četudi človek nikakor  nima namena, da bi OF zagovarjal, gre pri vsem tem za navadno ponaredbo in zavajanje vernih slovenskih ljudi, češ »škof je tako rekel«. Kako perfidno!

(podpis)

 11.Septembra 2006 : 

Članek o slovenskem filmu, ki ga je povsem infiltrirala srbska Kos, tako da sedaj prikazuje v svetu podobo odurne balkanske dežele, kar naj bi bila Slovenija, je imel v javnosti kar precejšen odmev. Povod za vse je bil protest Jožice Gerden in Florjana Faleža, tajnice in predsednika Avstralskega odsedka SSk, proti vsebini filma Odgrobadogroba (režiser Jan Cvitkovič, srbskega porekla). Pobudnika protesta očitno nista pričakovala, da bo pri tem razgaljena tudi vloga Kos. Ta je vsled tega nagnala Jožico Gerden, da je v tedniku Demokracija (št. 35, 2006), četudi o zadevi ni ničesar poročal, objavila s tem v zvezi dokaj dolgo pismo. V njem na poglobljen način iznaša celoten problem degradiranega prikazovanja Slovenije v svetu (vloge srbske Kos seveda ne navaja), tako da vloga Jana Cvitkoviča ne bi prišla posebej do izraza.

Avtorica je pri sestavi pisma očitno imela primerno kosovsko (srbsko) pomoč. To je mogoče sklepati predvsem iz tega, da se na začetku izrazi o Cvitkoviču takole: Prepričana sem v njegovo visoko strokovnost in se veselim njegovih dosežkov kot rojaki v domovini... Tukaj se je avstralska Jožica izdala! Odkod pozna mnenje »rojakov v domovini« o režiserju Cvitkoviču? Odkod ji znanje, da oceni njegovo »visoko strokovnost«? Še zlasti, ko pomislimo, da Cvitkovič nima za seboj nobene ustrezne šole. Da je torej zares samo proizvod srbske Kos z namenom, da s podeljeno nagrado »v Benetkah« (preko srbske povezave z italijanskimi framasoni) s svojimi »filmi« vara slovensko in tujo javnost. Če je res mednarodno uveljavljen, mu pač v svetu ne bo težko najti primernega producenta. Zakaj ga torej financira samo filmski  sklad Slovenije, ki jo po drugi strani prikazuje na tako oduren način? Tako mu je pač naročeno. Srbi so torej tudi v tem pogledu »nadmudrili« uboge Slovence. Vendar ni čisto tako, postavili so na čelo Filmskega sklada RS samo svojo lutko, njegovo dirktorico Ireno Ostrouško, preko katere črpajo sedaj denar slovenskih davkoplačevalcev za svoje »visoko strkovne« stvritve. To jim je morala v sicer tako oddaljeni, vendar imenitni Avstraliji, očitno priznati celo »kritična« Jožica Gerden.

(podpis)