Zilski konj
Karantanska (vendska) pasma, še predrimskega izvora
Noriški kovanec, srebrnik iz predrimskega časa s podobo noriškega konja, prednika današnjega zilskega konja.
Norik, slovensko kraljestvo predrimskega časa v vzhodnih alpah je bilo dobro poznano po svojih robustnih, krepkih alpskih konjih. Podobo omenjenega konja so naslikali celo na noriške srebrnike v tistem času. Noriški konj je preživel tudi skozi rimski imperij, ki je Noriku priznal samostojnost v smislu države, kraljestva znotraj rimskega imperija.
Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 so Italijo in tudi Norik Ostrogoti. Iz tega časa obstaja dokaz, da je noriški konj že obstajal, kar je zabeležil celo ostrogotski kralj Teodorik. Leta 507 je namreč v svojem rokopisu provinciales norici opisal noriškega konja v primerjavi z njihovimi alemanskimi z besedami: minores quidem membris, sed idonei ad laborem (Cassidorus var.III 50). Vsekakor, Noričani so gojili raso čvrstih konjev. Priča temu je tudi spominska slovesnost cirkuškega jezdeca v Rimu (CIL VI 100 56, 23), kjer je en od konjev naveden kot NORICUS (russus).
Noriški – pincgauski konj, danes
Leta 568 so Langobardi zasedli vsa Italijo, vendar ne Norika v vzhodnih Alpah. Njegovo ozemlje je leta 595 langobardski zgodovinar Pavel Diakon v svoji znani zgodovini Langobardov imenoval »provincia Sclaborum (slovensko kraljestvo). Zapis Diakona je pomemben vir, ki potrjuje obstoj samostojne slovenske države, kraljestva, kajti Langobardi so tudi svoje kraljestvo v Italiji nazivali »provincia«. Kasneje to slovensko kraljestvo poznano z imenom Karantanija. Njena osrednja dežela je bila Koroška (danes pod Avstrijo).
Iz starodavnega noriškega konja izvirajo tudi druge pasme delovnih konjev, razširjene po nekdanjem karantanskem ozemlju. Med temi je dokaj znan pincgavski konj s na Solnograškem (Salzburg). Obstajali pa so še drugi na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Primorskem. Najmočnejši konj med njimi je bil zilski konj, pasma iz Zilske doline na Koroškem. - Danes se starodavno melodično zilski narečje še samo še v spodnjem delu te doline. Okupatorska Avstrija, ki ji pripada Zila, je v tem predelu uvedla samo na tem nemške šole.
Zilski konji v naravi, med pašo
Vse od srednjega veka naprej je bilo slovensko prebivalstvo na Zili znano tudi po tem, da se je ukvarjajo s prevažanjem in trgovino. Nemško govoreči sosedje so jih poznali kot
»windische Saumer« (slovenski tovorniki). Skoraj vsi moški so se bavili s tem. Na hrbtih teh čvrstih konj so prevažali predvsem sode z vinom iz jadranskih predelov, od Furlanije in Benečije na jugu pa čez alpske gorske prelaze na Solnograško na severu. Ko so se vračali, pa so tovorili nazaj sol, po kateri nosi tudi Solnograd svoje ime (sol – Salz).
Prevažanje se je ohranilo do 19. stol. Nekatere družine na Zili so si ustvarile kar velika podjetja. Posedovale so od 10 do 30 tovornih konj, ki so jih z zaposlenimi pošiljale na pot. Veliki vinski sodi, v katerih so na konjskih vpregah prevažali vino, so izdelovali večinoma na Blačah (Vorderberg) v okolici Šmohorja.
Freska počivajočega Jezusa iz cerkve v Čačah (Saak), kjer izstopa tudi iz slovenski jezdec tovornik (posebej prikazan zgoraj na densi)
V cerkvi v eni izmed teh vasi Čače (Saak) je freska, ki predstavlja počitniškega Kristusa (1465). Okoli križanega Kristusa na sliki je mnogo orodji, ki ponazarjajo gledalcu, česa vsega ne sme početi med počitnicami. Med orodji vidimo tudi slovenskega tovornega jezdeca, tipičnega za to območje.
Po zilskih vase je še danes ohranjeno zgodovinsko izročilo na nekdanjo trgovsko dejavnost, na tovorjenje na konjih, vzrejo konj, izdelovanje... V spomin tega vsako leto priredijo praznik, ki se mu pravi po značilni igri na konjih reče štehvanje. Igro prirejajo na žegen, praznik farnega zavetnika. Začne se na binkoštni ponedeljek na Bistrici in se nadaljuje na žegnih skozi vse poletje po drugih zilskih vaseh. Mladeniči med galopiranjem na konju poskušajo s tolkači razbiti sodček vrh velikega kola.
Dva primera zilskega konja, svetlorjav in črn, pred konjušnico na Bistrici na Zili.
Značilne barve zilskega konja so temno rjave ali črne. Črnega so klicali vsled tega tudi mora. Obstajajo pa tudi primeri svetlo rjavih konj. Danes zilski konji niso več potrebni za tovornjenje in pasma počasi izumira. Avstrijska država sicer podpira njihovo vzrejo, a večinoma za izvoz v Italijo. Največja žrebčarna je prav v vasi Bistrica na Zili.
