Kulturno izročilo Slovencev sicer ne živi in pade s Prešernom, je pa veliki pesnik znanilec novega duha v samozavedanju Slovencev narodnostno prebujene Evrope sredi 19. stol. Zaradi tega je še posebej moteč za Balkan v njegovem velesrbskem ekspazionizmu.
Pohabili so Prešerna
Zdravica,
posrbljena v Zdravljico namesto izvirne slovenske himne!
Ponaredba je danes razširjena po učbenikih,
ki so obvezni po naših šolah.
Kdo je Slovencem ukinil narodne simbole in himno?
Od našega sodelavca
To, da je bila slovenska »osamosvojitev« leta 1991 izpod velesrbske Jugoslavije samo pesek v oči za naivne ovce, ni več nobena skrivnost. Slovenija se z »odcepitvijo« od primitivne velesrbske Jugovine ni odrešila okupatorskih srbskih lobijev, marveč obratno! Potekala je pod strogim nadzorom srbskih prostozidarjev in srbskih obveščevalnih služb, zlasti KOS-a. Takratni slovenski politični vrh so v celoti zastopali zaupniki srbskih lobijev. Pri osamosvajanju je šlo za razne osebne interese, ne pa za slovenske nacionalne.
Tudi uradna desetdnevna vojna za Slovenijo je potekala zrežirano. Sicer pa je simbolično moralo pasti tudi nekaj žrtev, za alibi. Kvalitetno težko orožje, za katerega je Slovenija pod Jugoslavijo prispevala največ, je bilo v celoti prepuščeno srbski armadi. Predvsem pa je na račun slovenskega osamosvajanja zaslužila srbska framasonska mafija, ki je slovenske industrijske obrate in banke širom po Jugoslaviji popolnoma izropala. Eden od mnogih zgovornih primerov zahrbtne kolaboracije med odcepitvijo je bil tudi rop mogočnega slovenskega podjetja Primex (Primorje export), ki je bankrotiralo pod pretvezo, da kupuje drago orožje za slovensko teritorialno obrambo. V resnici pa je tisti denar romal v srbske banke. Takih zgovornih primerov ropanja bi lahko naštevali še pa še.
Julija Primic, neuslišana ljubezen Prešerna. Posvetil ji je svoj znameniti Sonetni venec. Slovencem je Prešeren s svojim delom tisto, kar je bil Puškin Rusom, Ševčenko Ukrajincem, Dante Italijanom, Goethe Nemcem, Mickiewicz Poljakom…
V takem stilu so si predstavniki iz slovenskega političnega vrha zagotovili svoje osebne kariere in »imena« v samostojni Sloveniji, saj bi iz srbskih framasonskih lobijev lahko izstopili samo s smrtjo. V bedi istih lobijev je ostal tudi slovenski akademski in medijski svet. Po teh smernicah so nam ob odcepitvi posmehljivo oskrunili tudi vse narodne simbole: prapor, grboslovje in himno.
Našo staro slavno, domoljubno slovensko himno Naprej! (uradna slovenska himna od leta 1860 naprej), ki je poznana tudi kot Naprej zastava slave, so nam ukinili. Prešernovo gostilniško napitnico Zdravico pa posrbili v Zdravljico, ji spremenili in oskrunili besedilo. Najlepšo kitico pa dobesedno izbrisali, amputirali, ter jo popačeno vsilili za našo himno. Razpravljati o tem, kdo je tako naročil, bi bilo odveč.
Gostilniška napitnica Zdravica, ki je delo našega velikega pesnika Prešerna, kot delo ni slaba, tudi za himno ne. Vendar so ji vsebino ob prekvalificiranju v himno popolnoma spremenili, zameglili. Najbolj domoljubno kitico pa so dobesedno izbrisali. Kar pa je že na zunaj opazno, so ji naslov posrbili. Zdravica se je prekrstila v Zdravljico. Zdravlje je namreč srbska beseda za zdravje. Zdravlje-zdravljica, se pravi, na zdravje je postalo na zdravlje.... K temu se ni smel nihče javno pritožit in o tem tudi javno kaj iznesti?
Zdravica, ki jo je Prešeren napisal leta 1844, je imela devet kitic. Zdajšnja pa jih ima samo osem. In še tem so vsebino spremenili, popačili. Najprej si poglejmo kitico, ki so jo naši himni izbrisali:
Ljubezni sladke spone
Naj vežejo vas na naš rod,
V njim sklepajte zakone
De nikdar več naprej od tod
Hčer, sinov
Zarod nov
Ne bo pajdaš sovražnikov!
To je bila 6. kitica originalne Zdravice in se je vsebinsko navezovala na peto kitico, kjer hvali Slovenke in njihovo lepoto, ki je tudi med tujci veličastno slovela. Sporočilo, ki je bistvenega pomena, pa jim poda v šesti kitici. Sporoča jim, naj iščejo svojo ljubezen v svojem narodu, med Slovenci in naj z njimi sklepajo zakone, da otroci ne bodo nikdar več pajdaši sovražnikov.
Spomenik Francetu Prešernu v Kranju, ki je eno najlepših spominskih obeležij velikega pesnika, znanilca modernega duha in zavesti Slovencev.
Kaj je privedlo Prešerna do tega, da je napisal te verze, ni težko ugibati. Habsburška monarhija je namreč zlasti v 19.st., ko se je v nemškogovorečih deželah širila pangermanska ideja, težila k ponemčevanju Slovencev(Karantancev). Očitno je v tistem času bilo zelo pogosto, da so se Slovenke poročale z neslovenci (nemškimi prišleki), nato pa so potomci iz takšnih zakonov prevzeli nemško identiteto (postali so »pajdaši sovražnikov«). Prešeren je grozečo katastrofo jasno zaznal in Slovenke tudi temu primerno ozavestil.
Prešernove slabe slutnje so se še zlasti udejanile v za Slovence najbolj tragičnem 20. stol., pa vse do danes. Žal po njegovi smrti. Drugače bi gotovo napisal še kakšno bolj udarniško Zdravico, katera bi zagotovo imela preveč domoljubnih kitic, da bi jih lahko kar brisali.
Že prva svetovna vojna je bila za Slovence naravnost katastrofalna. Na raznih bojiščih, zlasti na soškem je izgubilo življenja malo morje slovenske moške populacije. Številke padlih so še danes neznane. Protislovenska zarota po prvi vojni, zlasti s strani srbskih framasonov, je razkosala slovensko ozemlje med tuje okupatorje, Italijo, Avstrijo, Veliko Srbijo in Madžarsko. Zopet se je ogromno Slovenk po sili razmer poročalo s tujci in rojevalo »pajdaše sovražnikov«. Vrhunec tega pa se je zgodil v drugi vojni in po njej. Slovenski fantje in možje so padali na raznih bojiščih, največ pa jih je bilo pomorjenih tako med vojno kot po njej v genocidu, ki ga je izvajala srbska klika zlasti nad moško slovensko populacijo. S tem je Beograd sistematično pripravljal prostor za naselitev jugovićev z Balkana v Slovenijo.
Tu je zopet izginilo morje slovenske moške populacije. Tokrat se je morje lepih Slovenk poročalo s primitivnimi prišleki z Balkana. Otroci teh pa so vsi pajdaši sovražnikov, pa tudi rasno drugačni od nas. To se zaradi prevlade njihovih lobijev dogaja še danes, v »samostojni« Sloveniji. Veliko več Slovenk je poročenih ali živi z neslovenci (Srbi), kot pa Slovencev z neslovenkami. Njihovi otroci tako dobijo tuj, srbski priimek in po očetu tudi drugačne rasne karakteristike od Slovencev. Srbi imajo v Sloveniji privilegiran položaj in Srbkinjam je večinoma že z vzgojo vgrajen protislovenski kompleks. Sploh pa jim tudi njihovi ljudje večinoma ne dovolijo v zakone s slovenskimi moškimi, saj bi tako njihovi otroci imeli slovenske priimke. Vse dogajanje je namreč strogo pod kontrolo srbske tajne službe KOS.
Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Po domače se je pri hiši reklo “pri Ribču” (okrajšano od “pri Hribču”). Za hišo se res nahaja hribček.
Slovenci (Vendi, Karantanci) smo imeli enega prvih grbov v Evropi, Črnega panterja. Imeli smo tudi številne lepe prapore z bogato heraldično vsebino. Danes pa imamo ruski, oziroma obrnjen srbski prapor, ki z našo zgodovino nima ničesar. Da ne govorimo o grbu na praporu, ki ga je KOS porinila nanj potom svojega zaupnika, nekega »umetnika« Markota Pogačnika, ki naj bi s svojimi skulpturami zdravil zemljo......Tako je seveda njegov grb samo neka otroško oblikovana sestavljenka, heraldično nepravilna kracarija, ki z grbom nima nič skupnega.
Pod obema Jugoslavijama so nam Srbi zavidali našo bogato zgodovino in kulturo. Zato so uničevali naše zgodovinske rokopise, na veliko požigali naše gradove, cerkve, samostane in drugo narodno dediščino. Zgovorno dejstvo, koga so najbolj sovražili je tudi to, da so tako Srbi kot Hrvati po razpadu Jugoslavije svoje himne obdržali, mi pa svoje stare nismo smeli. Isto velja tudi za njihov prapor, grb in zgodovinopisje, kjer se Srbi in Hrvatje danes z lažjo poveličujejo, mi pa se moramo še vedno učiti v šolah prežvečeni pamflet o nezgodovinskih hlapcih Slovencih, napisan v prejšnjem stoletju od velesrbskih srbskih šovinistov na srbski akademiji, v prid velesrbski ekspanziji.
Srbov pa seveda v primeru himne niti to ne moti, da jim jo je napisal in uglasbil Slovenec, saj svoje nimajo, tako kot nimajo svojega grba, zato so si nadeli kar bizantinskega in v njem štiri B-je spremenili v štiri C-je. Nimajo prave zgodovine, pa tudi narodne dediščine ne. In od tam izvira njihova zavist in bes do nas. In nas žal držijo popolnoma v svojih lobijih. Tako smo ob »odcepitvi« izpod njihove juge poleg grotesknega grba in prapora, tudi za himno dobili pesem, ki nikdar ni bila napisana zato, da bi postala himna in so jo še dodatno popačili. Prešeren je Zdravico napisal v smislu klasične napitnice, ki bi jo peli v gostilniškem vzdušju in okolju in kot taka je v originalu tudi zelo dobra.
Prva stran izvirnika Prešernove Zdravice, napisana v bohorčici leta 1844. V naslovu ima naziv Sdraviza (Zdravica). Kdaj so izvirnik pesmi ponaredili v današnjo obliko, še ni znano.
Za konec pa si poglejmo še resnično grozljivko, kako so Prešernovo Zdravico posrbili v Zdravljico in ji groteskno oskrunili (spremenili) vsebino. Levo spodaj navajamo Prešernovo original Zdravico iz leta 1844, desno pa današnji ponaredek. Z rdečim so pisani verzi, ki jih je jugoslovanska (srbska) tajna služba verjetno že po prvi vojni spremenila in potem vnesla v slovenske učbenike.
ZDRAVICA (izvirnik) ZDRAVLJICA (ponaredek)
Spet terte so rodile, Prijat'li! Obrodile
prjatl'i vince nam sladko, so trte vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile, ki nam oživlja žile,
serce razjasni in oko. srce razjasni in oko,
Ki vtopi ki vtopi
vse skrbi, vse skrbi,
veselo upanje budi. v potrtih prsih up budi!
Komu pervo zdravico Komu najprej veselo
napili bomo krog in krog? zdravico, bratje č'mo zapet!
Slovencov porodnico, Bog našo nam deželo,
deželo našo živi Bog. Bog živi ves slovenski svet,
Brate vse, brate vse,
kar nas je kar nas je
sinov slovenske matere! sinov sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov V sovražnike 'z oblakov
rodu naj na'šga treši grom! rodu naj naš'ga trešči grom;
Prost, ko je bil očakov prost, ko je bil očakov,
naprej bo Slovencov dom! naprej naj bo Slovencov dom;
Naj zdrobe naj zdrobe
njih roke njih roke
verige vse, ki jim teže! si spone, ki jih še teže!
Edinost, sreča, sprava, Edinost, sreča, sprava
k njim naj nazaj se vernejo! k nam naj nazaj se vrnejo;
Otrok kar ima slava otrok, kar ima slava,
vsi naj si v roke sežejo, vsi naj si v roke sežejo,
de oblast da oblast
spet in čast, in z njo čast
ko ble ste, boste naša last! ko pred, spet naša bosta last!
Bog živi vas Slovenke, Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice! prelepe, žlahtne rožice;
Ni take je mladenke, ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle; ko naše je krvi dekle;
ko do zdej, naj sinov
za naprej zarod nov
slovite drage vekomej! iz vas bo strah sovražnikov!
Ljubezni sladke spone ......
naj vežejo vas na naš rod, (To
v njim sklepajte zakone, kitico
de nikdar več naprej od tod. so
Hčer, sinov nam
zarod nov izbrisali)
ne bo pajdaš sovražnikov! ......
Mladen'či! Zdaj se pije Mladen'či, zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up! zdravica vaša, vi naš up;
Ljubezni domačije, ljubezni domačije
noben naj vam ne osmerti strup! noben naj vam ne usmrti strup;
Ker po nas ker zdaj vas
bode vas kakor nas,
jo serčno varvat' klical čas. jo srčno branit kliče čas!
Žive naj vsi narodi, Žive naj vsi narodi,
ki dan dočakat hrepene, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi da, koder sonce hodi,
ne bo pod njim sužne glave! prepir iz sveta bo pregnan,
Kup'ca ta da rojak
njim velja prost bo vsak,
naj Bog jim dobre sreče da! ne vrag, le sosed bo mejak!
Visoko zdaj prijatl'i, Nazadnje še, prijatl'i,
kozarce zase vzdignimo! kozarce zase vzdignimo,
Saj smo se vsi pobratli, ki smo zato se zbratli,
saj eno misel mislimo; ker dobro v srcu mislimo;
Bog naj te, dokaj dni
Bog naj me, naj živi
naj nas živi tovar'še vse! vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Amen. ( tudi amen jih je motil in so ga izbrisali)
Računalniško obdelani del Prešernovega rokopisa, v katerem so nad zadnji kitici »prilepili« naslov Zdravljica.
Obsežen članek o »Zdravljici« je bil objavljen na spletu društva Hervardi. Dodati je treba k temu še to, da je srbska Kos februarja 2000 ob 200-letnici rojstva Prešerna organizirala posebno perverzijo in sicer »razdevičenje Primcove Julije«, O tem je poročal tednik Mladina. Menda so za prizor najeli nekega Angleža, za 5000 DM, ki jih je poravnal Jožef Školč (LDS), takrat minister za kulturo in notoričen zaupnik v aparatu srbske okupacije nad Slovenijo. Drugi slovenski listi so zamolčali perverzijo, ki je imela očiten namen, ponižati Slovence na raven degradiranega Balkana.
Primer, kako se je nepoznana ponareba Prešernove pesmi razširila med naše ljudi. Naš akademski svet, ki je bil pri tem udeležen, in sedaj razkrinkan, vztrajno molči.
PP: Naš sodelavec v svoji prizadetosti zaradi srbske ekspanzije nima prav, ko o Srbih navaja: Nimajo prave zgodovine, pa tudi narodne dediščine ne. Bodimo pravični, seveda jo imajo in nikakor ne revne: od carja Dušana do bitke na Kosovem itd. Res pa je, da so vse to Slovencem za časa Juge nasilno vtepali v glavo, pri čemer so njihovi lakaji našo lastno zgodovino poniževali in sramotili. Toda dejstva ostanejo, tudi oni imajo svojo junaško srbsko zgodovino. Mi jim je nikakor ne zavidamo!
To pa ne pomeni, da je imel velesrbski jugoslovanski režim, že od prve vojne naprej, neko »pravico« zatirati in uničevati slovensko zgodovino in kulturo za namene unitarizma. Spomnimo se, kako so o Prešernu vztrajno širili izkrivljeno podobo: pijanček, babjek... V resnici je bil eden najbolj resnih in poštenih mož. O tem piše mdr. tudi pisatelj Ivan Sivec v knjigi Ribčev dohtar (2009). Nasproti temu so kos/ovci v filmu o Prešernu, ki so ga posneli 2001, znova izkrivili resnico. Ni mogoče vedeti, ali namerno ali zato, da bi pesnika spet enkrat ponižali, ali pa zaradi njihovega šarlatanstva. Na vsak način, ob tem se je vsa slovenska javnost zgražala. Ni se pa še zavedela, da gre za eno od mnogih znamenj današnje srbske okupacije nad Slovenijo.
