Uničite mi to deželo slovensko....

Zbogom, domače trte?

V cilju jugoslovanskega unitarizma dolgoletno uničevanje slovenske identitete v vinogradništvu

 

Prispevek, ki smo ga prejeli, razkriva dejavnost krogov, ki so iz ozadja vodili uničevanje slovenskih avtohtonih vin. Nekatera sklepanja, do katerih prihaja avtor, so lahko tudi pretirana. Lahko pa imajo v resnici še veliko večjo težo, kot jim je bila v tem članku pripisana. Prispevek objavljamo predvsem zato, da bi opozorili na tisto, kar javna občila, tudi po po tolikih letih samostojne Slovenije, še vedno zamolčujejo (Op. ur.).

Črna rebula ali pokalica - izhaja iz doline Idrije, ki loči Goriška Brda od Beneške Slovenije. Je ena izmed redkih domačih trt, katere vino je danes vstekleničeno (vendar le na italijanski strani).

Bila je še Jugoslavija. Nekje na Vipavskem so imeli vinograd, zasajen z domačo sorto Zelen. Toda razni kmetijski izvedenci in vinogradniški strokovnjaki so vinogradnika hoteli na vse načine prepričati, naj domače sorte poreže in izruva, namesto njih pa zasadi »mednarodne«, kot so Chardonnay, pa Sauvignon ali Pinot... Vendar vinogradnik v tem primeru ni sledil nasvetom »strokovnjakov« in je staro domačo sorto ohranil. Zatrli pa so, po nasveth inšpektorjev, nekatere druge vrste, kot so bile Glera, Cofovka, Klarnica, Čedajec (cividin), Tržarka... Le še ponekod so preživele nekatere druge, na primer Polšakica, Vitovska grganja, Rumeni in Zeleni muškat... Dokaj aromatične sorte, prilagojene naši zemlji in podnebju.

Omenjeni primer z Zelenom je bil le eden izmed mnogih načinov, s katerimi so pod nekdanjo Jugoslavijo izrivali slovenske vinske trte. Še huje! Razne zadruge in združenja so sicer pri zasajanju novih vinogradov odobravala podpore, vendar le za posaditev »mednarodnih«, ne pa domačih sort. Izmed slednjih so priznavali samo kraški Teran in briško Rebulo, vse druge naj bi izginile in napravilo prostor »mednarodnim«! Tako so danes od mnogih domačih sort, zlasti v vinogradniških Brdih ohranjeni, kolikor še, le skromni ostanki.

Nalepka vinske kleti v Vipavi. Pred nekaj leti, že v samostojni Sloveniji, je klet s skupino mitingašev naskakoval Marjan Poljšak, kasneje župan v Ajdovščini. Mitingaši (kosovci) so se v srbskem stilu »zgodil se je narod« polastili kleti in vzpostavili svojo »upravo«.

Izločevanje domačih vinskih sort, ki naj bi bilo »tržno« pogojeno, je imelo očiten namen: zatreti in uničiti slovenske trte v vinogradništvu kot eno izmed sestavin slovenske narodne identitete. V ozadju je bila nedvomno jugoslovanska oz. srbska tajna služba, danes znana pod imenom Kos, ki je nasledila staro Udbo. Včasih so svojo politiko uničevanja izvajali na dokaj banalen način. Vipavska klet je npr. na veliko uvajala tudi piemontsko (!) sorto Barbera... Mnogi se še spomnijo, kako je pred leti ista klet poslala na trg vino Kindermaher (dela otroke). Ime je bilo povzeto iz neke omembe v Valvasorju... Če je bila pri takem početju bistvo le senzacija, potem bi se kdo lahko vprašal, zakaj ne tudi vino Frankenstein ali Diabolic ipd.

Kleti so vodili direktorji udbovci oziroma kosovci, ki so se na vinogradništvo lahko tudi spoznali. Niso pa imeli pojma o tržišču, o izvirnih znamkah in o njihovi zaščiti. Očitno pa se je tega dobro zavedala jugoslovanska oziroma srbska Kos, ki jim je perfidno vcepljala v pamet »mednarodna« merila, ki naj bi veljala na vinskem tržišču. Dejansko pa je šlo pri tem predvsem za prikrito izničevanje slovenske vinske identitete.

Pred leti, na primer, je Tv Slovenija prinesla izjavo enega izmed njih s sejma v Radgoni. Udbovec je o slovenskih vinih omalovaževalno izjavil, da Slovenija, s tako majhno pridelavo, pač ne more vplivati na raven evropskih cen. Pametnjakovič seveda ni vedel ničesar o kaki eksluzivi, ki jo ustvarja ravno pridelava vin posebnih vrst v omejenih količinah, kar jim na tržišču ustvarja monopolen položaj in zagotavlja visoke cene.

Takšno možnost pa imajo prav domače slovenske sorte. Toda kje jih dobiti? Znana trsnica v Vrhpolju jih preprosto nima. Menda po njih ni dovolj povpraševanja. Poglejmo zakaj!

Vinske znamke in tržišče

Jugoslovanski centralizem, unitarizem in hegemonizem je na vseh področjih uvajal enotno jugoslovansko identiteto. Toda jugoslovansko ozemlje je bilo tako raznoliko, da je iz enotne predstavitve jugoslovanskih vin na svetovnem trgu nastajala nepopravljiva škoda. Naziv »jugoslovanska vina« je pokrival namreč pravo anarhijo v pogledu kakovostne ravni, cene, pa identitete sort ipd. Za razliko od francoskih, italijanskih ali španskih vin, ta oznaka ni zagotavljala nekega splošnega pojma o vinih iz Jugoslavije, zlasti ne glede kakovosti, in je bila, tudi zaradi nizkega ugleda te države v svetu, pri njihovi prodaji resna ovira.

V imenu Jugoslavija je bil najbolj moteč njegov prvi del, to je Jugo. Zaradi tega je tam nekje v 80. letih je podjetje Vino Slovenija (Lublana) začelo pošiljati na ameriško tržišče vino v steklenicah, ki so imele na nalepki napis Avia, to je, samo zadnji del imena Jugoslavija. Vendar tudi ta manever, očitno izpod rok kakega kosovca, ni prinesel uspeha.

Rešitev iz vseh teh težav je bila sicer dokaj preprosta, vendar v takratnih jugoslovanskih razmerah nemogoča. Napisi na nalepkah bi morali v velikih črkah predstavljati imena pridelovalnih okolišev vin, na primer: Dalmacija, Slovenija, Srbija, Makedonija... in šele z manjšimi črkami naziv Jugoslavija kot državo porekla. Na ta način bi moral vsak okoliš po skrbeti za svojo lastno raven kakovosti, zaščito porekla, si izboriti na trgu ustrezno ceno itd. Tako bi si vsako območje izbojevalo svoj tržni delež, kar bi v končni posledici prispevalo k temu, da bi se vina iz Jugoslavije kot celota mnogo bolj uveljavila tudi v svetu. Toda za beograjski srbski režim je bil hegemonizem, ne glede na večne izgube, bolj pomemben od gospodarskega napredka.

Po razglasitvi samostojne Slovenije so se razmere bistveno spremenile. Slovenija si je v svetu zelo hitro izborila svoje ime. Nanj, pa na kakovost, ceno ipd., so navezani tudi slovenski izdelki, ki jih dežela izvaža. Tudi vina! Pojem »jugoslovanskih« vin je povsem odpadel. Pojem Slovenije, nove države, vzbuja danes v svetu veliko radovednost. Če je radoveden kupec, potem ko je kupil slovensko blago, zadovoljen z njegovo kakovostjo, je njegova zvestoba izdelku zanaprej v veliki meri zagotovljena. Toda, kako je bila ta nenadna tržna vrzel izkoriščena? Udbovski in kosovski vrh, ki ima še vedno v rokah tudi vinsko pridelavo, pomena znamke Slovenija očitno sploh ni zaznal, ali pa ga ni smel zaznati! Poglejmo samo en primer.

Nalepka vinske kleti na Dobrovem v odbijajoče zamolklih barvah. Ta klet še vedno zanemarja gojenje domačih trt. Vodstvo kleti se je v iskanju identitete hotelo priključiti znamki Collio, ki je razširjena na italijanski strani Brd, vendar brez uspeha.

Vinska klet na Dobrovem v Brdih je hotela prodreti na evropski trg s tem, da bi svoj vinarski predel pripojila kar briškemu območju na italijanski strani, ki ima zaščitno znamko Collio. Toda ta znamka ima že od 60-ih let prejšnjega stoletja svoj tržni delež v Italiji in Evropi. S tem dosega tudi dokaj visoke cene svojih vin, ki jih zagotavlja stalna raven kakovosti in omejena količina pridelave. Vključitev novih količin pod znamko Collio s slovenske briške strani bi zahtevala razširitev njenega deleža, seveda z novimi naložbami, obenam pa tudi s tveganjem, da se njen sedanji tržni delež lahko tudi zruši. Da nekdo vse to presodi, ni treba, da je ravno izvedenec, s kako posebno diplomo. Toda v briški kleti takšne presoje očitno niso bili sposobni. Tako je mineval je čas – čas pa je denar – in načrti s Collio so padli v vodo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je dala ista klet že pred leti zavesti od »mednarodne« evforije, s katero so razni ljubljanski stručnjaki še iz jugoslovanskih časov lovili na limanice naivne slovenske deželane. Pri tem jim je skoraj vedno tudi uspelo. Gre namreč največkrat za udbovce, ki navadno svoje umotvore preprosto vsilijo preko udbovske mreže. Seveda po primerno visokih cenah. Zelo verjetno je, da je bilo nekaj takega tudi v ozadju izdelave znamk za cenovne razrede vin, ki jih je briška klet pred nekaj leti poslala na tržišče.

Namesto da bi za vina izbrali slovenska imena, takšna, ki jih je mogoče zlahka izgovarjati tudi v drugih jezikih, jim je ljubljanski strokovnjak izdelal bolj »mednarodne« nazive, in sicer: Baguer, Quercus, Aplus, Bagueri, Villa Brici. Nekritičnim odjemalcem na podeželju je ljubljanski »strokovnjak« za marketing izdelal visoke nazive za njihova vina  in s svojim umotvorom kaj hitro in dobro zaslužil. Imena ne odražajo nikakih kulturnih in topografskih značilnosti Brd. Odražajo kvečjemu kompleks manjvrednsti (ljubljanskega ali briškega?) nasproti tujemu svetu.

Pod navedenimi imeni si namreč evropski trg predstavlja lahko le italijanska vina. V sklopu več kot številnih italijanskih vinskih imen in znamk pa si za briška vina, z italijanski imeni, težko zamišljamo kako evropsko perspektivo. Na uveljavljeno ime Slovenije v svetu, ki je danes tudi za slovenska vina najbolj pomembna tržna vrzel, sta marketinški »strokovnjak« in briška vinska klet kot njegov odjemalec povsem pozabila.

Kaj predstavljajo »francoske« sorte?

Ker smo že v Brdih, kjer so že leta razširjene francoske sorte – Sauvignon, Pinot ter Chardonnay – naj se na tem mestu soočimo še z vprašanjem tujih sort. Vsi vemo, da so te sorte kakovostne in da v primeri z mnogimi niti niso občutljive. To pa so lahko še vedno nekatere domače sorte, predvsem zato, ker so njihovo gojenje in plemenitenje, kot so omenili na začetku, načrtno zanemarili. Dobro vino, ki ga omogočajo francoske sorte, se normalno proda, četudi včasih prihaja do zastojev. Toda, gledano dolgoročno, je problem drugod.

Polšakica je domača vinska sorta, prideluje jo Vanda Gradnik, vinogradnica  v Krminu (Cormons).

Na evropskem in svetovnem trgu bodo pod francoskim imenom povsod prepoznavali le francoske sorte, ne glede na to, kje so bila vina pridelana. Vsa ta vina imajo torej francosko tržno ime (image), in ga bodo imela tudi zanaprej. Njihova pridelava pa že dolgo ni omejena zgolj na Francijo. Pridelujejo jih, in jih bodo še v prihodnje, tudi v drugih deželah, odkoder prinašajo pridelovalci svoje vzorce na razstave, kot je npr. Chardonnay du Monde, seveda vedno v Franciji. Na ta način se s francoskimi vini nadaljuje na svetovnem vinskem trgu francoska prevlada, predvsem z narekovanjem cene. Nefrancoski pridelovalci pa se pred domačo javnostjo ponosno bahajo s kako nagrado, ki so jim jo bili podelili kje »v Franciji«!

Ker so v sami Franciji, zaradi dolgoletnega umetnega gnojenja, tla že skoraj izčrpana, kakovost vin pridelanih v tej deželi, že dolgo pada. Ta pojav so Francozi doslej uspešno premostili s slogom finega življenja, ki vključuje tudi kulturno pitje vina. Njihov »francoski« slog, h kateremu spadajo dobra francoska vina, so v veliki meri tudi drugi. Toda ob stalnem padanju kakovosti njihovih vin takšne fikcije ne bo mogoče ohranjati v nedogled. V Franciji so se tega že davno zavedeli. Torej, kaj storiti?

Pokupili so, med drugim, skoraj vse vinogradniške površine na Madžarskem, kjer tla še niso in še dolgo ne bodo izčrpana. Tam bodo kakovostno vino iz njihovih sort pridelovali naprej. S tem je njihov problem vsaj za nekaj desetletij rešen. Kaj pa bo v prihodnje z domačimi madžarskimi sortami, ni njihova stvar. Madžari so si sicer vsaj formalno priborili izključno pravico do znamke Tokay, kar pa nikakor ne reši vprašanja obstoja njihovih izvirnih vin kot celote in razvoja njihove pridelave.

Ali čaka tudi Slovenijo madžarska usoda?

Tega na prvi pogled ni opaziti. Vendar deluje stari jugoslovanski udbovski aparat še nadalje v tej smeri. Do takšnega procesa je očitno prišlo že pred desetletji, zelo verjetno v duhu starega francosko – srbskega prijateljstva. Proces pa je imel še mnogo širše ozadje. Uničevanje slovenskih avtohtonih sort se je nanašalo namreč tudi na druge pridelke: jabolka, hruške, prleško čebulo... V živinoreji so poskušali uničiti slovenske pasme krav, koz, ovc... pa slovenske znamke za sir, maslo...

Mržnja srbske Kos do slovenske identitete je tolikšna, da je celo v samostojni Sloveniji naročila svojim slovenskim privezancem, naj po tistih krajih, kjer ne bi padlo toliko v oči, na tihem žagajo starodavne slovenske lipe. Takšen primer smo zasledili npr. v bolj odročnem Čepovanu pa še kje... Česa takega Slovencem ni delal niti italijanski fašizem!

Namen je bil v vsakem primeru uničenje slovenske identitete, pa preprečitev prodora značilnih slovenskih pridelkov na evropsko tržišče. Slovenska trgovina, ki jo danes večinoma nadzoruje srbski Mercator (tudi brez Jankovića), je pridelavo slovenskih izdekov uničevala in še vedno uničuje na ta način, da sistematično uvaža »cenejše« izdelke iz tujine... Še huje, udbovska stran je dolga leta vzdrževala umetno visok tečaj tolarja, tako da so bili izdelki v tujini cenejši. Cenejši le formalno, ker se je z uvažanjem večal zunanji dolg Slovenije, kar se je potem odražalo v povečani inflaciji, pomanjkanju novih naložb in s tem, kar je najhuje, v povečanem pomanjkanju delovnih mest. Toda, vrnimo se k trtam!

                                          

                                                Zonas Vitivinícolas

Dolga in malo poznana tradicija – Slovenija, z vinomvse do  državne himne – Taka sta bila naslov in podnaslov članka o slovenskih vinih v madridskem dnevniku El Mundo. V listu dežele, ki je sicer prepolna vinskih trt! (Madrid, 21. januarja 2003)

 Pred kakim letom smo v listih El Mundo (Madrid), Le Courier du Montreal (Kanada), pa v Prague Tribune (Praga) in še kje zasledili članke, ki so zelo hvalili slovenska vina. Pisci so bili prav navdušeni nad njimi, čeprav niso pokušali starih slovenskih sort, kot so jih naši ljudje poznali še do druge vojne, na primer: Grganja, Klarnica (ali meja), Osipek, Zelenika, Pirgula (ali volovnik), Gnedica, Tržaška kraljevina, Kraški refošk  in Istrski refošk, Vrhpoljska črnina, Vremščina, Cividin (ali čedajec), in že omenjene Glera, Cofovka, Tržarka, pa Pikolit... Od teh poznamo danes skorajda le še Rumeno rebulo (obstajata tudi Zelena in Črna), pa Zelen in Pinelo, ki ju je udba hotela uničiti. Grganja je bila kot sorta priznana menda na italijanski strani pod imenom Vitovska grganja... Kam pa so izginile vse druge? Znana vinogradnica, Vanda Gradnik iz Krmina, goji nekaj starih sort v njenem poskusnem vinogradu. Ali kdo npr. še ve za odlično Polšakico...?

Glera, stara trta, ki je bila razširjena na ronkih Krasa nad morjem. Tržaška italijanska stran izvaja njeno poreklo še od Rimljanov. Zato naj bi bila trta »italianissima«.

Omenjene domače sorte bi lahko v kakem primeru prodrle tudi na evropsko tržišče. Toda to ni bistveno, tržišče je lahko tudi domače, ali na območju bližnjih dežel ipd. Avtohtone vrste vin so namreč neprecenljivi del domače turistične ponudbe. Res se ni bati, da bi jih ne bilo mogoče prodati, vendar nikakor ne na star socialističen način. To je, da bi pridelovalec, ki nosi tudi ves riziko glede vremena, bolezni itd. zaslužil najmanj, trgovina in gostilna pa brez rizka največ. V takšnih razmerah domača pridelava seveda izginja. Mercator pa poskrbi za uvoz »makedonskega« (beri: in srbskega) vina, ki ni ravno slabo in je tudi za vsakdanjega Slovenca dovolj »dobro« in celo ne preveč drago.

Stara jugoslovanska Kos ima slovensko vinarstvo še vedno pod svojim nadzorom, in tudi v šahu: od direktorjev kleti pa do pridelovalcev, njihovih »kooperantov«. Tako  nam še vedno uvaja in pospešuje pridelavo »mednarodih« (francoskih) trt. Vtis imamo, da tudi Slovenci, sicer počasi, a zanesljivo, odhajamo s svojimi vini po poti Madžarske.