Staroslovenci (Jugoslavija)                                              Mladoslovenci (Karantanija)

Zgodovina se ponavlja in z njo tudi ideologija, v tem primeru o starih Slovanih, Slovanih in Jugoslovanih. Potem pa napoči trenutek, ko mladi rečejo: Dost' je... Vsakdo pa ne dojame tega sporočila in tudi Janez Janša ga ni.

 

Hipoteke iz črednega stanja, slovanstva in jugoslovanstva

Zakaj Janez Janša ni uspel?

Obkrožen z včerajšniki Janez ni dojel duha novega časa

in njegovega sporočila

 

Ugleden filozof in teolog prof. Anton Mahnič je v nekem odgovoru liberalcem, ki so bili panslavisti in jugoslavenarji, navajal mdr. tudi tole: Ideja je vsemogočna, ruši lahko kraljestva, države narode, ... Bilo je na pragu 20. stol., profesor Mahnič je pod »rušenjem kraljestva« imel pred očmi takratno monarhijo, katere vnet pristaš je bil. S svojega in vseslovenskega katoliškega vidika je zavračal idejno vsebino takratne slovenske literature in ji očital skepticizem, pesimizem, panteizem, fatalizem in celo komunizem († 1920). Vse to je bilo res.

Slovenski pisatelji so v svoja dela v veliki meri povzemali tujega duha in ga nekritično vnašali v mišljenje slovenskega izobraženstva. Josip Stritar npr. je prepisoval od Schopenhauerja (razkrinkal ga je prav Mahnič). Iz slovenskega izročila niso znali črpati v zadostni meri, kakor je znal Prešeren. Očitno je bilo lažje povzemati iz tujega, kot izvirno ustvarjati iz lastnega. Še danes je tako, kar vsemogoči avtorji opravičujejo z »odprtostjo« svetu. Menda zato, da Slovenci pred drugimi ne bi izpadli kot šeme. Prav zaradi takšnih »odprtežev« (prepisovalcev) pa smo, gledano množično, postavili v resnici prav to.

Janez Bleiweis (staro-Slovenci) in Fran Levstik (mlado-Slovenci), 19. stol. Danes, ko je avstrijakantstvo že dolgo zgodovina, in tudi jugoslovanstvo mrtvo, se slovenska misel usmerja k svojim pravim koreninam, k svoji zgodovinski državi.

V času slovenskega narodnega preporoda v drugi polovici 19. stol. sta se oblikovali dve idejni smeri: staro-Slovenci, ki jih je vodil Janez Bleiweis, in mlado-Slovenci, ki jim je bil na čelu Fran Levstik. Prvi so bili avstrijakanti, drugi slavisti ali jugoslavisti. Janez Bleiweis, četudi konservativen, je bil za slovenstvo izredno zaslužen, pravi »oče naroda«.

Toda Avstrija, ki jo je razžrlo velenemštvo, Slovencem ni mogla biti več domovina. Tako je slovanska ideja postopoma zajela slovensko izobraženstvo na obeh idejnih straneh in v obeh osrednjih strankah, v liberalni in klerikalni. V slovensko dušo se je vsidrala misel »Proč od Avstrije«.

Toda videnja Antona Mahniča so se v vsej njihovi tragiki uresničila. Prišla je po prvi vojni Jugoslavija, velenemško nasilje je zamenjal velesrbski in jugoslovanski unitarizem, hegemonizem in centralizem. Slovenske reve pa so še vedno verjele v »veliko« slovansko Rusijo. Med drugo vojno so z mislijo, da jih bo odrešila, sprejemale komunizem in Stalina ter njegovega tovariša Tita. Zatem je prišla druga, komunistična in vojaško-srbska Jugoslavija. Kaj lahko to pomeni, si je komaj kdo predstavljal!

Mati Rusija (Volgograd), je pravi obraz imperialističnega pan-slavizma in in njegove veje, jugo-slavizma. Uboga naša starina, kako je nasankala. Ali nas tudi njen naslednik Borut Pahor popelje v nove zarje: Vidove, Stalinove, Titove, Miloševićeve,...

Legendarni partizanski poveljnik Franc Rozman –Stane je bil zaradi svojega slovenskega videnja likvidiran. Likvidirana sta bila tudi partizana Karel Destovnik  - Kajuh (na sredi) in Ferdo Kravanja (na desni). Vsi ti fantje, in toliko drugih, so v svoji duši spontano čutili, da morajo Slovencem uresničiti njihovo državo, zato so bili pomorjeni.

V času NOB so med partizani preganjali in morili tiste može in fante, ki so bili narodnostno najbolj prebujeni in so v svojih mislih predstavljali povojno slovensko državo. To je bil namreč pravi cilj njihovega boja za svobodo. Večino teh so med vojno likvidirali srbski ljudje, verjetno že pripadniki Kos/a, vrinjeni med partizane. Med likvidiranimi je bil najbolj vidna osebnost Franc Rozman – Stane, poveljnik partizanske vojske, ki naj bi se »ponesrečil« pri preiskušanju orožja. Ustrelil pa ga je Arso Jovanović, Titov odposlanec med slovenske partizane.

Ob vsem tem je z v slovensko dušo z leti vedno bolj jasno prihajalo spoznanje, da se Slovenci nahajamo dejansko pod velesrbsko okupacijo in geslo »Proč od Jugoslavije« se je podobno onemu pred prvo vojno, ko je šlo za Avstrijo, vsidralo v slovensko zavest. Oklicana je bila končno samostojna Slovenija (1991).

Uvajati danes, s financiranjem struktur, ki usmerjajo slovensko mišljenje z nova v nekdanjo Jugo pod nazivom Zahodni Balkan, je navadna prevara. Tega se današnji »mlado-Slovenci« nedvomno zavedajo.

Nadzorovano mišljenje

 

Četudi je bila pred prvo vojno slovenska misel naivna, slovanska, panslovanska, južno-slovanska, je bila še vedno svobodna. Toda po prvi vojni v Jugoslaviji to ni bila več. Režim v Belgradu je stegnil svojo roko nad slovensko univerzo, šolstvo, javno poročanje ipd., ki je moralo potekati le še v duhu (jugo)slovanske ideje.

Celo »božja« Cerkev je bila s ciril-metodovskim češčenjem podrejena isti jugoslovanski ideji in je pri tem, infiltrirana po zaupnikih režima, ostala do danes. Vsakdanji slovenski človek iz takšnega miselnega okvira ni imel izhoda in ga še vedno nima. Ves aparat, vključno s cerkvenim, mu še vedno trobi o »Slovanih« in »Južnih Slovanih«, ki jih v resnici nikoli ni bilo. So zgolj ideologija, ki nam vklepa mišljenje za politične cilje Balkana in (slovanskega) Vzhoda, to je, za stari/novi imperializem.

Teden Jugoslovanske kulture, Belgrad 1976, koncert Slovenske filharmonije, dirigiral Anton Nanut. S financiranjem »jugoslovanske« kulture so uvajali narod Jugoslovanov (vele-Srbov).

Omenjena ideologija si je izgradila svoje idejno-politične strukture. Pripadniki le-teh nam vztrajno tolčejo po glavi in nam vcepljajo njihovo zastarelo panslovanstvo in jugoslovanstvo, ki jim omogoča vladanje in osebne koristi: lukrativna delovna mesta z bogatimi plačami – nasproti onim, komaj za preživetje, ki jih prejemajo vsakdanji, a pošteni delovni ljudje. In kako je vse preprosto: Če trobiš v njihov rog, ti dajo višjo plačo in pokojnino, zato da izdaš svoje slovensko prepričanje... Pri tem moraš biti še bedak in na volitvah voliš Kučana, Jankovića in podobne tajkune...

V kaosu javnega poročanja, od tv do tiska pa njegovih brezplačnikov in seveda aparata njihovih zaupnikov, ki so ti »prijatelji«, si mehanično sledil toku mišljenja in jim prispeval glas za njihovo vladanje in balkanski kriminal.

Aparat za uničevanje slovenskega duha

 

Volitve 2008 so prinesle, četudi le za las, zmago tkm. leve sredine, ali bolje levice, zakaj »sredina« je pri tem samo okrasni pridevek, ki naj zakrije njen velesrbski in demonski značaj. Vsa njena struktura je namreč v rokah Belgrada, ki na ključne položaje v Sloveniji postavlja svoje zaupnike in tudi že neposredno srbske ljudi, ali pa tipe iz mešanih zakonov, ki se na zunaj predstavljajo kot »Slovenci«.

Belgrajski velesrbski režim, boje rečeno: njegovo podzemlje, je v Sloveniji tudi po koncu Jugoslavije še vedno prisotno, in to zmeraj bolj. Opira se predvsem na slovenske kupljene in prodane duše, ki jih za njihove usluge primerno ali kar bogato nagrajuje. Med drugim iznaša njihova mreža med ljudi številne govorice. Že od nekdaj v prid Milanu Kučanu, in zadnje čase proti in v škodo Janezu Janši. Še zlasti stare udbovke so v tem pogledu neutrudne in nenehno na delu. Podtalni jugoslovanski režim jim je namreč v zameno priskrbel dobre pokojnine.

Prispodoba - Črni panter (Karantanija) se je zoperstavlja propagandi o jugoslovanstvu in velesrbstvu, ki ga krije prostozidarstvo. Sedaj prihajajo nad nas z geslom Zahodni Balkan.

Vsa ta struktura ima prvenstven namen, da sistematično zatira svobodno slovensko misel in to na vseh področjih, posebej še na polju slovenske zgodovine, domače Cerkve in krščanstva, pa v gospodarstvu in politiki, vse do domobranstva in partizanstva.

Struktura deluje tako doma kot v svetu. Spomimo se, kako so po drugi vojni zaupniki velesrbskih krogov v slovenskem zdomstvu komunizem vneto zavračali. Vendar si po njegovem padcu (1985), po navodilu iste strukture, niso smeli predstavljati samostojne Slovenije. Ta naj bi bila zgolj utopija, saj naj bi jo takoj spodnesli nam sovražni Nemci in Italijani.. Pred njimi nas zaradiy tega lahko zaščiti edino svobodna in demokratična Jugoslavija.

Takšno mišljenje so širili še posebej osrednji krogi slovenske emigracije v Argentini (Miloš Stare). Imeli so pač takšno naročilo. Kot lahko sodimo, samo od jugoslovanske (srbske) prostozidarske lože, ki je ostala v sklopu matere lož v Londonu, in preko nje pogojevala nadaljni obstoj Slovencev v Jugoslavije pod Karadjordjevići.

Tudi ugledni slovenski begunski in protikomunistični Ljubo Sirc, profesor na University of Glasgow, je bil edinole za bodočo nekomunistično Jugoslavijo in nikakor za samostojno Slovenijo. To njegovo stališče je, po našem, pogojevalo njegovo ugledno službeno mesto in kariero.

Pričakovanja, izpolnjena samo deloma

 

Volitve leta 2004 so prinesle zmago Janeza Janše in njegove SDS (socialnih demokratov ). Sestavljena je bila vladna koalicija, vendar iz šibkih zaveznikov, ki so držali vsak svojo figo v žepu. Prosluli Lojze Peterle (NSi), ki je nedolgo tega valil na Janeza Janšo volilni neuspeh in potop svoje stranke (2008), je v nečem imel svoj prav. Zmerjal je sicer Janšo s SZDL, zato da bi sebe opral in svojo vlogo prikril. Toda Janez Janša res ni zmogel obvladati koalicije, kar pa mu ne štejemo za krivdo. Samo en dogodek!

Ko je njegov minister Janez Drobnič (NSi) iznesel predlog za zmanjšanje števila splavov, ga je prav Janez Janša brcnil s položaja. In vendar tako veliko število splavov, kar na račun davkoplačevalcev, ogroža sam obstoj slovenskega naroda. Zakaj je Janša to storil? Je imel tudi on takšen ukaz od srbskega podzemlja? Zanimivo je, da ministra Drobiniča pri tem ni podprla niti njegova »krščanska« NSi in prav tako ne »krščanska« SLS. In niti katoliška Cerkev, ki že po svojem nauku odklanja splav. Šlo je za tiho navodilo Belgrada, z namenom, da se še nadalje omejuje in preprečuje demografsko rast Slovencev. Je še kakšna druga razlaga?

Dosedanji lik naprednega Slovenca, ki pa danes ne velja več. Siromaka so dolga leta varali z vse mogočo ideologijo. Tako je ostal je samo še nekakšen relikt nekdanjih »slovanskih« časov. Da bi dojel tudi slovensko misel, pa je bil že prestar.

Prepustil se je balkanskemu toku mišljenja, zakaj  širom Slovenije, še zlasti pa v Lublani, V Lublani, nastopajo danes le še »slovanske« skupine z Balkana in od vzhoda: gusle, tamburce, cicere... vse v molu, zamolkli napevi, turobno petje... Tudi na tv, ki je ostala našemu siromaku edina uteha.

V 70. letih, ko je tedanja komunistična slovenska vlada pod Popitom, verjetno prav tako na poziv velesrbskega Belgrada, sprostila vse omejitve za splav, so slovenski škofje podali ostro protestno izjavo. Režim je namreč iznesel divjo propagando za splav in za ustrezno »svobodo« žensk. Vse to še traja. Toda sedaj ni bilo s strani Cerkve nobene podpore ministru Drobniču v njegovih prizadevanjih za omejitev splavov. Ob pomanjkanju naraščaja pa cerkvena stran kljub temu naganja verne ovce, naj molijo za nove poklice! In povrh vsega jim otežuje še krst. Kako hinavsko, mar ne?

Vlado Janeza Janše je povsem nadkriljevala njegova SDS, ki pa iz svojega aparata ni odstranila bolj ali manj očitnih zaupnikov nasprotnika, to je, tihih udbovcev in kosovcev. Ti so sicer imeli namen sodelovati v vladi konstruktivno. Naročeno pa jim je bilo, naj na tihem dosledno zatirajo svobodnega slovenskega duha v javnosti in delujejo bolj ali manj očitno v duhu jugoslovanske ideologije.

Vse to je bilo najbolj razvidno iz delovanja Vaska Simonitija, ministra za kulturo, in iz njegovih financiranj iz filmskega sklada. Pošastni zneski so bili dodeljeni snemanju filmov, v katerih so balkanski režiserji smešlili in sramotili Slovence. Vladni in strankarski aparat Janeza Janše, prežet s tihimi zaupniki stare udbe, pa ni imel moči, da bi takšnemu zlodelu stopil na prste. Mnogi Slovenci so si dobro zapomnili snemanje balkanskih filmov za njihov davkoplačevalski denar. Opozicija je nasproti Simonitiju iznesla celo »interpelacijo«, zato da bi mu bolj utrdila njegov položaj. Jasno, da jo je Simoniti »sijajno« prestal.

Janez Janša, nekdanji premier, ni dojel sporočila mlade Slovenije, ostal je ujet med starino. Tako ga je nasprotnik lahko povozil, čeprav samo za las. Kakšna škoda!

Mlada generacija in panter. Srbska stran in njeni plačanci si je ne upajo več zmerjati z »ustaši«. Mlade Slovence skušajo odslej samo še drogirati in uničevati njihov slovenski zanos. Ves prosrbski aparat poročevalcev pa še vedno vneto prikriva podobo panterja, zato da bi preprečil njegov idejni pohod. Ne bodo uspeli!

Naj spomnimo še, da je leta 2006 zaupnik srbske strani v Janševem kabinetu posredoval tedniku Mladina pismo kard. Rodeta, ki je (kot prostozidar) predlagal v imenu italijanskega podjetja Grasseto, da je slednje pripravljeno na poravnavo tožbe glede predora pod Trojanami. Zahtevali so nadaljnih 50 milijonov  €. Bili pa so pripravljeni odstopiti od tožbe za 27 milijonov €. Toda kaj ima neki kard. Rode pri tem? Razen če nista oba, on in podjetje, prostozidarja. Prosrbska Mladina je pismo objavila z velikim pompom in s tem osramotila kard. Rodeta.

Spomnimo se, nadalje, kako je vohun v kabinetu Janeza Janše, kjer so pripravili dopise z glavo Knežjega kamna, o tem takoj poročal koroškemu Haiderju, ki je spet povzdignil svoj glas. Janez Janša pa je znak Knežjega kamna takoj umaknil s kabinetnih dopisov. Ko bi moral ravnati prav obratno.

Tudi posodobljenje šol, za kar si je prizadeval šolski minister Milan Zver, je ostalo napol poti. Stara klika je nudila odpor. Toda, tudi Milan Zver je univerzitetni profesor. Na univerzo pa je bilo mogoče priti le s članstvom v udbi.

S tem univ. Profesor ni bil izpostavljen kakim pritiskom, na primer, da bi moral biti v partiji ali zastopati komunistična in liberalna stališča. Toda, če je njegovo delo preseglo neke jugoslovanske idejne okvire, in da je bil  minister v vladi, je prejel na tihem od udbe ukaz, tako da se je moral na nekem mestu ustaviti. Tudi prijazni Milan Zver, ki po šolah nikakor ni izčistil gonje proti karantranskemu Črnemu panterju. Srbski dijaki so z njo nadaljevali, in še naprej napadali slovenske. Policija pa je kot že poprej tudi pod Janšo ob njihovem nasilju mižala. Vse to so mladi dobro videli in si zapomnili.

Slovenska smer

 

Slovenska javnost je od Janeza Janše pričakovala, da v svoji politiki vendarle zavzeme povsem slovensko smer. To je v veliki meri sicer naredil in bi še več, če ne bi imel v vladi in svoji stranki od udbe pogojevanih univerzitetnih profesorjev. Njegova koalicija je uspešno razbila notarsko in odvetniško mafijo, uredila finance, precej zavrla divjo razprodajo slovenske zemlje in še toliko drugega.

 

Priznati moramo, da je vlada Janeza Janše uspešno izpeljala predsedovanje EU kljub vztrajnemu odporu prostozidarstva in velesrbstva, ki je svoje opričnike v Sloveniji naganjalo v nenehno ščuvanje. Naj omenimo samo primer ciganov iz Ambrusa, za katere je trajala hajka s »človekovimi pravicami« (imeli so nad 700 sodnih prijav) skoraj pol leta. Pa zadnja zadeva s Patrio, itd.

Stranka SDS v svoji napovedi dejansko ni uspela, ker je, zaradi zaupnikov nasprotnika v njej sami, zanemarila stik z domoljubno mladino.

Infiltrirana SDS je pri mladih (že?) zamudila vlak.

Ostalo pa je neizpolnjeno vprašanje nadaljevanja slovenske smeri, predvsem na idejnem polju. Prav to je neke vrste ključ za vse drugo. In še huje, hote ali ne je sam Janez Janša ponavljal krilatico o Zahodnem Balkanu (stara Juga v novi obleki). Ko je bil leta 2006 na obisku v Sloveniji predsednik evropske komisije, šemasti Jose Manuel Barroso, sta skupaj čvekala o Zahodnem Balkanu. Prostozidar Barroso je imel od svoje lože očitno ustrezno naročilo. Toda Janez Janša? Zakaj je ponavljal isto?

Gibanje mladih za pravo in izvirno podobo Slovencev, tako na zgodovinskem kot na cerkvenem, pa kulturnem, političnem in gospodarskem področju, je danes že zajelo slovensko mladino. Najprej najstnike, ki so in še odraščajo in predstavljajo vedno večji delež volilnih glasov. Kot navijači na nogometnih tekmah ne izpostavljajo več »slovenskih« barv, temveč karantanskega Črnega panterja.

Ulrik III., vojvoda Koroške in gospod Kranjske, na pečatu iz leta 1256. Na ščitu ima panterja, na čeladi pa pavji čop. Njegov pečat je osnova zgodovinskega grba Karantanije. 

Pri tem jih nobena Udba ali Kos ne moreta ukrotiti ter jim nadeti nekih panslovanskih in jugoslovanskih barv in s tem ideološko uzdo. Svoboda, ki jo čutijo v svoji duši, pride spontano na dan, zato mladih v bodočem javnem življenju nikakor ni podcenjevati.

Ob vsej gonji starih jugoslovanskih struktur, ki jim je infiltrirana vlada Janeza Janše podlegla, vihra med mladimi še naprej karantanska – slovenska zavest. Tisto, kar z vso ihto zamolčujejo javna občila, tako v tisku in na tv, pa šolstvo in številen aparat udbovskih zaupnikov in plačancev, nagrajenih z dobrimi službami ali nezasluženimi penzijami. Mladina se toku nadzorovanega mišljenja ne da in ne bo dala ugnati, čeprav so med njo tudi boječi, ki je nastopanja strah, in nekaj prodanih duš.