Zagrebška framasonska loža Maksimiljan Vrhovac in jugoslovanski odbor v Londonu
Ime je dobila po zagrebškem škofu Maksimiljanu Vrhovacu, ki je umrl 1827. leta. Ustanovljena je bila leta 1913 v Zagrebu. Delovati pa je začela 27. marca 1914. Ustanovila jo je velesrbska in velehrvaška masonerija. Bila je izrazito projugoslovanska.
Svoja stališča je skušala približati tudi drugim hrvaškim ložam, zlasti loži Ljubav bljižnjega, ki je imela zaradi izbruha vojne in večnacionalne sestave precej težav.
Loža M.V. je sprejela program, sestavljen iz 13ih točk. 4. točka je bila, da so Hrvati in Srbi en sam narod.
V pojasnilu teh točk so njihovi tvorci zapisali, da takraten razvoj slovanskih narodov kaže tendenco po združevanju razpršene slovanske energije v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila enoten kulturen tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoče Jugoslavije srbohrvaški. To naj bi se kazalo s posameznimi programskimi idejami med slovanskimi ljudstvi, še posebej pa v narodni enotnosti Srbov in Hrvatov. Velika Srbija in Velika Hrvaška sta navsezadnje eno in isto. S stališča splošnega slovanstva je to ena izmed etap na poti k slovanski koncentraciji za velesrbske in velehrvaške ozemeljske, jezikovne, politične, gospodarske in kulturne interese. Avtor teh idej naj bi bil Jovan Tomić, ki jih je objavil tudi v delu z naslovom : TRINAJST TOČK JUGOSLOVANSKE MASONERIJE. Siser pa je snovanje velike srbohrvaške države potekalo že davno prej.
Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, pa je leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti z ustanovitvijo jugoslovanskega odbora v Londonu. Tega so sestavljali srbohrvaški prostozidarji. Nijhov glavni namen je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega ozemlja k srbohrvaškemu ozemlju za velesrbske in hrvaške interese. Prostozidarji v tem odboru so bili : Hinko Hinković, Franjo Potočnjak, Dinko Trinajstić, Ivan Meštrović, Nikola Stojanović in Jovan Petrović. V tem odboru so bili simbolično tudi slovenski predstavniki, ki pa so seveda v Sloveniji delovali v okviru srbske masonerije: Bogomil Vošnjak, Drago Marušič in Niko Zupanić(slovenac). Ti so svoje mednarodne prostozidarske povezave s pridom izrabljali za projugoslovansko propagando in lobiranje, ki so ga izvajali tudi v templjih in za belo mizo.
Prostozidarji so stkali dobre vezi s številnimi časnikarji, zlasti francoskimi, ki so nato v evropskih časopisih propagirali idejo jugoslovanstva.
Veliki orient Francije je določil ložo Fraternite des Peuples kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Srbov in Hrvatov. Slovenci pri tem niso omenjeni. Hinko Hinković je 2. maja 1916 na delu v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je Veliki orient Francije sprejel resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program in ki so jo prebrali v vseh francoskih ložah. Italjanska masonerija, ki je bila srbska zaveznica, je negodovala nad hrvaškim programom, ki si je Dalmacijo priključil k hrvaškem ozemlju. Vendar so Srbski masoni kasneje ta problem rešili na račun slovenskega ozemlja, ki so ga L. 1920 brez prisotnosti slovenskih predstavnikov v Rapallu prodali Italiji, ter italjansko mejo potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Reko s kvarnerskimi otoki, Trst, Gorico, ki bi ju z Wilsonovim sporazumom lahko obdržali, kar pa je srbohrvaška masonerija s pridom preprečila. Izgubili smo tudi vse beneško in furlansko ozemlje do reke Piave, kjer je bila meja med Slovenijo in Italijo začasa Habsburške monarhije. Ameriški predsednik Wilson se je javno zavzel za Slovence ter preklical absurdno krivičen londonski pakt iz leta 1915 ter zaukazal da se morata kraljevina SHS in Italija sami sestati in dogovoriti glede nove slovensko-italjanske meje na pravičen način in brez vmešavanja mednarodnih sodnikov. Javno je poudaril da se s slovenskim narodom ne da trgovati kot z živino, saj ima vsak narod pravico živeti na svoji zemlji. Dalmacija je tako na račun celotnega zahodnega slovenskega ozemlja postala del Hrvaške, kar prej nikoli ni bila, Furlanska krajina, Beneška Slovenija ter Julijska krajina z Istro in Reko ter del Kranjske in Kanalska dolina pa so bile na silo odrezane slovenski matici ter postale del Italijanske države, kar prej sploh nikoli niso bile. Sploh pa je Beograd s tem Slovencem načrtno odrezal sleherni dostop do morja. Glavno vlogo in pobudo pri tem umazanem projektu so imele Srbske prostozidarske lože(UJEDINJENJE ILI SMRT, VELIKA LOŽA SRBIJE, PERUN, JUGOSLAVIJA JE SRBIJA ...) ter hrvaške lože MAKSIMILJAN VRHOVAC in LJUBAV BLJIŽNJEGA.
