Iz groba zmage gre častit,
obdaja ga nebeški svit, ale-lu-ja, aleluja
Vstajenje
Neminljivo sporočilo
Težko bi še kje na svetu doživeli takšno Veliko noč, kot je nekoč bila na Slovenskem in je ponekod še danes. Tudi slovenski otroci se niso veselili le pirhov in gubance. Želeli so tudi oni k Vstajenju, k vstajenski maši in procesiji v velikončnem jutru, ki je šla ob molitvi in petju zmagovito skozi mesto. Okna hiš so bila razsvetljena in okrašena, plapolale so bandere, procesijo je spremljalo mogočno pritrkavanje zvonov in slavnostno petje, spredaj so nosili nebo in pod njim Najsvetejše…
Slovensko doživetje Velike noči je odraz je starodavnega duhovnega izročila, ki prinaša veselje in ogreva človekovo dušo. Slovenske velikonočne pesmi, čeprav preproste, zložene večinoma v slogu koračnic, imajo čudovit napev: Skalovje groba se razgane,in pečat se odtrga preč… Dan presveti., dan veselja, srčno mi pozdravljen bod’… Zveličar naš je vstal iz groba, zapoj veselo o kristijan… Iz njih veje veselje, navdušenje in notranje doživetje. Mnogih narodi takšnega doživetja nimajo več, ali pa ga nikoli niso imeli. Zamenjale so ga že povsem podobe jajc, piščet in zajcev. Pa izleti, kamorkoli, samo da ubežijo notranji in zunanji praznini.
Slovenskim ljudem sta velikonočno jutro in Vstajenje s procesijo izraz vseljudskega doživetja. Velikonočni praznik pa jim je bil tudi simbol duhovne svobode. To so še najbolj čutili naši ljudje na Primorskem. Najprej pod italijanskim fašizmom, ko so lahko le v cerkvi slovensko molili in peli. Po drugi vojni, pod jugoslovanskim komunizmom, ki je slovenskim ljudem ubijal dušo, pa je bila Velika noč simbol upanja, da jim bo po svinčenih letih nekoč vendarle zasijala svoboda. Tako je še danes.
Minilo je že kakih sto let, odkar je naš veliki pesnik, ki je videl zunanjo skromnost in stisko naših ljudi, zapisal: Na teh ni srebra ne zlata, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna, le sled solza in ran. Njegovo videnje je veljalo tudi za kasnejši čas. Vsled tega se ob prazniku Vstajenja želimo spomniti vseh, ki so živeli in trpeli za svobodo Primorske in so zanjo številni med njimi darovali tudi svoja življenja: tigrovci, partizanski in domobranski borci, aleksandrijke in sardinci, mladostniki v specialnih bataljonih,… pa tisoči primorskih beguncev, ki so morali pred komunističnim režimom, njegovo partijo, udbo in kosom… bežati v svet. Spominjamo se pomorjenih, postreljenih in pometanih v kraška brazna… Spominjamo se kmečkih ljudi, ki jih je po vojni zatiral jugoslovanski režim in so izčrpani od naporov prezgodaj umrli… Spominjamo se vseh, ki so jim uničili domačije...
Spominjamo se razbite in osiromašene Primorske, ki jo danes postjugoslovanski režim razprodaja tujcem… Nikakor ne brez bolečine, nasprotno! Toda, ali naj se ob tem predamo obupu? Naš pesnik in jasnovidec je tudi našim sovražnikom jasno napovedal: Vi, ki zaklade zbirate, iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate, prah boste tudi vi! In dalje: Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmlel. To žezlo prah, prestol bo prah, vi boste prah pepel! Vsak, ki dela zlo in slabo, mu bo enako tudi povrnjeno.
Skromnim in pravičnim, ki so ponižno prišli pred njega, pa je pesnik, v vlogi Stvarnika, namenil življenje: Odložil sem tedaj pepel, v klečeče vprl oko, za blagoslov sem roke vzpel ter kliknil sem krepko: Le vstani, vborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je – Vstajenja dan! – Zdi se, kot da nekje v naši podzavesti slišimo glas tistih, ki so za svoj narod žrtvovali tudi svoja življenja: Janko Premrl, Ferdo Kravanja, Filip Terčelj in še drugi in drugi.. tisoči pogumnih borcev za svobodo, resnico in pravico. Vsi bodo doživeli Vstajenje!
To je glas tisočev ljudi naše Primorske, ki še vedno nosi rane, zadane ji od fašizma, komunizma, velesrbstva, pa notranje praznine in od drog. Glas junaških ljudi, ki jih danes ni več, sovražnik pa poskuša vse, da bi ubil tudi njihov spomin. – Ne bo mu uspelo, postal bo prah, pepel!
Omenjene velikonočne pesmi lahko tudi poslušate, če kliknete spodaj na naslove:
