Ponazoritev ostankov nekdanje Jugoslavije, ki jo je razbilo paranoično velesrbstvo, naslonjeno na zahodno prostozidarstvo. Takšna je tudi  resnična “idila” predvidenega Zahodnega Balkana, s katerim začenja današnja vlada Boruta Pahorja. -  Slovenci pohitite, da še ujamete vlak za Balkan!

 

 

Jutri na cesti že 100.000 brezposelnih Slovencev

Srbski okupator si je očitno našel grešnega kozla

Vsega je tokrat kriva slovenska Katoliška Cerkev

ki da je sodelovala z nacifašizmom in se mora »opravičiti« (Srbom?)

Slovenske banke in podjetja je izropalo velesrbstvo

Kako Slovence potegniti v Zahodni Balkan (post-Jugoslavijo)

 

Vsi tisti, ki smo bili pod Jugoslavijo in še v samostojni Sloveniji deležni v šoli neslovenske in tudi protislovenske vzgoje, se danes zavedamo, koliko smo bili prikrajšani v pogledu kulture, civiliziranega vedenja in človeškega dostojanstva. Primitivizem, surovost, perverznost, verolomnost tako osebna kot poslovna itd., čemur smo nekoč rekli pokvarjenost in kar je bilo značilno za Balkan, je danes pri Slovencih, nekoč narodu zahodne civilizacije, postalo skoraj »normalno«. Srbska infiltracija je prinesla nemoralo in nasilje, pravi in resnični Balkan. Srbsko dijaštvo v šoli, kot smo svoj čas slišali po Tv, preganja slovenskega fanta, zato ker ne psuje. - Politika, povsem pod srbsko komando, nam danes vztrajno vceplja v pamet bodoči Zahodni Balkan, kot novo mednarodno politično »rešitev« za Slovence. Ji boste nasedli? Hočejo nas znova vključiti v Veliko Srbijo, ki so ji nadeli samo novo ime. Medtem pa so že izropali slovensko premoženje, ni delovnih mest in vi ste se znašli na cesti. - Končno se boš moral, ubogi Slovenec, le naučiti misliti, zato da ne boš več nasedal plačancem balkanskega režima. Op. ur

 

Š

kof in nadškof Anton Vovk, desno:  zvon v njegov spomin z geslom: "In Domino confido" (v Gospoda zaupam). Dobrotnika, škofa Vovka so udbovci leta 1952, ko je šel birmat v Novo mesto, počakali na kolodvoru, ga  polili z bencinom, zažgali ter tulili:  “Ubij ga! Crkne naj!” Škofa je rešila ženska, ki ga je hitro pokrila s plaščem, da je pogasila plamene. Takšna je “kultura” Balkana. Slovenci nismo pozabili!

 

Od našega sotrudnika

 

2. del

 

Po drugi strani je značilno, da so Nemci po zasedbi Jugoslavije leta 1941 poverili upravo Srbije gen. Milanu Nediću, od leta 1939 ministru vojske in mornarice (zamenjan leta 1940), pristašu Tretjega rajha in zaupniku samega Adolfa Hitlerja. Človek se vendarle vpraša, odkod v jugoslovanski vojski hitlerjevec? In da to ni motilo takratnega jugoslovanskega (velesrbskega) režima? In da to Srbov še danes ne moti.

 

Srbom je, zanimivo, »izdajalec« le slovenski škof Rožman. Ker med Slovenci očitno niso našli pripravnih ljudi za ščuvanje proti njemu, so nanj nagnali svojo zaupnico Spomenko Diklić por. Hribar, ki je zaupano ji nalogo opravljala dolga leta. Vse do razveljavitve Rožmanove obsodbe, ki jo je izreklo vojaško sodišče jugo armade. Ob tem se srbski lobby nikakor ne more pomiriti.

 

 

Srbski »nacifašizem«? General Milan Nedić, nemški zaupnik, ki so ga Nemci nastavili za vodjo okupirane Srbije. Na drugi sliki njegov obisk pri Hitlerju.

 

 

Prihod italijanske vojske v Ljubljano aprila 1941. Partija je ustanovila PIF (Proti-imperialistično fronto), ker je bila tedaj Sovjetska zveza še zaveznik Hitlerja. Po njegovem napadu nanjo, julija istega leta, so PIF preimenovali v OF in jo šele tedaj usmerili proti Italijanom in Nemcem.

 

Med nemško in italijansko okupacijo Slovenije je partija organizirala proti okupatorju partizansko gibanje in OF. Toda komunistični vrh, ki ga je vodil Tito in je bil v rokah prostozidarske lože v Belgradu, je dejansko izvajal etnocid nad Slovenci. O tem bi bilo gradiva za knjigo. Naj omenimo tukaj le morilske vpade »partizanov« v slovenske vasi, kar je privedlo do domobranstva in državljanske vojne v okupirani Sloveniji.

 

V zasedeni Ljubljani je partijska varnostna služba Vos začela z likvidadacjimi zavednih Slovencev. Navodila so prihajala od prostozidarske lože v Beogradu. Vodja ljubljanske Vos je bila Zdenka Armić por. Kidrić, Srbkinja. Njen srbski priimek še danes prikrivajo in navajajo le Zdenika Kidrič; podobno v primeru Spomenke Diklić, ko navajajo samo Spomenka Hribar, zato da prikrijejo njeno srbsko poreklo.

 

Naj spomnimo, nadalje, na namerno zapeljevanje partizanov v napade na Italijane in Nemce, s predvidenimi represalijami nad civilnim prebivalstvom... Pa na neposredno sodelovanje partizanskega vrha z okupatorjem, na primer z Italijani v bitki na Golobarju 1943, z Nemci v bitiki pod Rdečim robom 1944... Srbska skupina med partizani je bila okupatorju prepoznavna po tem, da so se držali ob strani in so imeli konja. Okupator ga je z daljnogledom takoj zaznal in na tisto mesto ni streljal.

 

 

Nekatere vidne žrtve medvojnega komunističnega divjanja, po naročilu prostozidarske lože v Beogradu: Lambert Ehrlich, unov. profesor, umorjen 1942. – Filip Terčelj, duhovnik, profesor, umorila ga je KNOJ v Davči januarja 1946

 

  

Lojze Grozde, katoliški dijak, zverinsko umorjen na Mirni, januarja 1943. – Pesnik Karel Destovnik Kajuh, padel po izdaji 1944 na domačiji Žlebnik.

 

Načrtovani etnocid so izvajali tudi z likvidacijami zavednih partizanov. Organiziran je bil tudi umor pesnika Karla Destonika – Kajuha, ki je bil v partizanih prosvetno izredno dejaven. Leta 1944 so Nemci, očitno po sporočilu, poslali specialno patruljo, ki je krenila iz Pliberka na partizane. In sicer prav na kmetijo Žlebnik v Zavodnju, kjer je skupaj z drugimi partizani prenočeval pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Tarča pohoda patrulje je bil prav on, ki so ga tudi ustrelili. Nemci so točno vedeli, kje se nahaja.

 

Njegovo prosvetno delovanje med partizani je očitno zelo motilo belgrajsko prostozidarsko centralo. Ta je hotela imeti le partizane komuniste, jugoslovane in neslovence. Poskrbela je za njegovo izdajo Nemcem, ki tudi ni bila edina. 

 

Divjaštvo »partizanov« (pod srbsko komando) je bilo namenjeno še posebej slovenskim duhovnikom, ki so jih zajete mučili in morli. V knjižici »Obletna spominska slovesnost in razglasitev slovenskih pričevalcev za vero« (Lublana 2000) je samo za lublansko škofijo navedenih 217 imen duhovnikov in vernikov, ki so jih »partizani« pomorili zaradi vere. V knjigi »Palme mučeništva« (Celje 1995) so opisi ljudi, ki so bili na grozljiv način mučeni in umorjeni za svojo katoliško vero.

  

Slovensko partizanstvo je že kmalu prešlo povsem pod komando srbskega aparata, ki ga je Titov štab poslal v Slovenijo. Med prišleki je bil tudi Milovan Šaranović, ki je ustrelil komandanta Staneta. Tedaj so od srbske  prevzeli celoten nadzor nad slovenkim partizanstvom. Vzpostavljena je bila srbska okupacija nad Slovenci. Likvidiranih je bilo na tisoče zavednih slovenskih partizanov, o čemer vztrajno molči ne samo postkomunistična stran, temveč tudi »katoliška«, katere vrh je v rokah srbske Kos. Srbska okupacija se iz podtalja izvaja še danes.

 

Po drugi vojni, do danes

 

Srbski infiltriranci v slovensko NOB so že med drugo vojno na veliko požigali, minirali in ropali slovenske cerkve, samostane in gradove. Okupacijsko sovraštvo se je po vojni še stopnjevalo. Nad slovenskimi cerkvenimi objekti je jugoslovanska armija izvajala celo takšne manevre, da jih je, kar tako, »v smislu vojaške vaje« minirala. Še bolj intenzivno so to počeli s slovenskimi gradovi... V šestedsetih letih so porušili rojstno hišo največjega slovenskega filozofa Franceta Vebra v Gornji Radgoni. Leta 2003 so pod pretvezo, da je poškodovana po potresu in nepopravljiva, zrušili rojstno hišo Ferda Kravanje v Čezsoči... Jutri pride pod kakršnokoli pretvezo kaj lahko na vrsto tudi Prešernova hiša v Vrbi.

 

Še toliko večjo gonjo je po drugi vojni doživela slovenska Katoliška Cerkev, ko jo je Beograd pod masko komunizma zatiral do te meje, da jo je že skorajda zatrl. V »slovenskem« medijskem prostoru se Katoliška Cerkev že od časov Jugoslavije pa vse do danes vztrajno blati. Nekdo bi se že lahko vprašal, zakaj? Vendar si ne upa, ker s tem zadene na ozdaje, v katerem gospodarijo Srbi.

 

Da potem ne govorimo o množičnih pobojih domoljubnih slovenskih duhovnikov in vernikov med drugo vojno in po po njej. Po naročilu prostozidarskega Belgrada. Koliko vernih slovenskih partizanov so polikvidirali srbski štabovci, vrinjeni v slovensko NOB, ne bomo nikoli vedeli. Pobijali so jih samo zato, ker so bili pošteni slovenski katoliki in rodoljubi.

 

 

Kontroverzna (srbska) skupina Let3 “iz Zagreba” je z novim razglasom razburkala “hrvaško in slovensko« javnost, saj zahtevajo, da se prepove delovanje slovenske Katoliške Cerkve. (Vsi “momci” imajo opanke). – Tako prosrbski Dnevnik (Lublana), dne 27. jan. 2009.

 

Nasilno so ukinjali cerkvene zbore. Uvajali »indijsko glasbo«, za kar so svoje agente štipendirali v Indiji. Nek tolminski udbovec jo je uvajal, nam poročajo, celo v odmaknjenem Čadrgu, z namenom uničevanja domačega izročila. - Tam v 70. letih je udbovski zaupnik, župnik Franc Gačnik v Strajah pri Kamniku, vodil okoli skupino, ki je po cerkvah plesala indijske plese. Hoteli so v njihovem sovraštvu uničiti vernim čut za slovensko cerkveno prosveto in pevsko izročilo.

 

Lansirali so posmehovanje nasproti vernim Slovencem. Njihovo brezverstvo so v smislu »prave« vzgoje vtepali otrokom že v vrtcih in šolah. Učitelji in vzgojitelji so vernim otrokom dopovedovali, da Boga in nebes ni, zatoker jih ni mogoče videti z očmi. Če ne, pa naj pokažejo, kje so, če otroci že verjamejo, da so. Vse to v »znanstvenem« imenu, saj je judovski Marx rekel: Vera je opij za ljudstvo!

 

Posluževali so se tudi tako primitivnih ščuvanj vernih otrok v smislu, češ da so mama, tata in župnik krivi, da morajo ob nedeljah zjutraj hodit poslušat izmišljotine v cerkev. Namesto da bi doma počivali in gledali risanke(Živ žav), kot si to lahko privoščijo ostali otroci. In to je že majhne otroke odvračalo ne samo od cerkve, ampak od vere nasploh.

 

Med javnost so iznašali ostudne balkanske vice. Pri sindikalnih in poslovilnih večerjah so jih pripovedovali v »veselem« razpoloženju posebni vicarji, zaupniki srbske Kos. Po kakem letu je prišlo tako daleč, da celo dekleta in ženske niso čutile več sramu in so se ob perverzijah primitivno zabavale. Nikjer na civiliziranem zahodu ne boste naleteli na kaj takega. Zakaj, s perverzijo pade osebno dostojanstvo. Razen na Balkanu.

 

  ?

O slovenski Katoliški Cerkvi navaja »filozof« Boštjan M. Turk naslednje: Njena identiteta naj bi se je premaknila v polje, ko ljudski glas reče: 'No, saj vam je šlo le za denacionalizacijo pa za dobre posle pri obnavljanju cerkva.' - InDirekt , 19. jan. 2009

 

Njihova klika ima najetih kar nekaj Slovencev, na katere smo že opozorili, npr. neki Stanič pa Glušič pa Senekovič, pa... ki skušajo z insceniranimi »pismi« bralcev objavljenimi predvsem v veskem listu Družina in tedniku Demokracija preusmeriti pozornost javnosti stran od današnje podtalne srbske okupacije Slovenije. Tako vztrajno tolčejo po nekdanji partiji, komunizmu in po partizanih... Pri tem skrbno izpustijo vlogo Tita in JLA. Na te tipe smo že nekajkrat opozorili.

 

Tudi v cerkveno strukturo so že zgodaj vrinili zaupnike Udbe, danes srbska Kos. Svoj čas jim je bil na čelu mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič. S svojimi izjavami je izzival Cerkev, in si nadejal, da ga Vatikan razglasi za oporečnika in bi bil s tem nekakšen slovenski Helder Camara. Toda Vatikan provokaciji ni nasedel. Vekoslav Grmič je bil takrat še razmeroma osamljen, danes je slovenska Cerkev preplavljena z infiltriranci na vseh ravneh. Primer: France M. Dolinar in zadeva Rožman.

 

Po odcepitvi Slovenije, oziroma že prej, je bila slovenska Katoliška Cerkev naravnost prestreljena z zaupniki srbske Kos. Ti so se šli tudi verne laike. Med temi smo odkrili »filozofa« Boštjana Turka. Glej sliko! (Zakaj pa tako debelo gleda?). Filozof je očitno srbski zaupnik, ki se gre kristjana in v „sveti jezi“ tolče po slovenski Katoliški Cerkvi. Piše tudi v tednik Demokracija. Njegov pogled se ne zdi prav normalen.

 

Med slovenske ljudi so in še vedno širijo neizmerno sovraštvo do Katoliške Cerkve in vere. Tako so mnoge stare, ali v vojni poškodovane (vemo s čigave strani) cerkve porušili, ali pa pustili razpadati. Pri tem pa so, zanimivo, po slovenskih mestih uredili pravoslavne cerkve. Večinoma so jih, v imenu »ekumenizma«, odvzeli katoličanom.

 

Blagovestnika Cirila in Metoda (9. stol.) so naredili za nosilca ideologije panslovanstva in jugoslovanstva. Še danes ju edino v tem  pomenu vtepajo v miselnost vernih ljudi.

 

Blagovestnika slovanskih narodov, sv. Cirila in Metoda, so izrabili za jugoslovansko agitko. Po drugi vojni je prof. Maks Miklavčič na ljubljanski teološki fakulteti, udbovski zaupnik, pripravil načrt za zamenjavo zavetnikov ljubljanske škofije. Namesto dotedanjih sv. Mohorja in Fortunata so uvedli »jugoslovanska« blagovestnika sv. Cirila in Metoda.

Iz blagovestnikov so skovali ideologijo ciril-metodovstva, ki je na verskem polju nadomeščalo jugoslovanstvo. Pred verniki pa so igrali »ekumenska« srečanja s profesorji srbskega bogoslovja v Belgradu, ki so redno prihajali v Ljubljano na obiske.

 

To se je dogajalo meseca januarja. Pred tem pa so v Ljubljani ob polnočnici pri frančiškanih organizirali vsako leto izgrede »huliganov«. To je trajalo prav do konca Jugoslavije, ki je bila očiten nestvor. Sedaj mu nadevajo mrtvaku, ki naj bi čudežno oživel, nov naziv Zahodni Balkan. Kakšen naj bi bil, je že razvidno iz navedenih primerov divjanja srbske Kos po Sloveniji in po zamejstvu.

 

Beograjski režim je po vojni ustanovil njemu naklonjeno Društvo ciril-metodijskih duhovnikov. Šlo je za sugestijo, da je »pravo« krščanstvo prihajalo le z Vzhoda, iz Bizanca. Njegove kulture naj bi bili deležni in si jo ohranili predvsem Srbi, ki da so jedli z nožem in vilicami že takrat, ko so na zahodu grabili jedi z mize kar z rokami. In Slovenci smo takemu Zahodu pripadali. Toda, zakaj Srbi tega ne povejo še drugim zahodnim narodom: Francozom, Angležem, Italijanom...?

 

Velesrbstvo in pravoslavje naj bi prej ali slej prevladalo tudi v Sloveniji. V ta namen je velesrbstvu služil tudi »ekumenizem«. Civilno – ekumenska ceremonija je doživela svoj vrhunec z obiskom srbskega prestolonaslednika Aleksandra II. Karadjordjevića pri nadškofu v Ljubljani leta 2006. Nadškof je na ukaz službe Kos prestolonaslednika očitno moral sprejeti.

 

 

Lažni ekumenski obisk. Nadškof Uran je sprejel srbskega princa Aleksandra II. Karadjordjevića s soprogo dne 18. 7. 2006. Poglejte samo grd in prisiljen nasmeh tega nadškofa.

 

Znano je, da je srbska pravoslavna Cerkev bila in je še v rokah Udbe oziroma današnje Kos in da so njeni popje v velikem številu njeni agenti. Znano je, da so pravoslavni ver niki po zahodnih državah hodili v potrebi k spovedi h katoliškim duhovnikom, ker svojim popom niso zaupali. Tudi Kos je to vedela in sovraštvo do Katoliške Cerkve zaradi tega še poglabljala.

 

Mržnjo do vere so opravičevali z »znanstvenim« nazorom judovskega Karla Marxa, kar je bil samo izgovor prostozidarjev, ki jim je pripadal tudi Tito. Toda ta mržnja se je v stari jugi nanašala le na Katoliško Cerkev, slovensko in hrvaško. Nikakor pa na na Srbsko pravoslavno. V vrhu komunistične Jugoslavije so bili srbski komunisti lahko odkriti pravoslavci in srbski patrioti. V slovenskem političnem vrhu pa še pomisliti ni smel nihče, da bi pokazal tudi na zunaj svojo vernost, kaj šele katolištvo. Sledile bi takoj hude sankcije s strani Belgrada. Izgubil bi kariero in službo.

 

 

Velikonočno jutro z vstajenjsko procesijo je nedvomno najlepše duhovno doživetje v slovenskem vernem izročilu. Jugoslovanski in velesrbski režim ga je zadušil za cela desetletja, zatem pa je propadel sam. Njegovo vlogo naj bi nadaljeval Zahodni Balkan?

 

Dogajanja na Balkanu po propadu Jugoslavije , zlasti v Bosni, kjer je jugo armada izvajala grozljive pokole (200.00 žrtev), ne bomo navajali, ker bi nas pripeljalo predaleč. Pripomnimo naj le, da vse doslej nismo slišali, da bi Srbska Pravoslavna Cerkev vse te pomore javno obsodila in se od njih oddaljila. Po vsem tem srbska Kos svoje slovenske plačance še naganja, naj slovensko Katoliško Cerkev obtožujejo sodelovanja z nacifašizmom, za kar naj bi se morala opravičiti.

 

Ob vsem tem pa morajo »slovenski« mediji pod terorjem srbske Kos molčati. Zakaj, sprožila bi se lahko polemika, v kateri bi bil srbski okupatorski projekt pred našo javnostjo razkrinkan in bi se proti njemu porajal odpor Tako »slovenski« mediji v službi srbskega okupatorja vneto tolčejo po slovenski Katoliški Cerkvi, zato da bi njegove načrte čimbolj prikrili in nas pripeljali na »pravi« tir – v totalitarizem načrtovanega Zahodnega Balkana.

 

Oživitvi Zahodnega Balkana (neo-Jugoslavije) je slovenska Katoliška Cerkev še posebej napoti. Skozi stoletja je ohranjala staro slovensko kulturo, besedo, izročilo. Slovenci se moramo prav njej zahvaliti, da smo skozi zgodovino preživeli kot narod pred pohodom velenemštva, italijanstva in v novejšem času velesrbstva. Zaradi tega takšen srbski bes proti njej. Na naši strani nikakor nočemo braniti posameznih cerkvenih figur, kadar so pogrešile in zagrešile. Branili pa bomo vedno našo vero in Cerkev!