Današnje velesrbstvo je na pohodu proti Slovencem na več ravneh, ena je četništvo, druga titovstvo, tretja tajna služba Kos, pa prostozidarske lože v Belgradu itd. Vse te stopnje povezuje nestrpna velesrbska ideologija.

 

 

Titov mit nepovratno propadel

Izgubljena bitka srbske Kos proti škofu Rožmanu (†)

Vsega je tokrat kriva slovenska Katoliška Cerkev

ki da je sodelovala z nacifašizmom in se mora »opravičiti« (Srbom?)

Velesrbstvo je podivjalo in prešlo v protinapad

Srbski okupator izgublja živce

 

Odkritje lobanj in kosti, celo otroških, v Barbara rovu pri Laškem in potem javno priznanje, da je ukaz za pomore izdal ob koncu vojne nihče drugi kot Tito, izvajala pa jih je JLA, je krepko zatreslo mit o »velikem« jugoslovanskem maršalu. Dejansko je bil prav on paradni konj jugoslovanstva, s katerim se je prikrivalo velesrbstvo. Srbska tajna služba Kos je bila tokrat v svojem titovstvu dokončno razgaljena. Zato je udarila nazaj, z gonjo proti Slovencem, ki ji še ni videti konca. Vendar pa ne nastopa sama, v gonjo je nagnala svoje slovenske plačance, češ, naj »Slovenci sami povejo Slovencem«, kaj naj bi se dejansko dogajalo. Ubogi slovenski lakaji, četudi ponižani in razžaljeni, so hočeš nočeš morali prijeti za gnoj in ga začeli raztresati po slovenskih njivah (občilih), zato da bi z njim prav po jugoslovansko znova onesnažili vsakdanjo slovensko pamet. Jim bo to uspelo? Op. ur.

 

Papež Benedikt XVI. - Srbska stran goji paranojo nasproti Vatikanu ne glede na to, kdo in kakšen je papež. Zdi se, da jim katolištvo zaradi popularnosti, ki jo prav papež uživa v svetu, vzbuja bes, kot ga odraža tudi balkanski izbruh v Primorskih novicah.

 

Od našega sotrudnika

 

1. del

 

Katoliška Cerkev na Slovenskem je s svojim bogatim staroslovenskim izročilom postala postopoma tarča čedalje hujših napadov in paranoičnih izbruhov v »slovenskih« medijih. Velesrbstvo, ki jih narekuje, goji do nje sovraštvo, tudi na mednarodni ravni, predvsem po smernicah prostozidarstva, ki je v rokah židovskih in pri nas srbskih lobijev.

 

Zadeva ima dokaj staro korenino, ki izhaja iz 19. stol. Takrat so liberalci, pa panslavisti in jugoslavenarji, postavljali katoličanom nasproti njihovi Cerkvi kot zgled »narodno zavedno in neomadeževano« slovansko pravoslavje. Jugoslovanski oziroma velesrbski režim po prvi vojni je takšno gledanje ohranjal v podtalju. Nekateri ljubljanski veljaki, kot npr. general Leon Rupnik, so prestopili v pravoslavje. Vendar le zato, da so si naredili poklicno kariero.

 

Prihajalo je do nenehnega rovarjenja proti Katoliški Cerkvi. Toda podobnega paranoičnega izbruha, kot se je pojavil sedaj v dnevniku Primorske novice, javnost ne pomni niti iz časov komunistične vladavine. V njem je neki plačanček sicer v svojem imenu, a na srbski račun, iznesel, da je Katoliška Cerkev izvajala genocid nič manj kot nad Srbi (!). Pri tem je tipo še poudaril, da bo sprava med Slovenci mogoča šele, ko bo Katoliška Cerkev priznala sodelovanje z nacifašizmom. S tem pa je izdal gospodarja v ozadju, srbsko Kos, ker noben normalen Slovenec ne iznese kar sam od sebe česa takega. Bluf je na tako nizki ravni, da bi se človek ob tem nasmehnil, če pri tem ne bi šlo tudi za ideološki in fizični kriminal.

 

Zgodovinska cerkvica Marije Snežne nad Avčami (15. stol.), žrtev divjanja srbske Kos. Ni edina. Srbski napadi so pod pretvezo »vandalov« usmerjeni na slovenske zgodovinske spomenike.

 

Naročeni izbruh v Primorskih novicah se posredno nanaša na škofa Rožmana, ki ga je srbsko komunistična stran in beograjska prostozidarska loža za njegovo sodelovanje« v odsotnosti obsodila pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1946. Višje okrožno sodišče pa je letos, aprila 2009, zadevo Rožman dokončno arhiviralo, ker vojaško sodišče za civilne osebe ni pristojno. Pisec oziroma njegov naročnik škofa Rožmana kot »izdajalca« sedaj ne more več navesti. Nič zato! Pa naj sodeluje z nacifašizmom kar slovenska »Katoliška Cerkev«, saj je bil Rožman vendar katoliški škof. Takšno je namreč pojmovanje v smislu balkanskega »prava« in očitno tudi velikosrbska »posla«.

 

Mogoče je prav zaradi tega cerkev Marije Snežne nad Avčami, iz 15. stol., doživela že dva napada »vandalov« (srbska Kos). Zažgali so tudi cerkvena vrata. Na Mengorah pa je srbski klump kot izzivanje za letošnjo Veliko noč, pripravil brezversko prireditev itd. Srbsko nasilje je iz dneva v dan hujše.

 

Koliko časa še bo srbska Kos naganjala slovenske reveže v boj proti Katoliški Cerkvi? Vse do tedaj, dokler bo lahko v ta namen rekrutirala naše siromake v stiski. Kadar ti ne vidijo druge poti za preživetje, se ji prodajo za njena »posla« in ščuvajo ne le proti Cerkvi, temveč tudi proti lastnemu narodu. Obenem pa s tem tudi pričajo, kako globoko se je v stari Jugi vsidrala podtalna srbska okupacija Slovenije, ki je ostala in se nadaljevala tudi po razglasitvi njene neodvisnosti.

 

Zadnji pohod srbske Kos, tokrat na Doberdob, pod pretvezo divjanja »fašistov«. Na italijanski strani vejo, za kaj gre, vendar vse to dopuščajo, ker srbska Kos divja samo proti Slovencem.

 

Njihove “akcije” se širijo tudi v zamejstvo. Pred nekaj dnevni so “vandali” vlomili slovensko šolo v Doberdobu in razbili nekaj šip. Iz sprejemnega centra Gradina so ukradli računalnik, ob njem pa posekali drevesa, ki so jih zasadili mladoporočenci. V občinskem parku so poškodovali javno razsvetljavo, zmetali kamenje v odtočne cevi in jaške, s silo odprli vrata nove kuhinje. Prerezali so plastične stene telovadnice in se po njeni notranjosti vozili z motornimi kolesi; odprli so zaboje s športno opremo in žogami ter jih razmetali po igrišču. Tako Primorski dnevnik.

 

Njihova tarča so tudi partizanski spomeniki, kot smo videli pred nekaj leti, ko so »fašisti« (srbska Kos) povsem popackali spomenik padlim na Trnovem. Zatem so ga šle udbovke in kos/ovke spektakularno čistit. Že takrat v »fašiste« ni nihče verjel.

 

Kdor je sedaj pisunu v Primorskih novicah naročil in potem organiziral objavo njegovih perverzij, se je v svojih neciviliziranih nakanah sam izdal. Bila pa je to lahko le srbska tajna služba Kos. Ker niti Slovenci niti njihova Katoliška Cerkev niso Srbom naredili kaj žalega, pač pa je bilo obratno. In kar odnos z »nacifašizmom« zadeva, naj tukaj posebej opozorimo na sodelovanje predvojnega Beograda z nacistično Nemčijo.

 

Pogled nazaj

 

Po dogovoru med kraljevino Italijo in Kraljevino SHS v Rapallu, leta 1920, je bila med državama določena dokončna meja. Velesrbski in prostozidarski Beograd je prostozidarski Italiji prepustil ne samo vso Primorsko in Istro, temveč celo kranjski okraj Postojna.

 

Istega leta je italijanski pesnik in nacionalist Gabriele d'Annunzio peljal hordo svojih na Reko, ki je bila določena kot nevtralno mesto, jo zasedel. Leta 1924 je Belgrad priznal Reko tudi formalno Italiji. - Kaj bi lahko pri tem imela Katoliška Cerkev, je lahko stvar samo neresne in neredko tudi podivjane velikosrbske srbske domišlije.

 

Primorska in Istra, del stare Kranjske (okraj Postojna) in Koroške (okraj Trbiž), kar je Italija dobila po prvi vojni v sporazumu z  SHS (Srbijo) v Rapallu leta 1920.

 

Priznati je treba, da so begunci iz Istre in Primorske med obema vojnama našli zatočišče v Sloveniji oz. Jugoslaviji. Prav tako tudi pripadniki primorske osvobodilne organizacije Tigr. Zaradi tega odnosi med fašistično Italijo in karadjorjevićevsko Jugoslavijo niso bili dobri. Toda marca1937 je grof Galeazzno Ciano, zunanji minister Mussolinija, podpisal v Belgradu politični in gospodarski sporazum.

 

Na kaj se je sporazum nanašal nam zgodovinarji in »zgodovinarji« doslej še niso jasno povedali. V belgrajski arhiv jih najbrž ne pustijo. Odnosi med državama pa so se tedaj izboljšali. Toda Katoliška Cerkev pri teh stikih ni imela ničesar.

 

19. septembra 1938 je prišel Mussolini na tedanjo italijansko-jugoslovansko mejo, kjer je pri Kačji vasi (Planina) prestopil tedanjo državno mejo. Na jugoslovanski strani so Mussolinija gosta sprejele civilne in vojaške oblasti. Civilno oblast je med drugimi zastopal tudi ban Marko Natlačen, kot ban Dravske banovine. Ban Natlačen je Mussolinija pozdravil in mu dejal, da je ves jugoslovanski narod vesel tega obiska, ker je stopil na jugoslovanska tla kot prijatelj. Prebrali smo, da so bile prav tako prisrčne tudi Mussolinijeve besede.

 

Ena izmed slik, ki so bile posnete v Planini pri Postojni! Na sliki Benito Mussolini s svojim spremstvom dne 19. septembra 1938. Za njegovo varnost je skrbela enota POLICIJSKE STRAŽE iz Ljubljane.

 

Obisk je bil kratek in Mussolini se je vrnil preko rapallske meje v Italijo in se odpeljal v Trst. Odgovornost za sprejem Mussolinija trpajo danes kos/ovci za vrat zgolj banu Natlačenu. Pri tem gre seveda za varanje, saj je ban samo izvajal navodila, ki mu jih je dal srbski Berlgrad.

 

Leta 1939 je jugoslovanski regent, knez Pavle Karadjordjevič, obiskal Berlin in se sestal s Hitlerjem. Katoliška Cerkev pri tem ni imela ničesar. Jugoslovanska vlada Cvetković – Maček je 1941 pristopila k trojnemu paktu (Nemčija, Italija, Japonska). Angleška tajna služba je v Belgradu vrgla vlado in organizirala demonstracije z Geslom »Bolje rat...«. In vojna (rat je res prišla).

 

Obisk v Berlinu pa ni bil nekaj takega, kot v primeru Mussoliniija, ki je na metji pri Planini stopil na »jugoslovanska« tla. Bil je obisk na ravni državnga vrha. Knez Pavle je prinesel nacističnim veljakom nekaj sto jugoslovanskih odlikovanj. Himmler je prejel celo Red sv. Save. Kaj naj bi tukaj imela Katoliška Cerkev, na srbski strani ne povejo, udeležbo srbske strani pa seveda zamolčijo.

 

Knez Pavle Karadjordjević, regent Jugoslavije, na obisku pri Adolfu Hitlerju v Berlinu leta 1939. Nacističnim veljakom je prinesel okoli 500 jugoslovanskih odlikovanj, Himmler je prejel Red sv. Save (Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta).

 

Obisk v Berlinu 1939, na slavnostni tribuni jugoslovanski regent knez Pavle Karadjordjević

in Adolf Hitler.

 

Gonja proti Katoliški Cerkvi in veri se je v Jugoslaviji začela že po prvi vojni, ko je Belgrad z zahrbtnimi manevri prevzel oblast na Slovenskem in največji del strateški del slovenskega ozemlja odstopil svojim prostozidarskim zaveznikom, Italijanom in Avstrijcem. V jugoslovanskem delu Slovenije je Belgrad začel izvajati podtalno gonjo proti slovenski Katoliški Cerkvi.

 

Udar je veljal v prvi vrsti škofiji Lublana. Toda dokler je še bil tam za škofa še znani Anton Bonaventura Jeglič, ki je bil po svoji zavesti jugoslovan in je med prvo vojno organiziral podpisovanje Maniške deklaracije, je bilo vse še znosno. Ko pa je Jegliča leta 1930 nasledil škof Gregorij Rožman, so se začele šikane.

 

Škof Gregorij Rožman je prihajal s Koroške in je bil zaveden Slovenec. Četudi ni posegal v politiko, je belgrajska prostozidarska mafija vonjala v njem osebnost, ki je trdno stala na slovenskem kulturnem in zgodovinskem izročilu in je bila, za razliko od jugoslovanskega Jegliča, napoti načrtom velesrbstva. Le-to si je namreč prizadevalo, da bi posrbilo in popravoslavilo Slovence, ki so se po prvi vojni znašli v  kraljevini Jugoslaviji (zamišljena Velika Srbija). Velesrbe je že takrat najbolj motila prav slovenska Katoliška Cerkev, ki je bila idejno in duhovno bogatejša od pravoslavja.

 

Še več! Univ. profesor Lambert Ehrlich, duhovnik, je že vsa leta po prvi vojni odkrito oznanjal, da Slovenci potrebujemo svojo samostojno državo. Njegov klic je v vzdušju lublanskega jugoslovanstva padal zaenkrat še v prazno. Vendar je bila le prižgana iskra, ki bi utegnila sprožiti močnejše gibanje. Škof Rožman je delovanje prof. Ehrlicha, za razliko od jugoslovanskega Jegliča, mirno sprejemal in vanj ni posegal. Spoštoval je demokratične in slovenske standarde. Spoštoval je svobodo izražanja.

 

Srbska prostozidarska klika v podtalju je zaradi tega vnesla škofa Rožmana na črno listo. Še bolj pa prof. Ehrlicha, ki ga je leta 1942 dala po komunistični Vos likvidirati kot »klerofašista«. Zamolčujejo ga, tudi na strani Janeza Janše, še danes. (Nikar jim ne odpustite, ker prav dobro vedo, kaj delajo!).

 

Se nadaljuje...