Vojaški upori 1919

Ob koncu I. svetovne vojne 1918 smo Slovenci ustanovili Slovensko narodno vojsko. Imeli smo vrhunsko izobražen vojaški kader s stažem še iz Habsburške monarhije, ki so ga v celoti sestavljali slovenski vojni veterani, preživeli slovenski vojaki, podoficirji, oficirji in generali, veterani iz najhujših bitk prve svetovne vojne ter dobro izšolani v avstronemških vojaških šolah. Slovenska narodna vojska je bila tudi dobro oborožena vojaška organizacija s polnimi skladišči modernega orožja, ki je na Slovenskem ostalo po umiku avstrijske vojske. Slovensko narodno vojsko je Listopada (novembra) 1918 tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet D'Esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. Ljubljani je 6. Listopada (novembra) 1918 poslal pozdravno brzojavko, v kateri je posebej poudaril, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških armad, za zmago svobode in pravice.

To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije. Zato je Karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali na nagrado, ki so jim jo obljubili zavezniki 1914 ob vstopu v vojno.

Pozimi 1918-1919 je slovenska narodna vojska bila že močna vojaška organizacija. Imela je 2 generala, 47 štabnih višjih oficirjev, 962 oficirjev, 11364 vojakov, 21347 pušk, 857 strojnic, 538 topov, 1797 konj, 2323 vozov, 417 avtomobilov, 7 sestavljenih in večje število nesestavljenih letal. Do okupacije s strani Italijanov smo imeli tudi mornarico v Trstu.

Po spretnem vojaškem manevru v Mariboru je general Rudolf Maister naglo organiziral slovenske vojaške enote ter z njimi osvobodil zajeten del Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč. Srbi so se zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji dostop do evropskih meja. Italijanom, Avstrijcem in Srbom je bilo vsem skupno eno – izbrisati Slovenijo z evropskega zemljevida, njeno ozemlje pa si razdeliti tako, da bomo Slovenci kot narod izginili in ne bomo nikoli sposobni doseči našega političnega ideala ZEDINJENE SLOVENIJE iz leta 1848!

Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE SLOVENIJE-ZDRUŽITEV VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOSTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO SLOVENIJO. Toda zastopal nas je Koroščev Južnoslovanski klub, ki je bil najvišje slovensko politično in pogajalsko telo. Tako so se tudi slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice, Celovca in Maribora, nevede podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte.

Sicer pa bi Listopada (novembra) 1918 slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela poslati. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek Slovenije (Države Slovencev, Hrvatov in Srbov), da se združi s Kraljevino Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Koroščeva narodna vlada je brez vednosti slovenske vojske in ljudstva privolila srbskim zahtevam ter 1. Grudna (decembra) 1918 podpisala omenjen sporazum glede združitve. Srbi pa kljub temu svojih obljub niso izpolnili. Edini vojaški oddelek sestavljen iz Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. Grudna (decembra) 1918, je povzročil več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega izstreljenega naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim Brambovcem povedali, da je srbski kraljevi vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli, da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske.

Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918 ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik.

Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Aprila 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo.

V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino, Beljak ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja je Beograd poslal svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško.

Avstrijska stran svojih obljub glede zaščite slovenske manjšine nikoli ni izpolnila, temveč obratno. Pričelo se je brutalno raznarodovanje koroških Slovencev, na kar se Beograd kljub prošnjam slovenske manjšine ni odzval. V letih ki so sledila je na Koroškem v Avstriji »izginilo« okrog 85.000 Slovencev!

V najpomembnejših trenutkih bojev za severno mejo, nam je Beograd z balkanskim manevrom ukradel oblast. Kraljevini Srbiji je bila pri izvajanju srbske hegemonije že od vsega začetka v največjo napoto slovenska narodna vojska.

Njena ukinitev je hudo prizadela slovenske vojake. Srbska vojska je najprej namesto pomoči, na silo začela odvažati slovenske topove v Zagreb in od tam v Beograd. Za topovi pa je prišlo na vrsto še ostalo orožje.

Vsled tega je prišlo v Ljubljani, Prosinca (januarja) 1919 do krvavega upora. Uprlo se je 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti katerim so nastopili srbski vojaki, ki so bili tu nameščeni za odvažanje slovenskega orožja v Srbijo. Po uporu so Srbi zaprli 50 slovenskih vojakov, katerim je sodilo naglo vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, o njem je znanega zelo malo.

Ponoči 10. Prosinca (januarja) 1919 je bil v gostilni hotela Ilirija v Ljubljani v spopadu med slovenskimi in srbskimi vojaki, ubit srbski vojak. Smrtno ga je zabodel četovodja Slovenske legije, Josip Drobnič, doma iz Velikih Lašč. Drobniča so Srbi ujeli in zaprli, vendar jim je hitro pokazal, da se slovenska legionarska kri ne da, saj jim je iz vojaškega zapora ponoči 12. januarja pobegnil. Zaradi spopada v Iliriji so Srbi iskali s tiralico tudi šoferja letalskega oddelka, Antona Turka.

Svečana (februarja) 1919 je srbski regent Karađorđević dodelil celotno oblast nad dotedanjo slovensko vojsko srbskemu kraljevemu generalu Krsti Smiljaniću. Slovensko ozemlje je s tem postalo srbska dravska divizijska oblast. Krsta Smiljanić je ukinil generalštab slovenske vojske ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala. Slovenskega generala Maistra so Srbi osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na slovensko ozemlje so uvedli srbski poveljevalni jezik, kot obvezen. Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje Srbščine ter svoje znanje srbskega jezika prenašati na vojake.

Po zmagoviti velikotravenski (majski) ofenzivi na Koroškem se je slovenska vojska na ukaz Beograda morala umakniti iz osvobojene Koroške, ki jo je toliko mesecev krvavo osvobajala. Tja je Srbija po umiku slovenskih enot poslala svoje enote za uveljavljanje srbskih in avstrijskih protislovenskih teženj. Med drugim je Beograd slovenskim vojakom ukinil še vojaško plačo. Srbski vojaki pa so se s krajami, uboji ter posilstvi načrtno znašali nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Tudi zato se je naslednje leto plebiscit končal za Slovence najbolj tragično. Zaradi vsega tega je vzdušje med slovenskimi vojaki postalo zelo naelektreno, ter vsesplošno nastrojeno proti prepotentnim šarlatanom, Srbom. Ti so pričeli z zamenjavo narodno zavednih slovenskih častnikov, na njihova mesta pa so postavili srbske oficirje ali pa osovražene nemčurske častnike, ki jih zavedni Slovenci niso marali. Politika Kraljevine Srbije in ravnanja srbskih oficirjev ter navadnih vojakov, so bila med slovensko vojsko hitro razkrinkana, Srbi nasploh pa so med njimi veljali za največje slovenske sovražnike.

Do 30. Rožnika (junija) 1919 so se morale vse slovenske enote na Koroškem, po srbskem ukazu, umakniti iz t.i. cone B. Zapustiti so morale tako Gosposvetsko polje, kot tudi Celovec, vso slovensko – karantansko sveto zemljo. Za katero so se pred tem, mesece krvavo borili in zmrzovali v strelskih jarkih. In pri osvobajanju katere je marsikateri prostovoljec daroval svoje življenje.

12. Malega Srpana je v Maribor prispelo pismo enega izmed pripadnikov Mariborskega pešpolka na Koroškem. Pismo je izražalo nezadovoljstvo vojakov in odkrito grozilo z uporom. Naslovljeno je bilo na Mestno poveljstvo v Mariboru. Na drugi strani pisma je bilo zapisano:« Naznanite generalu Maistru to pismo, povejte mu kaj mislimo. Če je enkrat ogenj premočan, se ne pogasi več!« Pismo najverjetneje do generala Maistra nikoli ni prišlo.

19. Malega Srpana (julija) je bil v prostorih kuhinje mariborske domobranske vojašnice sestanek, ki se ga je udeležilo kakih 7 vojakov iz vseh mariborskih vojašnic. Med njimi naj bi bili Ivan Vogrinec, Karel Toplak, Franc Ogrizek, Martin Zorko in še nekateri. Nek neimenovani častnik naj bi po sestanku odšel v Ljubljano zaradi preobrata. Tako je prišlo v Mariboru in na Koroškem 22. Malega Srpana (julija) 1919, do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo.

V »Uradni bilješki«, z dne 23. Malega Srpana piše: »V noči na 23.7.1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka pobunili in streljajoč drvili proti kamnitem mostu (Stari most). Edini Karlovački 36. pešpolk je ostal vjeran in držal most pod ognjem ter tako preprečil združitev pobunjenega vojaštva to in onstran Drave. Puntovnikov je bilo vsega okrog 1500, vjernih je ostalo le okrog 130.« Dokument lepo kaže na to, da se je v »Uradni bilješki« znašlo še nekaj neslovenskih besed in kako je srbščina počasi a vztrajno nadomeščala slovenski jezik. Podatek o številu upornikov je pravilen, vendar je dejstvo, da je bilo število aktivnih udeležencev upora vendarle precej nižje. Vsekakor pa poročilo opozarja na velik obseg upora.

Nek srbski oficir se je v Mariborski vojašnici začel fizično znašati nad slovenskim konjenikom, ker mu je med ježo čez dravski most padla srbska šajkača na tla. Med pretepanjem ga je zmerjal s slovenskim psom. Pri tem je začel pretepati tudi ostale slovenske vojake, ki so temu negodovali, zato je dal štiri zapreti. Med ostalimi je zavrelo. Zvečer so šli s puškami pred zapor in izsilili, da so tovariše izpustili. Nato so se puntarji obrnili na nadporočnika Antona Kavčiča in od njega zahtevali, da jim dajo za poveljnike slovenske može. »NOČEMO ZA POVELJNIKE NITI SRBE, NITI NEMČURJE, ŽIVIJO REPUBLIKA, NOČEMO KRALJA«, so se glasile zahteve. Vpili so tudi:« SRBI NAS HOČEJO IMETI POD KOMANDO, KAKOR PREJ NEMCI! in PROČ S KRALJEM PETROM!« Nadporočnik Kavčič, ki so ga vojaki spoštovali jim je pozitivno odgovoril na njihove zahteve. Zato so pričeli vojaki kričati »živijo« in streljati v zrak. Streli v konjeniški vojašnici so sprožili pravi plaz. Za dragonci so se uprli tudi topničarji v sosednji vojašnici. Postavili so strojnice in vpili: »SRBE NA VRBE«, »ŽIVELA SLOVENSKA DRŽAVA«, »PROČ S KRALJEM PETROM« ,«ŽIVELA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO SRBOV«, »DOL Z NEMČURJI« ipd. Streljanje na desnem bregu Drave je spodbudilo tudi vojake na levem bregu, v meljski vojašnici mariborskega pešpolka. Kričali so: »AUF BIKS«, »ZDAJ GREMO«, »SRBE NA VRBE«, »HURA«, VSI VEN, DRAGONCI PRIDEJO«, »ŽIVIJO SVOBODNA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO ČIČERIČA« (tako so imenovali srbskega kralja Petra, op.p.) ipd.

Iz zapora so osvobodili zaprte slovenske vojake, vdrli v skladišče s strelivom, nekaj srbskih in nemškutarskih oficirjev pa prijeli in zaprli v klet. Nazadnje so se zaslišali še streli in vpitje iz vojašnice Tržaškega pešpolka. Upor je tako zajel vse štiri slovenske polke v Mariboru. V njem so sodelovali dragonci Konjeniškega polka, vojaki Mariborskega domobranskega pešpolka, Topniškega polka in Tržaškega pešpolka.

Puntarji Mariborskega pešpolka z desnega brega Drave so se v treh skupinah odpravili proti središču Maribora. Iz dokumentov je razvidno, da so se uporniki iz obeh strani reke Drave hoteli združiti v centru na Glavnem Trgu in osvoboditi še jetnike iz zaporov Dravske vojašnice. Dve skupini sta prišli iz Melja, tretjo pa so v podvozu pod železniško progo napadli vojaki 2. čete, 3. bataljona 36. Karlovškega pešpolka, pod poveljstvom kapetana Ljudevita Stanekovića, ki so kot vsi Hrvatje ostali zvesti Srbom. Slovenski fantje so proti karlovčanom jurišali, vendar so jih ti zavrnili z ognjem. En slovenski vojak je padel na Meljski cesti. Na Rotovškem trgu je padel še en Slovenec, več pa je bilo ranjenih. Na Glavni trg pa se slovenski vojaki niso uspeli prebiti, ker so dostop zablokirali Karlovčani s pomočjo srbskih orožnikov. Na glavnem Trgu je bila nameščena četa Karlovškega pešpolka pod poveljstvom kapetana Danila Vuksana.

Pripadniki tega istega hrvaškega Karlovškega polka so se 4. Svečana (februarja) 1919 uprli v Špiljah, kamor so prispeli iz Celja. Niso hoteli na pomoč slovenskim Maistrovim borcem v Radgoni, ki so jih napadle deset krat močnejše avstrijske čete. Kljub temu so Maistrovi borci Mariborskega pešpolka v Radgoni uspeli odbiti avstrijsko ofenzivo, s pomočjo ljutomerskih prostovoljcev in ob pomoči še ene čete iz Maribora, ki je kasneje prispela tja namesto 36. Karlovškega pešpolka. Karlovčani pa so jih pustili krvaveti, čeprav so bili uradno pripeljani v Slovenijo kot rezerva, zato da bi lahko prišli po potrebi na pomoč ogroženemu sektorju. Čeprav je neizpolnitev povelja v vseh vojskah najtežje kaznivo dejanje, zanj niso odgovarjali. Pet mesecev kasneje so pa bili pripravljeni streljati na slovenske vojake in bili najbolj zaslužni za neuspeh upora! Za to dejanje je bil 36. Karlovški pešpolk uradno pohvaljen in nagrajen z 10.000 kronami! Hitro ukrepanje Karlovčanov in razmestitev njihovih čet takoj po uporu kažejo na to, da je povsem mogoče, da je bil upor na nek način tudi izdan ter zato tako učinkovito zatrt.

Tudi slovenski puntarji z desnega brega so hoteli čez most na Glavni trg. V Veliki kavarni so veseljačili Srbi s svojimi hrvaškimi podrepniki in nemčurji. Slovenski vojaki so se hoteli prebiti čez most do njih da bi z njimi obračunali in se združili s svojimi sonarodnjaki z levega brega Drave. Karlovčani pa so v kavarno postavili strojnice in imeli pod ognjem ves most. Vodil jih je kapetan Amar pl. Belošević. Slovenski uporniki so nekajkrat skušali jurišati čez most. Na čelu akcije so bili zlasti dragonci, ki so streljajoč prijezdili že čez polovico mostu, a so obležali pod streli karlovških strojnic. Zjutraj so pri štetju vojakov v vojašnicah ugotovili, da manjka 224 slovenskih vojakov. Natančnega števila padlih slovenskih vojakov na mostu ne vemo, ker so zjutraj po uporu srbski vojaki pometali trupla padlih Slovencev v Dravo. 23.7. je bilo zaprtih 82 upornikov, do 28.8. pa celo 136.

Na isti dan kot v Mariboru, se je upor začel tudi na Koroškem in sicer v Dravogradu in v postojankah Labotskega odreda. Po večerji 22. Malega Srpana (Julija) 1919 so slovenski vojaki najprej prijeli in zaprli srbskega poveljnika 10. čete mariborskega pešpolka, pred četno poveljstvo so postavili strojnice. Prijeli in zaprli so še tri druge srbske oficirje. Nekaj vojakov 12. čete je v nekega srbskega nadporočnika uperilo puške in moral je sneti epolete in pas, tako da je postal izenačen z vojaki. Uporniki so razglasili, da sta srbski poveljnik bataljona in še en srbski oficir obsojena na smrt, vendar niso nikogar ustrelili. Uporniki so od srbskega komandanta zahtevali boljše in pravične razmere, on pa je zahteval, naj takoj izpustijo zaprte oficirje. Med tem so slovenski uporniki po telefonu žal izvedeli, da je upor v Mariboru propadel. Srbski poveljnik bataljona jim je takrat začel obljubljati, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če ga izpustijo, in se razidejo. Zato so uporniki oficirje izpustili, srbski poveljnik pa jih je v zahvalo vljudno povabil naj pridejo zjutraj na pogovor brez orožja, da se prijateljsko pogovorijo. Slovenci so se dogovora držali in zaupali obljubam srbskega poveljnika. A ko so zjutraj prišli, jim je ta dal prebrati poročilo o aretaciji, okrog sebe pa so zagledali srbske vojake z uperjenimi puškami.

Dva voditelja upora na Koroškem sta uspela pobegniti, druge prijete upornike so pod stražo odpeljali v Dravograd, kjer jim je 2. Velikega Srpana (avgusta) 1919 sodilo naglo vojaško sodišče. Sodili so šestim upornikom iz 10. in 12. čete Mariborskega pešpolka, zaradi upora v postojankah Labotskega odreda. Sodišče je na smrt obsodilo pet upornikov, enega pa na daljšo zaporno kazen. Ker pa je bil poveljnik Labotskega odreda takrat general Rudolf Maister, je ob pritožbi, vse na smrt obsojene čez dva dni pomilostil in jim smrtno kazen spremenil v kazen 15 let težke ječe. Po preteku 13. mesecev so bili vsi obsojenci po posredovanju generala Maistra povsem oproščeni.

Zajetim upornikom v Mariboru je 25. Malega Srpana (julija), po povelju generala Krste Smiljanića, sodilo naglo vojaško sodišče v Mariboru, pod predsedstvom podpolkovnika Mirka Petrovića iz 36. Karlovškega pešpolka. Dva vidnejša organizatorja upora Karel Toplak in Adolf Podkubovšek sta bila obsojena na smrt, drugi obtoženci pa so bili brez zaslišanja zaprti na dolge zaporne kazni.

Karel Toplak je bil slovenski domoljub in vojni invalid. Desno roko je izgubil v I. svetovni vojni, med uporom v Mariboru pa je bil ranjen še v levo. Doma je bil iz Vitanja. Ustreljen je bil v 23. letu starosti. Boril se je za Koroško in Štajersko, boril se je za pravično slovensko stvar, proti Avstrijcem in Srbom, za svojo domovino Slovenijo, ki jo je neizmerno ljubil.

Tudi konjenik Adolf Podkubovšek je bil zaveden Slovenec. Doma je bil iz Loč pri Slovenskih Konjicah. Po poklicu je bil mesarski pomočnik, ob ustrelitvi pa je dopolnil komaj 21 let. Svoja mlada leta je žrtvoval v borbi za Koroško ter Štajersko in za pravično slovensko stvar, za svobodo Slovencev in za sveto slovensko – karantansko zemljo! Oba ustreljena sta bila med prvimi znanimi žrtvami za svobodno in združeno Republiko Slovenijo, ki jih je zaradi tega na smrt obsodilo srbsko sodišče.

Morišče za Toplaka in Podkubovška so Srbi pripravili v topniški vojašnici v Mariboru, 29. Malega Srpana (julija) 1919 ob 8h zjutraj. Ustreliti so ju bili prisiljeni njuni tovariši, ki so z njima sodelovali v uporu. Kakršnokoli javno žalovanje je bilo prepovedano.

Isti dan so postavili pred naglo vojno sodišče še 9 upornikov in jih obsodili na dolge zaporne kazni. Skupno je bilo pred naglim sodiščem obsojenih 21 upornikov.

Preiskava pred naglim sodiščem v Mariboru ni obravnavala zvez med uporom v Mariboru in uporoma v Dravogradu ter v postojankah Labotskega odreda. Te zveze pa so zanesljivo obstajale. Upor 6. čete Mariborskega pešpolka v Dravogradu in upor v Labotski dolini sta izbruhnila istočasno kot upor v Mariboru, 22.7. zvečer. Udeleženec upora na Koroškem, Vincenc Pinter je leta 1966 izjavil, da je četovodja Hercog, ki je bil glavni pobudnik upora na Koroškem, vojakom 10. čete Mariborskega pešpolka, pred uporom zaupal, da je komandant upora v Mariboru in da bodo uporniki s Koroškega odkorakali v Maribor. Tam bi se naj vsi združili in vzpostavili vojaški svet. Iz Maribora bi potem odkorakali v Ljubljano, kjer bi razglasili združeno Republiko Slovenijo! Omenjeno izjavo potrjuje tudi komandir 12. čete Mariborskega pešpolka Mirko Ravter, ki je pred naglim vojaškim sodiščem v Dravogradu izjavil:« da mu je nadporočnik Gračner 22. Malega Srpana zaupal, da hoče moštvo zapustiti postojanke v Labotski dolini in naslednji dan zjutraj oditi v Maribor.

Nedvomno so bili uporniki na Koroškem povezani z uporniki v Mariboru, ti pa tudi z vojaki v Celju in Ljubljani. Policijski komisar Dr. Senekovičje v svojem poročilo o uporu v Mariboru tudi navedel:« V čevljarsko delavnico v drugem nadstropju skladišča Tržaškega pešpolka, kjer sta spala dva vojaka, je vdrl neki desetnik s tremi oboroženimi vojaki in kričal – Fantje, vstanite gor, vzemite orožje in pojdite z nami, gre za pravično stvar, mi nočemo kralja, mi hočemo slovensko republiko in gremo, da vržemo kralja dol!« Desetnik, ki je to vzklikal je trdil, da je iz Celjskega pešpolka. V preiskavi so storili vse, da bi odkrili tega desetnika iz Celja, vendar neuspešno. S pričami so soočili vse podčastnike iz Celjskega pešpolka, ki so bili ob uporu v Mariboru, vendar desetnika ni nihče izdal. Zveze z Ljubljano potrjuje Ivan Vogrinec iz stražne stotnije Mariborskega pešpolka, ki je na zaslišanju izjavil:« Da je neki gospod (pri tem je mislil na vojaškega častnika) že šel v Ljubljano zaradi prevrata.«

Državni sekretar je v svojem poročilu o uporu navedel da so bili vzroki za upor: 1. kralj; 2. kraljestvo; 3. republika; 4. znižanje mezde in 5. slaba obleka. Točno to navaja vojaškemu sodišču tudi major Ankerst: » Pobunili so se, ker ne marajo kralja Petra, hočejo, da se mezda povrne nazaj od 2 kron na 5 kron in da so za republiko.« 22.7. je stražmojster Sadar z orožniške postaje v Mariboru zvedel, da bodo imeli istega dne, okoli 20. ure podčastniki z dovoljenjem predpostavljenih, zborovanje v domobranski vojašnici in da bodo tam razpravljali o znižanju mezde iz 5 kron na 2 kroni ter o menažnem dodatku, ki so ga Srbom dovolili, Slovencem pa ne.

Že 23. Malega Srpana je štajersko obmejno poveljstvo obvestilo vojaško sodišče v Mariboru, da mora po povelju generala Krste Smiljanića, uvesti tudi preiskavo in soditi tistim civilistom, ki so sodelovali ali podpirali vojaški upor v Mariboru. Takoj po uporu je bilo aretiranih devet civilistov. Uporni vojaki naj bi bili povezani tudi z železničarji, ki pa v uporu niso aktivno sodelovali. Policijski komisar Senekovič navaja besede nekega vojaka, ki je izjavil:« Da so za prevrat pridobljeni železničarji, ki bodo s stavko preprečili prihod Srbov v Maribor.« Aktivno udeležbo železničarjev v omenjenem prevratu, je seveda preprečilo krvavo zatrtje vojaškega upora.

Glede upornikov je dr. Pfeifer v poročilu z dne 25.7.1919 zapisal, da bi pomagalo le eno in edino uspešno sredstvo »premestitev Mariborskega pešpolka v Bosno ali Srbijo.« Prav to se je kaj kmalu tudi zgodilo. Nasprotno pa moramo omeniti poročilo policijskega komisarja Senekoviča, ki je 1. Velikega Srpana (avgusta) 1919 navedel:« Le malo je med vojaštvom elementov, ki ne bi odobravali pobune…«

Slovensko časopisje o uporu v Mariboru in na Koroškem sprva ni smelo poročati. Glasilo slovenske socialne demokracije »Naprej«, je hotelo poročati o uporu že 24.7.1919, vendar je to cenzura preprečila. Vsi kasnejši članki v časopisju so bili skrbno cenzurirani. Vojaški upor je bil nato s strani cenzorjev predstavljen kot »otroška buna s krvavim koncem in resnimi posledicami.« Upor bi se naj ponesrečil zato:« Ker je bil otročje in neumno zasnovan in brez vsakega cilja.« Kmalu za tem so cenzorji oblikovali povsem skonstruirano zgodbo in vse dogajanje zvalili na »boljševiške revolucionarje in nemške hujskače«. Niti sledu pa ni bilo o protisrbskem razpoloženju upornikov. Časopisje je npr. naredilo iz zavednega Slovenca Karla Toplaka nemškutarja in štajercijanca, lagalo da je doma iz okolice Ptuja, na koncu pa ga je obtožilo, da je organiziral vojaštvo v boljševiškem duhu. Očitno so srbski cenzorji hoteli najprej prikazati ljudem, da je bil upor nekaj povsem nepomembnega, zato so govorili o »otroški igri« in uporu brez cilja. Nato so ugotovili, da je upor imel le prevelik odmev in so zato ljudi poskušali prepričati, da so v njem sodelovali »pronemško« usmerjeni vojaki, čeprav smo lahko videli da je bilo ravno obratno. Upor je bil namreč usmerjen prav proti srbskemu kralju in oficirjem ter proti njihovim nemškutarskim hlapcem!

Po zatrtju mariborskega upora s pomočjo hrvaških hlapcev, je Beograd v enem letu z zahrbtnimi manevri slovensko vojsko popolnoma onemogočil in ukinil. V legendarni slovenski planinski polk, je na primer prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske legionarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli Slovenci svojo legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap zelo prizadeti. Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk 47...

Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena. Ukinjena sta bila tudi mariborski Dragonski (konjeniški) polk in Tržaški polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr. poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka. Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem.

Srbi so se s tem znebili zlasti vojaško organiziranih, bojevitih in upornih štajerskih ter koroških Slovencev, ki so se do tedaj najvidneje zoperstavljali srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na jug Srbije, generala Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Niti v navadnem razgovoru na cesti, ga ni smel nihče javno hvaliti, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in hkrati hrabrega vojskovodjo. Če bi na Koroškem ostala Maistrova vojska, pod poveljstvom generala Maistra, bi Koroška ostala slovenska in bi bila to še danes! Tako pa smo ostali brez nje, največji Slovenec 20. stoletja pa je umrl razočaran in zagrenjen 26.7.1934. v Uncu pri Rakeku, potem ko je bil prisilno upokojen 1923. leta, star šele 49 let.

Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd, Malega in Velikega Travna (aprila in maja) 1920 je bila popolnoma in dokončno izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov. Slovenske narodne vojske ni bilo več!

Popolnoma enako se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Prav tako je bila ukinjena slovenska partizanska vojska in po naključju ali ne spet prav Malega in Velikega Travna, le da tokrat leta 1945! Tudi na Koroškem se je zgodilo popolnoma enako! Vnovič se je morala slovenska vojska po srbskem oz. Titovem ukazu umakniti brez boja iz osvobojenega Celovca, Gosposvetskega polja in praktično celotne Koroške. Še enkrat so se morali slovenski vojaki s solzami v očeh posloviti od svete slovenske-karantanske zemlje, ki so jo pred tem osvobodili in to plačali s svojo krvjo! To isto se je ponovilo tudi na zahodu slovenske meje, v Trstu in Gorici!