Tržaški škof Eugenio Ravignani

Vera in znanost nista v sporu.

Kristjani naj ne skrivajo identitete
Misli v pridigi med mašo ob godu sv. Justa, zavetnika Trsta

Trst, 4. nov. 2007 (iz Primorskega) - Vera in znanost ne moreta biti v sporu, kristjan mora pogumno poudarjati svojo identiteto v svetu, Trst pa naj bo domovina dialoga med različnimi narodi in kulturami. To so tri glavne misli, ki jih je tržaški škof msgr. Evgen Ravignani poudaril v svoji pridigi med včerajšnjo slovesno mašo v stolnici sv. Justa na god zavetnika tržaškega mesta. Škof Ravignani se torej tudi letos ni izognil obravnavi vprašanj, ki so trenutno nadvse aktualna tako za krajevno kot širšo javnost in katere je izpostavil množici, ki je napolnila tržaško stolnico, vključno s predstavniki krajevnih oblasti, od župana Roberta Dipiazze in predsednice pokrajine Marie Terese Bassa Poropat do podtajnika pri notranjem ministrstvu Ettoreja Rosata.

Uvodoma se je škof spomnil mučeniške smrti tržaškega zavetnika sv. Justa, ki je pogumno izpričal svojo krščansko vero in bil zaradi tega usmrčen v času vladavine rimskega cesarja Dioklecijana. Pri tem se je vprašal, kaj pomeni danes čaščenje spomina na Justovo mučeništvo in kakšne odgovornosti prinaša kristjanu. Ni dovolj, je dejal škof, biti zvesti spominu in se spraševati o tej zvestobi, treba je zagotoviti nadaljevanje vere v Kristusa tudi v prihodnje. Tu se je škof Ravignani zaustavil pri domnevnem konfliktu med vero in znanostjo: med njima tega spora ne more biti, če obstaja občutek o različnih dostopih do resnice: slednja je za vero beseda, ki prihaja od zgoraj in razsvetljuje izkustvo, znanost pa je eksperimentalna metoda, ki privede do odkritja skrite in očarljive stvarnosti.

.

Starinska stolnica sv. Justa, zavetnika Trsta

Dalje se je msgr. Ravignani zaustavil pri vlogi Cerkve in kristjanov v javnosti, pri čemer je uvodoma dejal, da samo slabo razumljena laičnost želi Cerkev omejiti na sfero obredov in pobožnosti, vero pa v okvir osebne in zasebne izkušnje. Prava laičnost, je opozoril škof, pa je spoštljivo in iskreno razlikovanje med Cerkvijo in državo. To je zagotovitev etičnega prostora, kjer vere morejo in morajo najti izražanje popolnoma svobodne od vsakršnega pogojevanja: »Živeti kot kristjani v družbi je izziv, ki se nas tiče od blizu in se z njim moramo soočiti. Tudi če kristjani danes priznavajo, da so manjšina, ne morejo zbežati iz zgodovine in še posebej ne iz tiste zgodovine, ki se piše v družbi, v kateri živijo. Ne morejo se odpovedati odgovornosti,« je dejal škof Ravignani. Pri tem se je treba predvsem zoperstaviti skušnjavi občutka, da je Cerkev oblegana trdnjava. Kristjani, je dejal Ravignani, bi morali stopiti na plan, ne skrivati lastne identitete, ampak jo izražati v dialogu z drugimi možmi in ženami, ki želijo skupaj zgraditi bolj človeško in pravičnejšo družbo.

Tretji in zaključni del homilije je tržaški škof posvetil Trstu, ki je, kot je dejal, njegova ljubezen. Ravno zaradi tega je škof izrazil bližino zaskrbljenim delavcem škedenjske železarne, ki se bojijo za izgubo delovnega mesta in se jim morebitno prekvalificiranje v drug poklic zdi precej problematično, ter njihovim družinam, kakor tudi prebivalcem Škednja, ki jih skrbi onesnaževanje železarne. Msgr. Ravignani je v nadaljevanju izrazil upanje v nove perspektive, ki se ponujajo Trstu s krepitvijo pomembnih struktur, in občudovanje za prisotnost številnih znanstvenih ustanov. Na koncu je opozoril na zgodovino tržaškega mesta, ki se je oblikovalo v znamenju sprejemanja različnih narodov in kultur ter integracije, ki ni ponižala, temveč ovrednotila razlike. To je poslanstvo Trsta in temu mora mesto ostati zvesto, je poudaril škof Ravignani, ki je pridigo zaključil z besedami papeža Janeza Pavla II., ko je ob obisku leta 1992 Trst pozval, naj bo domovina dialoga.

Msgr. Eugenio Ravignani je bil rojen v Poli (* 1932), in je bil leta 1983 imenovan za škofa v mestu Vittorio Veneto (prej Ceneda). Leta 1997 je prejel imenovanje za škofa v Trstu, kjer je nasledil umrlega Lorenza Bellomija (1996), ki je bil tržaški škof od leta 1977. Škof Ravignani povsem obvlada slovenščino in vodi, ko je to primerno,  tudi cerkvene obrede v slovenskem jeziku. Na ta način daje resničen zgled sožitja med italijansko in slovensko skupnostjo v mestu. Tistega sožitja, ki ga tržaška politična oligarhija zaradi šovinizma, ignorance in primitivizma do danes bi bila sposobna.

Seveda se škof Ravignani moti, ko navaja: To je poslanstvo Trsta in temu mora mesto ostati zvesto. V resnici mesto tega poslanstva ni bilo nikoli sposobno in ga tudi danes ni. Besede so torej nekakšen opomin in želja, da bi do tega prišlo, v kar pa ne verjamemo. Šovinizem, ki ga je tam v 50-ih letih divje širil takratni župan Gianni Bartoli in še v 80-ih župan Manlio Cecovin, tržaški prostozidar, bolj ali manj očitno pa tudi drugi pripadniki tržaške oligarhije, je pustil pač svoje posledice, ki so ostale tudi v pameti sedanje mestne uprave. Ne bo jih odpravilo tudi dejstvo, da so se tržaški župan in drugi predstavniki udeležili škofove maše, ker so se jo pač morali, zaradi protokola ob prazniku sv. Justa, zavetnika mesta. Spomnite se župana Dipazze, ki je nesramno izjavil, da izvajanje zakona o zaščiti slovenske skupnsti pomeni za Trst “Babilon”.