Gostje večera: Claudio Magris, Drago Jančar in Boris Pahor

 

 

Boris Pahor, Claudio Magris in Drago Jančar

Večer v Muzeju Revoltella

Bo končno ubogi Trst le prepoznal svoj resnični obraz?

 

V četrtek, 3. sept. 2009, so v tržaškem Muzeju Revoltella priredili literarni večer, čigar gosta sta bila Boris Pahor, slovenski pisatelj, domačin, ki danes s kulturo osvaja Evropo, in Claudio Magris, ugleden italijanski tržaški pisatelj, prejemnik nagrade Vilenica 2009, ki je svoja dela posvetil izročilu Srednje Evrope (Mitteleuropa). Voditelj večera je bil slovenski pisatelj Drago Jančar.

 

V prvi vrsti so sedeli tržaški župan Roberto Dipiazza in druge ugledne osebnosti tržaškega javnega življenja. Poleg predsednice tržaške pokrajine Marie Terese Basse Poropat se je srečanja udeležila tudi Fulvia Premolin, županja bližnje slovenske občine Dolina.

 

Dvorana muzeja je bila nabito polna, kar dokazuje, da si tržaško občinstvo želi slišati resnico o svojem mestu; slišati tisto, kar je bilo vsaj stoletje izrinjeno iz javnega spomina, in sicer, da se v tem mestu srečavata dve kulturi, italijanska in slovenska, in da je bila slednja, četudi ne uničena, v preteklosti preganjana in in zatirana. Večer je potekal v okviru mednarodnega književnega srečanja Vilenica, ki ga prirejajo na slovenskem Krasu, onstran meje, in nosi ime po prvi kraški jami, ki je zaslovela in bila deležna obiska že pod nekdanjo habsburško monarhijo.

 

Muzej Revoltella v Trstu, v katerem so priredili omenjeni večer

 

Po pozdravnih besedah župana Roberta Dipiazze, ki je poudaril, da je ta dogodek dejansko dodaten korak na poti preseganja preteklosti in zbliževanja večetničnega in versko raznolikega Trsta, se je pričela razprava pod naslovom Trst in njegova obmejna identiteta. Boris Pahor je svoje misli posvetil mdr. škofu Bonomu (16. stol.), ki je v mestu deloval v času reformacije. Njegov gojenec je bil tudi Primož Trubar. In dalje: Tomizza je bil prvi, ki je postavil na svetlo slovensko zgodovinsko stvarnost, kar je storil na književni ravni; od tega je prišla spremembe, in to tudi za najbolj brezbrižne na politični ravni (Tomizza, istrski pisatelj, ki je po drugi vojni živel v Trstu, † 1999).

  

Most je vse doslej manjkal

 

O Tomizzi tudi Claudio Magris: … Tega kljub težavam tega ni počel enostransko, uspel je iz te meje napraviti mejo stvarnosti (frontiera concretissima) in pritegnil k temu tudi tistega, ki ni imel čustev identitete (mišljeno italijansko tržaških), temveč le gospodarska in družbena. Da potem ne omenjamo posebej tega, da je kot prvi vnesel v tržaško buržoazno (italijansko) literaturo kmečko poetiko.

 

 

Srečko Kosovel († 1926), čigar enkratno poezijo je navdihnil svetovljanski Trst. - Fulvio Tomizza, pisatelj iz Istre, bivajoč v Trstu († 1999) je bil prvi, ki je postavljal most med italijansko in slovensko kulturo v mestu. Toda prej kot v Trstu, se je uveljavil v Italiji (podobno kot Boris Pahor).

 

Jasno je pri tem, da je bil z nastopom v Muzeju Revoltella narejen šele prvi korak v priznanju enotne, četudi dvojezične kulture Trsta. In tudi, da je bil s tem narejen nadaljni korak v premostivi dosedanje razdvojenosti mesta, ki je bilo žrtev igre podtalnih krogov, od italijanske Lega Nazionale pa do jugoslovanske Udbe in še drugih razdiralnih sil. Spomnimo se samo na zadevo z Dušanom Hreščakom iz 60. let. Ko ga je socialistična stranka imenovala v mestni odbor, je Lega Nazionale organizirala demonstracije in divjanje po mestu, ki je trajalo cele tri dni.

 

Usmerjanje tržaškega mišljenja, od zunaj

 

Spomnimo se, nadalje, na delovanje Udbe, usmerjeno v zastrupljanje medsebojnih odnosov v mestu, ki je odklanjalo komunistične režime, še zlasti jugoslovanskega. Ta odklon se je potem sproščal v odrivanju Slovencev iz javnega življenja. Pred kakim letom, ko Udba oziroma Kos ni mogla več kaj drugega, je na nogometni tekmi dala izpostaviti napis “Trst je naš”, zato da bi italiijansko stran spet naščuvala na Slovence.

 

Spomnimo se na 50. leta, ko je šovinistični tržaški župan Gianni Bartoli, doma iz Rovinja, s svojim šovinizmom paranoično ščuval proti Slovencem. Na vprašanje, če kdaj spregovori tudi slovensko, je odgovoril, da je to za njega jezik mau-mau (pleme v Keniji). Spomnimo se na leto 2004, ko je Trst slavil obletnico ponovne vrnitve Italije. Prav takrat se je pristaniška družba Koper umaknila iz Trsta in tržaški desničarski krogi so javno izjavili, da je to “največje darilo”, ki ga je Trst prejel ob tej obletnici. Tržaški šovinistični arzenal proti Slovencem je pač neizčrpen.

 

 

Vladimir Bartol († 1967) od Sv. Ivana (Trst), njegov roman Alamut je v 80. letih obkrožil svet.

 

Spomnimo se vsaj še na leto 2003, ko so “neznanci” (beri srbska Kos) v tržaškem Mestnem parku vrgli s podstavka soho pesnika Kosovela. List Piccolo pa je objavil, da zato, ker da je ob koncu vojne partizanska Kosovelova brigada prva vkorakala v mesto.

 

Po padcu fašizma ob koncu druge vojne, ki je usodno zaznamoval Trst, so minila desetletja, v katerih se je mesto še naprej izživljalo v nepredstavljivem šovinizmu nasproti proti Slovencem. Niti Claudio Magris, ki je pred nekaj desetletji začel odkrivati srednje-evropsko identiteto in je hotel Trstu vsaj na kulturnem polju vrniti njegovo nekdanje zaledje, se tržaški slovenski književnosti, ki jo je imel tako rekoč pred nosom, ni kaj več posvetil. Vzrok je bil omenjeni šovinizem, ki je povsem nadvladoval vzdušje italijanske večinske strani v mestu. Magris se je raje posvečal avstronemški literaturi.

 

Srečko Kosovel, kip v tržaškem Mestnem parku. Leta 2003 so ga “neznanci” (Kos) vrgli s podstavka. Komu je napoti sožitje ljudi obeh jezikov v Trstu in na Primorskem?

 

V tržaško literaturo v Trstu je sedaj Boris Pahor s svojimi deli in s svojim nastopom postavil nedvomno nov mejnik. Odslej ne bo več mogoče navajati samo italijanskih avtorjev, kot sta Italo Sveto ali Umberto Saba in še kdo, temveč so del tržaške literature tudi slovenska njegova dela njega samega, pa dela njegovega predhodnika Vladimira Bartola, ki je bil doma v tržaškem predmestju Sv. Ivan; njegova družina  se je morala v letih po prvi volj izseliti v Lublano. Njegov roman Alamut je v 80. letih in še potem požel svetovni uspeh. Da potem ne govorimo posebej o Srečku Kosovelu, poetu na evropski, ako ne kar na svetovni ravni, ki prav tako pripada tržaški kulturni stvarnosti.

 

Podoba gorečega slovenskega Narodnega doma v mestu, o kateri piše Boris Pahor v svojem delu Grmada v pristanu, danes v italiijanski javnosti ni več prezrta, temveč je del tragične tržaške preteklosti in opomin za prihodnost. Trst končno le premaguje svojo staro travmo, zaradi katere je bil kot zgolj “italijansko” mesto odrezan od Srednje Evrope in Evrope.

 

Divjina ali kulturni napredek?

 

Kot omenjeno, večer v Muzeju Revoltella pomeni prvi korak v premostitvi mogoče že kar stoletnega brezna med italijansko in slovensko skupnostjo v mestu. Prvi korak v premostitvi šovinizma, ki mu lahko v veliki meri pripišemo tudi povojna brezna (fojbe). Nadaljni korak bi pomenil priznanje slovenskega kulturnega deleža tudi na drugih področjih, kot so gledališče, slikarstvo, glasbena in pevska ustvarjalnost itd. Del tržaške stvarnosti sta končno tudi Mihec in Jakec na turnu občinske palače, pa Tinca in Marjanca, ki sta stali pred njo, vendar so njuna kipa pod fašizmom odstranili.

 

Narava si jemlje nazaj, kar ji je mesto vzelo. Divji prašiči so prav srečanju v Muzeju Revoltella znova  vdrli v Trst, v mestni predel Melara. Ali bodo v prihodnje vdirali v Trst divji prašiči, ali bo v njem prevladalo kulturno vzdušje? Vse je  odvisno od pameti mestne hierarhije.

 

To je tisti korak, ki bi ga moral Trst napraviti že vsaj pred pol stoletja, zato da ne bi zamudil vlaka v Evropo. Namesto tega je italijanska tajna služba bolj ali manj odkrito ščuvala meščantvo k mržnji do Slovencev, ki naj bi bili krivi za “fojbe” Istranov (zakrivila jih je jugo armada pod Titom), za komunizem (slavo comunisti) in kdo ve, za kaj še. Zadnji odmev tega je bil maja letos, ko se je del Istranov in ne-Istranov napotil k breznu Golobivnica pri Lokvi, kjer so hoteli “moliti” za pomorjene. V resnici je šlo za izzivanje, ki ga je pripravila tajna služba, zato da bi poudarili, kako “krivi” so Slovenci in bi s tem še nadalje opravičevali diskriminacijo in staro mržnjo do njih. Na roko jim je šla pri tem slovenska policija., ki je dejansko pod srbskim nadzorstvom.

 

Vendar pa Trst v taki mržnji ni edini. Četudi brez “fojb” se nekaj podobnega godi v Celovcu. Tukaj so na začetku 70. let preprečili gradnjo slovenskega Kulturnega doma in po deželi z nočno hajko podrli nove dvojezične napise. Tako je Celovec ostal še naprej “nemško” mesto, sicer lepo urejeno in turistično, vendar duhovno in kulturno zakotno, takorekoč Bogu za hrbtom. Kdo pa ga v Evropi in v poročilih sploh omenja? Njegovo prizadevanje, da bi se uveljavil kot središče skupnosti Alpe – Jadran, ne briga nikogar, in ostaja samo leporečje za domačo rabo. Šovinizem pač ne prinese napredka, kot se je izkazalo že pri nekdaj tako “mogočnem” Trstu, ki danes v Evropi ne igra nobene vloge več.

 

 

Prijazni Riccardo Illy je v svojih namerah pogorel, ker ni imel pojma o slovenskih sosedih in si ni  upal spregovoriti niti najbolj preprostega slovenskega pozdrava. Po drugi strani pa je načrtoval “evroregijo”, v katero je hotel vključiti (utopiti) tudi, ali predvsem, samostojno Slovenijo.

 

Riccardo Illy, nekoč župan Trsta in zatem glavar dežele Julijske krajine (Primorske) – Furlanije, si je na moč prizadeval, da bi mestu vrnil nekdanji pomen. Načrtoval je s koroškim Haiderjem novo “evroregijo” skupaj s Koroško, Benečijo, Istro, kamor bi vključili tudi Slovenijo. Glavno mesto bi bil seveda Trst, kamor bi se zlival evropski denar za podporo takim “regijam”. Toda Illy si javno ni upal izreči niti slovenskega pozdrava “Dober dan!”. Na naslednjih volitvah je zatem propadel. Bil je prostozidar in šlo je v resnici za to, da bi v nameravano „evroregijo“ utopili Slovenijo, ki je kot država malega naroda motila prostozidarstvo in bila zanj velik izziv.

 

Če bi bili Illy et Co. bolj razgledani, bi se zavedali, da ima ravno kultura nenadomestljivo poslanstvo. Prodira tja in odpira vrata, ko jih politika še ne more. Boris Pahor in njegova tovarišija, v kateri so sedaj še Claudio Magris pa Drago Jančar in še kdo, nam odpira kulturno in večjezično sožitje med ljudmi in s tem novo prihodnost v tem delu Evrope. Tisto poslanstvo, ki nam je doslej povsem manjkalo.