Valentinus Stanig Vicarius Roncinae
VALENTIN STANIČ
1774 - 1847
Prvi slovenski alpinist, človekoljub, pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj, vzgojitelj, prosvetni in socialni delavec, duhovnik, zdravnik, prvi tiskar, razširjevalec slovenskih knjig, umni kmetovalec in rokodelec, prosvetljenec, fizik, zemljepisec, veleturist, planinski pisatelj, botanik, ljubitelj živali in rastlinja, zidar, mizar, kovač, prvi alpinist v vzhodnih Alpah, sadjar in vrtnar,...
Valentin Stanič (* 1774 Bodrež) ni bil zamolčan, a vseeno ga še vedno ne cenijo, kot bi si zaslužil. Zagotovo spada ob bok velikim slovenskim zgodovinskim osebam, ki so zaznamovali naš čas in prostor. Le amaterji, so tisti, ki raziskujejo življenje tega veleumnega človeka, in mu s tem izražajo svoj poklon.
Pri Cerovškovih v Bodrežu se je reklo hiši po domače, v kateri se je rodil Cerovškov Tine, ki so ga krstili za Valentina. Pisali so se Stanič. Izvirali so iz Benečije. Priimek je nastal kot pomanjševalnica imena Stane.
Osnovno šolo je obiskoval na Trbižu. Dokončal jo je v Celovcu. Gimnazijo, bogoslovje, matematiko, prirodoslovje, astronomijo in filozofijo pa je študiral v Solnogradu, kamor se je preselil leta 1793. Študij teologije je končal v rekordnem času V teh študijskih letih ga ni bilo domov dolgih sedem let. Da je slovensko čutil in čustvoval in imel domotožje, dokazuje njegova prva izpričana slovenska »Večerna pesem«.
Stan kmeta vreden je časti,
Za nas kmet trudi se.
Kdor kmeta stan zasramoti,
Sam malovreden je.
( V. Stanič )
Zasanjana krajina na Banjšicah, kjer je Valentin Stanič več let služboval in ostal ljudem v nepozabnem spominu.
Dolgo časa smo Slovenci poznali Staniča le po koči pod Triglavom, ki nosi njegovo ime, zaradi izjemne osebnosti v zgodovini Slovenskega planinstva.
Januarja 1802 je bil posvečen v duhovnika. Prvo duhovniško službo je dobil kot kaplan v Nonnbergu blizu Salzburga. Tam si je uredil alpinetum, prvi alpski botanični vrt v Avstriji. Hkrati je nadaljeval s študijem botanike in matematike.
Salzburg kot univerzitetno središče Evrope, je bil takrat ena svetovnih prestolnic znanosti, z univerzo, fakultetami, knjižnicami in znanstvenimi kolegiji. Tako je Stanič imel priliko spoznavati vplivne ljudi. Gibal se je v krogih tedanjih najznamenitejših evropskih in svetovnih učenjakov. V vplivnih ljudeh je videl precej egoizma in pohlepa. Salzburg je prišel iz knežje – škofovske oblasti pod posvetno oblast. Ta pretres je močno zamajal ideološke temelje Salzburške univerze in teološke fakultete, ki so ji očitali pretirano svobodomiselnost.
Stanič, vedno skromen in velik humanist, s čutom do majhnega človeka, je zapustil Salzburg novembra 1802. Nabral si je že toliko znanja, da se je odločil pomagati domačemu človeku. Prišel je nazaj v rodni kraj.
Na Banjšicah pri Sv. duhu je nastopil kaplansko službo. Tam je šest let poleg službe poučeval ljudi o kmetijstvu in sadjarstvu. Kmalu je ustanovil šolo, ki pa ni imela opreme. Zato je kar sam stesal klopi in mize. Iz Gorice je v košu pritovoril majhno ročno tiskarno, in z njo začel tiskati prepotrebne slovenske knjige. Nabiral in čistil je narodne pesmi
Koliko dobrega je naredil v dobrih šestih letih službovanja na Banjšicah priča dejstvo, da ga Banjškarji še do danes niso pozabili. V njem so videli dobrotnika, ki jim je bil duhovnik, učitelj, zdravnik, pesnik, kmet, zidar, mizar in kovač. Pesmaril je nabožne in posvetne pesmi. Kadar je bilo lepo vreme je otroke vodil k pouku na prosto, kjer so se učili koristnih stvari, Učil jih je nabiranja zelišč, telovaditi, reševali so razne uganke, pozimi pa so se vozili po snegu in ledu. Učenci so z veseljem hodili v šolo.
Kar storite mojim malim,
Storite meni!
Tudi kmetom je rad pomagal pri težkih delovnih opravilih. V teh šestih letih delovanja na Banjšicah je prehodil tudi mnogo najvišjih vrhov naših Alp od Triglava, Mangarta, Prisojnika, Krna, Kuka in druge.
Marca 1809 je odšel za vikarja v Ročinj., da bi tudi tam naredil napredek. V Ročinju je služboval deset let. V tem času so deželo mučile francoska okupacija, kužne bolezni, in velika lakota. Pri tem se je Stanič zelo izkazal. V Ročinju je ustanovil šolo in se z vso vnemo posvetil kulturni in gospodarski rasti, kljub pomanjkanju slovenskih šolskih knjig. Iz svoje lastne tiskarne je kot edini širil slovensko besedo. Začel je prevajati znana dela in intenzivno začel pisati izvirne pesmi. Bil je to edinstven primer takratnega časa na slovenskem, saj ni nikjer izhajala tiskana slovenska pesem.
V Ročinju je nadaljeval s svojim modernim pedagoškim delom. Poleg pisanja, branja in petja, je otroke učil telovadbo, plezanja, in tudi plavanja v Soči, kar je bilo za tiste čase nespodobno in pregrešno.
Sem v šolo hodila,
Se učila trdo,
Kar znam, bi ne dala
Za lepo zlato.
( Valentin Stanič )
Ročinj in kanalska dolina slovita še danes po plemenitem sadju, po zaslugi Staniča. Bil je gospodarstvenik in socialni delavec, pa tudi odličen agronom, ki je v kanalski dolini prvi napravil drevesnico, kjer je učil cepljenje in dajal kmetom mlada plemenita drevesa.
Da je bil doma tudi v medicini, priča dejstvo, da je sam začel cepiti proti črnim kozam, ki so takrat razsajale. Cepil je s trnom, ker ni imel pravega pribora.
Staničev most v Kanalu
Kanal pred prvo svetovno vojno (risba) in Staničev most čez Sočo.
V času velike lakote 1816 – 1817 je Stanič sam živel v pomanjkanju, ter dajal najpotrebnejšim hrano, da niso od lakote pomrli. A to zanj ni bilo dovolj. Zato se je spomnil genialnega načrta kako rešiti ljudi pred pogubo. Naredil je načrte za gradnjo mostu v Kanalu, ki so ga leta 1813 Francozi porušili za sabo, ko so se umikali s Primorske. Poleg načrtov, je tudi sam izmeril globino Soče na originalen način. Sestavil je ganljivo in udarno prošnjo, učinkovito poročilo in skupaj z načrti poslal vladi do cesarja. Vlada je njegovi prošnji ugodila in naročila delo za gradnjo kanalskega mostu, kjer so ljudje našli zaslužek, in se s tem izognili smrti, ki jo je prinašala lakota. Na ta način je Stanič rešil veliko ljudi gotove smrti.
Most, ki ga je izumil Stanič je impresivna arhitektonska značilnost Kanala. Bil je vzorčna novogradnja drugim mostovom. V tistih letih velike lakote je to pomenilo zaslužek in preživetje. V prvi svetovni vojni so most porušili. Med obema vojnama so ga obnovili in je še danes opaziti nekaj prvotnih kamnov v temeljih in v loku.
Pred odhodom iz Ročinja v Gorico je dal sezidati šolsko in kaplansko poslopje.
Ves ta čas pa je hodil tudi na najvišje gore
Kadar kateri koli Slovenec napiše knjigo,
je to po besednem naporu in duhovni drznosti
vse bolj pomemben dogodek od pisanja knjig
pri večjih narodih.
( Edvard Kocbek )
Borec za ohranitev slovenskega jezika
Leta 1819 je Stanič odšel v Gorico za kanonika. Da bi izboljšal socialne razmere, je odpravil zaostalost, nevednost in hlapčevstvo goriškega ljudstva.
Tudi tukaj je gojil slovensko besedo v cerkvi, šoli in v tiskanih poljudnih pesniških zbirkah. Tako je izšla prva slovenska tiskana knjiga na Goriškem leta 1822. To so bile Pesmi za kmete in mlade ljudi. V predgovorih k tem zbirkam opazimo živo nacionalno zavest in težnjo pomagati domačemu človeku, da pride do slovenske tiskane besede. Kmetom je tudi praktično pomagal, tako, da je istega leta bil že med odborniki Goriške kmetijske družbe.
Zaradi pomanjkanja domačih knjig je v svojem stanovanju uredil slovensko knjigarno, prvo v Gorici. Leta 1842 je v njej sam prodajal knjige, ali pa jih je zastonj dajal. V njegovi zbirki je bilo zastopano vse cerkveno slovensko slovstvo, posebno pa povesti iz Metelkove šole. Takrat je imela slovenska knjiga in časopis velik pomen na prebujajoči se rod.
Ko je postal višji šolski nadzornik za Goriško, se je trudil za izboljšavo šol, v smislu ohranjanja pravega slovenskega jezika. Bil je malodane edini na tem področju. Stanič in Slomšek sta skušala spodriniti vsiljeno nam gajico.
Poročilo dr. Franc Johann Uhrer, 35. julij 1845: Res se ta črkopis čedalje bolj širi in je prejšnjega kranjskega že domala izpodrinil. Tako pa bo uvedba skupnega črkopisa sčasoma imelo za posledico, da bo nekdanje nezanimanje Kranjcev za druge Slovane zamenjalo večje nagnjenje in se bo prebudila naklonjenost zanje.
Zagovarjal je Metelčico. Gajice ni priznaval. Svojo odkrito izpoved je napisal pismo Metelku dne 12. septembra 1825: »Povedati vam moram, da mi oblika novih črk, malodane vseh, ni všeč«. Izza Gajice je Slovencem grozil jugoslavizem.
Na zalogi je imel skoraj vse slovenske knjige, ki so izšle na Kranjskem, Goriškem, Štajerskem in Koroškem od Vodnikovih časov pa do leta 1840. Med knjigami ni delal razlik, zadostovalo mu je le to, da so knjige slovenske, saj so imele knjige v slovenščini v tistem času velik vpliv na prebujajoči se rod.
Valentin Stanič in Anton Martin Slomšek sta nameravala odpreti književno podjetje in tako nameravala ustvariti pravi knjižni slovenski jezik. Nameravala sta izdati slovnico za pravi knjižni jezik, vendar do tega ni prišlo, ker sodelavci niso hoteli sodelovati. Sploh od nikoder nista dobila soglasja ali pomoči.
Katera domovina je neki,
ki dopušča tako vedenje?
(V. Stanič)
Posvetil se je tudi ustanavljanju humanitarnih ustanov. Bil je član in podpornik Monakovskega društva proti mučenju živali v Parizu. Kako je bil dejaven v tem društvu priča portret Staniča, ki je visel na steni v sobi takratnega društva v Parizu. Tako društvo proti mučenju živali je leta 1848 ustanovil v Gorici. Bilo je prvo te vrste v habsburškem imperiju. Tudi v tem društvu je izdajal slovenske in druge knjige.
Stanič je imel prirojen čut za melodiko in tečnost stiha, za kar se je zelo približal ljudstvu. V sestavu njegovih celotnih prizadevanj je pomembno obogatil ljudsko omiko in razširil ideje slovenskega preroda tudi po Goriškem in Primorskem.
Njegove najboljše pesmi so objavili šele dolga leta po njegovi smrti, če so jih sploh.
Prvi alpinist v vzhodnih Alpah
Valentin Stanič je bil največji alpinist svojega časa v Evropi Prvi je stopil prvi na Veliki Klek (Großglockner). Istega leta je bil tudi prvi tudi na Watzmannu. Leta 1808 se je povzpel na Triglav, potem na Hoher Göll, nadalje na Rathauskogel, Preber, Hochstaufen, Untersbergu, Gamskarkogel, Schafberg, Heukareck, Hohe Salve, Prestreljenik, Mangart, Krn, Kolk, Triglav...
Vsi alpski zgodovinarji Vzhodnih Alp imajo Staniča za predhodnika modernega visokega alpinizma in njegovega praktičnega uveljavljanja. Planinsko slovstvo priznava, da se doba prave visoke turistike začenja s Staničem. Bil je enako vrhunski v svojem času kot danes himalajci. Bil je največji alpinist svojega časa v Evropi. O prvih Staničevih gorskih potovanjih ne vemo veliko. Potoval je najraje sam. Izredno so ga privlačili še nedostopni vrhovi. Zanimiv je primer, ko je na Triglav je odšel iz Banjšic, šel peš naprej v Celovec, nato nazaj v Bohinj in od tod na Triglav.
Veliki Klek (3798 m) v Visokih Turah, osvojil ga je prvi Valentin Stanič.
Ko je bil Stanič na Windische Hohe ( Venetski hrib ) je odšel v dolino, kjer se je ljudstvo zabavalo s petjem in plesanjem. Okrog visoke lipe pred cerkvijo so sedeli na zvišanem prostoru godci in več kot 130 parov se je vrtelo okrog lipe v nepretrgani gneči, poskakovalo in zaplesalo, če je bilo prostora vsaj za nekaj korakov.
Številna imena okoli Velikega Kleka so še danes slovenska, le da so zapisana v nemških oblikah: Pastirica – Pasterze, Šumeči slap – zum Szlap - Wasserfall, Slapnitztal, Jawornigalpe, Windischscharte, Venediger, Wendenberg, Dollach - Dole, Sagoritz - Zagorica,... Vend, od Venet,.. Jezik stari Slovencev (Venetov), ki je v stoletjih postopoma ugašal, je zapustil svoje sledi. Po vsem tem smemo sklepati, da so naši predniki dali tudi tej mogočni gori svoje ime. Imenovali so jo Veliki Klek in je s 3798 m najvišja gora v Visokih Turah.
Stanič je kot prvi stopil na njen vrh dne ali 29. 7. 1800. - Zavedam se, da sem storil to, česar morda nikdo za menoj ne bo mogel storiti. - Uradna trditev, da je Horrasch prvi pristopil na vrh, ne da bi plezal čez Mali Klek, ni mogoča. Horrasch je prvi pristopil na vrh Malega Kleka dan preden je Stanič stopil na Visoki Klek.
Trdi se, da je bil Stanič še pred Horraschem na Kleku, ter da je tudi izvršil prvo zimsko turo na Watzmann.( Henrik Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, str. )
Ugledni tirolski gornik Ludwig Purtscheller je članku »Erschließung der Ostalpen« (Osvojitev Vzhodnih Alp, 1894) jasno zapisal: Valentin Stanič je bil prvi prvi na vrhu Velikega Kleka. - Stanič je na vrhu izmeril višino in določil njegovo lego. Raziskal je celo zrak, ki ga je prinesel z vrha.
Ko so leta 2000 na Koroškem slavili prvi vzpon na Veliki Klek, so Staniča pri tem hote ali nehote prezrli. V dnevniku Süddeutsche Zeitung (29. 9. 2000) je zatem Peter Grimm, v članku »Posse der Irrungen«, popravil pomoto in utemeljeno dokazal, da je bil na Velikem Kleku prvi Valentin Stanič.
Zavedam se, da sem storil to,
česar morda nikdo za menoj ne bo mogel storiti.
Pri vzponu na Glockner se je Stanič povzpel najvišje, kajti ni se zadovoljil s tem, da je dosegel najvišjo točko, marveč je splezal še na nekaj metrov visoki železni drog, ki je nosil križ, in si tako zaslužil vzdevek najvišjega pristopnika.
Watzmann 2714 m.
Watzmann (2714 m), naslikal Caspar David Friedrich 1824, prvi ga je osvojil Valentin Stanič
Slava prvega pristopnika na ta vrh zopet pripada Staniču že leta 1799. Kar dokazuje, da so 200 obletnico tega vzpona napravili leta 1999 in odkrili na koči Watzmannhaus spominsko ploščo Valentinu Staniču. O tem letu piše tudi življenjepis v SBL. Posneli so tudi film, ki je bil prvič predvajan septembra 1999. Nanj se je Stanič kot prvi povzpel sam.
Bil je prvi na Hochstaufenu (1771), na katerega se je povzpel trikrat s treh različnih strani. Po pravici so imeli Staniča za kralja vseh tedanjih gorjanskih pešcev.
Radi soj mladi Stanič po hribih hodili ino nar viši goličave doplezali, na katerih se Bog v svojim stvarjenji toljko veličastno kaže ino česti.
(Martin Slomšek: Drobtinice, 1848)
Upravičeno ga lahko imenujemo za glasnika slovenskega alpinizma. Slovel je za drznega hribolazca. Dostikrat se je vzpenjal ponoči. Bil je naš prvi zimski alpinist. Mnogo vrhov je prvi izmeril (z barometrom). Njegove ture so smatrali za nedosegljive. Lahko rečemo, da smo šele sto let za Staničem dosegli njegovo stopnjo. Stanič je eden najpomembnejših alpinistov vseh časov.
Med najganljivejše delovanje njegovega alpinizma sodi skrb za planinski naraščaj. Goriške dijake je rad gostil in jih jemal s seboj na izlete, celo najmlajše je učil in vadil varno hoditi po gorah. Nad Ročinjem pri Turškem križu je otroke učil plezanja. Na Triglav je odšel iz Banjšic, šel peš naprej v Celovec, nato nazaj v Bohinj in od tod na Triglav.
Leta 1838 je v Gorici ustanovil gluhonemnico. Do svoje smrti se je z vso skrbnostjo posvetil gluhonemim otrokom.
Katera izmed gor mi more kljubovati?
(Valentin Stanič)
Stanič je ustanovil tudi tri sklade: En sklad za šolanje potomcev njegovega brata Tomaža. Drugi sklad je bil denar namenjen učencem Kanala, Ročinja in Banjšic. Tretji sklad pa za šolske potrebščine. Koliko denarja je bilo v teh skladih se danes ne ve. Fašistična oblast je ves ta denar ukradla iz banke, pri kateri je imel ta sklad denar.
Poleg Aljaževega stolpa na vrhu Triglava ima Stanič najvišje umeščeno ime na Slovenskem, ki se imenuje Staničevo zavetišče.
Lublano in Kanal krasita Staničevi ulici, in Koper Staničev trg. Staničev portret je visel kot častno priznanje v prostorih Društva proti mučenju živali v Parizu. V Münchnu najdemo Stanig-Platz (Staničev trg) in v koči Watzmannhaus Staničev kotiček (Stanič-Ecke). Staničev vrh najdemo v Zeleniških špicah. Pod Triglavom se nahaja Staničeva koča. Tik pod vrhom Triglava se nahaja Staničevo zavetišče. Doprsni kip V. Staniča v Kanalu. Staničevo nagrado podeljujejo vsako leto na Bavarskem osebnostim, ki so se odlikovali s svojim delovanjem v dobro ljudi ali naravne in kulturne dediščine v gorah.
Naj omenimo, da Valentin Stanič v svojem rodnem kraju nima nobene muzejske sobe, ali kaj drugega, kar bi pričalo o tako pomembnem rojaku. Žalostno Nekateri domačini, se borijo, z občinskimi oblastmi, da bi mu namenili vsaj skromno spominsko sobo, a ni opaziti nobenega odmeva. Upajmo, da bo tudi ta članek kaj prispeval k odprtju spominske sobe.
Umrl je 29. aprila 1847. Pokopan je bil 1. maja na starem pokopališču v Gorici v južnem delu mesta. Danes je nekdanje pokopališče spominski park in za Staničev grob se ne ve več. Svoj čas je bila na njegovem grobu marmornata plošča z napisom: Valentinu Staniču...možu delavnosti... odličnemu... je postavila ta spomenik gluhonemnica, žalujoča po svojem ustanovniku in zavetniku.
Viri in literatura:
