Knjiga je zelo redka. Tistega, pri katerem so jo med drugo vojno našli, so »partizani« ne le umorili, temveč pogosto tudi zverinsko mučili. V knjigi so podana pričevanja, kaj vse so pod italijansko zasedbo med drugo vojno počeli v Lublanski pokrajini »komunisti« nad slovenskimi ljudmi, še preden je prišlo do kakega domobranstva in seveda pozneje. Vaške straže, ki so kasneje prešle v domobranstvo, so bile samo samodejen odziv proti neverjetnim zločinom komunistične partije nad Slovenci. Danes vemo, da je bila v ozadju srbska komanda v navezi s prostozidarstvom. Njih pripadnika sta bila tako komunistični Tito kot četniški Mihajlović. Nad Slovenci so začeli na tihem izvajati že poprej načrtovani genocid.

Četudi je slovenska partija izvrševala predvsem ukaze, ki so prihajali iz krogov velesrbstva in prostozidarstva, je to nikakor ne odveže krivde za takratne zločine in za genocid nad Slovenci. Izvajalci so bili pogosto kar srbski ljudje, vrinjeni na vodilna mesta med slovenskimi partizani.

Vsa leta po drugi vojni so v Sloveniji skrbno prikrivali medvojne pomore, ki jih je na ukaz velesrbske prostozidarske centrale izvajala partija oziroma njena Vos. Po več letih je postkomunistična stran sicer priznala pomor domobranskih borcev (12.000), ki so jih Angleži vrnili Titu s Koroške. Toda vse do danes niso javno povedali, da so pomor vrnjenih izvajali na ukaz Tita pripadniki JLA. Izvajanje je vodil Sima Dubaić, ki mu je srbsko prostozidarstvo tik pred vojno postavilo hotel v Šiški. Po direktivi srbske Kos morajo prtiti še danes pomore v Rogu slovenskim partizanom. Tako npr. Justin Stanovnik leta 2000 ali pa pokojni nadškof Franc Perko leta 2006 ob breznu, pri žalni slovesnosti za pomorjenimi.

V slovenskem zdomstvu po drugi vojni so na medvojno morijo sicer opozarjali, vendar so se prav tako izogibali temu, da bi navedli tudi tistega, ki je morije naročal od zunaj, to je, srbsko prostozidarsko ložo. Tega pač niso smeli, saj jim je prav ta loža financirala tednik Svobodna Slovenija (Buenos Aires). Breme zločinov so morali zaradi tega tudi oni prtiti samo slovenski partiji in partizanom.

Prav simptomatično je, da sicer tako vneta »protikomunistična« stran, ki jo danes v Sloveniji zastopa tednik Demokracija, vse doslej še ni navedla kakega imena izmed srbskih vrinjencev med partizane, kakršen je bil npr. še zlasti zloglasni Arso Jovanovič; pa prostozidarjev, kot je bil Joža Vilfan in verjetno tudi Mitja Ribičič ter drugi vodilni med partizani. Da bi jih prikrila, toliko bolj vneto tolče samo po partizanih in komunistih. Kos je nalogo za udrihanje in ponarejanje, kot je mogoče presoditi, že pred leti še posebej poverila novinarju Ivu Žajdeli. Ni pa edini.

Na začetku komentarja k tej knjigi smo postavili besedi partizani in komunisti pod narekovaj. Postavili zato, ker množice slovenskih partizanov in tudi številnih komunistov ne moremo imeti kar preprosto za zločince. Pisci knjigi »V znamenju...«, s tako pretresljivimi pričevanji, to sicer delajo, vendar v takratnih razmerah (1943).

Tudi na t.i. patizanski strani, pri ZZB NOB, skrbno zamolčujejo prisotnost srbskih pripadnikov, ki so imeli v partizanskih enotah celo vodilne in strateške položaje. Skrivajo še zlasti likvidacije zavednih borcev (več tisoč); ne omenjajo »partizanskih« zločinov. Da bi javnost varali o njihovi slovenski zavesti, so si današnji »borci« (dobičkarji) namesto šajkač (titovk) spet nadeli prvotne partizanske triglavke, itd. itd.

Njihov »vođa« Janez Stanovnik o zločinih, kot so izpričani v tej knjigi, »ne ve« ničesar. Prav tako ne ve njegova pajdašinja Spomenka Diklić. Srbska Kos jima ne dovoli vedet, zato pa ju toliko bolj vneto naganja nad škofa Rožmana... Pomor domobrancev »brez sodbe« leta 1945 oba sicer priznavata (seveda brez omembe vloge Tita in jugoarmade). Ne upata pa si zavzeti stališča do tistega, kar je izpričano prav v knjigi »V znamenju Osvobodilne Fronte«. - Po njihovih delih jih boste spoznali (Mt 17, 16).