Dr. Alojz Schwar, škof v Celovcu

V Družini tudi “kritika” zaslužnega škofa

 

Tednik Družina, ki sta mu na čelu udbovska duhovnika Janez Gril in Franci Petrič, je v letošnji 11. številki objavil “pismo” iz Celovca z naslovom Medkulturni dialog? Pisec je Jože Wakounig, ki se v članku med vsemogočim tarnanjem spravi še nad Alojza Schwarza, škofa v Celovcu, in pravi med drugim:

V soboto, 23. februarja 2008 so v Pliberku v Podjuni odprli kontaktni teden. Celovški škof Alois Schwarz je komaj prebral kako slovensko besedo. Ne za pozdrav ne za slovo ni nagovoril slovenskih vernikov in vernic v njihovem jeziku. To bi zahtevala kultura… Septembra lani je papež Benedikt XVI. počastil romarje v Marijinem Celju. Štajerski škof Egon Kapellari, do 2001 škof na Koroškem, je slovenske vernike ter vernice iz Avstrije in Slovenije pozdravil, nagovoril v njihovi besedi.

Takšno poročanje je Družini štev. 14 zavrnil Joza Habernik, Rikarja vas (Koroška). Mi se z njim strinjamo! Ne vemo sicer, kako je celovški škof v resnici nastopil v Pliberku. Vemo pa, da je odličen škof in duhovnik. Želeli bi si takega tudi v Sloveniji. V njegovem dušnpastirskem delu doslej nismo zasledili kakega zapostavljanja slovenskih koroških vernikov. V spominu pa nam je, kako je leta 2006 odprl romarsko pot sv. Eme in in romarsko pot sv. Domicijana. O tem udbovska Družina ni poročala!

Mogoče je prav to tisto, kar je zmotilo jugoslovansko stran, s katero je najbrž povezan tudi Jože Wakounig. V spominu nam je, da je sodeloval pri koroškem tedniku Slovenski vestnik, ki so ga financirali iz Jugoslavije? Če se pri tem motimo, bomo popravek radi objavili. Kar zadeva sklicevanje na škofa Kapellarija, pa imamo mi drugčne podatke. Škof Kapellari je se je na Koroškem izkazal kot šovinist.

Ali se Wakounig spomni leta 1988, ki je šlo iz Slovenije na tisoče romarjev k sv. Emi na Krko za 50. letnico njene razglasiteve za svetnico. Krko je tedaj obiskal tudi papež. Kot ponavadi, se je nemško nacionalno časopisje na Koroškem (plačanci Beograda) začelo zaletavati v slovenske romarje. Škof Kapellari je vsled tega poslal ljublanskemu nadškofu Šuštarju protestno pismo. Objavljeno je bilo v Družini in tudi Šuštarjev odgovor. Večjo nesramnost s strani nekega škofa si je težko predstavljati.

Sedaj pa neki Wakounig nevrednega Kapellarija povzdiguje v Družini in ga predstavlja kot zgled! Celovškemu škofu, ki je pošten in dostojen, mu šteje besede in ščuva nanj verne slovenske ovce. Če mu to že ni naročeno, potem bi moral biti vsaj nekoliko bolj razgledan, da mu kot zgled ne bi postavljal proslulega Kapellarija. Tudi to bi zahtevala kultura, kultura poštenja...