Karel Destovnik – Kajuh 1922 - 1944
Kdo je nanj streljal? Ja, Slovenec! Kdo pa drug?
Usoda pesnika Kajuha
Kdo naj bi koga opetnajstil?
V dnevniku Slovenske novice (priloga od sobote 15. marca 2008) je Ivan Sivec, ugleden slovenski pisatelj, objavil celostranski članek o tem, kako je padel pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Na začetku članka je v poudarjenem tisku navedeno naslednje:
Skoraj vsako leto se ob obletnici Kajuhove smrti med pohodniki po njegovih poteh pa tudi v širšem slovenskem prostoru razplamti polemika o tem, kako je Karel padel oziroma ali ga je res pokosila krogla iz puške Slovenca. Poleg tega pa literarna zgodovina še vedno napačno uči, da je padel 22. februarja pri Belih vodah.
Starejši se še spominjajo, da se je zaupno med ljudmi vsa leta po drugi vojni približno tako govorilo. Vendar ne, da je Kajuha “pokosila krogla iz puške Slovenca”, kot navaja člankar. Govorilo se je, da so ga ustrelili „oni“. To je, partizani, komunisti, vosovci… Ivan Sivec, ki tukaj izrecno navede “puško Slovenca”, bralce namerno zavaja in ponižuje. Slovenec je namreč vsak od nas. Tako visi v ozadju njegove navedbe danes že do kraja prežvečeni rek: Sami smo krivi!… Takšno govorico so vsa povojna leta širili zaupniki Ozne, danes Kos.
Že sredi 80. let, ko je tisk v južnih republikah, zlasti v Srbiji, začel napadati Slovenijo, se je v ljubljanskem Delu oglasil udbovec in zatrjeval: Sami smo krivi, zakaj jih pa ne informiramo! Zato naj bi v Sloveniji začeli izdajati srbohrvaški tednik (pri njem bi nekateri udbovci dobili dobre službe!). Vzdušje “krivde” Slovencev je bilo že od nekdaj v zraku, in “puška Slovenca”, ki jo sedaj navaja Ivan Sivec, je samo njegov bolj ali manj zapozneli odmev.
Kje je Kajuh zares padel?
Člankar nas najprej pouči, da je pesnik Kajuh padel v resnici na Žlebnikovi domačiji v Št.Vidu pri Zavodnju. Ta domačija se nahaja na severni strani gore Slanica (967 m), medtem ko so Bele vode na južni. Člankar pritegne za svoje navedbe tudi pričevalce. Navaja pričevanje pisatelja in borca Matevža Haceta, ki se je dan pred smrtjo s Kajuhom pogovarjal. Pri tem pravi Hace:.. A drugega dne Karel Destovnik Kajuh ni dočakal. Ustrelil ga je nemški puškomitraljezec. Padel je pod streli patrulje, še preden so Nemci začeli stiskati obroč…
Sledijo še druga pričevanja, ki jih je zbral in “znanstveno” obdelal dr. Emil Cesar. Pri tem je še rečeno, da sta borca 14. divizije pokopala padlega pesnika v meter globok jamo, ki sta jo na Žlebnikovi domačiji izkopala kar v vrtno gredo.
Kmetija pri Žlebniku danes
Kdo naj bi Kajuha?
Štab 14. divizije, v kateri je deloval pesnik Kajuh, se je nastanil na kmetiji pri Banku, del kulturniške skupine – tako Matevž Hace – pa pri kmetu Žlebniku. - Ivan Sivec je v svojem članku največ pozornosti posvetil “pričevanju”, ki ga je podal Gvido Urlep, predsednik krajevno borčevske organizacije. Ta mu je poročal naslednje.
Zakaj je Kajuh odšel od Banka, ne ve nihče. Prii Žlebniku je bil še en ranjen partizan. Nemci so prišli do domačije iz gozda navzdol, med njimi je bil tudi stražmojster s policijske postaje v Črni. Pisal se je Černe. Tisti trenutek je zaslišal v hiši glasno govorjenje, pravzaprav vpitje »Jesusmarija, kaj bo pa zdaj? Zunaj so Nemci, zdaj nas bodo vse pobili!« Žensko vptje je Černeta tako vznemirilo, da je odšel na zadnja vrata domačije, ki so vodila iz kuhinje naravnost ven. Ko je prišel do njih, je Kajuh prišel po stopnicah navzdol v spodnje prostore in poskušal skozi zadnja vrata skočiti ven. Tam pa ga je Černe pokosil z rafalom. … Značilna je že na začetku te pripovedi navedba: Zakaj je Kajuh odšel od Banka?… In vprašanje: Zakaj naj bi žensko vpitje tako vznemirilo Černeta, da je odšel k »zadnjim vratom«? Gvido Urlep nadaljuje:
Prav zato, ker je Kajuha pokosil Slovenec, so se pred leti razpasle govorice, da so ga ustrelili partizani sami. In to samo zato, ker je imel brata v nemški vojski, kar tudi drži. V resnici ga je ubil Slovenec, vendar v nemški uniformi. Takoj zatem, ko ga je Černe ustrelil, ga je udaril s kopitom strojnice (ki mu je sicer zatajila), vendar se je Černe po drugem ali trejtem udarcu izmaknil in potem pobil še dva partizana… Dobro preberite! Najprej ga je ustrelil, potem še udaril s kopitom, ker mu je strojnica zatajila. Potem je pobil, ne ustrelil, še dva partizana! Torej, samo s kopitom strojnice in to kar dva? Protislovje je več kot očitno!
Kot vir za svoje navedbe navaja Gvido Urlep domačina Povšeta, ker je bila prav tedaj pri Žlebniku mama njegove žene. Na krilatico “prav tedaj” naletimo v mnogih udbovskih konstruktih! Toda ta “mama” je očitno videla še več. Vsled tega Gvido Urlep, potem ko navede, da so prišli partizani, ki so pregnali Nemce in so ti imeli pet mrtvih, pove še naslednje:
Černe je z drugimi Nemci vred zbežal v hrib in se ves upehan ustavil sredi poti ter jih prosil, naj ga nesejo ali mu vsaj pomagajo, da se bo rešil. Prva skupina Nemcev se ga ni usmilila, druga pa se ga vendarle je. Privlekla ga je navzgor do Slemena, navzdol proti dolini Černe pa je že hodil sam…Spet smo pri montaži! Odkod naj bi bil Černe tako oslabel, da ni mogel naprej? Potemtakem je bil on sam deležen udarcev s kopitom strojnice!
Zakaj naj bi ga “prva” skupina Nemcev pustila? Ali ni bil tudi sam v njej? Zakaj naj bi mu pomagala šele druga, ki ji očitno ni pripadal? Iz povedanega izhaja, da je šel Černe sam na kmetijo Žlebnik. In če, potem je imel prav določeno nalogo: Vedel je, da je tam pesnik Kajuh in naročeno mu je bilo, naj ga ustreli?
Na tem mestu se spet soočimo s sodelovanjem srbskih in nekaterih slovenskih komandantov med partizani z Nemci. Podobno temu, kar smo ugotovili o sodelovanju z Italijani. Vse to pride do izraza tudi pri ustrelitvi Kajuha. Pisci in pripovedovalci imajo očitno še posebej naročeno, naj poudarijo, kako ga je “ustrelil Slovenec”. S tem se seveda izdajo!
Pesnik Kajuh v 14. diviziji.
“Slovenec” Franc Černe
Iz članka “Šaleški upornik”, ki ga je v glasilu območnega združenja ZZB NOV Velenje objavil dr. Milan Ževart, povzame Ivan Sivec še druge podatke. V tem članku je objavljeno tudi poročilo stražmojstra Franca Černeta, po rodu Slovenca, ki je prej služboval na Gorenjskem in je za svoje priznanje prejel pohvalo akcijskega oddelka v Pliberku.
Dne 22. februarja 1944 je stotnik Neuner ukazal, da mora 18 orožnikov s skupino vojakov zasesti oporišče jugozahodno od kote1080 v smeri Topolščice. Z dvema vojakoma sem bil na čelu. Okoli 18. ure smo prišli k domačiji (ime neznano). Nekemu vojaku sem rekel, da bom vstopil pri zadnjih vratih, on pa naj vstopi spredaj… Skočil sem malo proti levi, da se prepričam, ali je tam banditska straža. Ker nisem mogel ničesar opaziti, sem stopil k vratom. V tistem trenutku se je pojavil pred menoj z lahko strojnico oborožen bandit, in to tako, da mi je ustje cevi sunil v prsi. Sprožil je, a strojnica ni delovala. Z levo roko sem zagrabl za cev in jo sunil v levo, hkrati pa sem s svojo brzostrelko sunil bandita v trebuh, nato je sključen zbežal. V tem trenutku je smeje prišel drugi bandit, prav tako oborožen z lahko strojnico, ki sem ga takoj pokončal, in takoj še tretji bandit, tudi z lahko strojnico oborožen, ki sem ga prav tako pokončal. Nato sem skočil v kuhinjo, kjer je bil pri peči četrti bandit s svojo lahko strojnico, ki sem ga prav tako pokončal. Iz veže so name streljali s pištolo, na kar sem odgovoril. Banditi so se razpršili in ter sekunde sem izkoristil ter se pognal nazaj na prosto…
Poročilo Černeta je kar precej drugačno od prejšnih. Bodimo pozorni: Prvi bandit je “sključen zbežal” (to bi bil vendar Kajuh). Manjka tudi navedba, kako so avtorji člankov prišli do tega poročila, tako da bi ga bilo mogoče preveriti.
Da je članek Ivana Sivca v Slovenskih novicah očitna montaža, česar se lahko niti sam ne zaveda, bi najprej sklepali po nevsklajeni vsebini. - Černe naj bi pokosil kar tri bandite (partizane) in zadnji od teh naj bi ga čakal kar v kuhinji pri peči (njegovo poročilo). In dalje: Černe pokosi Kajuha z rafalom (Gvido Urlep). In zatem isti: Černe ga je udaril s kopitom strojnice (ki mu je sicer zatajila), vendar se je Černe po drugem ali tretjem udarcu…
Vloge se menjavajo, ustreljeni Kajuh (ki je prvi “bandit”) udari Černeta in ta ustreljenega Kajuha? Ta bandit “sključen zbeži”. Ja, kje pa je potem padel oziroma so ga ustrelili?
V Černetovem poročilu ali “poročilu” stoji, da je pri Žlebniku on sam pokosil kar tri partizane, potem ko je prvi sključen zbežal. Iz pripovedi oseb v članku Ivana Sivca pa izhaja, nadalje, da je bil tako izmučen, da ga šele druga skupina Nemcev (prva ga ne mara) privleče do Slemena. Od udarcev s kopitom, ki naj bi jih dobil od ustreljenega ali pobeglega Kajuha?…
Toda zakaj Nemci, kot je razvidno iz pripovedi in zapisov, sploh niso šli na kmetijo Bank, kjer je bil štab 14. divizije? Šli so naravnost k Žlebniku, kamor je bil prej prišel Kajuh. Da znova navedemo: Zakaj je ta odšel od Banka, ne ve nihče (Gvido Urlep). Spet smo pri problemu sodelovanja med Nemci in vrinjenci med partizane, kot je bilo tudi drugod. In ti niso bili samo srbski.
Kdo pri tem laže in ponareja? Če je Černe res ustrelil Kajuha, potem je moral biti seznanjen s krajem, kje ga je lahko našel. Ob koncu nam Ivan Sivec še posebej zabije: Ustrelila ga je res slovenska roka, a v nemški uniformi. Dvomimo, da je takšna navedba samo naključje. Zakaj v članku se kar naprej ponavlja. Vsi jo hočejo za vsako ceno vtepsti bralcem v glavo.
Glede na to, da so bili likvidirani številni zavedni slovenski partizani, je upravičena domneva, da je isto doletelo tudi Kajuha. Da mu je bila v sodelovanju z Nemci pripravljena zaseda! O njegovi smrti je sedaj, po več kot 60. letih, objavljen članek, ki naj bi stvari postavil na “pravo” mesto.
Prepozno, da bi normalen Slovenec lahko verjel. Zakaj niso stražmojstra Černeta javno omenjali že prej? Zakaj se ne lotijo “pojasnjevanja” likvidacij še drugih uglednih partizanov, o katerih se vsa leta po drugi vojni prav tako govori: likvidacije komandanta Staneta, pa Janka Premrla, Ferda Kravanje, Jožeta Srebrniča…
S takimi članki, kot ga je objavil Ivan Sivec, lahko prepričajo samo naivne. Naj verjame, kdor more! Na vsak način je čas, ko je Udba dajala slovenskim ovcam takšne zgodbe v prežvekovanje, že vsaj nekaj let mimo.
