Ubiti spomin

Ob 60-letnici nasilne smrti

Umorjen je bil v Davči, po Sv. Treh kraljih, 7. januarja 1946. Ko sta se s sobratom, župnikom Francom Krašno, vračala proti Železnikom, da bi se z avtobusom odpeljala v Ljubljano, sta ju na proti prestregla dva terenca, odvedla na postojanko KNOJa na stari meji, kjer so ju knojevci ustrelili. To in nič več navajajo tisti redki, ki kaj zapišejo o njegovem življenju, delu in smrti, ne da bi si upali vprašati, zakaj je bil sploh umorjen? Nikakršnega razloga ni bilo za to, saj ni pripadal ne beli gardi ne kakšni drugi organizaciji, ki bi kakorkoli nasprotovala partizanom in jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Bil je samo in predvsem zaveden duhovnik, pesnik, pisatelj, narodni buditelj...

Filip Terčelj je bil rojen 1892 v Grivčah nad Šturjami, danes Ajdovščina. Takrat so Šturje spadale še pod Kranjsko, zato je hodil na klasično gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano. Zatem je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil leta 1917 posvečen. Najprej je pastiroval v Škofji Loki, vendar so mu predstoljniki svetovali še nadaljni študij. Dopolnjeval ga je v Nemčiji. Po vojni se je vrnil domov na Goriško, ki je bila medtem priključena k Italiji. Italijanski režim je bil že zastavil načrt postopnega poitalijančenja Slovencev.

Kot duhovnik in dober organizator je Filip Terčelj zastavil vse svoje moči za narodno in cerkveno prosveto primorskih ljudi. Bil je tajnik Prosvetne zveze v Gorici, ki je združevala 162 prosvetnih društev na Goriškem. Zanje je izdajal mesečnik Naš čolnič (1922 – 1929)... Pisal je spise, pesmi, besedila za skladbe, ki jih je večinoma uglasbil njegov sobrat, skladatelj Vinko Vodopivec (zbirke Božji spevi 1929, Gospodov dan 1930, Svete pesmice 1932, Zdrava Marija 1933). Objavi tudi nekaj knjig kot Socialna čitanka 1926, ki je razprava o narodu in Cerkvi... Pretresljiva je njegova knjiga Mati uči otroka moliti 1930, z razlago verskih resnic, pripravo na sprejem svetih zakramentov in najbolj pomembne molitve...

Rodna Vipavska in njena lepa krajina sta v Filipu Terčelju vzbudili ljubezen do domačih ljudi in zanos pri delu za njihov duhovni blagor.

Vse njegovo požrtvovalno in naporno delo je bilo usmerjeno v to, da bi med slovenskim ljudstvom na Primorskem ohranjal slovensko besedo in vero. Kjerkoli se je pojavil, da je s kakim govorom in pridigo pomagal v dušnem pastirstvu, so bile cerkve nabito polne. Starejši so vedeli povedati, da je bilo med njegovim govorom v cerkvi tako tiho, da bi se lahko slišal let muhe. Ljudje so naravnost pili njegovo besedo. Bila je beseda tolažbe v takratnih težkih časih, obenem pa tudi spodbuda in upanje na boljšo prihodnost.

Fašistični režim ga je zaradi tega nenehno zasledoval in pregnjal. Bil je zaprt, potem izpuščen, leta 1932 so ga konfinirali v Campobasso (Molise). Po prizadevanju goriških cerkvenih krogov je bil po enem letu izpuščen. Vendar pa režim ni dovolil, da bi bil nameščen v kakem slovenskem delu goriške nadškofije. V italijanskem delu pa ni hotel službovati. Vsa njegova duša je hrepenela po tem, da bi pomagal slovenskim ljudem v njihovi duhovni in tvarni stiski. Tako je po konfinaciji bival doma, v Grivčah nad Šturjami. Večkrat se je moral skrivati, ker so ga prihajali iskat. Leta 1934 so ga zaradi neke njegove pridige nameravali spet zapreti. S težkim srcem se je moral umakniti v Ljubljano.

Tukaj je dobil mesto kot hišni duhovnik v umobolnici. Pisal je tudi razprave, študije, nastopal na shodih, opozarjal na težko stanje primorskih rojakov... Prestal je italijansko in nemško okupacijo med drugo vojno. Toda leta 1945, ko so partizani Slovenijo, ga je Udba zaprla. V zaporu je bil od julija do septembra. Rekli so mu, da zaradi ovadbe, ki da je prišla »s Primorske«. Šlo je seveda za laž, s katero naj bi ga, ko so mu navajali njegovo Primorsko, duševno še posebej prizadeli. In so ga res, saj je bil bil zaradi tega, kar so mu naredili »bratje Slovenci«, čustveno in telesno strt. Pravega ozadja z Ozno, Udbo, ni poznal, in tudi če bi ga, bi si tega ne znal predstavljati.

Ko so ga izpustili, je bilo njegovo stanovanje zaseženo. Ni imel kam iti. Gostoval je pri duhovnikih in jim pomagal v dušnem pastirstvu. Kot omenjeno, je za božični čas 1945 je pomagal župniku Francu Krašni v Sorici, kjer so knojevci potem oba ustrelili. Umor Filipa Terčelja je bil nedvomno načrtovan.

Njegovi znanci v Ljubljani so še po vojni vedeli povedati, da se je hotel na vsak način vrniti na Primorsko. Vendar je bila dežela po končani vojni zasedena po jugoslovanski armadi. Za vrnitev je bilo potrebno posebno dovoljenje, ki pa ga ni dobil. Vendar pa bi se prej ali slej vrnil. Tam je bilo njegovo mesto, tam je hotel nadaljevati svoje nekdanje cerkveno in prosvetno delo. Toda jugoslovanski režim je imel povsem druge namene - ateizacijo Primorske. Temu načrtu pa bi bil Filip Terčelj, odličen in sposoben duhovnik, ki ga je vse poznalo in spoštovalo, ena izmed glavnih ovir.

Jugoslovanski komunistični režim je njegovo delo in priljubljenost pri ljudeh poznal še predobro. Dejstvo, da so ga umorili prav jugoslovanski knojevci, daje misliti na to, da je bil zelo verjetno na seznamu tistih, ki jih je tajna služba jugoslovanske armade določila za likvidacijo.

Grob Filipa Terčelja v Davči pri Železnikih, širši javnosti neznan.

Damnatio memoriae

(ubiti spomin)

Da je bil Filip Terčelj na tem seznamu, bi lahko sklepali iz dejstva, da njegovo življenje in delo kot tudi tragična smrt vse do danes niso bili predstavljena primorski in slovenski javnosti. Kolikor vemo, ni o njemu, tudi po koncu Jugoslavije, poročal kak katoliški list, bodisi Družina kot Ognjišče. Ali zato, ker sta ta lista notorično pod nadzorstvom KOSa, tajne službe nekdanje jugoarmade? To bi bilo lahko prvo znamenje, da so v javnosti namerno zatirali njegov spomin. In drugo znamenje?

O Filipu Terčelju je pisatelj Alojz Rebula izdal pred kakim letom knjigo, ki naj bi bila roman. Knjiga nosi lepoumniški naslov »Nokturno za Primorsko« (Mohorjeva, Celje 2004). V njej je lik Filipa Terčelja prikazan tako ohlapno in plehko, da je tisti, ki se je bil vsaj nekoliko poglobil v osebnost in v življenje tega enkratnega duhovnika, lahko samo razočaran. Postavlja se zaradi tega vprašanje, ali je takšna predstavitev tega zglednega duhovnika samo naključje, ali pa gre za nekaj namernega. Alojz Rebula je bil namreč zaupnik nekdanjega jugoslovanskega režima. Spomnimo se samo, kako je v Trstu dolga leta smešil in poniževal Franca Jezo, ker je bil ta za samostojno slovensko državo! V zameno so v jugoslovanski Sloveniji izdajali Rebuli knjige in ga s tem naredili pisatelja.

Kakšen je Rebulov »nokturno«? Paberkovanje vseh mogočih dogodkov iz časa med obema vojnama. Avtor jih prisiljeno postavlja v zvezo s Filipom Terčeljem, ki je glavna osebnost »romana« in nosi ime Florjan Burnik (prispodoba na burjo?). Pripoved poteka v večerniškem slogu, kar je preračunano na preproste bralce. Slednji, tudi če so o Terčelju od svojih in starih staršev kaj slišali, iz knjige nikakor ne morejo prepoznati da gre za nepravo podobo Tečelja, ki ga pooseblja Florijan Burnik. Kot se zdi, je takšen prikaz Terčelja preračunan na nek splošen vtis, ki naj bi ostal za poznejše čase. Resnična vloga, ki jo je Filip Terčelj imel na Primorskem v času fašizma, pa je s tem zabrisana.

Pisatelj Rebula v svojem prikazu Terčeljeve figure ni bil sposoben, ali pa mu tega niso dovolili, poglobiti se v osebnost tega duhovnika, v njegovo dušnopastirsko delo in narodno poslanstvo. Ni bil sposoben dojeti njegovega notranjega doživljanja, poetičnega razpoloženja, njegovega videnja nebeške glorije... To je bila Terčeljeva duhovna sila, ki je izhajala iz njegovega navdiha in vztrajne molitve. Terčelj je svoje videnje nenehno posredoval primorskim ljudem, zato da tudi v času najhušega terorja pod fašizmom ne bi klonili. Alojz Rebula, ki je sicer krščanski pisatelj, v svojem zgolj razumarskem pristopu vsega tega ne more dojeti.

Namesto da bi postavil svojo pripoved na čimbolj stvarno podlago, vpleta v zgodbo o »Florijanu Burniku« dokaj banalne prizore, ki so lahko samo plod njegove ignorance. Očitno je, da niti ni imel namena preštudirai Terčeljeve osebnosti in življenja ter ga predstaviti javnosti, četudi v »romanu«, v čim bolj verni podobi. Kdor si ob branju te knjige predstavlja neke vrste »roman o Prešernu« (Terčelju), ki ga je napisal »veliki« Rebula, je lahko samo razočaran. Vendar si s tem ne bo upal na dan, saj bi ga mreža udbovskih zaupnikov takoj poučila, da se na literaturo »sploh ne razume«...

Da bi imela knjiga vsaj nekaj značilnosti romana, vnese Rebula vanjo povsem prisiljeno tudi erotično prvino: V Terčelja naj bi se zaljubila neka italijanska učiteljica. Pošlje ga nadalje - kar na motorju - k stigmatičarki Tereziji Neumann v Konnersreuth na Bavarsko. Prizor je pobral iz novic v predvojnem katoliškem tisku. Zato, da bi imela zgodba tudi nekaj ideološkega (ocvirek za brezverce), pritakne še dvom, ki naj bi »Burnika« razjedal, in sicer: Ali naj dela za vero ali za narod? - Kot da bi šlo pri tem za kako protislovje!

S tem, da pošlje Burnika - Terčelja »na motorju« k znani stigmatičarki na Bavarsko, ga pred širšo javnostjo dejansko smeši. Zakaj velik del katoliških in krščanskih ljudi – da potem ne govorimo o nevernih - ne verjame v stigme in v čudeže, česar v smislu cerkvenega nauka niti niso dolžni. Tako vsi ti ljudje glede na svoje predstave dobijo vtis, kot da bi bil duhovnik Terčelj naiven, kot kaka tercjalka.

Zdi se, da razvpit krščanski pisatelj kot je Alojz Rebula, tokrat ni imel nekega vzornika, npr. kakega Maritaina, od katerega bi lahko presnel nekaj prizorov in jih prenesel na Terčelja. Lik slednjega je namreč povsem drugačen. Kot omenjeno, se v njegovo življenje in delo, in predvsem v njegovo poslanstvo, ni znal vživeti. Da bi svoje besedilo napravil užitno tudi za polizobraženstvo, ga popopra še s kakim italijanskim, nemškim in celo francoskim stavkom. Podobno triku (kompleksu) o »mednarodnem« obzorju, kot ga npr. za svoje gledalce rada uporablja Rtv Ljubljana. Vtis imamo, da hoče Rebula s takšno infantilno potezo povzdigniti predvsem samega sebe in sicer, kako je on, za razliko od vsakdanjih slovenskih ljudi, vpeljan v tuje jezike in s tem vzvišen nad njimi.

Še enkrat! Ne vemo, ali je pisanju tega »nokturna« botrovala nekdanja Ozna oz. Udba (danes Kos). Rebulova knjiga na vsak način spodkopava ugled Filipa Terčelja, enega najbolj sijajnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki je bil pol stoletja zamolčan in je to v bistvu še danes. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je skupina duhovnikov za 60-letnico njegove smrti imela v Šturjah, njegovi rojstni fari, v njegov spomin somaševanje. O tem je tednik Družina sicer poročal, toda na kratko, zgolj z nekaj plehkimi stavki.

Križani in njegovo mistično sporočilo, tudi za moderni čas (Salvador Dalí: Kristus, 1951)

Nagrada za »roman«

Zadeva z »romanom« pa je dejansko še mnogo bolj tragična. Alojz Rebula je zanj prejel nagrado Kresnik 2005, ki jo podeljuje Mohorjev družba v Celju in sicer za dela v večerniškem slogu, ki naj bi imela krščansko vsebino. Res je, da danes piscev večerniških knjig primanjkuje. Zaradi tega so nagrado, kot kaže, nekomu pač morali podeliti, zato da bi k pisanju spodbudili še koga. Vendar pa bi lahko, če primernih del ni bilo, nagrade ne podelili. S tem bi vsaj ohranili dostojanstvo mohorjanskega izročila. Sicer Mohorjeva v Celju nima statusa cerkvene in Slomškove ustanove, kar je bila nekdanja celovška. Ta je bila v Celovcu obnovljena po drugi svetovni vojni. Mohorjeva v Celju je kot založba sicer ostala, toda prišla je pod nadzorstvo jugoslovanskega režima oziroma njegove Udbe. To je v samostojni Sloveniji, četudi z navidezno svobodo, očitno še danes.

Podelitev nagrade Kresnik za omenjeno delo, ki glede na to, da je lik uglednega duhovnika v njem neprimerno prikazan, nikakor bila ni upravičena, je kot kaže tretje znamenje o tem, da je bil s to knjigo namerno ponižan spomin na osebnost Filipa Terčelja. Pride pa sedaj še četrto!

Kot da omenjena nagrada, še ne bi bila dovolj, prejme pisatelj Alojz Rebula za svoje delo še Odlikovanje sv. Jožefa, ki ga podeljuje koperska škofija. Odlikovanje mu je izročil koperski škof msgr. Metod Pirih. Pomislimo pri tem, kako je pred volitvami leta 2004 prav ta škof imel posebno mašo za koperskega župana Popovića in da so, zato da bi Popoviću privabili tudi nekaj vernih glasov, pokazali mašo tudi na Tv Ljubljana! Takšen nenavaden dogodek si lahko razložimo le s tem, da je moral takrat škof Pirih ravnati po udbovskem navodilu. Ali je tako ravnal tudi sedaj, ob podelitvi Odlikovanja sv. Jožefa za knjigo, v kateri je, četudi pod drugim imenom, na neprimeren način prikazan eden najbolj zaslužnih primorskih duhovnikov, ki je bil žrtev jugoslovanskega režima? Sodimo lahko, da je bilo ime sv. Jožefa, ki naj bi vernim jamčilo za verodostojnost tega »romana«, s tem odlikovanjem zlorabljeno. Toliko v premislek!

Sveta daritev, sveta maša, neusahljiv vir navdiha in ustvarjalnih moči (Salvador Dalí: Zadnja večerja, 1955)

Ostaja duhovno sporočilo

Za nami je praznik Vseh svetih. Ponekod smo v naših cerkvah spet slišali eno izmed mističnih Terčeljevih pesmi, ki jo je zložil za ta praznik in jo je uglasbil Vinko Vodopivec. Slišimo jo pri ljudskem petju med mašo, pojejo jo cerkveni zbori. Zapojejo jo pevci ob pogrebni slovesnosti, v spomin pokojnemu in v tolažbo svojcem: O srečni dom nad zvezdami... Komaj kdo še ve, da je pesem zložil Filip Terčelj, ta zgledni duhovnik in pesnik. V njej sporoča svoje primorskim in slovenskim ljudem svoje mistično videnje in pravi, med drugim: Obrisal Bog je njih solze, nič več bolstei ne trpe, minil je jok, minila smrt, veselja raj jim je odprt...Njegovo stihi odražajo duhovno sporočilo, ki temelji na Svetem pismu. Z njimi ni imel namena ustvarjati visoke poezije, temveč poživiti med svojimi rojaki verno doživetje, v čemer je tudi uspel.

Za Božič, Novo leto, za Post, Veliko noč, za Marijin mesec maj, pa za Sveto Rešnje Telo, za Jezusa, za Boga je zložil pesmi, ki so bile uglasbene in so jih z vsem žarom prepevali po naših cerkvah. Njihovo sporočilo še vedno osrečuje slovenske ljudi, še posebej ob nedeljah in praznikih. Kdor prisostvuje mašam, ki jih spremljajo njegove pesmi, zares dobi občutek, da so se angelski zbori za trenutek preselili na zemljo. Kot da bi se dvignil zastor in bi se nam razodel »srečni dom nad zvezdami«... kakor ga je sam doživljal in nam ga predočal.

Takšna je bila glorija, ki jo je svojemu ljudstvu sporočal Filip Terčelj, ta sijajni, prosvetljeni in nepozabni duhovnik, verski in narodni buditelj. Njegovo sporočilo je preko cerkva prodrlo v vse primorske kraje in v času fašističnega in zatem, v času komunističnega terorja, bodrilo naše ljudi v veri in v upanju na prihodnost. Zelo verjetno je, da je bilo prav to vzrok, da je postal žrtev brezverskega jugoslovanskega režima. In verjetno je tudi, da hočejo danes stare jugoslovanske strukture potlačiti njegov spomin v dokončno pozabo. V omenjeni knjigi je bil namreč izmaličen njegov duhovniški lik, ki bi bil vernemu občestvu lahko za zgled. Poziv vernim: »Molimo za nove poklice!« izgubi ob takšnem in ob podobnih primerih svoj pravi pomen.

Ime Filipa Terčelja je navedeno v knjižici številnih pričevalcev, ki so bili v Sloveniji pomorjeni zaradi vere, nedvomno pa tudi zaradi zvestobe svojemu narodu. Knjižica bila izdana ob žalni slovesnosti v njihov spomin v Kočevskem Rogu leta 2000. Med 217 imeni pomorjenih je FilipTerčelj naveden na 198. mestu. Magistrsko nalogo o njem je napisal Silvester Fabijan (Življenje in delo Filipa Terčelja. Duhovno – liturgična vrednost Terčeljevih pesmi, Ljubljana 1989). Bolj natančen življenjepis prinaša Primor. biogr. leksikon (Gorica 1989). - Primerno bi bilo, da bi se mnogi, ki se znajdejo kakorkoli v stiski, v svoji molitvi obračali nanj za priprošnjo. Potrebno pa bi bilo misliti tudi na postavitev doprsnega kipa pred njegovo rojstno hišo v Grivčah.