Veliki trg (stara Piazza Grande) v Trstu, z občinsko palačo. Na njenem turnu še vedno bijeta ure bronasta moža Mihec in Jakec. Slovenci, zlasti Primorci, smo bili nekoč na to mesto zelo navezani. Toda danes imamo paranoičnega šovinizma tržaške italijanske klike dovolj. Sedaj bi pa ista klika hotela pod krinko “sodelovanja”, v navezi s srbskim podzemljem, razširiti skupaj s starmi šovinizmom svoj prostor na bližnje ozemlje Slovenije.
»Sodelovanje« v vzdušju bolestnega italijanstva
Trst v ponovnem osvajanju
Na vrsti sta najprej Koper in Sežana.
Končni cilj: Trst kot prestolnica »Jadranske regije« (Furlanija, Primorska, Istra...)
Framasoni in srbsko podzemlje - strateška naveza v cilju uničenja Slovencev
Ah, samo še 6 km, in zveza Trst – Koper po železnici bi bila vzpostavljena!? Vprašanje kot takšno pa ni v teh nekaj kilometrih, temveč drugod. Trst se hoče polastiti konkurenčnega Kopra, kot je pred kakim mesecem kar naravnost zapisal dunajski dnevnik Die Presse, in ga v njegovem razvoju seveda blokirati. Pri tem se tržaška stran navezuje na srbsko podzemlje v Sloveniji, ki je pred kakim letom prineslo v Kopru na površje srbskega župana Borisa Popovića. V tem primeru ni mogoče odmisliti financiranja Banke Koper, potem ko je prešla v last framasonske banke Istituto Bancario S. Paolo iz Turina.
Predvideni tretji mol, ki je nujen za nadaljni razvoj pristanišča Koper. Njegovo izgradnjo skuša srbski župan Popović na vse načine preprečiti.
In glej »čudo«, prav župan Popović vztrajno zagovarja železnico Trst – Koper, ki naj bi bila zgrajena še pred železnico Koper – Divača. Še več, isti župan nastopa tudi proti gradnji tretjega mola v koperskem pristanišču, ki je za njegov nadaljni razvoj nujen. Navodila srbskemu podzemlju od italijanske strani, ki ciljajo na blokado Kopra, so torej več kot očitna. Srbsko podzemlje pa jih očitno izvaja preko mreže svojih zaupnikov v Sloveniji
Taktika Trsta v zvezi z blokado Kopra obstaja dejansko že nekaj let. Iznesli so jo že pred časom pod zvijačnim naslovom »sodelovanja« severno-jadranskih pristanišč nasproti konkurenci onih v severni Evropi in pri tem omenjali, zato da bi zabrisali svoj pravi namen, še Reko in Benetke. Slovenski javnosti jo je iznašal še zlasti Primorski dnevnik v Trstu. Le-tega obilno financirajo iz Lublane. Toda ne zato, da bi pisal za slovenske cilje, temveč zato, da bi naivne slovenske ljudi zavajal. Tudi v tem primeru, ki mu je dnevnik posvečal vso pozornost, se je pod »sodelovanjem« skrivala čisto navadna italijansko srbska naveza, s katero naj bi na tihem spodnesli Trstu konkurenčni Koper.
Pristanišče Trst, iz katerega se je leta 2004 umaknila družba Luka Koper. V Trstu so tedaj, ker so ravno slavili 50 let vrnitve Italije (1954), izjavili, da je bil ta umik največje »darilo«, ki ga je Trst prejel za to obletnico.
Nekdanji direktor koperskega pristanišča Bruno Korelič, ki na takem mestu ni mogel biti kaj drugega kot zaupnik srbskega podzemlja, je moral pred leti z družbo Luka Koper vstopiti v družbo tržaškega pristanišča, vendar le z 49 %, tako da koprsko lastništvo v njem ni prevladovalo. Po več letih nenehnih šikan se je morala Luka Koper leta 2004 iz tržaškega pristanišča umakniti. Kot so se pred njo že druge tuje družbe!
Toda v tem primeru smo bili priča, kakšno je še danes dejansko vzdušje v Trstu. Tukaj so namreč prav tega leta proslavljali 50-letnico povratka Italije v mesto (1954). Iz tržaških desnih krogov je tokrat prišla izjava, da je bil umik slovenske družbe Luka Koper iz tržaškega pristanišča največje »darilo«, ki ga je Trst prejel za omenjeno obletnico! Pričakovali bi, da se bodo zaradi takšne žalitve zganila s protesti tudi javna občila v Sloveniji. Vendar so ta tržaško izzivanje povsem igrnorirala. Srbski gospodar jim o svojem šovinističnem italijanskem zavezniku očitno ni dovolil nikakršnega komentarja.
Boris Popović, srbski župan v Kopru, in Davorin Terčon, župan v Sežani in poslanec prosrbske LDS, pobudnika »sodelovnja« z italijanskim Trstom. Prikriti cilj tega je ponovno italijansko osvajanje slovenskega ozemlja, zakrinkano z gospodarskim sodelovanjem.
Srbsko podzemlje, s katerim italijanska stran sodeluje pri svojem novem pohodu nad Slovence, deluje pod okriljem stranke LDS. Če to vemo, nas ne preseneti več, da se je v »sodelovanje« s Trstom vključila sedaj tudi občina Sežana. In sicer, takoj potem ko je bil na zadnjih volitvah izvoljen za župana v tej občini Davorin Terčon, sicer poslanec LDS. V Trstu so takoj iznesli načrt, da bi oživili staro železnico, ki je povezovala nekdanji tržaški Kolodvor sv. Andreja s Krasom. Tokrat naj bi ga z načrtovanim velikim logističnim centrom (70 ha) v Sežani, katerega bo Luka Koper zgradila ob Orleški cesti. (Kako stare stvari lahko še prav pridejo!)
Italijanski Trst je znova »na pohodu«
Pred sabo imamo prav očitno ponovne poskuse, s katerimi bi radi tržaški krogi rešili svoje mesto pred bodočim kaosom. Mesto, ki se nahaja v žaklju, obdano krog in krog s slovenskim ozemljem, in se seveda duši v utesnjenosti, ne samo v prometu, temveč tudi v vsakdanjem vzdušju, bivanjskem, gospodarskem in poslovnem – in svojem bolestnem italijanstvu. Življenje v njem postaja iz dneva v dan bolj neznosno. Rešitev? Razširiti se na bližnje ozemlje Slovenije! In to spet s ponudbo o »sodelovanju«, sicer že dokaj obrabljeno, a v tržaški predstavi še vedno učinkovito.
Pri takšnih tržaških načrtih se ve da ne gre za to, da bi s Slovenijo vzpostavili normalno sodelovanje na temelju enakopravnosti in spoštovanja Slovencev kot partnerjev in s tem tudi njihovega slovenskega jezika in kulture. Prav narobe, gre za prikrito tržaško osvajanje bližnjega slovenskega ozemlja, v sodelovanju s srbskim podzemljem, ki je Slovencem sovražno. Sodelovanje Trsta s slovensko okolico bi bilo sicer možno. Toda v sedanjih razmerah, ko je pravi in resničen namen tržaške italijanske strani samo navadno osvajanje, je to nemogoče. Kako bi lahko na slovenski strani pošteno sodelovali s krogi, ki se imajo za zadnjo trdnjavo »latinske« kulture nasproti »barbarskemu« slovanskemu svetu, katerega, zaradi svoje neposredne bližine, predstavljajo prav Slovenci?
Veliki kanal, nekdanja idila Trsta, ki danes nikogar več ne gane. Na levi v ozadju Novi sv. Anton, spredaj na levi znamenita tržnica Rusi most (naziv »rusi« pomeni bakrenasto barvo, s katero je bil nekoč pobarvan most na sredini kanala).
Zaničevanje Slovencev in njihovega jezika je v tržaških krogih je tolikšno, da si med tržaškimi italijanskimi politiki doslej še nihče ni upal javno izreči kakega pozdrava tudi v slovenščini. V šovinističnem vzdušju, ki slej ko prej prevladuje v mestu, si komaj kdo od italijanskih meščanov upa učiti in se naučiti tudi nekaj slovenščine. V tržaških italijanskih šolah je slovenščina kot nevreden jezik povsem izrinjena. Na tržaški univerzi, zato da bi s tem tudi na akademski ravni pokazali svoje zaničevanje do Slovencev, ni stolice za slovenski jezik in književnost. V Trstu lahko izobesite reklamni napis v katerem koli jeziku, a ne v slovenščini, četudi je slovenskih kupcev in obiskovalcev v mestu največ. Tudi slovenskih turističnih prospektov o Trstu preprosto ni. Takšno je stanje po več desetletjih »sodelovanja«!
Človek se ob vsem tem vpraša, v katerem jeziku naj bi potekalo predvideno novo »sodelovanje« med Trstom na eni ter Koprom in Sežano na drugi strani? Odgovor je jasen: v edino v italijanščini, zakaj italijanska stran ni in ne bo nikoli pripravljena »ponižati« se do take meje, da bi se učila slovenščine. Italijanski ljudje, ki bi bivali v obmejnih predelih Slovenije in bi bili, kot sad takšnega »sodelovanja«, zaposleni v mešanih podjetjih, bi s svojo italijanščino izsiljevali slovensko okolje. Slovenska stran bi v stikih z njimi morala uporabljati italijanščino in se jim tako podrejati. Za še večje ponižanje slovenskih ljudi, bi se Italijani naučili nekaj srbščine (tako že danes), češ da je to potrebno zaradi sodelovanja »z vzhodom«. Toda za delovna mesta, ki bi jih slovenski ljudje lahko dobili v istih podjetjih, bi bilo njihovo dobro znanje italijanščine predpogoj. Torej, čisto navadno in nesramno izsiljevanje!
Vse to sedanja župana v Kopru in v Sežani prav dobro vesta. Ne smeta pa tega vprašanja iznesti javno, da bi se ga slovenski ljudje ne zavedeli. Slediti morata navodilom, ki Popoviću iz prihajajo iz srbskega podzemlja, Terčonu pa od LDS. Oboje je povezano z Italijani in njihovim načrtom spodkopavanja Slovenije.
Jadranska »evro-regija«, s Trstom!?
Apetiti Trsta pa so dejansko še večji: postati prestolnica »Jadranske regije« (evro-regije). V ožjem pomenu naj bi le-ta obsegala Furlanijo, Primorsko, Istro in Kvarner, na sredi pa bi bil kot njena prestolnica Trst. Po nekaterih željah naj bi takšna »evro-regija« segala tudi preko Slovenije in zajela še kako mejno krajino Ogrske. Vse krajine v »evro-regiji« bi bile seveda samoupravne. Trst z njegovo širšo okolico, ki bi zajela bližnje slovensko zaledje, pa naj bi svojo pokrajino razširil do nekdanje italijansko – jugoslovanske meje pri Postojni. V opozorilo tega je srbsko podzemlje kot tržaški zaveznik pred nekaj leti že obnavljalo kamne ob nekdanji meji.
Bolj ali manj prikrit pobudnik take »evro-regije« je Riccardo Illy, nekdanji župan Trsta in sedaj deželni glavar Furlanije – Julijske krajine, in še več, tudi predsednik zveze »evropskih regij«. Illy je srbskega porekla, vendar je odrasel v Trstu in se navzel tamkajšnjega italijanskega šovinizma in ekspanzionizma proti Slovencem. Tudi njega, ki se gre »evropejca«, vse do danes ni bilo mogoče slišati, da bi javno izrekel kak pozdrav v slovenščini. Pa tudi za zbližanje med pripadniki narodnosti v svoji deželi, Italijani, Slovenci in Furlani, ni nikoli ukrenil česarkoli. Tako se tudi tisti italijanski ljudje, ki se sicer zanimajo, ne morejo poučiti o kulturi in življenju svojih slovenskih sosedov, saj ni o tem v italijanskem jeziku nikakega gradiva.
Pač pa se »dobrodušni« Illy zelo dobro razume s koroškim glavarjem Haiderjem, ne da bi ga kakor koli motil Haiderjev odkrit šovinizem proti Slovencem. Kolikor je mogoče presoditi, sta oba pripadnika framasonov, le da so slednji porinili Haiderju v roke gorjačo, drugemu pa »evropski« cukerček. Njuna protislovna taktika naj bi slovenske ljudi zavedla in zmedla. Zmedla tudi sam lublanski politični vrh, z obramboslovcem Janezom Janšo na čelu in srbskim podzemljem, ki danes obvlada vse ključne položaje v ubogi »evropski« Lublani.
Trst, 18. maja 2004, glavar Furlanije – Julijske krajine, Riccardo Illy, in koroški deželni glavar Jörg Haider sta na drugem uradnem srečanju v Trstu potrdila pripravljenost na okrepitev že obstoječih stikov med deželama, k čemur naj bi še posebej pripomogla tudi ustanovitev evro-regije, v katero naj bi se vključile tudi dežela Benečija (Veneto), Slovenija, Istra in Kvarner ter nekatera področja na Madžarskem. (vir: Primorski dnevnik)
Kako bi se v takšnih razmerah lahko oblikovala neka »evro-regija«, ki bi ji bilo predhodno omenjeno »sodelovanje«, smo že navedli. Oblikovala bi se z zvijačo, z novo prevaro slovenskih ljudi. O tem priča, tako včeraj kot danes, nadaljevanje protislovenskega vzdušja v Trstu in v deželi. Na primer, s sramotilni napisi po slovenskih zamejskih šolah, za katere v resnici poskrbi srbsko podzemlje. Pred kakim letom so spektakularno pomazali celo spomenik Ivana Trinka, beneško slovenskega kulturnika, zato da bi pozornost zavednih Slovencev, ki naj bi se čutili ogrožene, preusmerili na italijansko desnico.
Ščuvanje se ponavlja nenehno, kar tudi »evropejec« Illy dobro ve. Vendar ga doslej še ni obsodil ali vsaj zavrnil. Naj spomnimo samo na film »Srce v breznu« (2005). Njegovo predpremiero so prikazali prav v Trstu in takoj po tem, na srbski ukaz, tudi na lublanski tv. Toda »evropski« Illy ob takšnih pojavih ni dal nikakršne izjave. Tudi srbski župan v Kopru, Boris Popović, je bil kar tiho. In tako tudi Davorin Terčon, takrat še lds-ovski poslanec, sedaj pa tudi župan v Sežani. Ne glede na vse, kar je bilo in kar je, se oba župana kar nenadoma ogrevata za »sodelovanje« s Trstom. Sodimo, da lahko samo po navodilu, ki prihaja iz srbskega podtalja. Je LDS mogoče še kaj drugega?
Uničenje slovenskega dela Trsta
Pred prvo svetovno vojno je bila tretjina prebivalcev v Trstu slovenska. Imeli so cvetočo kulturo, gledališče, književnost. Toda, takoj po prihodu Italije se je začelo uničevanje. Iz Trsta in Primorske je Italija že kmalu po svojem prihodu pognala okoli 60.000 Slovencev. Zagorel je leta 1920 slovenski Narodni dom. Fašistični režim je s podporo domačih šovinistov uničil slovenske banke in hranilnice, slovenske šole, društva... Kljub temu je slovenska zavest še vztrajala. Po padcu fašizma, se je v Trstu leta 1946 ob popisu izjavilo za Slovence nekaj manj kot 80.000 prebivalcev.
Narodni dom v Trstu pred prvo vojno in njegovo požgano ogrodje leta 1920. Italija ni nikoli povrnila škode, ki jo je primorskim Slovencem prizadel fašizem (uničene banke, šole, društva..).
Trst je bil po drugi svetovni vojni pod anglo-ameriško vojaško upravo. Na čelu delavskega gibanja v mestu so bili slovenski voditelji. Toda leta 1947 je prišel iz Mehike v Trst komunist Vittorio Vidali (* Milje 1900 – † Trst 1983). Bil je član tajne NKVD in med zarotniki, ki jih je Stalin poslal v Mehiko nad svojega nasprotnika Trockega. Vidali je kot pripadnik italijanske partije (KPI) prevzel nadzorstvo nad tržaškim delavstvom. Ker je leta 1948 prišlo do spora med Stalinom in Titom, in je bila KPI zvesta Stalinu, je Vidali razglasil Slovence za »titovce«, nasprotnike mednarodnega delavskega gibanja. Njegove straže so slovenskim delavcem, če so imeli otroke v slovenski šoli, preprečile vstop na delo. Tako je večina slovenskih šol v tržaških predmestjih zaradi pomanjkanja učencev propadla. Slovensko delavstvo v Trstu, če je hotelo preživeti, se je moralo vključiti v KPI in se poitalijančiti.
V tem primeru trčimo znova na angleško prostozidarstvo v navezi z velesrbstvom. Sklepamo namreč lahko le to, da so Vidaliju prav Angleži dovolili povratek, ali ga celo pripeljali v Trst, zato da bi uničil slovenstvo med tamkajšnjim delavstvom. Američani proti Slovencem navadno niso posegali. Tudi vrnitev tisočev domobranskih borcev s Koroške v roke Tita (1945) so izvedli Angleži. Toda, zakaj takšno sovraštvo do Slovencev od strani Angležev, ki jih očitno vodijo framasoni? Komu lahko takšno »sovraštvo« koristi, bi se človek vprašal? Koristilo je in koristi lahko le velesrbstvu, ki je povezano z mednarodnim framasonstvom s centrom v Londonu. Uničevanje Slovencev pa odpira prostor za prodor srbskega življa v Slovenijo. V njej ga je danes že na tisoče in njegovo podzemlje že obvlada v Sloveniji ključne položaje.
Italijansko komunist Vittorio Vidali (Vidal), pripadnik Stalinove tajne službe NKVD, ki je leta 1947 z dovoljenjem Angležev(ali pa na njihov poziv) stopil na čelo tržaškega delavskega gibanja v Trstu in v delavskih vrstah zatrl slovenstvo.
Ob takšni retrospektivi se nam tudi današnje »sodelovanje«, ki naj bi steklo med Trstom na eni ter Koprom in Sežano na drugi strani, pokaže v čisto drugačni luči. Še toliko bolj, če ga zagovarjata župana, od katerih je – samo slučajno? - eden Srb in drugi pripadnik prosrbske stranke LDS. Figure so po tolikih letih nove, italijansko - srbska naveza za uničenje Slovencev pa je že stara.
Italijanski meščani Trsta so vsa povojna leta vztrajno podpirali in volili mestne uprave, ki so skupaj z njimi preobraževale mesto v trdnjavo »italijanstva«. Sedaj, ko trdnjavo končno imajo, se v njej dušijo. Toda če mislijo, da bodo Slovencem znova kradli svet, tako da bi svoje italijanstvo, v povezavi s srbskim podzemljem, razširili na ozemlje Slovenije, se motijo. Moti se tudi njihov »evropski« predstavnik, zvijačni prostozidar Illy (Ilich), ki si prizadeva za to, da bi Slovenijo, najraje kar celo, podredil neki svoji jadranski evro-regiji, ki bi ji bil na čelu – ja kdo pa drugi kot - italijanski šovinistični Trst. Si lahko kaj takega predstavljate?
