?

Severni Jadran kot »evroregija« in naduti Renzo Tondo, nov deželni glavar v Furlaniji. Prostozidarska klika mu je ukazala, naj nadaljuje z njenim ustanavljanjem.

 

Večvredni Trst nad manjvredno Slovenijo?

Trst in njegova »evroregija« spet na pohodu?

Slovenijo utopiti za vsako ceno

Good bye Slovenia!

Od našega sodelavca

Aprila 2008 so bile v deželi Furlanija – Primorska volitve, na katerih je dosedanji deželni glavar, Ricccardo Illy, izgubil volilno bitko. V Sloveniji se Illyja spomnijo, kaj več niti ne, kot arhitekta »evroregije« pod nazivom Severni Jadran. V svojo pobudo je pritegnil še koroškega glavarja Haiderja, benečanskega Galana in požel vsaj nekaj odziva v hrvaških županijah Istra in Kvarner. Slovenija, ki ja za razliko od omenjenih dežel država, je Illyjevi pobudi stala ob strani. On pa je ob podpisu prvega dogovora s Haiderjem et. Co. julija 2007 izjavil, da bodo na pristop Slovenije čakali še naprej. Zunanji minister Dimitrij Rupel je namreč Illyju obljubil pristop Slovenije, potem ko bo tudi ta dobila svoje »regije«.

Ob podpisu dogovora je bilo že določeno, da bo Trst glavno mesto bodoče »evroregije«. Vendar pa ta čudoviti načrt Riccardu Illyju ni pomagal, da bi dobil deželne volitve. Premagal ga je Renzo Tondo, nekakšen mitingaš stranke Forza Italia, ki ji je na čelu razvpiti in zloglasni Silvio Berlusconi, najbogatejši človek v Italiji in, kako bi le moglo biti drugače, framason.

Ko je Berlusconi kmalu potem zmagal na državnih volitvah, je postal v njegovi vladi zunanji minister Franco Frattini, prav tako framason. Prej je bil v Bruslu komisar za pravosodje. Na tem mestu je nesramno zavrnil odposlanstvo koroških Slovencev, ki se je prišlo pritožit zaradi zapostavljanja.

Trije prostozidarski ptički: deželni glavarji Illy (Furlanija), Galan (Benečija) in Haider (Koroška), ob podpisu ustanovitve »evroregije« Severni Jadran, katere glavno mesto naj bi bil Trst.

Toda med agitacijo za deželne volitve je bil Tondo precej kritičen do »evroregije«, kot si jo je zamišljal Illy, češ da gre za neke vrste prazno škatlo brez konkretne vsebine. Kritike je Tondo ponovil še po volitvah. Toda svoje gledanje je sedaj nenadoma spremenil. Kaj se je zgodilo?

Dne 7. junija 2008 je bil namreč na obisku v Trstu belgijski gost Luc Van den Brand, ki je predsednik Odbora dežel EU. Ta je deželo Furlanijo – Primorsko navedel kot »vzor« (sic!) mednarodnega sodelovanja. Ni težko uganiti, da je bil »belgijski gost« odposlanec framasonov, ki so očitno zelo zavzeti, da Slovenijo potopijo v »evroregijo«, v kateri naj bi kot država izginila.

Napovedal pa je svoj obisk še Franco Frattini in sicer v mesecu juliju 2008. Zakaj italijanska vlada bo v kratkem odobrila ukrepe, ki bodo omogočili Italiji ustanavljanje evroregij, vključno s tisto, ki jo načrtujejo v našem prostoru. Gre predvsem za osvojitev evropskega pravilnika Gect (Evropska skupina za teritorialno sodelovanje), ki ga mora v Rimu odobriti ministrski svet. Zaradi tega je Tondo povabil Luc van den Branda, naj julija ponovno pride v Trst.

Očitno bo tedaj Trst igral vlogo Kleka, na katerem se bodo sešli framasonski čarodeji in Sloveniji znova skovali evropsko neurje in točo. To se je namreč že zgodilo pred njenim predsedovanjem EU, ki so ga hoteli preprečiti, in sicer, z večmesečno gonjo, ki jo je izvajala predvsem Tv Slovenija, pa ombudsmani, pa Human right watchi,... češ da so ciganom v Sloveniji kratene človekove pravice...

Framasonska čarodeja: Maurizio Gasparri (* 1956), minister za telekomunikacije v prejšnji Berlusconijevi vladi, ki je financiral »Cuore nel pozzo«. – Franko Frattini (* 1957), zunaji minister v sedanji Berlusconijevi vladi. Ta je nagnal Renza Tonda, da je znova začel pripravljati »evroregijo« Severni Jadran.

Ker je v ozadju vsega framasonstvo, je povsem jasno, odkod je Tondo prejel ukaz, da je svoje odklonilno gledanje na »evroregijo«, kot ga je razglašal pred deželnimi volitvami, sedaj spremenil. V isto framasonsko taktiko je treba najbrž uvrstiti tudi dejstvo, da je bil Bojan Brezigar, doslej urednik Primorskega dnevnika, poslan v Ljubljano, za svetovalca Janezu Janši. Domnevamo lahko, da so mu poverili nalogo, omehčati Janšo (če spet dobi volitve), da pristane na »evroregijo«, kot si jo je zamislil framasonski Trst.

To pa bo nekoliko težko, ker je svoj pristop že podpisal šovinistični koroški Haider, znani slovenožer. Naj gre z njim za skupno mizo sedaj še Janez Janša (kar ni izključeno)? To bi bilo ponovno izdajstvo nad slovenskim narodom, kot ga je ljubljanska framasonska klika (pod velesrbsko komando) izvajala že pred in med zadnjo vojno. Končna posledica tega je bila morija nad Slovenci med vojno in po njej. Pri tem ne gre samo za 14.000 s Koroške vrnjenih domobranskih borcev.

Gianni Bartoli, tržaški župan v 50. letih, drugi »odrešitelj« Trsta, kot ga razglaša Lega Nazionale. Slovence je še posebej sovražil. – Časnikar Paolo Rumiz (* 1947), ki v Trstu ustvarja šovinistično vzdušje proti Slovencem. Oba očitna framasona.

»Evroregija« in stari/novi šovinizem

Osnovni tržaški problem je paranoičen šovinizem nasproti Slovencem. Starejši se še pominjajo imena Gianni Bartoli († 1973), župana Trsta v 50.letih, po rodu iz Rovinja, paranoičnega šovinista. »Ali zna tudi kaj slovensko,« so ga nekoč javno vprašali. Odgovor: »To je zame jezik mau-mau« (neko pleme v Keniji).

V ozadju tega župana je bilo znano združenje Lega Nazionale, obilno financirano iz privladnih framasonskih krogov. Obstaja še danes, njegov namen je čuvanje italijanstva, a gre dejansko za mnogo več. Združenje oznanja večvrednost italijanstva nad »Slovani«, dejansko nad sosedi Slovenci, ki jih bolj ali manj prikrito razglaša za »manjvredne«. Spomnimo se nekaterih dogodov!

Leta 1965 je bil v levosredinsko upravo Trsta, v njegov občinski odbor, imenovan Dušan Hreščak, socialist, sicer urednik Primorskega dnevnika. Ker je bil Slovenec, je tržaška Lega Nazionale nagnala svoje plačance, poulično sodrgo, v demonstracije, ki so trajale kar tri dni. Bilo naj bi namreč sramota za »italijanski« Trst, da se v občinskem odboru nahaja Slovenec.

Ustanova za čuvanje italijanstva, v resnici orodje framasonske klike. Skrbi za usmerjanje javnega mišljenja tudi v Trstu.

Nekako v tistih letih, ali mogoče kaj pozneje, je bilo v Trstu na obisku pri deželi odposlanstvo iz Ljubljane. Deželni svetovalec na slovenski listi, Drago Štoka, se je z njim pogovarjal slovensko. Toda njegov predsednik mu je to takoj prepovedal. Odposlanstvo iz Ljubljane bi moralo ob takšnem ponižanju obisk v Trstu na licu mesta prekiniti. Vendar tega ni smelo, saj je bilo dejansko pod udbovsko srbsko komando, ki je zahtevala ohranjanje »dobrososedskih« odnosov (na račun sramotenja Slovencev in njihovega jezika).

Upokojeni tržaški škof Antonio Santin († 1981) je leta 1978 objavil svoje spomine pod naslovom Al tramonto (Ob zatonu). V njih je omenjal tudi »fojbe« in navedel, da je bil zraven tudi kakšen slovenski duhovnik, ki da se je pri tem smejal. To mu je bilo seveda podtaknjeno od zaupnika italijanske tajne službe, prav v njegovi bližini. Vendar je bil škof Santin tako naiven, da tega ni pogruntal. Zanimivo, tudi škof Santin je bil doma, enako kot Gianni Bartoli, v Rovinju.

Sodna palača na trgu Coroneo v Trstu, v njej sta bila prvi (1930) in drugi tržaški proces (1941) proti slovenskim tigrovcem, z več obsodbami na usmrtitev. Za palačo so sodni zapori, kjer so mučili slovenske borce borce za svobodo.

Naj se na kratko še spomnimo, kako so tržaški fašisti streljali leta 1921 na otroke pri postaji v Strunjanu, ker so govorili slovensko, in jih nekaj ubili. Pa na zapore Coroneo, kjer so mučili primorske protifašiste, pa na Rižarno... Pa še na uničenje slovenskih denarnih zavodov v Trstu in na Primorskem (Jadranska banka...), na požig Narodnega doma in, še pred nekaj leti, na uničenje Tržaške kreditne banke... Z izjemo Riižarne ni o tem nikjer kakega spominskega napisa. Zanalašč! Pogromov proti Slovencem od italijanske tržaške strani pa ni ne konca ne kraja.

Nov »polet« (šovinističnega) Trsta?

 

V isti sapi pa tržaška italijanska klika vsiljuje Slovencem svojo »evroregijo«, ne da bi kakorkoli priznala in obžalovala nekdanje zločine in odpravila sedanjo diskriminacijo naproti njim. Zahteva izgradnjo železnice med Trstom in Koprom, zato da bi se, s pomočjo srbskega podzemlja v Sloveniji (koprski Popović), polastila koprskega pristanišča. Dodelili so ji že Banko Koper. Človek se vprašuje, ali bi tržaška sodrga, če bi stekla omenjena železnica, prej ali slej ponovno streljala iz vlaka na slovenske ljudi, kot je leta 1921 na slovenske otroke v Strunjanu? Njihova mržnja do Slovencev je namreč nepomirljiva. Poglejmo si nekaj zadnjih dogodkov!

Poročilo iz leta 2002. - Pred dnevi so tržaški fašisti poškodovali in podrli doprsni kip pesnika Srečka Kosovela v Trstu. Srečko je končal v bližnjem grmovju. Reakcija tržaških oblasti je bila ljudomila. Šlo naj bi za peščico vročekrvnežev. Tržaški župan Dipiazza - seveda iz nove desne večine - se o tem političnem vandalizmu ni hotel izreči. V svoji izjavi je bil več kot lapidaren: "Jaz sem župan vseh Tržačanov." (V resnici ni šlo za zlodelo »fašistov«, temveč za izzivanje srbske Kos.)

Trst, Ljudski vrt, kip Srečka Kosovela, ki so ga leta 2002 tržaški »fašisti« (beri: srbska Kos) vrgli s podstavka.

V Trstu se šovinistični izpadi proti Slovencem, večji ali manjši, kar vrstijo. Leta 2004, ko so praznovali 50-letnico ponovnega prihoda Italije, je tržaška desnica razglasila, da je bil umik podjetja  Luka Koper iz tržaške pristaniške družbe »največje darilo«, ki ga je lahko za to obletnico prejel Trst. – Če je tako, zakaj potem s pomočjo framasonskega in srbskega podzemlja znova silite v Koper, pa v Sežano in na Kras?

Šovinistični izpad je prišel še posebej do izraza leta 2005, ko je italijanski minister Maurizio Gasparri financiral znani film »Cuore nel pozzo« (Srce v breznu), v katerem je njegova framasonska klika Slovence znova obdolžila zverinstva za »fojbe« (izvajala pa jih je JLA). Film je bil posnet v Črni gori, s srbskim sodelovanjem. Njegova premiera je bila, ne slučajno, prav v Trstu. Kmalu potem ga je (na srbski ukaz), v brk nemočnim Slovencem, predvajala tudi Tv Ljubljana, zato da bi mlajšo slovensko generacijo poučila o »zločinih« njhovih staršev in jih nanje naščuvala (diabolično, mar ne?).

Po drugi strani pa ista Tv in tisk v Sloveniji, pod isto komando, skrbno zamolčuje množične pomore Slovencev po drugi vojni, ki jih je prav tako izvajala JLA na ukaz Tita.

»Italijanska koordinacija za Jugoslaviju«, ki si prizadeva širiti v italijanskem kulturnem svetu idejo nekdanje Jugoslavije. Kdo le jo financira?

To pa še ni bilo dovolj! Leta 2005 sta (na srbski ukaz) Igor Lukšič podpredsednik SD, in Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, označila primorske tigrovce za »teroriste«. In srbska Kos je spet poskrbela za senzacijo, tokrat za pomazanje spomenika Ivanu Trinku v Trčmunu, češ da so to storili «fašisti« (!). S tem naj bi slovenski javnosti predočila večno nevarnost s strani italijanskih nacionalistov, postfašistov itd.

Leta 2007 je tržaška klika iznesla nov »predlog«, tokrat za oživitev železnice od Trsta preko Rocola do Sežane, kjer gradijo novo industrijsko cono. Tukaj sta šla Trstu očitno na roko sežanski župan Davorin Terčon (prej LDS, sedaj Zares) in njegova klika. Ti pa spet ne morejo biti kaj drugega kot podaljšana roka srbske Kos. Omenjena klika v Sežani ima namen zgraditi za tržaške italijanske ljudi naselje pri Tomaju. Tamkajšnji domačini, že leta pod kosovskim terorjem, morajo biti pri tem tiho. Protestiralo je le nekaj priseljenih, iz notranjosti Slovenije. O tem smo na našem spletu že poročali.

»Trieste mia«

Framasonska klika v Trstu si očitno predstavlja, da bo lahko Slovence preko srbskih sobratov spet ulovila v svojo mrežo. Res, samostojno Slovenijo, če je ne bo mogoče vključiti v »Zahodni Balkan«, hočejo utopiti pa v njihovo »evroregijo«. Pri tem imajo, kot smo omenili, kar nekaj zaveznikov, slovenske kosovce in Haiderja na Koroškem.

Tržaške sanje o tem, da bi bil Trst center »evroregije« Severni Jadran, so bile s podpisom njene ustanovitve (Illy, Haider,Galan) v prvem koraku do njenega uresnčenja formalizirane. Problem vsega ostaja slej ko prej Slovenija, ki je Trstu še posebej napoti. Ta bi hotel zasesti njen centralni položaj in biti središče južne evropske prometne poti Lizbona – Kiev (Koridor 5).

Prav zaradi tega si je hotel zvijačno priključiti pristanišče Koper, češ, saj je od tam do Trsta le 6 km. In Koper bi, če bi se preko Trsta navezal na Koridor 5, prihranil ogromno, namesto da bi gradil mnogo daljšo železnico do Divače. Res, toda s tem bi Trst nadel Kopru zanko, ki bi mu jo zadrgoval, kadar koli bi se mu zahotelo. Tako tržaški postfašisti ne bi niti čutili več potrebe, da iz vlaka znova streljajo na slovenske ljudi. Res »elegantno«!

Kopenske sanje Trsta, ki naj postane središče prometne žile Lizbona – Kiev (koridor 5) Konkurenca mu je Ljubljana in Slovenija, ki si jo namereva podrediti in utopiti v svojo »evroregijo«.

Istočasno špekulirajo v Trstu tudi s tem, da bodo za Srednjo Evropo postali izhodišče pomorskih prog na Daljni vzhod. To bi Trst lahko tudi bil, toda spomnimo se na leta po drugi svetovni vojni. Takrat je bilo v mednarodnih pogodbah, s katerimi je bil Trst vrnjen Italliji, dogovorjeno, da bi imela Slovenija (Jugoslavija) v tržaškem pristanišču svoj odsek.

Do tega pa zaradi nasprotovanja tržaških »Giannijev« in soglasja Beograda z njimi ni prišlo. Zato se je Slovenija leta 1957 lotila gradnje pristanišča v Kopru, četudi povsem brez pomoči »zveznega« Beograda. Pristanišče v izgradnji mu je moralo plačevati celo prispevek za nerazvite. Drugače bi srbska stran njegovo gradnjo preprečila.

Pomorske sanje Trsta – izhodišče pomorskih prog iz »Mitteleurope« na vzhod. Konkurenca mu je Koper, ki ga je 2004 napodil, zdaj pa bi  ga rad »integriral«.

Sedaj pa bi se Trst hotel preprosto polastiti pristanišča v Kopru. Polastiti zahrbtno, s »sodelovanjem severno jadranskih pristanišč«. Pri tej slepariji mu je šel na roko tudi Primorski dnevnik (dolgoletni urednik Bojan Brezigar), ki je propagando o »sodelovanju« ponavljal kar nekaj let. Potem pa je prišlo leto 2004. Pristanišče Koper je bilo zaradi nenehnih tržaških šikan prisiljeno umakniti svoj delež (49 %) iz tržaške pristaniške družbe. Kar je bilo, kot omenjeno, za šovinistični Trst »darilo« ob obletnici ponovnega prihoda Italije.

V Trstu se za »evroregijo« izredno zanimajo. Kokoš na ražnju pa jim je očitno Slovenija. Kdo jim vrti raženj, boste pogruntali iz pričujočega članka (Popovići, Terčoni, Žiberne...).

Po vsem tem se človek res vpraša, kaj šovinistična klika v Trstu še hoče? Ponovno izropati Slovence, kot jih je že s poropanjem Jadranske in drugih slovenskih bank? Nazadnje še z izropanjem in propadom Tržaške kreditne banke (tu je šlo za rop od srbske strani).

Po vseh teh ropih bi hoteli sedaj preko srbskega podjetja Jadran (Sežana) polastiti se slovenske zemlje na Krasu in naseliti tam svojo starino. Tako bi se prevladujoče upokojenski Trst vsaj nekoliko pomladili? Na roko jim grejo pri tem razne Žiberne... ki pridno odkupujejo vse, kar je na Krasu še prostih nepremičnin. Torej Trst in Srbija, v pohodu na slovenski Kras! Obenem bi s tem od zahoda objedli še sedanjo Slovenijo. Na njenem vzhodu pa je v teku avstro nemški prodor proti Mariboru. Stara Kranjska z Ljubljano pa je pridržana Jankovićem oziroma srbski »eliti«. Good bye Slovenia!

Trstu je prekipelo

 

Gornji članek še ni bil zaključen, ko nas je presenetila vest, da je v Trstu prišlo do živčnega izpada (povzeto iz tržaškega lista Il Piccolo, od 17. junija). V tem dnevniku se je novi tajnik deželne komisije za prevoze in infrastrukturo, Maurizio Bucci, spravil nad pristanišče Koper. Z njim da ne pride več vpoštev nikakršno sodelovanje, Trst naj se zanaprej povezuje le s pristanišči v njegovi deželi. Deželni odbornik Riccardo Riccardi je na istem stališču in je že oblikoval ustrezno delovno skupino iz osmih deželnih svetovalcev (bluff desne sredine).

Po izjavah Maurizia Buccija je Trst naravnost obkoljen s pobudami Kopra, ki steguje svoje parklje tudi na logistično cono Sežana –Fernetiči. Pristanišče Koper naj bi svojo nekdanjo prisotnost na tržaškem molu 7 izkoristilo predvsem za to, da je Trstu izmaknil dobršen del njegovih poslov. Sedaj se namreč v ta grdi Koper selijo tudi potniške pomorske proge, ki so bile poprej v Trstu.

Luksuzna križarka Azmara Journey, zaradi katere je Trst, ker je pristala v Kopru, izgubil živce.

Omemba potniških prog se nanaša na razkošno križarko Azmara Journey , ki je na začetku maja letos na poti iz Barcelone v Benetke, po Dubrovniku in Splitu pristala v Kopru. Križarka sprejme 700 najbolj petičnih potnikov iz številnih držav. Kjer se ustavi, pustijo gostje kar precej denarja. Njeni potniki so si iz Kopra z avtobusi ogledali bližnjo Slovenijo, preden je ladja nadaljevala pot proti Benetkam. Maurizio Bucci sodi, da bi morala križarka pristati v Trstu. In odslej se bodo v Kopru ustavljale še druge križarke in plule mimo Trsta v Benetke!

Desničarski in šovinistični Trst očitno postaja vse boj žrtev lastne protislovenske politike, zasramovanja Slovencev in domnevne večvrednosti nad njimi. Oni so namreč dediči »2000-letne« kulture. Slovenci pa po njihovem kake kulture sploh nimamo. Zato se nihče od njih ne poniža, da bi vsaj pozdravil Dober dan.

No, in sedaj pa si petični gostje z luksuzne križarke, ki se ustavi v Kopru, namesto Trsta z »2000-letno« kulturo ogledajo »nekulturno« Slovenijo! To je res šok, Trst gre očitno v zaton. Tega so spet krivi samo Slovenci (sindrom grešnega kozla). Kake druge razlage tržaški »Gianniji« v svoji pameti sploh niso sposobni. Tudi milijarde, ki so jih po drugi vojni prejemali iz Rima kot »mučeniško mesto« in trdnjava italijanstva nasproti nevarnim Slovanom, niso zalegle. Njihova pamet je ostala slej ko prej osnovnošolska, omejena na protislovenstvo.

Res, »veliki« Trst prehaja postopoma v zaton. Ponesrečila se mu je »evroregija«, Koper mu krade pomorske proge... Krivi pa so vsega tega seveda Slovenci, njihovi partizani itd. (Hitler, na primer, je krivil Jude). Šovinistični in paranaoični Trst išče krivce za svojo usodo drugod, samo pri sebi ne.