Karantanska kultura (8. – 11. stol): broša z znamenjem sv. Trojice in trojstva, najdišče Krungl, Zg. Štajerska (10. stol.) - povečano, barve dodane.

 Trojstvo

Znak trojstva je predstavljal krščansko sv. Trojico. V njega je prešla tudi predstava o vesoljstvu kot prostoru treh razsežnosti, ki tvorijo celoto. Poosbljalo ga je božanstvo s tremi glavami ali tudi  visoka gora (s tremi vrhovi, tudi namišljenimi), kot vidimo v primeru našega Triglava, ki nima treh glav..

Od našega sodelavca

Med najdbami Karantanske ali Ketlaške kulture (8. – 11. stol.) se nahajajo številne broše, na katerih so upodobljeni krščanski simboli, kot so nam znani iz pozne antike, predvsem iz Ogleja. Nekje je že bil omenjen krog s piko na sredini: krog, ki nima ne začetka ne konca je bil simbol večnosti, pika kot enica pa simbol enega Boga. Krščanska metropolija v Ogleju je obsegala območje tudi vzhodnih Alp, to je rimsko provinco Norik – poznejšo Karantanijo.

Ta se kot samostojna država pojavi nekako sto let po propadu Rimskega cesarstva. Omenjena je prvič v virih leta 595 po Kr. in je še poganska. Toda vsi resni preučevalci njenega prvega obdobja ugotavljajo, da se je na njenem območju ohranilo iz rimskega časa neko določeno število kristijanov. Ker Karantancem krščanstvo vsled tega ni bilo povsem tuje, je kasneje njihovo pokristijanjenje razmeroma hitro napredovalo. O tem priča posredno tudi oglejska krščanska simbolika na najdbah iz Karantanske kulture. Med temi najdbami se nahaja trojstvo, znamenje predstavlja troedinega Boga, sv. Trojico.

Njeno znamenje je na brošah prestavljeno na naslednji način: trije, medseboj prepleteni ovalni rombi, postavljeni v krog (večnost). Včasih pa tudi trije listi rozete, prav tako v krogu. Izredno lep primer simbola trojstva je upodobljen na broši iz najdišča Kranj. Drugi, prav tako lep primerek izhaja iz najdišča Krungl na Zg. Štajerskem (okraj Liezen – Lužin), tretji primer broše s takšnim simbolom je bil najden v kraju Borče (Förk) na Zili, Koroška: Trilistni simbol trojstva oz. sv. Trojice vidimo na broši iz najdišča Köttlach (Kotle) pod Semmeringom, Sp. Avstrija, in na broši iz najdišča Turrida ob Tilmentu, Furlanija.

Karantanska (ketlaška) kultura: znamenja trojstva oz. sv. Trojice na brošah iz najdišč (od leve na desno): Kranj, Krungl, Borče na Zili, Köttlach (Kotle) za Semmeringom in Turrida v Furlaniji (10. stol).

Znamenje trojstva ponazarja v Karantanski kulturi nedvomno versko resnico »Sv.Trojica en sam Bog«. Njeno upodabljanje v postavi Očeta, Sina skupaj s sv. Duhom (v podobi goloba) še ne obstaja, saj slikarstva, kot se razvije pozneje, še ni. Pač pa obstaja veliko upodobitev sv. Duha, ki ga simblizira golob, kar je ostalo vse do danes.

Trimužjat, Trimuškat, Tribužjat,

Krščanstvo je podobno kot drugod v Karantaniji prevzelo simboliko iz še starejšega predkrščanskega verovanja, in jo vključilo v svoj okvir. Upodobitve krščanskih simbolov, ki so sicer večinoma oglejskega izvora, imajo torej mnogo starejšo vsebino. Ima jo tudi predstava o trojstvu, ki je izpričana je v verovanju Venetov (Vendov), prednikov Karantancev in Slovencev. Predstavlja prostor treh razsežnosti, ki so si ga predstavljali kot »edinost treh božanstev« (trimòžje, tribòžje).

Najbolj izrazito pričevanje o venetskem trojstvu se nam je ohranilo v zaobljubnih napisih v najdišču Lagole pri vasi Calalzo bo gorenji Piavi. Izpod gore Antelao izvira več studencev in trije od njih njimi, z zdravilno alkalično vodo, se zlivajo v manjši bajer. Namakanje v njem je zdravilo kostenico (revmo). Pa tudi pitje te vode je imelo zdravilen učinek. O tem pričajo številni zahvalni napisi v venetici, ki so posvečeni šajnatej trimužijatej ali trimužkatej in tudi šajnatej tribužjatej (svetemu trimožju, trem moškim, tribožju). Poglejmo kak primer (Ca je okrajšava za Calalzo):

(Ca 7) TRUMUZIJATIN (k Trimožju), (Ca 15) TRUMUSKATEJ DONOM (tri-moškim darujem), (Ca 6) ŠAJNATEJ TRUMUŽIJAT (sveta oz. svetleča Trimožijad). Iz razlage napisov po Mateju Boru. Skupinska končnica –at je v slovenščini ohranjena še danes v obliki –ad (perjad, otročad...). 

Dreiherrnspitze (3499 m), Visoke Ture (Tirolsko), dobesedno: špica treh „gospodov“ (božanstev). Vendar tudi ta gora, podbno kot naš Triglav, nima treh vrhov, ki bi jih predstavljale.

Pizzo dei Tre Signori (2554 m), Alpi Orobie (Lombardija). Treh vrhov, ki bi predstavljali tri“gospode”(Signori, božanstva), tudi ta gora nima. Vrhov ima v resici več.

Tri moške oz. božje postave so predstavljale trojstvo in vesoljstvo, čigar simbol je odražala tudi visoka gora, gora vesoljstva, in to še iz pradavnine: gora, ki sega do neba, v večnost. Zato se gora kot simbol povezave med nebom in zemljo nahaja v številnih verstvih, obenem z njo pa tudi predstava, da na njej bivajo božanstva. Naj omenimo indijsko Meru (gora Indre) ali Kailas (gora trojstvenega Šive)...

Tudi na nekdanjem venetskemo zemlju v Alpah naletimo na gore, katerih ime izpričuje verovanje v nekdanje trojstvo, npr. Pizzo dei Tre Signori (2554 m) ali Dreiherrnspitze (3499 m) pa naš Triglav (2864 m)...

Triglav

Najvišja gora Slovenije, Triglav, nima treh vrhov (glav). Njeno ime je očitno bajeslovno in predstavlja božanstvo vesolja, posebljeno v gori, ki se dotika neba. Njegove tri glave so predstavljale nebo, zemljo in podzemlje (Linhart 1791). Vendar se med ljudstvom predstava o Triglavu kot božanstvu pri Karantancih že zgodaj izgubil. Linhart svojega pričevanja ni prevzel iz slovenskega ljudskega izročila, temveč iz panteona Vendov (Polabcev in Pomorjancev), 12. stol., kot je naredil še v nekaj primerih. Njegovo sklepanje na podlagi ohranjenega izročila o Triglavu pri Vendih, da so tudi stari Karantanci – Slovenci častili boga Triglava, je bilo nedvomno pravilno.

V pomorjanskem središču Štetin (sedaj poljski Szczecin) se je imel bog Triglav svoj (Ebbo, leta 1155), v katerem je bil bil njegov troglavi kip, z zavezanimi očmi (zato da ni videl zlodel ljudi). Svet okoli templja je bil ograjen in v njem se je pasel črn konj.

Berlin, Triglavski most na Sprevi (Spree) danes

V Berlinu se je žrtvenik Triglavu nahajal na griču Mügelberg (mogila – gomila), v današnji četrti Köpenick (Kopnik). Še danes je v tem predelu Triglavska cesta (Triglavstrasse) in čez reko Sprevo vodi Triglavski most (Triglavbrücke).

V bližnjem Brandenburgu (Branibor) je bil na gori Marienberg (prej Harlunger Berg) prav tako Tiglavu posvečen tempel. Razdejal ga je saški vojvoda Albert Medved (med 1150 – 1157). Takratni polabski knez v Berlingu, Jacz de Copenik, je bil začetnik rodbine, ki jo nazivajo Triglavska dinastija...

Na imena kot Triglav, Troglav ipd. Naletimo tudi na slovanskem jugu in vzhodu. Ta imena, vsaj kolikor vemo sedaj, so geografska. Bajeslovni bog Triglav, ki ga pooseblja tudi gora, je izpričan le na starem ozemlju zahodnih Slovanov, ki so potomci nekdanjih Venetov.