Evgen Bavčar in Boris Pahor

 

intervju Boris Pahor in Evgen Bavčar

Tragedija Srednje Evrope se je začela na primorskih tleh

 

Po oddaji na Tv Slovenija (10. 9. 2009), v kateri so poročali o tožbi lublanskega Casablanca Film Production in v zvezi s tem o necivilnem sodnem postopku proti slepemu Evgenu Bavčarju, smo poiskali nekaj gradiva, ki zadevo bolj nadrobno osvetljuje. Pri tem imamo vtis, da gre za spletko. Izneslo jo je jugoslovansko (srbsko) podzemlje, ki ne more prenesti uspehov slovenske kulture na evropskem prizorišču. Eden izmed člankov, in sicer pogovor z E. Bavčarjem in B. Pahorjem, je prevzet iz Dnevnika (Lublana), drugi je iz Večera (Maribor). Op. ur.

 

Boris Pahor in Evgen Bavčar sta se pred leti namenila posneti dokumentarni film o Pahorjevi izkušnji v nacističnih taboriščih. Projekt je bil monumentalen. Pahor je s svojo taboriščno literaturo najprej v Franciji in potem drugod v Evropi prvi Evropejcem na široko razkril fašizem, ki je na seznam narodov za likvidacijo že leta 1922 postavil primorske Slovence. Bavčar ga je v Pariz pripeljal in organiziral prve objave njegovih knjig v francoščini.

 

Prvi je pisatelj in profesor literature, drugi literarni teoretik, filozof in fotograf. Pahor je v skoraj sto letih svojega življenja preživel požig Narodnega doma v Trstu, dvajset let fašizma, partizanščino, koncentracijska taborišča Natzweiller-Struthof, Dachau in Bergen-Belsen. In ves čas je svoje življenje zapisoval kot zgodovino primorskih Slovencev. Njegova Nekropola je klasika evropske literature.

 

Bavčar je pri dvanajstih letih oslepel. V rokah mu je eksplodirala municija, ki jo je na Primorskem pustila vojna. V braillovi pisavi je naredil gimnazijo v Novi Gorici in univerzo v Ljubljani, od koder je šel v Pariz na Sorbono. Najprej kot študent, potem kot predavatelj. Ob tem se je lotil fotografije in filmanja.

 

Njuno srečanje v filmu je spodletelo. Sodišče ga je obsodilo na skoraj trideset tisoč evrov kazni, ker ni pristal na to, da bi film snemal po tujem scenariju, pri katerem ni sodeloval. V kavarni Luksa v Proseku nad Trstom sta prejšnjo soboto pripovedovala zgodbo o čudnem svetu, v katerem se jima je to zgodilo.

 

Eden živi v Trstu, drugi v Parizu. Kako sta se našla?

 

Bavčar: Organiziral sem slovensko stran manifestacije Trouver Trieste v Pompidoujevem kulturnem centru v Beaubourgu. Organizatorji so pozabili na Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Gospoda Pahorja je skozi zadnja vrata pripeljal v Pariz Aleš Lokar. Tam sem ga spoznal in tako se je začelo najino sodelovanje, ki je pripeljalo do objave njegovih knjig v Franciji in zmagovite poti njegove literature v Evropo.

 

Pahor: Razstavo so pripravili tržaški občinski možje in nas popolnoma zatajili. Gospod Bavčar ima morda težave z vidom, vendar je organiziral prikaz delovanja naših knjižnic od devetnajstega stoletja naprej brez napake. V kulturnem centru Pompidou smo imeli svoj razstavni prostor po njegovi zaslugi. Tam sva se spoznala. Italijanski prevod Nekropole v rokopisu, ki sem ga imel doma 24 let, ker ga nobena založba ni hotela, so končno dali nekomu prebrati. Iz slovenščine so ga prevedli v francoščino, tako da je lahko izšel leta 1990. To je njegova zasluga. "In principio era Bavcar," sem večkrat rekel v Italiji. Brez njega bi prevod še danes ležal v predalu in lovil prah v Trstu.

 

Centre Pompidou

 

Kako ste dosegli, da so Francozi brali knjigo v času, ko so Pahorja v Ljubljani poznali zgolj kot urednika Zaliva, ki je objavil intervju s Kocbekom, njegove knjige pa so bile pozabljene?

 

Bavčar: O Pahorju so v Ljubljani grdo govorili. "Tisti tvoj Pahor," sem pogosto slišal. Jaz pa sem vedel, da je Nekropola eksistenčno pomembna za Slovenijo. In tudi druga tržaška literatura. Prvi esej, ki sem ga napisal, je bil Écrire en Slovene a Trieste. Pisati po slovensko v Trstu. Nanj nisem gledal z etnocentrističnega stališča, ampak s stališča ogrožene literature, ki je na braniku slovenstva. Obstaja tržaška literatura slovenskega izraza. Tržaška pisatelja nista samo Italo Svevo ali Umberto Saba. Jaz sem k njim vedno postavljal Slovence in jih predstavljal Francozom. Pahor je postal popularen, ko je izšel Spopad s pomladjo. To je za seboj potegnilo še Nekropolo. Treba je bilo prepričati radio in časopise, da o njem pišejo. Ni se zgodilo samo po sebi. Bilo je veliko dela. Če ne obstajamo v medijih, ne obstajamo.

 

Pahor: Francozi so to lepo sprejeli. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje novele o fašistični dobi doživele v Parizu takšen sprejem. Francozi so bili presenečeni, da so italijanski fašisti eni celi narodni skupnosti spremenili krstna imena. Ni jim šlo v račun. To sem jim moral razložiti od začetka. Knjiga Spopad s pomladjo govori o ljubezni človeka, ki je prišel iz taborišča. Ker sem pisal tudi o požigu Narodnega doma in spremembi imen, je to vzbudilo pozornost. Knjiga je govorila o ljubezni, poslušalci pa so me prosili, naj še enkrat povem, kako je mogoče, da oni nič ne vedo o tem, da so nam tudi imena vzeli. Zato je založba Livre de Poche izbrala novele o fašizmu.

 

Še sam sem se čudil, kako so Francozi prav novele izbrali kot material, ki naj pride v zgodovino. Ko te izdajo v Livre de Poche, si v zgodovini literature. Ne bodo te častili kot Hemingwaya, ampak knjiga je tam. Na ovitku piše o tem, kako je slovenstvo trpelo pod črnimi srajcami, les chemises noires.

 

Bavčar: Gospod Pahor je preskromen. Francoski minister za kulturo de Vabre je prišel posebej v Trst zato, da mu je Pahor podpisal knjige. Ko sem mu omenil, da si gospod Pahor zasluži državno priznanje, je takoj šel v akcijo.

 

Kako sta prišla na idejo, da bi posnela film?

 

Bavčar: Film sem hotel posneti jaz. S slovenskim konzulatom v Strasbourgu in z RTV se je začelo snemanje. Snemali smo tam, kjer je stala njegova baraka. Z avtom se je pripeljal po isti poti, po kateri je prišel v taborišče.

 

Pahor: Posodili so mi avto, da pridem v taborišče tako, kot je napisano v knjigi.

 

Vi, gospod Bavčar, ne vidite, kajne?

 

Bavčar: Ne. Ne vidim.

 

Kako bi snemali film?

 

Bavčar: Tako kot fotografiram. V taborišču Natzweiler-Struthof sem že prej fotografiral. Fotografije je objavilo kar nekaj revij. Knjigo Nekropola poznam zelo dobro.

 

Resno ste mislili posneti film kot slepi režiser?

 

Bavčar: Seveda sem resno mislil. Režija sploh ni problem. Potrebujem nekaj tehnične pomoči, to je vse. Ne bi se hvalil, ampak pravkar sem posnel film s prenosnim telefonom za mesto Pariz. Med 2000 filmarji sem prišel v izbor najboljših šestindvajsetih. Posnel sem kronanje punce. Na kroni so Prešernovi verzi iz Sonetnega venca.

 

Vi ste najbolj neverjeten človek na svetu.

 

Pahor: V taborišču sva snemala skupaj. Enkrat sva šla tja ponoči skupaj in gospod Bavčar je pretipal vse, od vislic do krematorija. Zabeležil je vse s tipom, tako kot sem jaz z vidom. Kaj se vam zdi tako nenavadno?

 

Vam se to, da film o vas snema režiser, ki ne vidi, seveda zdi samoumevno?

 

Pahor: Seveda. V televizijski ekipi so videči ljudje. Gospod Bavčar je skrbel za vsebino in pripravil komentar. V mislih sva imela film Nuit et brouillard, ki ga je leta 1955 posnel Alain Resnais. V njem ni bilo nobene osebe, ampak samo slike posameznih delov taborišč. Poleg slik je bil pisateljski komentar v dveh jezikih. V slovenščini in francoščini. Jaz sem pristal na snemanje za ljubljansko televizijo, za nikogar drugega. Posnetkov mi sploh nikoli niso pokazali, čeprav sem to zahteval.

 

Evgen Bavčar

 

K temu filmu bi se vrnili kasneje. Predstavljata se kot Primorca. Kako razumete to identiteto?

 

Pahor: Primorci smo mediteranski del slovenskega prebivalstva. Tudi Cankar je videl v primorskem človeku in v Trstu odprtje v svet. Zgodovina je šla po svoje in vsekakor ne tako, kot bi bilo prav za nas. Trst je s svojim imenom in uspehom nastal na pobudo avstrijskega cesarstva, ki je tukaj potreboval izhodišče na morje. Trst je rodila Srednja Evropa. To se pri zgodovini današnjega časa pozablja. Italija se je leta 1870 združila in zavzela Rim. V Trstu se je takrat rodil iredentizem, ki je hotel imeti Trst in si je kasneje izgovoril kos Slovenije in Istro. Takrat je začel Trst propadati kot mnogonarodno in mnogojezično mesto. Takrat smo začeli propadati tudi mi. Do leta 1918 je bila celotna slovenska narodna skupnost enotna. V Trstu je živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Ljudje so svetovali, naj slovenska univerza nastane v Trstu, da bo odprta svetu.

 

Potem se je zgodilo veliko svari.

 

Pahor: Res je. Zgodovina Slovenskega primorja je dober del evropske zgodovine. Je del nesrečne evropske zgodovine. Od osemnajstega leta naprej Trst propada.

 

Vajini biografiji sta bili vedno ločeni z mejo. Kako se vam, gospod Bavčar, kaže primorska identiteta?

 

Bavčar: Že kot otrok sem bil vezan na Trst. Moja mama je tako kot mnogo Primork delala pri viceadmiralu avstrijske mornarice Bizjaku iz Gorenj pri Lokavcu. Govorila mi je o Trstu. Zaradi tega mi je bila literatura Borisa Pahorja zelo blizu. Moja zavest, da sem Primorec, se je rodila, ko sem bil star dvanajst let, ko sem postal invalid vojne. Postal sem invalid vojnega materiala, ki so ga puščale tuje armade na primorskih tleh. Ta ni bil produkt slovenskih rok. Municijo, ki me je poškodovala in oslepila, je izdelala tuja roka. Tako kot so k nam prišle tuje ideologije, ki so med nas zasekale meje.

 

Med mano in Trstom pa meje ni bilo. Poslušal sem Radio Trst. Danes je dan Evrope. Spomnim se, kako sem pred mnogimi leti poslušal oddajo za otroke Moj dom je Evropa. Ko sem v Parizu vodil manifestacijo Trouver Trieste, se mi je zdelo tragično, da je Boris Pahor tja prišel skozi zadnja vrata. Tudi Italijani, ne samo Francozi, so me spraševali o njem in o Alojzu Rebuli. Oba sta bila persona non grata.

 

Prebiral sem Milana Kundero. Na njegovem seminarju sem predaval o Prešernu. On je napisal esej Tragedija Srednje Evrope. Moja teza je, da se je tragedija Srednje Evrope rodila na slovenskih tleh. Na primorskih tleh se je začela. Vojne ni naredila problematične za vojake, ampak predvsem za civiliste. Recimo s pobojem civilistov na Idrijskem in potem s fašizmom. Tam je vame vstopila zavest o tragediji Evrope, tako kot izhaja iz književnosti Borisa Pahorja. Danes bom v Trstu govoril o Zoranu Mušiču. To tragedijo vidite tudi v njegovem slikarstvu. Začela se je na primorskih tleh.

 

Pahor: Desna diktatura Evrope se je začela pri nas. V zadnjem letu sem bil zaradi uspeha moje knjige stokrat v italijanskih krajih in o tem govoril. Rekel sem jim, da jim bom govoril o nacizmu, ker so me zaradi tega povabili. Vendar začetek nacizma ni leta 1933 v Nemčiji, ampak leta 1920 v Trstu. Fašizem je prišel na oblast leta 1922. Mussolini je bil prvi Hitlerjev učitelj in Hitler ga je spoštoval.

 

Fašizem pa je na grob način začel s svojimi akcijami že prej. Leta 1920 so požgali Narodni dom. Potem so požgali še dom pri Svetem Ivanu in enega v Rojanu. Fašizem je požigal slovenske knjige pred spomenikom Verdija v Trstu in jih javno metal iz knjižnic. Mussolini jim je govoril, le tako naprej. Francesco Giunta, ki je bil eden vodilnih, je naredil kariero v parlamentu in na ministrstvih. Deset let po požigu Narodnega doma so izdali brošuro. "Mi smo fašistično revolucijo začeli v Trstu, ko smo s požigom glavnega centra slovenstva očistili mesto," so zapisali v njej.

 

Gospod Bavčar govori veliko resnico. Tragedija Evrope se je začela v Trstu. Tukaj se je začel pohod fašizma, ki je kasneje prevladal tudi v Nemčiji, oba skupaj pa sta pomagala španskemu fašizmu. Velike evropske krščanske nacije, ki so bile ljubljenke cerkve, so šle v fašizem.

 

Prav, tragedija. Ampak, ali nista vajini zgodbi predvsem zgodbi o rezistenci in preživetju? Vi ste preživeli koncentracijsko taborišče, vi bombo v rokah. Ne izgledata kot tragedija.

 

Bavčar: Zame se je upor začel na čisto osebni ravni. Ko sem oslepel, so me prijatelji zapustili in moral sem začeti novo pot. Obrnil sem se h kulturi. Ko sem hodil na gimnazijo, ni bilo niti enega učbenika v braillu. Sestra mi je cele počitnice narekovala, jaz pa sem pisal v braillu. Še danes je braille v Sloveniji problem. Jaz sem svojo identiteto branil kot slep človek, kot Primorec in kot Slovenec.

 

Nekrpola, italijanska izdaja

 

In želeli ste posneti dokumentarni film o Borisu Pahorju v taborišču na podlagi njegove avtobiografske literature?

 

Bavčar: Prav to. Nekropolo zelo dobro poznam. V francoščini sem prvi pisal o njej v Quinzaine Littéraire. O njej sem govoril na radiu in sem se vanjo zelo poglobil. Če bi imeli te posnetke, bi jih lahko bili koristno uporabili, ko je Jacques Chirac Borisa Pahorja osebno povabil na odprtje Evropskega centra za deportirance. Tisti dan se je o Borisu Pahorju govorilo po vseh radijskih in televizijskih mrežah. Od France Culture do France Antenne. Ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej slišal Borisa Pahorja na France Culture, in potem tako skozi ves dan. O rečeh, o katerih piše gospod Pahor, je treba govoriti, kjer je le mogoče. Film je bil samo ena ideja.

 

Pahor: Eno uro sem gospodu Bavčarju odgovarjal na vprašanja, kar je srečanje postavilo na dostojen nivo. To ni bil običajen pregled taborišča, krematorija in druge infrastrukture. Govoril sem o bistvu človeka taboriščnika. Govoril sem gospodu Bavčarju, ker zaupam njegovi inteligenci. Tukaj ni dopuščena nobena intervencija.

 

Kaj je šlo narobe? Zakaj filma ni?

 

Pahor: Zato, ker so iz najinega pogovora z Bavčarjem naredili banalnost, pod katero se jaz ne bi nikoli podpisal. Predložili so nekakšen scenarij, kjer se z Bavčarjem pogovarjava v gostilni in se tikava. To, kar sem videl, je bilo na tako nizkem nivoju, da najinega pogovora sploh ne bi mogli uporabiti. Midva se predvsem nisva nikoli tikala. Ne eden ne drugi nisva čutila potrebe po tem.

 

Malo ste zdaj preskočili. Vi ste torej imeli načrt delati film in ste bili v dogovorih z ljubljansko televizijo. Je šlo za formalne ali neformalne pogovore?

 

Bavčar: Za te pogovore je garantiral konzulat v Strasbourgu, gospa Schmidtova, pogovarjal sem se tudi z Lombergerjevo. To je bil projekt vlade RS. Te papirje imam. Gre za potrjene papirje slovenske izvršne veje oblasti in ne razumem, kako da sodna veja oblasti teh papirjev ne upošteva.

 

Prišlo je torej do katastrofe?

 

Bavčar: Do komplota.

 

Kakšen je bil ta komplot?

 

Bavčar: Nekajkrat sem se srečal s Petrom Polhom, ampak neformalno, saj smo prijateljevali. Ne da bi vedel jaz in ne da bi vedel Boris Pahor, so bile predlagane različne verzije scenarijev in sinopsisov Filmskemu skladu - brez moje avtorizacije ali avtorizacije Borisa Pahorja. Ko sem dobil končno, menda sedmo verzijo v roke, sem jo preprosto zavrnil. Dal sem jo tudi prebrati Borisu Pahorju. Zavrnil sem jo, ker pri tem jaz nisem sodeloval. Pred tem nisem prebral niti ene same vrstice scenarija. Ne po telefonu, nič mi ni bilo prineseno v branje, ne drugače prepisano. Dogajalo se je za mojim hrbtom.

 

Kot avtorja filma so vas izključili?

 

Bavčar: Popolnoma.

 

Pahor: Dal sem dve izjavi o tem in oni so ju dali nekam v predal. Niso me poklicali zraven, niti niso o njih govorili med tem, recimo mu, procesom. Kot da ne obstajam.

 

Potem je prišlo do sodnih zapletov in če prav razumem, ste dolžni 30.000 evrov?

 

Bavčar: 27.000 evrov, kar bi z obrestmi naneslo 48.000 evrov.

 

To je lep denar. Kaj takega se ne zgodi vsak dan. V čem je bil spor?

 

Bavčar: Produkcijska hiša Casablanca, s katero nimam podpisane nobene pogodbe, mi očita, da sem z njimi prekinil sodelovanje, ki pa ga nikoli ni bilo. Ne morem sodelovati, če nimam predmeta sodelovanja. Direktorja Casablance, Igorja Pedička, sem srečal dvakrat. Prvič, ko mi je prinesel ta scenarij, pri katerem nisem sodeloval in ki ga je Peter Polh pisal sam. Govori se, da so z mano sodelovali po telefonu, a to je smešno. Scenarija se ne da pisati po telefonu. To je tudi žalitev. Da se nekoga, ki je slep, zreducira na telefon, ker je bil tradicionalno telefonist poklic za slepe. Sem izobraženec, imam doktorat Sorbone in nisem telefonist. Nikoli ne bi scenarija delal po telefonu. Mi je zelo žal.

 

To je ponižanje tudi za ljubljansko univerzo in Sorbono. In to so argumenti, ki jih sodišče sprejema. In ustavno sodišče mi je dalo prav, da naj se braillovo pisavo uporablja na sodišču. A sem obsojen, češ da je nastala škoda Pedičku pri tej tako imenovani produkciji. Zadnja novica je ta, da mi je predsednik Euroimages Jacques Toubon osebno pisal, da Casablanca ni dobila pri Euroimages nobenih sredstev in da tudi niso nikjer zabeleženi. Kljub temu da so sami govorili o mednarodni koprodukciji, kakor je zapisano tudi v sodbi. Imam torej še en dodaten papir, poleg tistih, ki sem jih imel že prej.

 

In še ena stvar je, ki je tudi bistvena. Pedička sem srečal dvakrat v gostilni, in tudi Polha v gostilni. A nikoli ni bilo rečeno, da gre za sodelovanje ali delo pri scenariju. Kot če bi vam sedaj razlagal, kakšne ribe so bile danes v Lokavščku in bi vi potem na to napisali scenarij. Nakar bi prišli čez nekaj časa in me dali na sodišče, ker da sem prekinil sodelovanje. Tako absurdno je to.

 

Casablanca Fim Production

 

Pahor: Zanimivo je, da mene niso hoteli zraven. Snemalo naj bi se o meni, v filmu za televizijo so me posneli, dve izjavi sem dal - to, kar sem Baskarju povedal glede našega sodelovanja za televizijo. Ampak poklican nisem bil nikoli. Ne obstajam.

 

Kaj sta želela doseči s tem filmom? Če mi dovolita, da razširim vprašanje. Vi ste zanimiv primer, saj je bila taboriščna literatura v slovenščini tabu. Avtobiografska metoda velja za prevzetno, ošabno. Vi pa to počnete ves čas. Taboriščno izkušnjo zapisujete skozi avtobiografijo v obdobju italijanskega fašizma. Morda poskuša Marta Verginella z biografsko metodo napraviti nekaj podobnega, a pri taboriščni literaturi je v Sloveniji veljal za literata Primo Levi, vi ste bili izključeni.

 

Pahor: Ne, no, tudi Mož, ki je strigel z ušesi Vladimirja Kralja je bil pri nas napisan in izdan leta 1961. Josip Vidmar ga je hvalil in zraven rekel, da ta knjiga je vredna, Pahorjeva Nekropola pa ni. Kraljeva knjiga je celo za nekaj časa izginila v Sloveniji. Ljudje so se še spomnili dachavskih procesov. Takrat je bilo vse taboriščnike strah. Spomnim se, da sem takrat srečal slikarja Omerzo, ki je bil z mano v Dachauu. Po procesih sem ga srečal na cesti, mu rekel: "Dober dan. Kako gre?" Dal mi je roko in šel. Sploh se ni ustavil, da bi se pogovoril z mano. Kajti vse glede procesov je bilo nekako blokirano. Tudi Rusi so namreč imeli svoje procese in taborišča, zato niso marali, da se preveč govori o procesih ali taboriščih.

 

Ampak v Italiji obstaja v taboriščni literaturi Primo Levi in malokdo drug.

 

Pahor: So tudi drugi, ampak ne tako pomembni. On je imel za seboj judovsko skupnost, kar je bil velik plus. Ampak tudi njega so na začetku zavrnili, tekst je izdala neka majhna založba. Ko so videli, da to koristi judovski skupnosti, pa se je razširilo po svetu.

 

Zakaj vas zanima taboriščna izkušnja?

 

Bavčar: Zanima me, ker sem invalid vojne in sem na svoji koži občutil nasilje vojne. Ko otrok dobi v roke neko stvar, s katero se igra, in zato potem oslepi, je to strašno nasilje. Vojna je bila tudi zame stalno prisotna. Videl sem slepe ljudi, ljudi brez rok iz prve svetovne vojne, videl sem poškodovane fante, osmojene od smodnika na očesni kliniki. Pri dvanajstih letih to zaznamuje človeka za vse življenje. Tudi s tega stališča me zanima koncentracijsko taborišče, kot je opisano v delih Borisa Pahorja in kot sem ga sam srečal. Ko sem imel v Strasbourgu fotografsko razstavo, sem želel, da bi šli obiskat to taborišče. Tedaj sva bila prvič skupaj v taborišču. Spomnim se, ko smo bili pri krematorijski peči, me je prijel za roko in mi rekel: "Poglejte, sem se je položilo človeka, ki je potem v peči postal pepel." Če ne bi bil sam zaznamovan z vojno, bi mi bilo to veliko bolj tuje. Ne rečem, da mi je domače, ampak človek lažje razume tako tragedijo, če je tudi sam telesno zaznamovan.

 

Pahor: Dodal bi, da pri vsej zgodbi o taboriščih pozabljamo na italijanska taborišča, ki so trajala kratko, tri leta, od septembra 1941 do maja 1945, ampak so tudi terjala žrtve, smrti, ki jih Italijani zatajujejo. O tem se ne govori. Ves čas govorijo o fojbah, kaj so komunisti počeli leta 1945, italijanska taborišča pa se v glavnem zamolčuje. Tako kot se v Italiji ne ve pravzaprav nič o 25 letih fašizma pri nas. Vse je zamolčano. Še nekaj bi poudaril, kar smo prej pozabili povedati o tem našem Mediteranu. Komunisti po vojni, tu pri nas, takoj leta 1945, so imeli skupaj z italijanskimi komunisti - nekako do leta 1948, ko so se skregali s Sovjetsko zvezo - skupno politiko. Naši so imeli denar, kajti italijanski niso imeli podpore italijanske vlade.

 

Jugoslovanski pa so imeli denarja, kolikor so hoteli, saj so ga takrat pobrali iz bank, v tistih štiridesetih dneh. Italijanski komunisti so dajali imena. Socialistom posebno. Nekateri so res pristali v jamah, italijanski socialisti, ki niso bili za priključitev Trsta k Jugoslaviji. Oni načelno niso bili za to. In tu imamo začetek te velike nesreče, tega sodelovanja slovensko-italijanskega komunizma, ki je propadel 48. leta, kajti vse, kar je bilo delavskega elementa, je šlo z Vidalijem, torej s Togliattijem na italijansko stran. Našim, ubogim, so torej ostali samo bivši OF-arji ali pa tisti, ki nismo bili komunisti - torej OF-arji, ki smo bili povezani z Ljubljano zaradi naših življenjskih interesov.

 

Sedaj gre za evropske volitve. Levica v Italiji je popolnoma propadla. Tu pri nas se nekako rešuje zaradi naših, slovenskih glasov. Če mi Slovenci ne bi glasovali za levico, bi bila popolnoma na tleh. Spet imamo tisoče Slovencev, ki bodo volili komuniste, in druge, ki bodo volili za slovensko skupnost. V tem primeru ne gre za to, da sem jaz za Evropo. Gre za bistveno vprašanje. Južni Tirolci, ki jih je četrt milijona, bi lahko rekli "mi, ker nas je toliko, smo tudi lahko levičarji". Ampak ne, hočejo biti enotni in so enotni, in ko jim Italija ni hotela dati pravic, ki so jim pripadale, so se obrnili na Združene narode. Najprej so poskusili z bombami, potem so videli, da jih Italijani lovijo in da ne bo z bombami nič. In so šli pred ZN.

 

Mi nismo šli pred Združene narode pod Titom, ker za to ni bilo interesa, saj so bile manjšine tudi po Jugoslaviji. In zdaj je Slovenija uboga, majhna, majhna, in se tudi poskuša le klanjati levo in desno. Tako smo spet, kot je rekel tudi novi zunanji minister, Primorci manjšina, odvisni sami od sebe. Če bomo znali zdržati...

 

To je lepo sporočilo.

 

Pahor: Ja, je lepo sporočilo. Mi hkrati vztrajamo pri tem. Saj smo vedno bili sami. Denar, ki ga dobiš, da vzdržuješ eno knjigarno, eno knjižnico, da malo pomagaš športu... Tako je bilo že v času komunizma; podpiralo se je le levico, le svoje ljudi. Zdaj, s Slovenijo, se denarna sredstva vsaj razdelijo.

 

Ampak ali ste zaznali kakšno spremembo v zunanji politiki, zdaj ko se je oblast zamenjala v Sloveniji in imamo novega zunanjega ministra?

 

Pahor: Ne. Avgusta sem se srečal s Türkom na njegovo povabilo in vztrajal, da mora Italija svoj fašizem priznati, če hočemo imeti nekakšno zadoščenje za 25 let fašizma. In tudi za okupacijo. Türk je bil tako pošten, da je držal svojo besedo in je potem to tudi rekel. Ampak zakaj je nova slovenska vlada potem hitro tekla v Rim dokazovat, da s tem ni žalil italijanskega predsednika, tega ne vem. So pa napisali, da kar je povedal, sicer ne pomeni žalitve predsednika, a da etično vprašanje fašizma še vedno ostaja. Italijani pa so razumeli, da je popravek slovenske vlade pomenil, da je tudi glede fašizma že vse urejeno. Tako so tu to interpretirali.

 

Napolitano je sicer razumel in je rekel, da ne smemo pozabiti fojb in ezulov, kot naj tudi ne pozabljamo, kaj je fašizem počel Slovencem. Ampak to ni neko stališče, ki bi lahko stalo nasproti fojbam. Ni povedal, kaj je fašizem počel. Hudo je metati ljudi v jame. Je. Ampak taborišče na Rabu, kjer so družine, otroci umirali, to bi tudi morali prikazati italijanski javnosti. In potem govoriti tudi o fojbah, zakaj pa ne. Ne gre, da bi se hvalil, ampak ko so predlagali, da bi zaradi Nekropole in drugih spisov zaslužil priznanje tudi s strani Italije, sem rekel, da vse lepo in prav, ampak če predsednik italijanske republike poleg slovanskih zločincev ne bo omenil tudi fašizma in fašističnih zločincev, potem jaz njegovih priznanj ne maram.

 

 

Pred tremi tedni je tudi Piccolo objavil moj članek, v katerem naštevam, kaj vse je počel fašizem. S številkami. Koliko je bilo mrtvih. Za fojbe zgodovinarji pravijo od štiri do pet tisoč izginulih, ki pa niso šli vsi v fojbe. Nekaj so jih likvidirali tu blizu, nekaj so jih poslali kdo ve kam, in nekaj, po virih italijansko-slovenskih zgodovinarjev, jih je šlo tudi v fojbe. Ampak iz tega ne moremo delati holokavsta, kot so trdili Italijani. Ta članek so mi objavili in potem niti ni bilo kakšnih posebnih napadov name, kljub temu da imamo še vedno precej desnice na občini. To pomeni, da to sprejemajo.

 

Članek sem zaključil s tem, da italijanski učenci, dijaki iz Rima in drugih italijanskih mest, vsak februar prihajajo sem na nekakšno božjo pot do fojb. Vsi ti ljudje prihajajo z duhom nerazpoloženja, tudi sovraštva do tako imenovanih krvoločnih Slovanov. Če hočemo na tak način ustvarjati neko novo sožitje v Evropi, to ne bo šlo. Medtem ko sta Francija in Nemčija dali to zgodovino v šole, tega Italija ni naredila. V javnost ni dala niti ugotovitev komisije italijansko-slovenskih zgodovinarjev, ampak jih drži nekje v predalih.

 

Italijanski tisk ta dejstva torej nekako pripoznava. Obstaja knjiga, ki celo piše o tistih generalih, ki so počenjali v Sloveniji, kar so hoteli, na Mussolinijev ukaz. Leta 1942 je rekel: "Uničite mi vse te samce tega prekletega ..." - ni rekel ljudstva, nekaj drugega je rekel. Ti generali so to v Sloveniji počeli. To je opisano v knjigi Italiani senza onore, ki jo je uredil Costantino di Sante. Italijani brez časti. Namesto da bi priznali svoje zločine, so vse zamolčali.

 

Ste vi, Evgen, tudi antifašist?

 

Bavčar: Sem žrtev fašizma. Sicer ne vem, ali je bila municija italijanskega ali nemškega izvora, ampak ne morem biti nič drugega, kot da sem antifašist.

 

Živite v Parizu. To je moderno mesto. Mi smo v provinci in bolj počasi razumemo. Kako definirati moderni antifašizem?

 

Bavčar: Moderni antifašizem ... včasih smo si želeli socializma s človeškim obrazom. Sedaj pišejo, smo dobili kapitalizem z živalskim obrazom. Tudi tu torej obstaja nevarnost določenih fašistoidnih ekstremizmov in je treba biti buden. Hitro gre lahko v napačno stran. Sodobni antifašizem je preprečevanje, da recimo sedanja ekonomska stihija prisili ljudi, da gredo v skrajnosti. To je zmeraj aktualno. Antifašizem, antinacizem, tudi antitotalitarizem... Anti smrtonosnim ideologijam. Kajti vse kaže, da brez ideologij ne znamo, ampak boriti se moramo vsaj proti smrtonosnim oblikam ideologij.

 

Pahor: Imam knjigo Grmada v pristanu. To so novele iz fašistične dobe. Že leta 1972 sem Državni založbi predlagal, da jo izda skupaj z Nomadi brez oaze o Libiji in odlomki iz drugih knjig. Založba je to naredila. Lavo Čermelj je napisal uvod. To niso samo novele. Mladika je v Trstu knjigo ponatisnila. Želim si, da bi slovenski dijaki, ki so sedaj ingnorantni do fašizma, to dobili kot vsaj priporočeno literaturo. Ta knjiga je koncentrat. Požig Narodnega doma, dekle, ki so jo obesili za kite, ker je govorila slovensko, usoda Lojzeta Bratuža, ki je dirigiral slovenske zbore in so ga zastrupili. Govori o uničevanju naše identitete. Mislim, da bi srednješolci to morali poznati. Če že govorite o antifašizmu. - (Ervin Hladnik – Milharčič, Dnevnikov objektiv 16. 5. 2009)

 

Evgen Bavčar je ocenil, da je scenarij žaljiv do njega in Pahorja, zato ga je zavrnil, pa tudi podpis ponujene pogodbe.

 

Proces zaradi Montaže nevidnega

Nekdaj preganjana pisateljica Breda Smolnikar se je javno zavzela za hendikepiranega, slepega pisateljskega kolega Evgena Bavčarja, ki ga je Okrožno sodišče Ljubljana obsodilo.

Že nekaj časa je na obzorju nova pravna gonja proti umetniku. Fotografu in filozofu Evgenu Bavčarju je Okrožno sodišče v Ljubljani dosodilo odškodnino za nikoli posneti film, ki naj bi nastal v produkciji Casablanca Film Production. Bavčar mora producentu Casablanca Film Production, d. o. o., plačati 27.189 evrov odškodnine z zamudnimi obrestmi ter 2658 evrov pravdnih stroškov, ker naj bi neupravičeno odstopil od sodelovanja pri nastanku dokumentarnega filma Ustvarjanje nevidnega ali montaža sanj. Bavčar se je nad sodbo pritožil, peticijo zoper sodbo pa je poslal v javnost tudi slovenski center Pen in pisateljica Breda Smolnikar.

Pobudo za film naj bi dal, kot je razbrati iz razsodbe sodišča in izjav vpletenih v spor, Evgen Bavčar, ki je želel narediti film o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju. Bavčar je sodeloval pri projektu s Petrom Povhom, tedaj še uslužbencem RTV Slovenija. Kratki film Montaža nevidnega so leta 2000 za RTV Slovenija tudi posneli.

Medtem je dozorela še zamisel o daljšem filmu, ki bi predstavil Evgena Bavčarja, kako snema film o Borisu Pahorju. Scenarij je pisal Peter Povh, ki se je, kot trdi, z Bavčarjem baje večkrat neformalno sestajal. 2003. so predstavniki Casablance Bavčarju v Postojni izročili scenarij za film. Bavčar trdi, da je šele takrat izvedel, da bo producent filma Casablanca, ne RTV Slovenija. Scenarija in pogodbe za snemanje filma mu tudi niso izročili v Braillovi pisavi ali zvočnem zapisu. Bavčar je ocenil, da je scenarij žaljiv do njega in Pahorja, zato ga je zavrnil, pa tudi podpis ponujene pogodbe. Leta 2003 je Casablanca Film Production vložila tožbo zoper Evgena Bavčarja in zahtevala povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi propadlega projekta. Sodišče je konec lanskega leta razsodilo, da je Bavčar brez utemeljenega razloga opustil namen, da sklene s Casablanco pogodbo za snemanje filma, s tem pa naj bi tožnici povzročil škodo v višini 27.000 evrov, ki jo mora poravnati. Zoper sodbo okrožnega sodišča se je Bavčarjev odvetnik pritožil na višje sodišče. Eden od njegovih argumentov je, da so bili vsi dogovori med Bavčarjem in Casablanco neformalni in da sploh niso sklenili formalne pogodbe.

Bavčarjeva resnica se razlikuje od tiste predstavnika Casablance Igorja Pedička, in to v pomembnih točkah, najpomembnejša pa je, ali so se vpleteni sploh dogovorili, da bodo sodelovali pri projektu. Pediček trdi, da so se za to dogovorili leta 2001. Bavčar je bil po njegovih besedah k sodelovanju povabljen kot portretiranec, sodeloval pa naj bi pri vseh fazah scenarija. Bavčar pa trdi, da pogodbe formalno ni bilo. Predvsem pa je problem popolnega neupoštevanje hendikepiranosti toženega.

Breda Smolnikar, pisateljica

Breda Smolnikar opozarja

Pisateljica Breda Smolnikar se je te dni s svojo izjavo oglasila tudi v kulturno redakcijo Večera. Zdi se ji prav, da mediji izvejo, kako se je postopalo v primeru dr. Bavčarja, ko se mu je, ne le v procesu samem, ampak tudi kot hendikepiranemu človeku, omejevalo njegove pravice slepega. ''Ne drznem si pisati pred koncem procesa o vsebini procesa, lotevam se samo pristranosti sodišča, ki ni dovoljevalo eni od vpletenih strani, da bi bila drugi strani enakopravna,'' opozarja Smolnikarjeva.

“'Tako obnašanje sodišča v procesu proti dr. Evgenu Bavčarju je tudi zaradi nedavne odločitve Ustavnega sodišča RS o obnašanju sodišč v primeru hendikepiranih nedopustno in protizakonito. Zaradi dolgoletnega literarnega sodnega procesa sem sklenila, da bom vedno prisotna pri procesih slovenskih umetnikov, kadar jim bo na kakršenkoli način omejevana svoboda in pravica do ustvarjanja. Ker gre pri Bavčarju za slepega umetnika, so mu ob omejevanju umetniške svobode na slovenskem sodišču omejevane tudi pravice hendikepiranih. Dr. Bavčarju ni bilo zagotovljeno, da bi kot videči mogel enakopravno sodelovati v sodnem postopku.”

Pri dveh sodnih obravnavah v zadevi tožbe Casablanca zoper dr. Evgena Bavčarja 2. julija 2007 je Casablanca preko svojega odvetnika Janeza Tekavca predlagala, da odstopi od tožbe, če dr. Bavčar prizna krivdo, češ, da Casablanca ve, da Bavčar nima dovolj denarja, da bi lahko plačal odškodnino. Ne Casablancin odvetnik niti sodnik se dr. Bavčarju pri tem nikoli nista predstavila. Obnašali so se, kot da vidi in so povsem pozabili na njegovo slepoto. Na začetku obravnave ni sodnik Bavčarju razložil, kdo vse je v dvorani. Predpostavljalo se je, da obtoženec vidi oziroma da kot drugi zaznava obraze in tudi prostor. Obtožencu ni bil na koncu prebran zapisnik. Na obravnavi 26. novembra 2007 je dr. Bavčar opozoril nasprotnega odvetnika Tekavca na nedovoljeno vmešavanje v privatno sfero glede izjave, da bodo odstopili od tožbe proti Bavčarju, če prizna krivdo, saj so seznanjeni, da dr. Bavčar nima denarja, da bi jim lahko plačal. Na Bavčarjevo vprašanje, od kod pravica vpogleda v njegovo privatno finančno stanje, se mu je odvetnik Tekavc opravičil. A to sploh ni prišlo na zapisnik, česar Bavčar s svojo slepoto v zapisniku ni mogel preveriti, da bi lahko sodnika opomnil na njegovo pomanjkljivost. Tekavc je na primer tudi vprašal dr. Bavčarja, ali je nekoč na neki otvoritvi srečal Petra Polha, pri čemer je šlo seveda za popolno ignoranco 100-odstotne invalidnosti.

Med razpravo 26. novembra 2007 tudi ni bil dr. Bavčarju pojasnjen izredno glasen hrup in ropot delavcev, ki so močno motili koncentracijo v sodni dvorani in nihče mu ni pojasnil, da gre za popravljenje in izdelavo zunanje fasade sodišča. Besede in stavki zaslišanih niso bili vedno razumljivi, ker jih je preglašal zunanji ropot. Sodnik se ni vživel v dojemanje slepega človeka in mu je s tem odvzel možnost enakopravnega sodelovanja, kar bi tudi slepi morali imeti pravico,'' piše v svoji protestni izjavi Smolnikarjeva  - Melita Forstnerič Hajnšek, Večer 24. 4. 2009