Tragedija na Golobarju

Bilo je dne 26. aprila 1943

Danes je napol pozabljena

 

Planina Golobar (1257 m) nad Čezsočo, prizorišče tragične bitke

Od našega sodelavca

 

Tragedija bitke na Golobarju meseca aprila 1943, v kateri so padli številni borci, je bila posledica izdaje slovenskih partizanov Italijanom. Izdajo so očitno načrtno izvedli srbski poveljniški krogi med samimi partizani. Prisotni so bili med njimi, jih nadzorovali in usmerjali od leta 1942. Slovenski javnosti je bilo to dejstvo vsa povojna leta skrbno prikrito. Le mimogrede je bilo navedeno ime kakega srbskega borca, ki naj bi se tovariško pridružil slovenskim partizanom v njihovem boju proti okupatorju.

V resnici je srbski kader iz ozadja izvajal popolno nadzorstvo nad slovensko partizansko vojsko. Njen vrhovni štab je bil samo lutka v njegovih rokah. Srbski kader je skrbel za to, da se slovensko partizanstvo ne bi preveč okrepilo, kar bi tako onemogočilo načrte srbske klike za prevzem oblasti v Sloveniji ob koncu vojne. Oblast so po vojni v resnici prevzeli, vendar ne na viden način. Iz podtalja so usmerjali svoje lutke, razne Mačke, Ribčiče idr., da so izvajali njihova tajna navodila.

V predvidevanju tega so že med vojno podvzemali primerne ukrepe. Med temi je bilo tudi izdajanje premikov partizanskih enot Italijanom in Nemcem. Namen je bil diaboličeni, uničiti že v času partizanstva Slovencem čim večje število moškega prebivalstva, zato da bi jih tudi fizično zlomili. Da poem ne govorimo posebej o pomorih ob koncu vojne, še zlasti tisočev s Koroške vrnjenih domobranskih borcev. Pomorjeni so bili fantje in možje, ki bi si lahko ustvarili družine, imeli otroke. Tako bi se Slovenci kot narod tudi fizično okrepili.

S tega vidika je treba gledati likvidacije samih partizanov in zapeljevanje njihovih enot v povsem nesmiselne bitke, v katerih so v množično padali. V zakriti velesrbskinačrtih uničenja Slovencev je bila ena izmed takšnih potez tudi tragedija na planini Golobar, na Bovškem, do katere je prišlo v zgodnji pomladi leta 1943.

Komandant Danilo Šorović

Dne 5. aprila 1943 je v slovensko Primorje prispel Danilo Šorović, Srb, načelnik štaba Dolomitskega odreda. Namen njegovega prihoda je bila ustanovitev prvih dveh primorskih brigad. Preden je Šorović prispel na Primorsko, mu je Edvard Kardelj sporočil, da bo postal komandant Gradnikove brigade. Na njeno ustanovitev so v štabu NOB že dalj časa mislili.

Takrat, ko sta nastala Severno-primorski in Južno-primorski odred, je namreč štab Alpske operativne cone, ki mu je bil na čelu Srb, Milutin Dapčević, predvidel ustanovitev nove udarne brigade. Njen komandant bi moral postati znani primorski heroj Janko Premrl - Vojko. Toda srbska stran, ki je iz ozadja nadzorovala slovensko partizanstvo, je na najvažnejših položajih hotela imeti samo svoje lastne, to je, srbske kadre. Zato so Janka Premrla – Vojka likvidirali.

Na planoti Banjščice se je Danilo Šorović s skupino srbskih oficirjev sestal z Alešem Beblerjem in Jako Avšičem. Sestavili so načrt za ustanovitev prvih dveh primorskih partizanskih brigad, Gradnikove in Gregorčičeve. Za komandanta Gradnikove brigade je bil na ukaz Milutina Dapčevića imenovan omenjeni Danilo Šorović. Kot datum njene ustanovitve je bil določen 26. april 1943.

Zborno mesto Golobar 

V ta namen je štab Severno-primorskega odreda izdal nalog, naj se 26. aprila 1943 trije bataljoni zberejo na planini Predolina na Bovškem. Ko so bili bataljoni že na poti, pa je štab odreda razposlal nove kurirje z ukazom, naj jih prestrežejo in jim sporočijo, da je njihovo novo zborno mesto na planini Golobar (1257 m), na severni strani Javorščka (1557 m).

Na zborno mesto so 25. aprila 1943 prispele pravočasno le štiri čete, in sicer 2., 3., in 5. četa 2. bataljona in 5. četa 1. bataljona. Ostale čete so zakasnile zaradi težavnega prehoda čez Sočo, ki je takrat precej narasla.

Takoj ko so prispeli na planino Golobar, bi moral komandant Danilo Šorović postaviti straže, poslati izvidnice in postaviti zasede na dohodih in na sedlo na južni strani planine, tako da bi tako zavaroval svoje enote. Presenečeni ugotovimo, da jih ni. Postavil je samo enega (!) stražarja, in to v zaraščeno grmičevje nedaleč od taborišča, kjer ni bilo nobenega pregleda. Stražar na tem mestu ne bi mogel pravočasno opozoriti soborcev na morebitno nevarnost. In to se je tudi krvavo maščevalo.

Italijanski pohod na Golobar

Iz poročila poveljstva italijanske fašistične mladine v Bovcu je razvidno, da se je italijanska vojska napotila na Golobar, ker je imela obvestilo, da se tam nahaja poveljstvo bataljona upornikov. Šlo je očitno za izdajo, a izdajalca (izdajalcev) niso nikoli odkrili. Tudi obveščevalna služba je pravočasno opozorila komandanta Šorovića na italijanske namere. A vse zaman, Šorović je očitno imel drugačne namene. 

Dne 26. aprila 1943 so že v zgodnjih jutranjih urah krenile iz Bovca na pot proti planini Golobar precejšne sovražnikove sile, kakih 500 italijanskih vojakov. In sicer: pet čet 103. polka iz 3. Alpinske pehotne brigade in nekatere enote 21. obmejnega sektorja. Ena izmed sovražnikovih kolon je odšla iz Bovca, se skozi dolino potoka Slatenik povpela na Javoršček in zavila proti sedlu, ki leži južno od Golobarja. Od tod je že opazila partizanske borce. Italijanski vojaki so takoj zasedli najbolj pomembne vrhove in položaje okrog Golobarja.

Značilno je, da so borci 2. bataljona, v katerem se je nahajal tudi Danilo Šorović, opazili italijansko kolono na njeni poti prek Javorščka. Presenečeni ugotovimo, da komandant Šorović ničesar ne ukrene in s sprenavedanjem prepričuje borce, da gre za "partizanske enote". Dogovorjeno je bilo torej, da spravi partizane v past.

Druga sovražnikova kolona je krenila iz Kobarida čez Drežnico proti planini Zakrajem. Iz Kala pa je okoli desetih dopoldne dospela preko Javorščka na Golobar še 647. alpinska četa Italijanov.

Ob cesti pri vasi Kal - Koritnica je spomenik partizanom, ki so padli na planini Golobar dne 26. aprila 1943, v najhujši bitki v drugi svetovni vojni na Bovškem, ob ustanavljanju Gradnikove brigade. Padli partizani so pokopani v skupnem grobu na pokopališču v Bovcu.

Smrtonosen obroč in bitka

 

Tragedija z bitko na Golobarju se je začela kmalu po 10. uri dopoldne, ko je stražar opazil, da se mu bliža skupina italijanskih vojakov. Ustrelil je v zrak in s tem dal znak za nevarnost. Takoj zatem se je povsod naokoli oglasil sovražnikov smrtonosni ogenj. Njihovi mitraljezi so v dolgih rafalih bruhali smrt in vnašali med presenečene borce zmedo.

Nekateri med njimi so se skušali prebiti čez sedlo in naprej proti jugu, toda tam so jih kosile italijanske strojnice. Med borci, ki so padli pod sedlom, je bil tudi Cveto Močnik, ki je bil takrat brigadni politični komisar in eden izmed treh članov brigadnega poveljstva.

Nekateri borci so se v malih skupinah prebili iz obroča in krenili proti Vršiču in potoku Slatenik, vendar so tam trčili na 409. alpinsko četo, ki jih je še bolj razkropila.

Italijanska obkolitev borcev Gradnikove brigade na planini Golobar dne 26. aprila 1943.

Padle partizane prepeljejo v Bovec in jih pokopljejo na tamkajšnjem pokopališču

Borci, ki so jurišali na levem krilu, so se iz sovražnikovega obroča rešili na dokaj nenavaden način. Naleteli so namreč na nekega italijanskega bolničarja, ki ga je Marija Pervanja - Anamarija s pištolo v roki prisilila, da jih je mimo italijanskih položajev varno spravil iz obroča. To je rešilo življenje marsikateremu našemu borcu.

Pretresljiv je naslednji primer: Vera Palčič, ki se je s svojima sestrama znašla v neizogibnem položaju. Italijani so jih hoteli žive ujeti, medtem pa je Vera, da ne bi prišle žive Italijanom v roke, ustrelila svojo sestro Francko in Marijo, nato pa še sebe.

Komandant Šorović se prebije - Medtem ko so bile ostale enote še vedno ujete v italijanskem obroču, se je komandant Danilo Šorović z 2. bataljonom umaknil nazaj proti vzhodu, proti pobočju Lipnika in Hudega vrha, kjer so bile sovražnikove sile najšibkejše. Druge obkoljene enote so se bojevale naprej.

Boji so trajali ves dan in celo v nočnih urah. Brigada je izgubila 43 borcev in bork. 40 jih je bilo ranjenih. Italijani so imeli le 4 mrtve in 7 ranjenih.

Ponoči sta se italijanska 647. in 409. alpinska četa in četa obmejnega sektorja vrnili v Bovec, medtem ko se je 665. alpinska četa vrnila na Žago. Na Golobarju sta ostali dve alpinski četi, 649. in 408. Italijanska vojska je na Golobarju zaplenila tudi arhiv 2. bataljona Severno-primorskega odreda in seznam 132 borcev. To daje slutiti, da je Danilo Šorovič nalašč pustil arhiv in seznam Italijanom, zato da bi ti lažje vedeli, kdo so naši borci, in bi na ta način izvajali represalije nad njihovimi domačimi.

Po umiku iz Golobarja so se preživeli borci razšli približno kot prej na stara mesta: ena četa v Strmec, ena v Bavščico in na Svinjak, ena vzdolž Rombona in Žage, ostali pa na območje Čezsoče. Komandant Šorovič se je s skupino 40 borcev rešil, prispeli so na Konjsko planino pod Krnom.

Dne 27. aprila so se premaknili v tabor na Mrzlem vrhu. Danilo Šorović je v taboru ostal več dni in tam našel Jako Avšiča. Tja je kmalu prispel tudi politični komisar cone Dušan Pirjevec - Ahac, ki je Šoroviću očital, da kot komandant sploh ni prevzel komande nad nastalim položajem. On pa se je izgovarjal, da ga borci niso hoteli poslušati, ker ga niso poznali.

V spomin padlim

Dan po bitki so Italijani na surov način z mulami vlekli trupla padlih borcev po pobočju do vasi Kal. Od tam pa so jih s kamionom prepeljali v Bovec. Ko so bile žrtve na pokopališču in so se ljudje hodili od njih poslavljati, ni niti eden pokazal pred Italijani, kako mu je težko. Italijani so spraševali ženske, če poznajo žrtve. Toda vse so rekle, da jih ne poznajo. Italijane je to tako razburilo, da so začeli psovati. Aretirali Franca in Marijo Komac, ker je bil njun sin med partizani in ker je bila hiša pod Golobarjem. Pridržana sta bila 14. dni. Oba sta imela čez 70 let.

Glede števila padlih je bil to dotlej najhujši udarec za partizansko vojsko na Primorskem. Andrej Gosnar – Boris je v spomin žrtvam tovarišem na Golobarju napisal dne 26. aprila 1943 naslednjo pesem.

Spomenik padlim na planini Golobar

Zarota in izdajstvo

Okoliščine, v katerih je prišlo do usodne bitke na Golobarju, odkrivajo na partizanski strani povsem nenormalno vojaške stanje. Danilo Šorović, srbski človek, ki je bil določen za komandanta nove Gradnikove brigade, ni ničesar ukrenil, zato da bi bilo primerno zavaroval zborno mesto brigade na Golobarju. To ne bi bilo niti najmanj težavno, saj na Golobar peljejo le tri poti, vse tri pa so strme in jih je lahko nadzirati.

Tragedijo bi lahko preprečila že ena sama izvidnica. V tem primeru bi naši borci sovražnika pravočasno opazili, njihove čete pa bi italijanske vojake pričakale na položajih. Poveljstvo brigade se je zadovoljilo z eno samo stražo, ki je bila oddaljena le kakih 50 m od taborišča, pa še to na poraščenem in nepreglednem zemljišču.

Misel, da vse skupaj ni bilo samo naključje in da je šlo za izdajstvo iz partizanskega vrha, se vsiljuje že sama po sebi. Zakaj zadnji hip prestavitev zbornega mesta s planine Predolina na planino Golobar? Odkod so Italijani vedeli za zborno mesto novo ustanovljene Gradnikove brigade na Golobarju? Poslali so nad partizane kar 500 vojakov, kar pomeni, da ni šlo za kako izvidnico! Vedeli so očitno prav dobro, da se bo na planini zbralo kar veliko partizanov in verjetno tudi za njihovo priližno število, 150 borcev.

Povezave med partizanskimi poveljstvi in italijanskim okupatorjem niso danes nobena skrivnost več. Navajajo jih tudi nekateri avtorji, ko opisujejo medvojne razmere, ša zlasti na kranjskem območju. Toda nikoli ne omenjajo srbskih ljudi v partizanskih enotah. In še manj verjetnosti, da bi lahko prav oni imeli povezave z Italijani in kasneje tudi z Nemci. V našem primeru je to razvidno iz stanja ob ustanovitvi Gradnikove brigade na Golobarju. Kasneje pa tudi pri uničenju Kobariške republike. In še kasneje pri sporazumu med partizani in nemškim poveljstvom v Gorici o nenapadanju, ki je začel veljati 5. julija 1944. - Naštejmo še nekaj srbskih ljudi v poveljniški sestavi Gradnikove brigade.

Komandant brigade:

- Šorović Danilo (od 26. 4. 1943 do 4. 11. 1943)

- Marjanović Ratko ( od 20. 3. 1944 do 18. 9. 1944)

Namestnik komandanta brigade:

- Marjanović Ratko (od 30. 11. 1943 do 15. 3. 1945)

- Jovanović Svetolik (od 18. 9. 1944 do 20. 12. 1944).

Načelnik štaba:

- Vukadinović Dušan (od 2. 3. 1945 do 28. 3. 1945)

Če je bila njihova prisotnost v partizanskih enotah nekaj normalnega in če so srbski tovariši prišli slovenskim samo na pomoč v njihovem boju proti okupatorju, zakaj so potem njihova imena v opisih partizanskih poveljstev, pohodov in bitk sistematično izpuščena? Na dan pridejo le v nadrobnih opisih. Njihovo izdajanje Italijanom in Nemcem na osnovi dokumentov skorajda ni dokazljivo. Dokumenti o zvezah med partizanskimi poveljstvi in okupatorjem po raznih arhivih so namreč težko ali pa sploh niso dostopni. Uradni režimski zgodovinarji se jih seveda skrbno izogibajo. Toda dejstva so sama po sebi več kot zgovorna!  

Udarec, ki ga je italijanska vojska 26. aprila 1943 zadala partizanom na Golobarju, je hudo prizadel NOB na Primorskem. Šele 14. maja so se lahko vsi bataljoni nekdanjega Severno-primorskega odreda zbrali na planini Mija in tedaj se je Gradnikova brigada tudi dejansko ustanovila.

Potlačen spomin

Spomeniki padlim partizanom so preživeli zaton komunizma in tudi propad nasilne Jugoslavije, četudi je na njih ostala prisiljena rdeča zvezda. Borci niso padli zanjo, temveč za svobodo Slovencev. Toda v samostojni Sloveniji potiska postkomunistični režim izročilo o njihovom boju, vkolikor ne gre za njegovo paradno nastopaštvo in razkazovanje moči (primer Dražgoše), vse bolj iz javnega spomina. Tako tudi spomin na padle v bitki na Golobarju.

Domnevamo, da so v desetletjih po drugi vojni vsaj ob obletnicah bitke priredili žalne slovesnosti v njihov spomin, vendar samo na krajevni ravni, na Bovškem. Nihče se ne spomni, da bi se kdaj spominu padlih na Golobarju poklonila vsa Primorska – da ne rečemo Slovenija. Očitno je, da je že nekdanji jugoslovanski režim jemal pri tem v obzir prijateljske odnose z bližnjo Italijo. Njegova Kos pa je po mreži svojih ljudi poskrbela, da žalne slovesnosti v spomin na padle v bitkah, v katerih so bili udeleženi Italijani, niso presegle krajevnih okvirov. To bi, četudi je šlo za takratno fašistično državo, nedvomno še danes škodovalo dobremu imenu Italije.

Podobno kot v primeru Tigra je tudi tukaj delovala stara srbsko – italjanska naveza. Vsled tega je spomin na padle postal samo izživljanje na krajevni ravni, zato da so potešili ljudi v njihovih čustvih. Za primerno vzdušje je pod skrbnim nadzorstvom srbske Kos skrbela Zveza borcev. Danes še tega ni več sposobna, temveč obstaja le še zato, da svojim članom priskrbi poceni počitnice in kake druge ugodnosti. Tako so bili padli na Golobarju še po njihovi smrti ponovno izdani. Goriški panterji se od takšnega početja odločno ograjujemo!

Viri in literatura:

- Tone Ferenc: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Lublana 1983

- Stanko Petelin: Gradnikova brigada, Lublana 1983

- Bizjak Jožef,  življenjepis (Pokrajinski arhiv, Nova Gorica),

- Kobariški muzej, Kobarid 1997,

- Pokrajinski arhiv Nova Gorica, razni življenjepisi borcev.