Tepka (Pyrus communis)

 

Tepka

Tudi ta sadna vrsta je dediščina naših prednikov Vendov

 

Še pred nekaj desetletji so kmečke domove, poljske poti in ceste obdajala sadna drevesa. Po travnikih so prosto rasle jablane in hruške ter drugo sadno drevje. Danes ga je komaj kaj, in še tisto je zanemarjeno. Nekako po 70-ih letih, ko je jugoslovanski režim dokončno uničil obstoj naših vasi in kmetij, zlasti z „zadrugami“, so polja in travniki kmalu spremenili izgled. Postali so, ne več kulturan, temveč le še prozivodna krajina.

 

Toda od 80-ih let dalje si naravovarstveniki po več deželah Evrope prizadevajo, da bi vsaj do neke mere zaščitili kulturno kmečko krajino. V Sloveniji, kot vemo, so naravo-varstveniki bolj podaljšana roka udbe kot pa resno združenje. (Pomislimo le na volkove, ki kmetom trgajo ovce!). V Avstriji, na primer, je njihovo prizadevanje že rodilo sadov in v mnogih predelih se nekdanja kulturna krajina obnavlja.

 

O sadnem drevju in o trtah smo na naši strani že objavili nekaj člankov. Tokrat posvečamo pozornost starodavni vrsti hruške, to je tepka, (Pyrus communis L.). Presenečeni smo, ko izvemo, da ima kar nekaj vrst, okoli 20. Drevo ima bogato krošnjo, je visoko in ima veliko plodov. Deblo je pogosto nekoliko nagnjeno. Na deblu in vejah so lišaji. Lubje hrapavo, rjave barve. Plodovi, podobni drobnim jabolkom, so sočni. Zreli so, ko niso več trdi in ko v notranjosti niso več rjave barve. Pravimo, da so medeni.

 

Divja hruša z bogato krošnjo je nekoč rasla ob kmečkih domovih, nudila senco in dajala obilen sad.

 

Odličen mošt so pripravljali tudi iz tepk. Zato ji pogosto rečejo kar moštarca. Pri naših nemško govorečih sosedih jo poznajo le pot dem imenom (Mostbirne). Njena prednica naj bi zašla v Alpe že pred 8000 do 6000 leti. V predalpskem svetu uspevajo moštarice optimalno. Malo katera drevesa izkoristijo tako dobro flišna tla. Po večstoletnem križanju in gojenju je iz divje hruške nastalo okoli 200 podvrst.

 

Spomladi se drevo odene v pravi sijaj. Hruškova drevesa krasijo zgornja in spodnjeavstrijska gričevnato krajino. Drevo je mogočeno, zrase dokaj visoko. Ne razlikuje se toliko od prav tako visoke divje hruške (Pyrus pyraster). Nekoč so jih imeli še zlasti po osamljenih kmetijah. Rodile so bogato in zanje ni bilo treba skrbeti. Ker so trpkega okusa, jih mrčes ni napadal, pa tudi ptice ne. Obilo njihovega sadja so uporabljali za kuhanje žganja, iz njih pa so delali tudi mošt. Njegov trpek okus odlično ugasne žejo v poletni vročini in osvežuje. Na nemški strani pravijo divji hruški, kdo ve zakaj, jelenja hruška (Hirschbirne).

 

Ena izmed vrst tepke je tudi laška tepka. Razširjena je kot avtohtona sorta v južnih predelih Nemčije. Drevo je srednje debelo in ima krošnjo piramidne oblike. Primerna je tudi za uživanje, vendar se mora nekaj časa ležati in se omečiti. V večji meri jo gojijo po Švabskem. Raziskava je pokazala, da je laška tepka v primeri z viljemovko veliko bolj aromatična. Poznavalci ocenjujejo, da je žganje, ki ga pridobivajo iz nje, bolj izravnanega in bolj prijetnega okusa. To pa pride od tega, ker vsebuje veliko mošta.

 

Dozorele štajerske tepke

 

V Avstriji je zelo priljubljena domača štajerska tepka (Speckbirne). Ko popolnoma dozori, razvije še posebno aromo, vsebuje pa tudi razmeroma precej sladkorja. Tepke, iz katerih kuhajo žganje, obirajo ročno. Ker so drevesa visoka, to ni ravno lahko. Po trganju jih pustijo, da dozorijo. Potem jih predelajo in sicer brez repkov. Destilat, narejen iz njih, je nekaj prav posebnega.

 

Hruškovec, odlično žganje iz divje hruške, pridelano na star način, je danes prava redkost. Če ga dobite, ga le po kaki prijateljski zvezi.

 

Ponekod rase tudi divja hruška (Pyrs pyraster). Zrase od višine od 8 do 20 m. Včasih pa se razvije tudi v srednje visok grm od 2 do 4 m. Slovi še zlasti njen les. Njen lub je sikast, z malimi luskami. Cvete v aprilu in maju. Njene veje imajo trnje. Divje hruške dosežejo od 100 do 150 let. Iz divje hruške so vzgojili na stotine domačih sort, ki imajo mehke sadeže slastnega okusa. Nanje naletimo po vsej Srednji Evropi.

 

Les divje hruške je trd, le malo prožen, toda zelo trajen in sposoben politure. Uporabljajo ga radi mizarji, strugarji in rezbarji. V preteklosti so ga uprabljali kot posnetek ebenovine in je bil znan kot švicarska hruškovina.

 

Rumena moštarca, vrtna tepka (Pyrus communis L.).

 

Uporaba – Tepke uživamo surove, potem ko se omečijo. Poslastica pa so še posebej sveže tepke, ki so kuhane in še boljše, če so pečene. Kultura sušenja hruš, kot tudi drugega sadja, je bila nekoč na slovenskem podeželju dokaj v navadi. Suhe hruške so uživali pozimi, jedli so kuhane. Neredko so jih tudi zmleli in so jih pridali z drugimi sestavinami v nadev za gubanco. Ponekod tudi v nadev za mulce. Na Kobariškem in Bovškem je bil nadev iz zmletih hrušk značilen za tamkajšnje domače štrukle. Značilni kobariški štrukli, so imeli testo narejeno iz pšenične in ajdove moke.

 

Sveže tepke so bile dobre pečene

Suhe hruške, ki so jih meli za pozimi, so jedli kuhane

Štruklji z nadevom, v katerem so tudi zmlete suhe hruše, so odlični.

 

Krona vsega pa je njihov čudoviti mošt, ki je sivkaste barve. Tudi ta je danes redkost (kot je tudi hruškovo žganje). V ustih ga čutimo kot osvežujočo pijačo, čigar okus je bolj prijeten od dobrega vina.

 

Naj omenimo še enkrat, tepke so značilne po tem, da imajo dolgo življenjsko dobo, do 200 let. Uspevajo najbolje pri 400 do 800 ali tudi do 1000 m nadmorske višine. Obirajo jih septembra in oktobra. Njihov pridelek je obilen, za vzdrževanje ni potrebno veliko dela. Obstojne so v prevažanju in pri vskladiščenju. Njihova drevesa so vzdržljiva proti mrazu.