Praznik sv. Rešnjega Telesa ali Telovo je spomin na Veliki četrtek, ko je Jezus ob zadnji večerji razlomil kruh in dejal: To je moje Telo. Potem je vzel kelih z vinom in rekel: To je moja kri. Použil je oboje in rekel: To delajte v moj spomin! To je bila njegova daritev, njeno obnavljenje je sveta maša.

 

Telovo

Sv. Rešnje Telo

 

Za razliko od raznih gibanj z domoljubnim predznakom spoštujemo Primorski panterji tudi duhovno in kulturno bogastvo, ki je dragocena dediščina slovenske Katoliške Cerkve. Takšno stališče nam je nenapisana oporoka primorskih borcev za svobodo, pripadnikov organizacije Tigr, in potem partizanov. Bili so lahko tudi različnega prepričanja, vendar pa so našli vedno skupen jezik, ko je šlo za ohranitev primorske in slovenske identitete. S počastivijo naših verskih praznikov se obenem spominjamo tudi primorskih duhovnikov in vsega, kar so med preganjanjem v času fašizma in jugoslovanskega povojnega komunizma storili za primorske ljudi.

 

Poseben praznik sv. Rešnjega Telesa izhaja iz 13. stol. V splošno veljavo pa ga je v cerkvi uvedel papež Klement V. (1311). Obredje njegovega obhajanja in njegovo slavljenje se je od tedaj nenehno razvijalo. Postal je največji praznik našega Gospoda. Nanj so se navezale tudi mnogo domače navade, tako da je postal ne samo cerkveni, temveč tudi pravi ljudski praznik. Pod staro monarhijo, kot so se spominjali naši stari, je bil tudi uradno največji praznik v letu.

 

Značilno za ta praznik je, da na ta dan dvignejo Evharistijo (Hostijo) iz tabernakla in jo v zlati moštranci ponesejo v procesiji na ulice, med polja in travnike. Procesija, ki so jo uvedli že v 16. stol. jezuiti, pomeni zmagoslavje Kristusa v najsvetejšem oltarnem zakramentu. Jugoslovanski komunistični režim, za katerim je stala belgrajska prostozidarska loža, je telovske procesije skrajno omejil ali kar prepovedal. V lublanski stolnici je zaradi tega potekala procesija znotraj cerkve.

 

Novo mesto, v monštranci  izpostavljenjo Najsvetejše pred procesijo, na levi škof Andrej Glavan

 

 

Novo mesto, moška godba v telovski procesiji

 

Na poti, kjer gre telovska procesija, si vsaka vas v fari ali pa mestna četrt postavi svoj oltar. Seveda vasi po stari slovenski navadi med samo tekmujejo, kateri oltar bo najlepši. Pri vsakem oltarju se procesija ustavi in mašnik blagoslovi srenjo, ki mu pripada. Med procesijo poteka molitev, vmes pa cerkveni zbor prepeva. Najbolj priljubljena pesem je: Praznika svetega danes radujmo se, iz srca vnetega Bogu naj hvala gre. Staro preide naj, vse bodi novo zdaj: srca misli in dela vsa... Pesem se nato spomni Kristusove zadnje večerje. Ponekod stopa v procesiji tudi godba mož in fantov, ki od časa do časa udari koračnico.

 

Doživetje je enkratno, pravo slovensko. Kot po navadi, se po posameznih krajih nekatere šege ob procesiji nekoliko razlikujejo. Na Koroškem pravijo prazniku Pranganje. In na Zili nastavijo mizo pred vsako hišo, kjer gre mimo procesija. Nanjo položijo hleb kruha, da bi ga Bog v najsvetejšem zakramentu požegnal in da bi njegov žegen ostal vse leto na živežu v shrambi.

 

Na Gorenjskem so v Motniku postavili pri vsaki hiši ob procesiji dve ozaljšani smrečici. Pred hišo pa zasadili brezove, nagnojeve, lipove in gabrove maje. V Železnikih so postavili mlaje z venci. V dolenjskem Novem mestu so se procesije udeležili tudi obrtniški cehi s svojimi banderami.

 

Iz srede 19. stol. ohranjeno poročilo navaja, da so v Beneški Sloveniji za ta dan poskrbeli, da je vsak imel svojo puško. Poleg poti, kamor je imela iti procesija, so zasadili mlaje in na njih so visele dišeče cvetlice ter venčki raznih poljskih rož. Drugi dan so zarana peli zvonovi in puške pokale. Sveti obred se je začel ob devetih zjutraj.

 

Sostro pri Lublani, fara sv. Lenarta, počastitev Najsvetejšega

 

Sostro, telovska procesija, v ospredju nebo z Najsvetejšim, v procesiji bandere

 

V Komendi, kot nam poroča še Valvasor, so imeli telovsko procesijo na konjih. Prva sta jahala dva kmeta, ki sta nosila banderi, za njima je jahal mašnik z Najsvetejšeim, sledilo mu je paroma več sto kmetov na konjih. Objahali so vse polje, se ustavili pri štirih evangelijih, kakor je bila navada, in se nato vrnili Sv. Petru.

 

Navada s procesijo na konjih je še predzgodovinska. Konji so bili posvešeni najvišjemu indoevropskemu bogu. Navada je ostala še v krščanstvu, tako npr. žegen konj za sv. Štefana, v Lužici znamenito velikonočno jahanje in procesija na konjih za Telovo.

 

Prvo-obhajanke posipajo telovski procesiji pot s cvetjem

 

Zelenje in cvetje iz procesije za Telovo je imelo posebno moč. V Istri so spravili rože z oken, kjer je šla mimo procesija, in jih hranili. Sežigali so jih ob hudi uri. Če je kdo obolel, so z njim pokadili bolnika. Vejice brezovih mlajev iz telovske procesije so v Cerknem in Otaležu zatikali po polju zoper nesrečo. Na Koroškem so vejice od Pranganja zatikali v kuhinji za križ. Ob hudi uri so jih sneli in devali na ogenj. Uporabljali pa so jih tudi za pokaditev, če so pri hiši oboleli ljudje ali živina.

 

Poleg zelenja je imel obredni pomen tudi telovski šopek. Okoli Škofje Loke so ga dekleta naredila iz travniških rož. Šopek v Mengešu je bil iz potonik, vrtnic in šmarnic. Na Homcu so si ženske k procesiji zatikale šopek cvetlic za pas, da bi jih hrbet ne bolel… Vse te navade so bili simboli vere in verovanja.

 

Jugoslovanska komunistična propaganda po drugi vojni je vse te stare navade razlagala za vraže. Udbovke so imele nalogo, podobno kot danes, da čimbolj razširijo med ljudi “trezno” gledanje na stare navade. V resnici pa gre za davna izročila verske simbolike. Temu si tudi jugo komunistična stran pri svojih praznikih ni mogla izogniti, saj na njihovih “povorkah” prav tako ne manjka cvetja, vencev, zastav, kresov… Torej je brezverska religija jugoslovanstva in prostozidarstva le srbska religija (po prvi vojni) in še komunistično balkanska (po drugi) udarila po slovenski in katoliški religiji, kar doživljamo še danes. (Op. ur. Slike iz Novega mesta so iz leta 2007, iz Sostrega pa iz leta 2002.)

 

Naj se na tem mestu še posebej spomnimo na vlogo, ki jo je v ljudski in cerkveni prosveti imel na Primorsken pod fašizmom prof. Filip Terčelj, primorski duhovnik prosvetitelj. Zaradi tega je bil preganjan in se je moral leta 1935 umakniti v Lublano. Ob koncu vojne, leta 1946, pa ga je  umorila srbska KNOJ. Sodimo, da po naročilu prostozidarske lože v Belgradu, ki je bila povezana z italijanstvom. Umorila ga je zaradi njegovega prosvetnega dela na Primorskem. Bil je namreč napoti načrtovani srbizaciji na eni in italijanizaciji na drugi strani meje, ki se je začela po drugi vojni. Spomnimo na še nedavni načrt za mega igralnico Harrah's. Vendar je Primorska, skupaj s Slovenijo, vsaj zaenkrat še živa.