Kekec in Panter, smernici slovenskega mišljenja danes

Srečno, Kekec

Pravo slovensko sporočilo je »Dobra volja je najbolja«

V poduk nekemu ministru in slovenskim plačancem

Od našega sodelavca

 

Ko je leta 1951 režiser Jože Gale (* 1913) posnel svoj znameniti film »Kekec«, se verjetno ni zavedal, da je kljub zgodbi Josipa Vandota, ki je bila podlaga za film, upodobil Slovenijo v takratni ječi pod Jugoslavijo in njeno prihodnjo rešitev v svobodo, v samostojnost, ki si je takrat še nihče ni znal predstavljati. Bistvo vsebine njegovi filmske zgodbe je naslednje:

V neki alpski dolini je idilična vasica, v gori pa na nasprotnih stenah brezna nad potokom živita napol mitična samotarja, "dobri dedek" in"zli mož", zeliščar Kosobrin in divji lovec Bedanec, ki mu služi deklica Mojca. Ta Kosobrinu potoži nad svojim težkim življenjem, starček jo vzame k sebi, čeprav se hudo boji Bedančevega maščevanja. Bedanec ga res ujame in priveže k drevesu; reši ga Kekec, vesel in pogumen deček. A tudi njega ujame Bedanec, ki pa bi ga izpustil, če bi mu Kekec pomagal najti njegovo "deklino" Mojco, toda pastirček se upre. V zgodbi se nenehno pojavlja tudi nebogljeni Rožle, zanemarjen vaški otrok. 

Kekčev oče in planšar iščeta dečka v gorah, najdeta njegovo torbo in sklepata, da ga je orel zrinil v prepad. Bedanec ponovno ujame Kosobrina, ki od strahu omedli, Bedanec pa zbeži, misleč, da je mrtev, priteče Kekec, ki Kosobrina z vrvjo izvleče čez gorsko steno. Bedanec išče skrivni rov, ki pelje do Kosobrinove koče. V tem rovu mu Kekec nastavi sovo, ki se je Bedanec hudo boji, zbeži in obvisi nad breznom. Kekec ga reši pod pogojem, da bo zapustil te kraje. Bedanec zažge svojo kočo in odide. Kekec se vrne v vas, kjer ga vsi radostno pozdravljajo.

Bedanec (Juga) je ujel in privezal Kekca

Idilična vasica je seveda Slovenija, zeliščar Kosobrin pa dobri starček, ki vteleša slovensko zgodovino. Deklica Mojca je bodoča zakonska družica junaškega dečka Kekca, ki s svojim nastopom napoveduje samostojno Slovenijo. Bedanec je izvirno vedomec, bajeslovno bitje, ki prihaja ljudem sesat kri in jim prinaša smrt. To je bila nekdanja Juga. Rožle simbolizira miselno zaostalo slovensko izobraženstvo, vsled terorja velesrbskega režima.

Bedanca preženejo s sovo, zažge svojo kočo (Jugoslavija) in odide. Kekec se vrne v vas, vsi ga radostno pozdravljajo (samostojna Slovenija). Toda Rožle ob Kekcu je ostal.

Zdi se, da je hotel režiser s svojim Kekcem v tistih povojnih letih zapustiti Slovencem neko sporočilo. Posnel je še drugi film »Srečno, Kekec« (1963) in nato še tretjega »Kekčeve ukane« (1968). Režiser se je očitno zavedal žalostne usode Slovencev v srbski Jugoslaviji in jim hotel povedati, da bo Kekec nekoč zmagal. Že kmalu potem, leta 1971, je Bedanec (srbski Beograd) zlomil slovensko partijo in odstavil njenega vodjo Staneta Kavčiča. Na oblast se je povzpel srbski sluga France Popit. Ob nemočnem Kosobrinu (Sloveniji) je srbski Beograd preko njega in preko rožletov, svojih lakajev, vzpostavil neposreden nadzor nad Slovenijo, ki ga iz podzemlja izvaja še danes.

Na področju filma se je to zgodilo že prej. Takrat, ko je srbska tajna služba naostavila v slovensko filmanje svojega zaupnika, režiserja Boštjana Hladnika. Bil je režiser brez vsakršnega doživetja in ustvarjalnega talenta. V njegovem prvem ohlapnem filmu »Ples v dežju« (1961), na primer, nastopata v glavni vlogi Duša Počkaj in Miha Baloh, sicer dobra odrska igralca, a brez vsakršnega šarma, ki je nujen za film. Slika Duše z njenimi zobmi je še posebej moteča. Film nima nobene resne vsebine in še toliko manj sporočila.

Kekec in Mojca,  simboličen par bodoče zdrave in poštene slovenske družine.

Vsi Hladnikovi in še drugi filmi, ki so sledili po odstavitvi Kavčiča in po namestitvi beograjskih lakajev v Sloveniji, odražajo mrtvilo, ako ne naravnost smrt za slovensko misel in čustvovanje. Odražajo životarjenje, kot ga je režiser Gale tako lepo upodobil v otopelem dečku Rožletu.

Ta naj bi v filmu imel sicer samo stransko, po sili razmer pa ima ob Kekcu tudi on glavno vlogo. Predstavlja Slovencem mrtvo jugoslovansko obdobje, brez vsakršnega ideala, ki ga je zadušila balkanska perverzija, nemorala in korupcija. Vse tisto, kar je v slovenski družbi po odstavitvi zavednega Staneta Kavčiča povsem prevladalo. Kot tudi tisto, kar je srbski Beograd izvajal že od prve svetovne vojne dalje, to je, ubijanje slovenskega duha in zavesti. Mrtev in korumpiran jugoslovanski svet je postopoma zajemal tudi Slovence.

Za kariero ali sploh za delovno mesto in normalno preživetje ni bilo več dovolj postati samo član partije. Tisoči Slovencev iz uničenega kmečkega sveta so iskali zaposlitve in vsi ti, tudi če bi hoteli, niso mogli postati partijci le zato, da bi lahko preživeli. Okoli dvesto tisoč jih je odšlo na “začasno” delo v tujino. Tisto, kar je ostajalo doma, se je moralo za vsakdanje preživetje prodajati. Prodali so svoje duše, a ne več partiji, temveč Udbi in podpisali, da bodo ovajali. Za Udbo pa je stala srbska Kos, seveda z degeneriranimi slovenskimi člani in zaupniki, preko katerih je Belgrad postopoma srbiziral Slovenijo. To dela še danes!

Nerodni Rožle, veseli Kekec in Mojca, v objemu svobodnih gora.

Slovenski umetniki, izobraženci in polizobraženci so večinoma postali rožleti. V njihovem delu in ustvarjanju ni smelo biti slovenske misli, saj bi bili takoj odrezani od kariere. Pesnili, pisali, prevajali in delali so v neslovenskem duhu. Namesto resničnega ustvarjanja, ki zahteva svobodo, je prevladalo pisunstvo, nad katerim je držal roko srbski Beograd oziroma tamkajšnja Srbska akademija. Zdelo se je, da je prava Slovenija za vedno izgubljena.

Svet rožletov

 

V nekaj letih so se slovenske kulture in politike povsem polastili rožleti. Njihovo delo ni imelo sporočila, bilo je le še izživljanje v lepoumništvu in še pogostje lajež privezanih, ker pod srbskim nadzorstvom niso mogli razvijati svojega talenta. Ob karierah, ki jim jih je zagotavljala Udba oziroma Kos in ne talent, so samo še bevskali. Na primer, kdo danes še ve, da je nekoč obstajal nek režiser z imenom Andrej Hieng? In še toliko imen (dobro plačanih) sodelavcev v krogu tkm. Nove revije (New Age!) kot tudi izven nje? Kdo se, razen plačancev, zares navdušuje za “filme” nekega Jana Cvitkovića?…

Druščina lakajev se je postopoma starala. Deloma je prešla tudi v politiko, kot vidimo na primeru Dimitrija Rupla (17 let zunajji minister). Bili so in so tudi ostali sluge Beograda, ki jih od časa do časa spet nažene v kako akcijo. Na primer pravljičarko Svetlano Makarovič, ki mora v Delo pisati brezverske članke, zato da žali ponižuje in katoliške ljudi (Beograd katolištvo izrecno sovraži). Toda ta umetnica, ali kar naj bi bila, v službi Beograda ni edina…

Veseli Kekec in njegovo novo sporočilo danes. Panter bo odločil prihodnje volitve!

Javnih delavcev, ki so postali in ostali rožleti, je še cela vrsta. Talent jim je v njihovem lakajstvu že zdavnaj zamrl, kariero ali polkariero, neko ime ali tudi slavo – pomislimo samo na kako Mojco Drčar Murko - imajo le še po milosti srbskega podzemlja. Duhovno vegetirajo in z njimi tudi slovenska “kultura” (vendar plačana od nekega Simonitija). Čas je vse te rožlete – da uporabimo marksistični žargon – že davno povozil in jih odložil na smetišče zgodovine. Toda izničevanje slovenskega duha, ki ga izvajajo, še vedno ustreza srbski hierarhiji v njenem načrtu izvotlitve ter duhovnega in moralnega uničenja slovenskega naroda.

Vsa druščina sicer ni pokvarjena in prodana, vendar je v svojem dolgoletnem lakajstvu že povsem zakrnela. Ne, da ne bi bila sposobna dojeti novega sporočila Kekca, to je samostojne Slovenije, temveč v sebi za kaj takega ne najde več moči. Treba bi bilo prestopiti že vpeljani okvir mišljenja, okvir lakajskega jugoslovanstva ali samo nek okvir, toda dolgoletni strah jim je že povsem prežel dušo, tako da ustreznega koraka niso več sposobni. To pa pomeni, da so stari in da bi se zganili le še v primeru, da jim zmanjšajo njihove plače in bogate pokojnine. (Do tega res lahko še pride…). Joj, kako bi se potem drli, vendar bi še nadalje ostali samo rožleti. Tajkuni (bedanci), ki jih tlačijo, so namreč prisotni tudi v slovenski kulturi in kolikor jih ni, jih nadomestijo srbski povzpetniki, brez vsakršnega slovenskega čuta.

Strah jih je panterja

 

A glej, ko se je že zdelo, da bodo samostojno Slovenijo tudi zanaprej povsem nadvladali rožleti in bedanci (tajkuni), so mladi vzdignili in iznesli v javnost karantanskega panterja, to je, izvirno zgodovinsko, kulturno in neponarejeno Slovenijo! Tega rožleti et. co. niso bili sposobni dojeti in še po tolikih letih niso. V tem je pač tragika starosti, ki ni prvenstveno v telesu, temveč v glavi.

Nasproti njihovemu mrtvemu duhu blesti pri 94. slovenski pisatelj iz Trsta, ki osvaja kulturno Evropo! Ob tem je klika pod srbsko komando tako besna, da o njegovih nastopih – Berlin, Milan – v slovenskih glasilih sploh ne poroča.

Nadebudni panter stopa že tudi v politiko. Na zadnjih volitvah je “Jelinčič” (ki si ga je nadel) pobral okoli 20 % glasov, seveda mlade generacije. Z mladino je treba v prihodnje računati. Volitve v jeseni 2008 bodo nedvomno odločili glasovi panterjev! V tej mladini se podobno kot v nekdanjih slovenskih filmih znova pojavlja Kekec. Nadaljevanje njegovega sporočila je za dolga leta prekinilo srbsko podzemlje, a kot vidimo, ne za vedno.

Bedanec bi tokrat s pomočjo nebogljenega Rožleta hotel streti tudi Črnega panterja, mu bo uspelo?

Pesniški, pisateljski, igralski in prevajalski in še kaki drugi rožleti pa vseh vrst udbovci in udbovke ne morejo več dojeti mladih, ki so samostojni Sloveniji po tolikih letih končno le odtrgali jugoslovansko masko in prinašajo slovenskim ljudem novega duha. V stvaritvah rožletov ni bilo nikoli slovenskega sporočila.

Njihova dela so, kljub umetniškemu lepoumništvu in kopiranju, ostajajo zgolj mrtvo rojeno dete, čigar “vrednost” povzdiguje samo mreža zaupnikov Kos. To ve prav dobro tudi kulturni minister Simoniti, ki jih mora financirati. 

Toda tudi rožletovski čas bo mimo. Danes se je Kekcu pridružil tudi Panter, simbol resnične Slovenije – Karantanije. Maska “Zahodnega Balkana”, pod katero je srbska Juga skozi zadnja vrata znova vstopala v Slovenijo, je odpadla. Odločitev za naš kulturni svet je sedaj le ena: Ali s Kekcem in Panterjem, ali naprej z Bedancem in Rožletom! - Torej, srečno Kekec (ali Rožle?)!