Srbska okupacija Slovenije in srbizacija slovenske narodne osvobodilne vojske in borbe

 

Slovenci smo se na svojem ozemlju, kljub vztrajnemu prizadevanju tujih sil, da nas izbrišejo z evropskega zemljevida, ohranili do danes. Naše vztrajanje na lastni zemlji je tudi v svetovnem merilu nekaj edinstvenega. Naša volja do življenja je prišla najbolj do izraza v kritičnih trenutkih, še zlasti v mnogih vojnah, ki so usodno zaznamovale našo zgodovino. Ena najbolj odločilnih za naše preživetje je bila nedvomno druga svetovna vojna, ko so naše ozemlje zasedle in si ga razdelile štiri okupacijske sile: Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška (NDH).

Načrti vseh štrih okupatorjev so bili jasni: Slovenci naj kot narod izginejo, bodisi z razselitvijo bodisi v internacijah. Svoje načrte so okupatoirji začeli izvajati brez odlašanja. Že kmalu je bilo preseljenih nekaj deset tisoč ljudi s Štajerske, ki je je bila pod nemško zasedbo. V Ljublanski pokrajini, ki jo je zasedla Italija, je vojaški poveljnik gen. Robotti pripravljal podoben načrt.

Upor proti okupatorju so prvi začeli primorski tigrovci, pripadniki osvobodilne organizacije Tigr, ki se je že v letih pred drugo vojno borila za osvoboditev Primorske izpod fašistične Italije. Že kmalu zatem so se tigrovci vključili v Osvobodilno Fronto partizanov (OF), to je, v vseslovenski odpor, ki pa ga je nadzorovala in usmerjala komunistična partija. Prvenstveni cilj partije pa ni bila osvoboditev slovnskega naroda izpod okupatorja, temveč komunistična revolucija. Z zmago revolucije naj bi se Slovenci vključili v komunistični svet, ki mu je bil na čelu Stalin. V komunističnem svetu naj bi pod vodstvom Tita zaživela tudi komunistična Jugoslavija in sicer kot zvezna država bratskih južnoslovanskih narodov.

V resici pa je bilo ime Jugoslavija, v kateri naj bi veljalo enakopravno sožitje vseh njenih narodov, le krinka za postopno uresničenje zamisli o “Veliki Srbiji”. In res, medtem ko so imeli slovenski partizanski borci pred očmi edinole osvoboditev svoje domovine izpod okupatorja ter združeno in svobodno Slovenijo, v okviru bratske Jugoslavije, je srbska stran, z vednostjo in sodelovanjem slovenske komunistične partije, že od vsega začetka partizanskega osvobodilnega boja izvajala svoje velikosrbske načrte. Tako je poleg štrih omenjenih obstajal med samimi partizani še peti, srbski okupator, ki je bil izmed vseh najhujši.

Njegov izvršni organ je bila KOS (Kontra obveščevalna služba), ki je med slovenskimi partizani delovala že od vsega začetka. Ne bomo pogrešili, če z njo povežemo že Zdenko Armić – Kidrič, ki je od avgusta 1941 dalje vodila “centralno komisijo” VOS (partizanske varnostno obveščevalne službe). Vrhovni štab jugoslovanske partizanske vojske, povsem v srbskih rokah, je v prvih dneh avgusta 1942 poslal v Tomšičevo brigado svojega človeka z nalogo, da v njej vzpostavi mrežo kosovskih zaupnikov. To je bil Ivan Marković – Ivanov, ki je v brigadi prevzel mesto vodje brigadne obveščevalne službe. Podobno temu je srbsko kosovsko vodstvo poslalo svoje ljudi tudi v druge enote slovenske NOV. Tako so Srbi že kaj kmalu razpolagali z dobro organizirano mrežo zaupnikov med slovenskmi partizani, dobivali o njih vse ključne informacije in jih imeli pod svojim nadzorstvom.

Do prvega, vidnega posega v strukturo slovenske partizanske vojne je prišlo v novembru 1942, ko je v Slovenijo prišel Arso Jovanović, načelnik vrhovnega štaba jugoslovanske parizanske vojske. Pripeljal je s sabo tudi skupino srbskih in črnogorskih oficirjev. Slovencem so rekli, da so prišli kot okrepitev njihove vojske. Dejansko pa so v njej zasedli vrsto ključnih položajev, s katerih so izrinili slovenske poveljnike. To se je godilo še pred srečanjem Arsa Jovanovića s slovenskim partizanskim vodstvom, ki s prestrukturiranjem, kot so ga bili že izvedli, sploh ni bilo seznanjeno.

Arso Jovanović ni pokazal nikakršnega razumevanja za posebnosti in cilje slovenskega osvobodilnega boja. Nastopal je bahavo in je priznaval le KPJ. Vsled tega je prihajalo do sporov z izvršnim svetom slovenske OF in glavnim štabom NOV. Spori so bili sprva obrobni, kmalu zatem pa dokaj resni.

Nesoglasja med Slovenijo in jugoslovanskim vrhovnim štabom so prihajala na dan že na posvetu v Stolicah leta 1941. Na začetku 1943 je prišlo do novih zapletov z Ivom Lolom Ribarjem, predsednikom jugoslovanskega vrhovnega poveljstva. Leta 1944 je vodstvo slovenske NOV ostro nastopilo proti njegovi zahtevi, naj se slovenska partizanska vojska umakne v Bosno.

Iz spodaj navedenih primerov je razvidno, da so Srbi že od leta 1942 pa vse do konca druge vojne prevzemali najbolj pomembna mesta v slovenski partizanski vojski, kjer so slovenske poveljnike odstavljali in prenekatere tudi likvidirali. Takoj po svojem prihodu v Slovenijo je Arso Jovanović namestil štiri Srbe, ki so delovali v Cankarjevi brigadi, ter s svojim štabom ustanovil prvo operativno cono.

Na tem mestu navajam le nekaj primerov, iz katerih je razvidno, kako so Srbi prevzemali v svoje roke poveljevanje v slovenskih parizanskih enotah. Seznam ni popoln, navedeni so le primeri, ki jih je bilo mogoče povzeti iz objavljenega gradiva.

1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska) od 7. decembra 1942 do 23. maja 1943;
načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.

2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.

3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.

4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.

5.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.

6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.

7.) Jevtić Predrag - Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.

8.) Božović Radomir - Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.

9.) Ignjatović Radojica - Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.



10.) Brajović Petar - Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.

11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.

12.) Vojnović Aleksandar - Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

13.) Čubrić Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.

14.) Marjanović Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.

15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.

16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.

17.) Marjanović Aleksandar - Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.

18.) Dukić Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.

19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.

20.) Knežević Vladimir - Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade - avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade - marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.

21.) Jovanović Svetolik - Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.

23.) Popović Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.

24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.

25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade - maja 1945; bil je tudi v tem štabu.

26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.

27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.

28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.

29.) Dedeić Boško - Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.

30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.

31.) Perović Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.

32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.

33.) Alfirević Petar - Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.

34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.

35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.

36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.

37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.

38.) Nenezić Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.

39.) Gliša Radomir - Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

40.) Perović Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.

41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

42.) Isaković Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.

44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .

45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.

46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.

47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.

48.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.

50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.

57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.

60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.

61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.

62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.

63.) Peraić Vladimir - Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.

64.) Božić Lazo - Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.

65.) Djordjević Branko - Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.

66.) Bratković Peter - Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.

67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.

68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.

Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.

Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.

Položaj se je močno poslabšal po prihodu Arsa Jovanovića in njegovih oficirjev. Ker so bili na najvišjih položajih, se je vsled tega začela srbizacija jezika NOV tudi v njenem vrhu. Leta 1944 je bila že zelo izrazita. Tako so bila poročila štaba 30. divizije štabu 9. korpusa napisana kar v srbščini. V istem jeziku je glavnemu štabu poročala tudi oficirska šola glavnega štaba NOV in POS.

Leta 1943 je bil storjen tudi prvi korak pri ukinjanju zunanjega videza samostojnosti NOV. Najpomembnejše znamenje slovenskih partizanov je bila značilna kapa, imenovana triglavka. Bila je slovenskim partizanom tako zelo domača predvsem zato, ker je s svojimi tremi vrhovi simbolizirala Triglav, ki je bil narodni simbol in tudi znak OF. Toda tega leta so morali slovenski partizani zamenjati svoje kape s tistimi, ki so jih nosili srbski partizani. Nova kapa se je po vrhovnem poveljniku imenovala titovka.

Slovenski partizani so za Tita kot vrhovnega poveljnika slišali prvič šele leta 1942. Na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943 je Tito zagotovil, da nadaljni obstoj slovenske vojske sploh ni vprašljiv. Slovenski delegaciji je obljubil tudi obstoj slovenske vojske in slovensko poveljevanje po koncu vojne. Kljub temu je bila leta 1945 prav pod njegovim poveljstvom slovenska partizanska vojska ukinjena. Od Titove obljube in pozneje pogosto uporabljane “častne Titove besede” ni ostalo nič! Dejansko so nekatera znamenja pomenila ukinjanje slovenske partizanske vojske že med vojno. Leta 1944 ni od prvotne samostojnosti NOV ostalo kaj veliko. Brigade so sicer ohranile imena po slovenskih pesnikih, pisateljih in junakih, toda organizacijske samostojnosti in pristojnosti OF nad slovensko vojsko je bilo konec. Vendar pa, če bi bila slovenska vojska že takrat tudi formalno ukinjena, bi se velik del Slovencev od nje odvrnil.

Srbsko vodstvo ni postavljalo samo svojih oficirjev na najbolj pomembna mesta v slovenski NOV, temveč je poskrbelo tudi za likvidacije najbolj uglednih slovenskih partizanskih patriotov in komandantov. Navajam nekaj primerov:

1.) Jože Lemut – Saša: poveljnik 1. prvega primorskega bataljona Simona Gregorčiča, likvidiran 18.avgusta 1942 pri Kromberku.

2.) Tone Tomšič: organizacijski tajnik KPS; do njegove aretacije je prišlo po izdaji partijske kurirke; ustreljen je bil 21. maja 1942.

3.) Ljubo Šercer: komandant Krimskega bataljona; Italijanom ga je izdal VOS-ovec; ustreljen je bil 22. decembra 1941.

4.) Maks Rejec – Mladen: tigrovec; med prvimi organizatorji partizanskega gibanja v Baški dolini in na Šentviški planoti; konec julija 1943 ga je VOS ubila v Prodih pri Knežkih Ravnah.

5.) Anton Majnik: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih partizanov; bil je v Ribniški četi in so ga pod vodstvom Filipa Tekavca ves čas odrivali; ustreljen je bil 21. novembra 1943 sredi Ribnice.

6.) Janko Premrl – Vojko: tigrovec; eden prvih partizanskih komandantov; ustreljen je bil 16. februarja 1943 v Idrijski Beli, umrl 24. februarja 1943; da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta 5. primorske brigade.

7.) Jože Srebrnič: že pred vojno je sodeloval z organizacijo TIGR; ko je bil na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, so ga VDV-jevci likvidirali, ko je s čolnom prispel čez Sočo.

8.) Jože Peršolja – Filip: pionir narodno-osvobodilnega gibanja v Goriških Brdih in Beneški Sloveniji; sekretar zahodno primorskega okrožja; likvidirali so ga VDV-jevci, ravno tako kot Srebrniča; poleg njiju so likvidirali še Jožeta Krajca – Žaklja, španskega borca, inštruktorja pokrajinskega komiteja KPS, in Krivec Venčeslava.

9.) Franc Rozman – Stane: španski borec, komandant generalštaba NOV in POS; likvidiral ga je osebno Arso Jovanović novembra 1944 v Črnomlju.

10.) Ferdo Kravanja - Peter Skalar: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih organizatorjev partizanstva na Pprimorskem; sekretar Zahodno primorskega okrožja; likvidiran s strani VDV-jevcev 10. oktobra 1944 v Paljevem.

Treba je razumeti, da je VOS in kasnejša VDV dobivala direktive za likvidacije od srbske KOS, a je žal vse arhive, v katerih so bili dokumenti o pobojih slovenskih komandantov in drugih partizanov, sežigala srbska podrepnica Lidija Šentjurc, ki so ji vsled tega rekli Piromanka. Srbski KOS pa je navodila izdajala srbska masonerija (para-prostozidarji).

Smrt partiznskega generala Franca Rozmana - Staneta ob koncu 1944 ni bila edina in ne osamljena “kadrovska sprememba” na vrhu slovenske NOV. Zadnji dan novembra je moral na novo dolžnost v Belgrad namestnik poveljnika slovenskega glavnega štaba Jaka Avšič (ki se je pri Titu že leta 1943 vznemiril zaradi vnašanja srbskega poveljevalnega jezika). Glavni štab je ostal brez namestnika, novi ni bil imenovan. Ob likvidaciji Stanata Rozmana, je Arso Jovanovič ustrelil tudi načelnika glavnega štaba generala Lada Ambrožiča. Težko ranjenega so pripeljali v bolnišnico. Na njegovo mesto je prišel Črnogorec, Mile Kilibarda. - Namestnik političnega komisarja glavnega štaba Viktor Avbelj - Rudi je odšel z dolžnosti že 9. septembra 1944, novi namestnik ni bil imenovan.

Prvega marca 1945 je bila slovenska NOV in POS ukinjena. Preimenovana je bila v jugoslovansko armado (JA). Jugoslovanski vrhovni štab je postal generalštab, glavni štab NOV in POS pa glavni štab JA za Slovenijo. Najpomembnejše partizanske enote, 7. in 9. korpus, so spadale v 4. operativno cono JA. Glavni štab JA za Slovenijo je zatem počasi odmrl. Dne 2. marca 1945 je generalštab JA izdal ukaz o organiziranju 4. armade in vključitvi slovenskega 7. korpusa v njeno sestavo, s čimer ga je povsem izločil iz pristojnosti glavnega štaba JA za Slovenijo.

V začetku maja 1945 je 4. armada prihajala v Slovenijo, obenem pa so ji že podrejali slovenske enote. Tudi operativni del slovenskega glavnega štaba JA je odšel v štab 4. armade. Bolj ko se je JA približevala Sloveniji, bolj se je krčila preostala samostojnost enot slovenska NOV. S tem, ko je ožji del njenega štaba z Dušanom Kvedrom na čelu moral prevzeti poveljstvo Trsta, je bil glavni štab JA za Slovenijo dejansko ukinjen. Jugoslovanski generalštab ga je razpustil že 8. maja 1945 (uradno šele 31. maja 1945). Slovenska vojska je bila s tem dokončno razpuščena. V Sloveniji je nekaj časa po vojni ostal edinole KNOJ.

Najdlje so svojo samostojnost ohranile slovenske enote na Koroškem. V jugoslovanskem zgodovinopisju so njihovi zadnji boji prikazani kot “zmaga” enot JA in ne slovenskih partizanov. Pri tem je bilo popolnoma zamolčano, kako so se prav tedaj pomembni deli jugoslovanske 3. armade več dni pripravljali na parado v Mariboru, namesto da bi odšli v boje na Koroško, kjer so se bojevale slovenske brigade. Nasploh so pri osvoboditvi Slovenije v glavnem sodelovale slovenske partizanske enote. V 4. armadi JA, so glavno vlogo pri osvobajanju slovenskih krajev, še zlasti obale in Trsta imele slovenske Prekomorske brigade, zraven njih pa še slovenski 9. korpus. Zasluge za osvoboditev so bile v povojni zgodovini predstavljene kot uspeh Jugoslovanske armade in ne slovenskih partizanov, čeprav so slovenske enote nosile največje breme bojev.

Takoj po umiku Nemcev je na slovenska tla prišlo več enot JA. Ukinjene so bile nekatere slovenske brigade in enote partizanske vojske. Slovenski oficirji in vojaki pa so čakali na nadaljne ukaze. Ozemlje Slovenije je spadalo pod jugoslovansko 4. armadno območje s sedežem v Ljubljani. Njen poveljnik je postal Peko Dapčević, za njim pa Danilo Lekić. Jugoslovanska 4. armada pa je bila pod poveljstvom generalnega poročnika Petra Drapšina, generalnega majorja Pavla Jakšića in polkovnika Boška Šiljegovića; mornarske čete pod poveljstvom polkovnika Dragiše Ivanovića.

S prihodom 4. armade v Slovenijo se je začela prava morija slovenskega naroda, saj so Slovenci začeli natihoma izginjati. Samo na ozemlju Primorske, bližnje Furlanije in Istre je izginilo nad sto tisoč Slovencev. Srbska 4. armada jih je pomorila na tisoče in jih pometala v brezna, v tako imenovane » fojbe ». Ker je večina njih imela italijansko državljanstvo, se danes govori, da so v teh breznih zgolj talijani. Tudi povelje za umik iz Trsta in Gorice, kasneje pa še s Koroške in Celovca, je prišlo z vrha JA, potem, ko so bile slovenske brigade že razformirane in brez slovenskih poveljnikov. Na ta način je bila dokončno izdana točka OF, ki je govorila o Zedinjeni Sloveniji in priključitvi Primorske k matični domovini. S tem je bil izdan tudi boj številnih slovenskih partizanov, ki so v NOV sodelovali iz domoljubnih nagibov in ne z revolucionarnimi težnjami. Takšnih pa je bila velika večina!

Na najvišjih poveljniških in komisarskih položajih v enotah jugoslovanske armade ni bilo niti enega Slovenca. Kot posledica tega je bilo veliko čustvenih izbruhov in precejšne število demobilizirancev. Mnogi Slovenci, ki niso dosegli svojih častniških ambicij, so razočarani odhajali v pokoj in tudi izstopali iz KPS (KPJ). Iz časa vojne so obstajale cele skupine slovenskih oficirjev in vojakov, ki jih jugoslovanska vojska nenadoma “ni več potrebovala”. Sprva so pijančevali iz veselja nad zmago, potem pa še bolj zaradi razočaranja nad vsem, kar jim je zmaga prinesla.

Takoj po vojni je bila slovenska bila 14. divizija prestavljena v Vojvodino, vse do konca leta 1945. Naslednje leto so jo spremenili v srbsko enoto. Srbski oficirji so se pogosto obnašali, kot da samo oni nekaj veljajo in da imajo zaradi tega pravico omalovaževati slovenske oficirje, podoficirje in borce. Številni slovenski oficirji so morali iz Slovenije. Mnoge so poslali na Kosovo, kjer so še potekali manjši boji.

Potrebno je vedeti, da tihi in najbolj kruti srbski okupator ni razbil samo slovenskega partizanstva. Pomori v imenu komunistične revolucije, ki jih je preko VOS izvajal nad civilnim prebivalstvom, so spodbudili nastanek vaških straž, ki so zatem prerasle v domobranstvo. Tako je srbska stran v okupirani Sloveniji sprožila še bratomorno vojno. Domobranske enote so se ob koncu vojne umaknile na Koroško, ki so jo bili zasedli Angleži. V smislu dogovora s Titom so Angleži domobrance vinili v Slovenijo, kjer so bili na povelje iz jugoslovanskega vrhovnega štabna pomorjeni in vrženi v brezna v Kočevskem Rogu. Bilo jih je najmanj dvanajst tisoč. Pomorjenega je bilo tudi veliko civilnega prebivalstva.

Po vsem, kar se je dogajalo in zgodilo, pa moramo ugotoviti in si priznati naslednje. - V komunistični Jugoslaviji pod srbskim nadzorstvom je bilo vsa dolga leta po drugi vojni skrbno zamolčano dejstvo, da je bil slovenski narodno-osvobodilni boj tako velik in zmagovit prav zaradi tisočev Slovencev, ki so šli v partizane s sveto vero v pravičen boj za osvoboditev svoje domovine. Ob koncu vojne 1945 so njihovo vojsko, slovensko partizansko vojsko, razpustili. Toda resnice ni bilo mogoče ukiniti in ne zatreti slovenskega duha. Pod jugoslovanskim površjem je obstajal naprej, se ohranjal in v krizi osemdesetih let prišel znova na dan. Zaživel je in dobil nov polet v Teritorialni obrambi Republike Slovenije ter dosegel svoj vrhunec leta 1991 v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo!