Srbska okupacija Slovenije
in srbizacija slovenske narodne osvobodilne vojske in borbe
Slovenci smo se na svojem ozemlju, kljub vztrajnemu prizadevanju tujih sil, da nas izbrišejo z evropskega zemljevida, ohranili do danes. Naše vztrajanje na lastni zemlji je tudi v svetovnem merilu nekaj edinstvenega. Naša volja do življenja je prišla najbolj do izraza ob kritičnih trenutkih, še zlasti v mnogih vojnah, ki so usodno zaznamovale našo zgodovino. Ena najbolj odločilnih za naše preživetje je bila nedvomno druga svetovna vojna, ko so naše ozemlje zasedle in si ga razdelile štiri okupacijske sile: Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška (NDH). Upoštevajoč še narodnostno ozemlje zunaj nekdanje Dravske banovine, je bilo slovensko ozemlje razbito na več zasedbenih enot. Iz tega je razvidno, da je bilo slovensko ozemlje med najbolj razkosanimi v okupirani Evropi. Poleg omenjenih okupatorjev pa smo imeli Slovenci še enega, ki pa je nam ostal do danes načrtovano prikrit. Bil je to srbski okupator.
OF se je slovenskim in še posebej primorskim ljudem predstavila z osvobodilnim programom: Triglav, Trst, jugoslovanske barve. Program je pritegnil široke plasti prebivalstva. Dejansko pa je pomenil prikrito velesrbsko okupacijo, ki je v Jugoslaviji po vojni prišla do polne veljave.
Upor proti okupatorju so prvi začeli primorski tigrovci, pripadniki osvobodilne organizacije TIGR, ki se je že v letih pred drugo vojno borila za osvoboditev Primorske izpod fašistične Italije. Že kmalu zatem so se tigrovci vključili v OF (Osvobodilno Fronto partizanov), to je, v vseslovenski odpor, ki ga je nadzorovala in usmerjala komunistična partija; njej pa je poveljevala srbska prostozidarska klika. Prvenstveni cilj partije pa ni bila osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, temveč komunistična revolucija. Z njeno zmago naj bi se Slovenci vključili v komunistični svet Jugoslavije, ki mu je bil na čelu Tito. Stalin je namreč prepustil Titu, naj odloča o usodi narodov v okviru Jugoslavije. Vanjo je spadala tudi Slovenija. Zaradi tega lahko upravičeno trdimo, da je slovensko komunistično gibanje vodila srbska roka in ne roka Stalina, oziroma sovjetska partija. Tako je v komunističnem svetu zaživela tudi komunistična Jugoslavija pod vodstvom Tita in sicer kot zvezna država bratskih južnoslovanskih narodov.
Tito in pečat velike lože Jugoslavija. Napis je v cirilici in v angleščini. Kratica V. L. Pomeni velika loža (Great Lodge). Črka G pomeni God (Bog), toda kot veliki geometer vesoljstva (Gran Geometer of the Universe), kar je za verne ljudi povsem zavajajoče.
V resnici pa je bilo ime Jugoslavija, v kateri naj bi veljalo enakopravno sožitje vseh njenih narodov, le krinka za postopno uresničenje zamisli o “Veliki Srbiji”. In res, medtem ko so imeli slovenski partizanski borci pred očmi edinole osvoboditev svoje domovine izpod okupatorja ter združeno in svobodno Slovenijo, je srbska stran, z vednostjo in sodelovanjem slovenske komunistične partije, že od vsega začetka partizanskega osvobodilnega boja izvajala svoje velikosrbske načrte. Tako je poleg štirih omenjenih obstajal med samimi partizani še peti, srbski okupator, in ta je bil izmed vseh najhujši.
Izvršni organ jugoslovanske komunistična partije je bila KOS (Kontra obveščevalna služba), ki je delovala že od vsega začetka tudi med slovenskimi partizani. Ne bomo pogrešili, če z njo povežemo že Zdenko Armić – Kidrič, Srbkinjo, ki je bila od avgusta 1941 dalje na čelu “centralne komisije” VOS (partizanske Varnostno obveščevalne službe). Vrhovni štab jugoslovanske partizanske vojske, ki je bil povsem v srbskih prostozidarskih rokah, je v prvih dneh avgusta 1942 poslal v Tomšičevo brigado svojega človeka z nalogo, da v njej vzpostavi mrežo kos-ovskih zaupnikov.
Zdenka Armić – Kidrič, ki je bila na čelu likvidatorske VOS. Pod italijansko okupacijo Lublane je VOS likvidirala številne vplivne in zavedne slovenske ljudi.
To je bil Ivan Marković – Ivanov, ki je v brigadi prevzel mesto vodje brigadne obveščevalne službe. Podobno temu je srbsko vodstvo KOSa poslalo svoje ljudi tudi v druge enote slovenske NOV. Vse te, Slovencem sovražne elemente, je prevzemal Ivan Maček in jih po Titovih direktivah pošiljal naprej v naše partizanske enote. Tako so Srbi že kaj kmalu razpolagali z dobro organizirano mrežo zaupnikov med slovenskimi partizani, dobivali o njih vse ključne informacije in jih imeli pod skrbnim nadzorstvom.
Do prvega, vidnega posega v strukturo slovenske partizanske vojne je prišlo v novembru 1942, ko je v Slovenijo prišel Arso Jovanović, načelnik vrhovnega štaba jugoslovanske partizanske vojske. Pripeljal je s sabo tudi skupino 12 srbskih in črnogorskih oficirjev. Slovencem so rekli, da so prišli kot okrepitev njihove vojske. Dejansko pa so v njej zasedli vrsto ključnih položajev, s katerih so izrinili slovenske poveljnike. To se je zgodilo še pred srečanjem Arsa Jovanovića s slovenskim partizanskim vodstvom, ki s prestrukturiranjem, kot so ga bili že izvedli, sploh ni bilo seznanjeno.
Arso Jovanović (na levi) sprejema navodila od Tita za prevzem slovenske partizanske vojske
Arso Jovanović ni pokazal nikakršnega razumevanja za cilje in posebnost slovenskega osvobodilnega boja. Nastopal je bahavo in je priznaval le KPJ. Zaradi tega je prihajalo do sporov z izvršnim svetom slovenske OF in glavnim štabom NOV. Spori so bili sprva obrobni, kmalu zatem pa so postali zelo resni.
Nesoglasja med Slovenijo in jugoslovanskim (srbskim) vrhovnim štabom so prihajala na dan že na posvetu v Stolicah leta 1941. Na začetku 1943 je prišlo do novih zapletov z Ivom Lolo Ribarjem, predsednikom jugoslovanskega vrhovnega poveljstva. Leta 1944 je vodstvo slovenske NOV ostro nastopilo proti njegovi zahtevi, naj se slovenska partizanska vojska umakne v Bosno.
Iz spodaj navedenih primerov je razvidno, da so Srbi že od leta 1942 pa vse do konca druge vojne prevzemali najbolj pomembna mesta v slovenski partizanski vojski, kjer so slovenske poveljnike odstavljali in prenekatere tudi likvidirali. Takoj po svojem prihodu v Slovenijo je Arso Jovanović namestil štiri Srbe, ki so delovali v Cankarjevi brigadi, ter s svojim štabom ustanovil prvo operativno cono.
Nato je Jovanović prerazporedil njegove funkcionarje še po ostalih enotah. Tako so Srbi od leta 1942 pa do konca vojne, zasedli vse najvažnejše položaje v vseh enotah slovenske partizanske vojske, in si na ta način, predvsem z likvidacijami in ustrahovanjem, prilastili nadzor nad slovensko partizansko vojsko.
Dolomitska izjava
Komunistična partija Slovenije je stopila v OF kot mala sekta, ki je štela okoli tisoč članov. Tudi v partizanskem boju je delovala napol legalno, vse do dolomitske izjave, ko se je legalizirala in pomnožila svoje članstvo. Dolomitsko izjavo razumemo lahko dobesedno kot cilj srbske hegemonije, saj se je pritisk vrhovnega štaba (Tito, Arso Jovanović, Ivo Lola Ribar) povečeval iz dneva v dan. Partijsko uveljavljanje v programu OF se je zaradi velikih pritiskov srbskih hegemonov (prostozidarjev) močno vsidralo, in si naposled z vsiljeno Dolomitsko izjavo pridobilo absoluten monopol nad slovensko OF. Na jugu se OF nikjer ni posrečila, obstajala je samo v slovenskem prostoru. Zaradi tega so si jo Srbi hoteli na vsak način podrediti. Vrhovni štab, kateremu so bili na čelu srbski prostozidarji, je zahteval ukinitev koalicije v OF. To so dosegli s podpisom Dolomitske izjave. Podpis z dne 28. februarja 1943 pomeni začetek konca samostojne slovenske partizanske vojske. Oblast nad njo prevzamejo srbski hegemonisti.
Začetna stran besedila »dolomitske izjave« Pomenila je prelomnico v slovenski partizanski vojski in je začrtala povojno politično ureditev Jugoslavije, to je, srbski hegemonizem.
Z dolomitsko izjavo si je srbski okupator podredil politično vlogo slovenskih vojaških sil, nato je sledil še odločnejši korak. Začeli so z reorganizacijami slovenskih partizanskih enot in prevzemanjem poveljniških struktur.
Navajamo seznam, iz katerega je razvidno, kako so Srbi prevzemali v svoje roke poveljevanje slovenskih partizanskih enot. Seznam ni popoln, navedeni so le primeri, ki jih je bilo mogoče povzeti iz do sedaj objavljenega in dosegljivega gradiva. Objavljamo samo imena načelnikov, komandantov, namestnikov komandantov, političnih komisarjev, njihovih namestnikov in sanitetnih referentov.
1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska); načelnik glavnega štaba
2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska )
3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 15. divizije; komandant 7. korpusa
4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije; komandant 4. operativne cone (Štajerska); namestnik komandanta 7. korpusa; načelnik štaba 7. korpusa
5.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska), načelnik štaba 9. korpusa, vodja operativnega odseka pri 9. korpusu
6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade; komandant 2. operativne cone (Gorenjska); načelnik štaba 14. divizije; komandant 15. divizije; komandant 31. divizije; komandant 7. korpusa, nato poslan v vrhovni štab.
7.) Jevtić Predrag - Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska); komandant 15. divizije
8.) Božović Radomir - Raco: načelnik štaba 15. divizije, namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade; komandant 12. brigade; namestnik komandanta 15. divizije; namestnik komandanta 15. divizije
9.) Ignjatović Radojica - Grujica: načelnik štaba Bazoviške brigade; načelnik štaba 30. divizije
10.) Brajović Petar - Pero: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 2. bataljona Gubčeve brigade; komandant 15. divizije; komandant 18. divizije; načelnik štaba 18. divizije; komandant 18. divizije; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska)
11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. divizije
12.) Vojnović Aleksandar - Vojin: načelnik štaba 18. divizije;
namestnik komandanta 15. divizije, komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade
13.) Čubrić Mile: načelnik štaba 18. divizije, komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade; namestnik komandanta Gubčeve brigade; namestnik komandanta 18. divizije; namestnik komandanta 18. divizije; komandant 9. brigade, komandant posebne oficirske šole.
14.) Marjanović Ratko: komandant Gradnikove brigade, komandant Bazoviške brigade; komandant 9. brigade, načelnik štaba Ljubljanske brigade, namestnik komandanta Gradnikove brigade, major splošne vojaške partizanske bolnišnice Franje, kapetan v 31. diviziji
15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade, član operativnega odseka 9. korpusa
16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba 2. Soške brigade; načelnik štaba 30. divizije; komandant Bazoviške brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade
17.) Marjanović Aleksandar - Leko: komandant Levstikove brigade, komandant 2. bataljona Gubčeve brigade; namestnik političnega komisarja 15. divizije,
18.) Djukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona Bazoviške brigade, komandant čete 3. bataljona Bazoviške brigade
19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade; komandant Vojkove brigade; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.
20.) Knežević Vladimir - Volodja: komandant l. Soške brigade; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča, politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade; prvi komandant Novega Mesta.
21.) Jovanović Svetolik - Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.
22.) Vuković Džordže: politični komisar Kozjanskega odreda
23.) Popović Vuko: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih
24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade
25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade
26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar Gubčeve brigade; namestnik. politkomisarja 1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda
27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ
28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.
29.) Dedejić Boško - Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta Bazoviške brigade, komandant Bazoviške brigade, bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.
30.) Vukša Jovo: načelnik štaba Štajerske brigade
31.) Perović Radoje: načelnik štaba 3. Soške brigade, namestnik komandanta 12. brigade; načelnik štaba 12. brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade
32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade; namestnik komandanta Štajerske brigade, komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade
33.) Alfirević Petar - Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade; namestnik komisarja Prešernove brigade
34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade; namestnik politkomisarja 31. divizije
35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade, komandant bataljona v 31. diviziji
36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade
37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade; namestnik komandanta Vojkove brigade, operativni oficir 31. divizije
38.) Nenezić Ljubo: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, načelnik štaba Vojkove brigade, vodilni funkcionar v tolminskem vojnem področju, načelnik štaba Kosovelove brigade, vodja inženirskega oddelka pri 9. korpusu
39.) Gliša Radomir - Raco: komandant Ljubljanske brigade, komandant Bazoviške brigade; komandant 30. divizije; načelnik štaba 18. divizije
40.) Arso Jovanović: načelnik vrhovnega štaba Jugoslovanske partizanske vojske. Prišel v Slovenijo po ukazu Tita, z namenom da razporedi srbske in črnogorske poveljnike na najvišje položaje v vseh slovenskih partizanskih enotah
41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
42.) Isaković Radoslav: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški brigadi, načelnik štaba Kosovelove brigade, komandant 2. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade
43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.
44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant l. bataljona Bazoviške brigade .
45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.
46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.
47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade; namestnik političnega komisarja Gregorčičeve brigade,komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
48.) Djuričić Vidok: komandant komandnega mesta Sežane.
49.) Dženadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade, komandant Bazoviške brigade
50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.
57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.
60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.
61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.
62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade, član štaba Goriške divizije, operativni oficir Goriške divizije
63.) Peraić Vladimir - Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda
64.) Božić Lazo - Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade; komandant 1. bataljona 15. brigade; načelnik štaba Šlandrove brigade
65.) Džordžević Branko - Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona, komandant 1. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 4. manevrskega bataljona Gorenjskega odreda
66.) Bratković Peter - Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda; politkomisar 2. Kokrškega odreda
67.) Ulepić Zdenko: načelnik oddelka odseka za zveze 3. operativne cone, načelnik oddelka za zveze pri 9. korpusu
68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije, komisar srbske čete v Bazoviški brigadi, komandant l. bataljona 15. brigade
69.) Miljković Vlastimir: načelnik štaba 1. Soške brigade, načelnik štaba 17. Gregorčičeve brigade
70.) Djurovič Milovan: sanitetni referent 4. bataljona Gregorčičeve brigade
71.) Šantić Sreten: vodja odseka za zveze pri štabu Goriške divizije, načelnik štaba 3. bataljona Bazoviške brigade, komandant podoficirske šole 30. divizije
72.) Šeferović Branko: politični funkcionar Jeseniško-bohinjskega odreda in Kosovelove brigade
73.) Radusinović Blagota: član štaba Goriške divizije, vodja geodetskega odseka pri 9. korpusu, oficir šole 31. divizije, član operativnega odseka 9. korpusa
74.) Djenadije Sretan: komandant bataljona 17. brigade
75.) Jauković Svetomir: komandant bolnišnice 30. divizije
76.) Gojković Dušan: politični komisar minerskega voda Ljubljanske brigade
77.) Radulović Slobodan: komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade
78.) Bošković Filip: načelnik štaba 1. bataljona Bazoviške brigade, komandant zaščitne čete Goriške divizije, član štaba Goriške divizije
79.) Rajković Bogdan: načelnik VOS-a 31. divizije
80.) Arandjelović Žarko: glavni inštruktor oficirske šole pri 9. korpusu in nato pri glavnem štabu NOV in POS
81.) Lalić Ibro: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
82.) Munjica Dragoljub: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
83.) Hadjević Daut: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade
84.) Pejanović Savo: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade
85.) Vasić Ivan – Jovo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade, politični komisar 2. bataljona Gregorčičeve brigade
86.) Nilević Branko: namestnik političnega komisarja 1. bataljona Gregorčičeve brigade
87.) Hajduković Blažo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade
88.) Džukić Nikola: načelnik štaba Gregorčičeve brigade
89.) Ilić Sreten: načelnik štaba 17. Gregorčičeve brigade, predavatelj v podoficirski šoli 9. korpusa in 7. korpusa, vojaški inštruktor Kosovelove brigade, namestnik komandanta 4. bataljona Kosovelove brigade, operativni oficir Južnoprimorskega odreda, inštruktor podoficirske šole 30. divizije in 9. korpusa
90.) Stanić Jovo: namestnik komandanta 3. bataljona Kosovelove brigade, komandant 3. bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant Gregorčičeve brigade
91.) Sladić Marko: član štaba Goriške divizije, oficir šole 31. divizije
92.) Ljubić Bogomir: vodja poučevanja pehotnega oddelka 31. divizije.
93.) Kolerac Lazar: komandant podoficirske šole 31. divizije komandant podoficirske šole v 9. korpusu
94.) Gerdović Leopold: komandant Levstikove brigade
95.) Bogojević Milorad: sanitetni referent 2. Soške brigade in 18. Bazoviške brigade
96.) Nikolić Ljubo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
97.) Ilić Gavrilo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
98.) Ševa Zija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
99.) Kujundžić Ludvik: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
100.) Kurt Hunzija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
101.) Popović Drago: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 2. bataljona Ljubljanske brigade, komandant 4. bataljona Ljubljanske brigade
102.) Ljubić Vojislav: član štaba 31. divizije
103.) Vrleta Krulj: član sodišča Gradnikove brigade
104.) Milačić Mojsije: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 3. bataljona Ljubljanske brigade
105.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant Kosovelove brigade, komandant bataljona Gregorčičeve brigade
106.) Prole Jovo: namestnik komandanta Kosovelove brigade
107.) Dević Jovan: načelnik štaba Kosovelove brigade, referent za zveze v Kosovelovi brigadi
108.) Knežević Mihajlo: komandant 1. bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta 1. bataljona Kosovelove brigade
109.) Pećanac Dragoljub – Drago: komandant 1. bataljona Ljubljanske brigade
110.) Vlajšević Dušan: namestnik komandanta 2. bataljona Kosovelove brigade, komandant 2. bataljona Kosovelove brigade
111.) Dženadije Sreten: namestnik komandanta Gregorčičeve brigade, komandant Gregorčičeve brigade
112.) Zorić Lazo: komandant bataljona v 31. diviziji
113.) Knežević Gojko: komandant bataljona v 31. diviziji
114.) Bajraktarević Ibro: politični komisar 1. bataljona Ljubljanske brigade, politični komisar 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik političnega komisarja
Ljubljanske brigade
115.) Malešević Dušan: komandant šolskega taborišča 9. korpusa
116.) Prodanović Jaša: politični komisar 2. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade
117.) Matinović Andrija: politični komisar Kosovelove brigade
118.) Karadžić Miloš: politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade, bataljonski vojaški inštruktor, komandant težke čete, komandant bataljona, operativni oficir Kosovelove brigade
119.) Jovović Ilija: namestnik komandanta 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
120.) Popović Džuro: namestnik političnega komisarja Gregorčičeve brigade
121.) Kusovac Blaž: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Ljubljanske brigade.
122.) Djukić Nikola: sanitetni referent 1. Soške brigade, načelnik štaba Kosovelove brigade, načelnik štaba 30. divizije
123.) Klajn Vladislav: sanitetni referent Goriške divizije
124.) Miljašević Vaso: komandant podoficirske šole 31. divizije125.) Rajčević Mitar: član štaba 30. divizije, vodja poučevanja minerskega oddelka 31. divizije
126.) Muzlović Stanko: pomočnik političnega komisarja Bazoviške brigade
127.) Radulović Dušan: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade
128.) Vitković Ljubo
129.) Popović Gregorij
130.) Gošević Radislav: komandant 4. bataljona Loške brigade, komandant 3. bataljona Loške brigade
131.) Knežević Milenko: operativni oficir Loške brigade, komandant Bračičeve brigade
132.) Rakić Miodrag: operativni oficir Loške brigade
133.) Tiodorović Budimir: politični komisar 5. bataljona 1. brigade VDV
134.) Jukić Ante – Mato: načelnik štaba 3. VDV brigade, komandant Jelovške čete Cankarjevega bataljona
Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci, vedeti pa moramo, da je srbski in črnogorski narod isti narod. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno - osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.
»Titovi oficirji« pri 9. korpusu. Drugi z desne je Ratko Marjanović.
Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.
Položaj se je močno poslabšal po prihodu Arsa Jovanovića in njegovih oficirjev. Ker so bili na najvišjih položajih, se je zaradi tega začela srbizacija jezika NOV tudi v njenem vrhu. Leta 1944 je bila najbolj izrazita. Tako so bila poročila štaba 30. divizije štabu 9. korpusa napisana kar v srbščini. V istem jeziku je glavnemu štabu poročala tudi oficirska šola glavnega štaba NOV in POS, saj je v njej kar mrgolelo srbskih učiteljev.
Leta 1943 je bil storjen tudi prvi korak pri ukinjanju zunanjega videza samostojnosti NOV. Najpomembnejše znamenje slovenskih partizanov je bila značilna kapa, imenovana triglavka, s slovensko tribarvnico brez rdeče zvezde. Bila je slovenskim partizanom tako zelo domača predvsem zato, ker je s svojimi tremi vrhovi simbolizirala Triglav, ki je bil narodni simbol in tudi znak OF. Toda tega leta so morali slovenski partizani zamenjati svoje kape s tistimi, ki so jih nosili srbski partizani. Nova kapa se je po vrhovnem poveljniku imenovala titovka, zaradi tega, ker ima srbski človek bolj kvadratno obliko lobanje (balkanidsko - brahikefalno). Ta se močno razlikuje od slovenske, ki ima izrazito alpsko, staro evropsko obliko, tkm. dolihokefalno. Triglavka se namreč srbski glavi ni prilegala.
Triglavka, od strani in od predaj, ki sprva še ni imela rdeče zvezde. Danes je ZZB NOV spet uvedla, vendar le za slepilo, kot da titovke nikoli ni bilo.
Titovka z rdečo zvezdo. Bila je dejansko nekoliko srbska šajkača, le na vrhu stisnjena, zato da se ni raztegnila na vso glavo.
Srbska šajkača, za razliko od titovke je na vrhu le nekoliko raztegnjena. Bistvene razlike pa med njima ni bilo.
Slovenski partizani so za Tita kot vrhovnega poveljnika slišali prvič šele leta 1942. Na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, novembra 1943, je Tito zagotovil, da nadaljni obstoj slovenske vojske sploh ni vprašljiv. Slovenski delegaciji je obljubil tudi obstoj slovenske vojske in slovensko poveljevanje po koncu vojne. Kljub temu je bila leta 1945 prav na njegovo povelje slovenska partizanska vojska ukinjena. Od Titove obljube in pozneje pogosto uporabljane “častne Titove besede” ni ostalo nič! Dejansko so nekatera znamenja kazala na ukinjanje slovenske partizanske vojske že med vojno. Leta 1944 ni od prvotne samostojnosti NOV ostalo kaj veliko. Brigade so sicer ohranile imena po slovenskih pesnikih, pisateljih in junakih, toda organizacijske samostojnosti in pristojnosti OF nad slovensko vojsko je bilo konec. Vendar pa, če bi bila slovenska vojska že takrat tudi formalno ukinjena, bi se velik del Slovencev od nje odvrnil.
Srbsko vodstvo ni postavljalo samo svojih oficirjev na najbolj pomembna mesta v slovenski NOV, temveč je poskrbelo tudi za likvidacije najbolj uglednih slovenskih partizanskih komandantov in patriotov. Navajamo nekaj primerov:
1.) Jože Lemut – Saša: poveljnik 1. prvega primorskega bataljona Simona Gregorčiča, likvidiran 18. avgusta 1942 pri Kromberku.
2.) Tone Tomšič: organizacijski tajnik KPS; do njegove aretacije je prišlo po izdaji partijske kurirke; ustreljen je bil 21.maja 1942.
3.) Ljubo Šercer: komandant Krimskega bataljona; Italijanom ga je izdal VOS-ovec; ustreljen je bil 22. decembra 1941.
4.) Maks Rejec – Mladen: brat Alberta Rejca, tigrovec; med prvimi organizatorji partizanskega gibanja v Baški dolini in na Šentviški planoti; konec julija 1943 ga je VOS ubila v Prodih pri Kneških Ravnah.
5.) Anton Majnik: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih partizanov; bil je v Ribniški četi in so ga pod vodstvom Filipa Tekavca ves čas odrivali; ustreljen je bil od VOS-a 21. novembra 1943 sredi Ribnice.
6.) Janko Premrl – Vojko: tigrovec; eden prvih partizanskih komandantov; ustreljen je bil 16. februarja 1943 v Idrijski Beli, umrl 24. februarja 1943; da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta 5. primorske brigade.
7.) Jože Srebrnič: poslanec v rimskem parlamentu, že pred vojno je sodeloval z organizacijo TIGR; ko je bil na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, ga je posebna likvidatorska skupina izbrana od vodstva KPS likvidirala, ko je s čolnom prispel čez Sočo.
8.) Jože Peršolja – Filip: pionir narodno-osvobodilnega gibanja v Goriških Brdih in Beneški Sloveniji; sekretar zahodno primorskega okrožja; likvidiran je bil skupaj s Srebrničem.
.JPG){kind=small}
9.) Franc Rozman – Stane: španski borec, komandant generalštaba NOV in POS; likvidiral ga je osebno Milovan Šaranović novembra 1944 v Črnomlju.
10.) Ferdo Kravanja - Peter Skalar: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih organizatorjev partizanstva na Primorskem; sekretar Zahodno primorskega okrožja; likvidiran s strani VDV-jevcev 10. oktobra 1944 v Paljevem.
11.) Jože Krajc – Žakelj, španski borec in partizan od 1941, poveljnik Briškega bataljona, sekretar Okrajnega komiteja KPS za Goriška Brda in vzhodno Benečijo, sekretar Zahodno-primorskega okrožja, likvidiran je bil skupaj s Srebrničem.
12.) Leban Mihael vodja Tigrovske celice v Poljubinju, vidnejši partizan na Tolminskem, likvidirala ga je VOS dne 12. 6. 1943
13.) Karel Peršolja – Darko, ustanovil Briško – Beneški bataljon, zajet in likvidiran od VOD dne 24. 1. 1944
14.) Ladislav Marolt organizacijski sekretar OK KPS za Goriška Brda in Beneško Slovenijo, sekretar KPS za Brda. Ubit je bil zaradi izdajstva v zasedi pri Vrhovlju v Goriških Brdih
15.) Mirko Simčič - Izidor, član okrajnega komiteja KPS za Brda, v NOV od julija 1942, med prvimi borci v Goriških Brdih in Benečiji. Ubit zaradi izdajstva takrat kot Marolt.
Navedenih je le nekaj primerov pomorjenih slovenskih partizanskih komandantov. Treba je razumeti, da je VOS in kasnejša VDV, ki jima je načelovala srbska KOS, dobivala direktive za likvidacije prejete od srbskih partijcev, a je žal vse arhive, v katerih so bili dokumenti o pobojih slovenskih komandantov in drugih partizanov, takoj po vojni sežgala srbska podrepnica Lidija Šentjurc, ki so ji zaradi tega rekli Piromanka. Srbski KOS pa je navodila izdajala srbska masonerija (para-prostozidarji).
Štab šolskega taborišča 9. korpusa NOVJ junija 1944. Na desni sedi poveljnik taborišča Dušan Malešević
Smrt partizanskega generala Franca Rozmana – Staneta, ob koncu 1944, ni bila edina in ne osamljena “kadrovska sprememba” na vrhu slovenske NOV. Zadnji dan novembra je moral na novo dolžnost v Belgrad namestnik poveljnika slovenskega glavnega štaba Jaka Avšič (ki se je pri Titu že leta 1943 vznemiril zaradi vnašanja srbskega poveljevalnega jezika). Glavni štab je ostal brez namestnika, novi ni bil imenovan. Ob likvidaciji Staneta Rozmana je Arso Jovanovič streljal tudi na načelnika glavnega štaba generala Lada Ambrožiča. Težko ranjenega so pripeljali v bolnišnico. Na njegovo mesto je prišel Črnogorec, Mile Kilibarda. - Namestnik političnega komisarja glavnega štaba Viktor Avbelj - Rudi je odšel z dolžnosti že 9. septembra 1944, novi namestnik ni bil imenovan.
Prvega marca 1945 je bila slovenska NOV in POS ukinjena. Preimenovana je bila v jugoslovansko armado (JA). Jugoslovanski vrhovni štab je postal generalštab, glavni štab NOV in POS pa glavni štab JA za Slovenijo. Najpomembnejše partizanske enote, 7. in 9. korpus, so spadale v 4. operativno cono JA. Glavni štab JA za Slovenijo je zatem postopoma zamrl. Dne 2. marca 1945 je generalštab JA izdal ukaz o organiziranju 4. armade in vključitvi slovenskega 7. korpusa v njeno sestavo, s čimer ga je povsem izločil iz pristojnosti glavnega štaba JA za Slovenijo.
Skupina funkcionarjev 17. brigade Simona Gregorčiča. Prvi z leve sedi Mitar Dabanović, četrti Milovan Djurović, peti z leve stoji Ljubo Nenezić, šesti Svetislav Popović, sedmi Branko Nilević
V začetku maja 1945 je 4. armada prihajala v Slovenijo, obenem pa so ji že podrejali slovenske enote. Tudi operativni del slovenskega glavnega štaba JA je odšel v štab 4. armade. Bolj ko se je JA približevala Sloveniji, bolj se je krčila preostala samostojnost enot slovenske NOV. S tem, ko je ožji del njenega štaba z Dušanom Kvedrom na čelu moral prevzeti poveljstvo Trsta, je bil glavni štab JA za Slovenijo dejansko ukinjen. Jugoslovanski generalštab ga je razpustil že 8. maja 1945 (uradno šele 31. maja 1945). Slovenska vojska je bila s tem dokončno razpuščena. V Sloveniji je nekaj časa po vojni ostal edinole KNOJ, ki je izvajal množične usmrtitve. Vse po ukazih Titota in njegovih oficirjev.
Najdlje so svojo samostojnost ohranile slovenske enote na Koroškem. V jugoslovanskem zgodovinopisju so njihovi zadnji boji prikazani kot “zmaga” enot JA in ne slovenskih partizanov. Pri tem je bilo popolnoma zamolčano, kako so se prav tedaj pomembni deli jugoslovanske 3. armade več dni pripravljali na parado v Mariboru, namesto da bi odšli v boje na Koroško, kjer so se bojevale slovenske brigade. Nasploh so pri osvoboditvi Slovenije v glavnem sodelovale slovenske partizanske enote. V 4. armadi JA, so glavno vlogo pri osvobajanju slovenskih krajev, še zlasti obale in Trsta imele slovenske Prekomorske brigade, zraven njih pa še slovenski 9. korpus. Zasluge za osvoboditev so bile v zgodovini predstavljene kot uspeh Jugoslovanske armade in ne slovenskih partizanov, čeprav so slovenske enote nosile največje breme bojev.
Tito v Drvarju, drugi z leve Arso Jovanović.
Takoj po umiku Nemcev je na slovenska tla prišlo več enot JA. Ukinjene so bile nekatere slovenske brigade in enote partizanske vojske. Slovenski oficirji in vojaki pa so čakali na nadaljne ukaze. Ozemlje Slovenije je spadalo pod jugoslovansko 4. armadno območje s sedežem v Lublani. Njen poveljnik je postal Peko Dapčević, za njim pa Danilo Lekić. Jugoslovanska 4. armada pa je bila pod poveljstvom generalnega poročnika Petra Drapšina, generalnega majorja Pavla Jakšića in polkovnika Boška Šiljegovića; mornarske čete pod poveljstvom polkovnika Dragiše Ivanovića.
S prihodom 4. armade v Slovenijo se je začela prava morija slovenskega naroda, saj so Slovenci začeli potihoma izginjati. Samo na ozemlju Primorske, bližnje Furlanije in Istre je izginilo nad sto tisoč Slovencev. Srbska 4. armada jih je pomorila na tisoče in jih pometala v brezna, v tako imenovane »fojbe«. Ker je večina njih imela italijansko državljanstvo, se danes govori, da so v teh breznih zgolj Italijani. Tudi povelje za umik iz Trsta in Gorice, kasneje pa še s Koroške in Celovca, je prišlo z vrha JA, potem, ko so bile slovenske brigade že razformirane in brez slovenskih poveljnikov. Na ta način je bila dokončno izdana tista točka OF, ki je govorila o Zedinjeni Sloveniji in o priključitvi Primorske k matični domovini. S tem je bil izdan tudi boj številnih slovenskih partizanov, ki so v NOV sodelovali iz domoljubnih nagibov in ne z revolucionarnimi težnjami. Takšni pa so bili v veliki večini!
Na najvišjih poveljniških in komisarskih položajih v enotah jugoslovanske armade ni bilo niti enega Slovenca. Kot posledica tega je bilo veliko čustvenih izbruhov in precejšne število demobilizirancev. Mnogi Slovenci, ki niso dosegli svojih častniških ambicij, so razočarani odhajali v pokoj in tudi izstopali iz KPS (KPJ). Iz časa vojne so obstajale cele skupine slovenskih oficirjev in vojakov, ki jih jugoslovanska vojska nenadoma “ni več potrebovala”. Sprva so pijančevali iz veselja nad zmago, potem pa še bolj zaradi razočaranja nad vsem, kar jim je zmaga prinesla.
Takoj po vojni je bila slovenska 14. divizija prestavljena v Vojvodino, vse do konca leta 1945. Naslednje leto so jo spremenili v srbsko enoto. Srbski oficirji so se pogosto obnašali, kot da samo oni nekaj veljajo in da imajo zaradi tega pravico omalovaževati slovenske oficirje, podoficirje in borce. Številni slovenski oficirji so morali iz Slovenije. Mnoge so poslali na Kosovo, kjer so še potekali manjši boji.
Maršal Tito, ki je odrejal množične poboje, in britanski fedmaršal Harold Alexander.
Potrebno je vedeti, da tihi in najbolj kruti srbski okupator ni razbil samo slovenskega partizanstva. Pomori v imenu komunistične revolucije, ki jih je preko VOS izvajal nad civilnim prebivalstvom, so spodbudili nastanek Vaških straž, ki so zatem prerasle v domobranstvo. Tako je srbska stran v okupirani Sloveniji sprožila še bratomorno vojno. Domobranske enote so se ob koncu vojne umaknile na Koroško, ki so jo bili zasedli Angleži. V smislu prostozidarskega dogovora s Titom so Angleži domobrance vr33838nili v Slovenijo, kjer so bili na povelje iz jugoslovanskega vrhovnega štabna pomorjeni in vrženi v brezna v Kočevskem Rogu. Bilo jih je najmanj 12.000. Pomorjenega je bilo tudi veliko civilnega prebivalstva.
Tito v spremstvu poveljnika 3. jugoslovanske armade, generala Koste Nadja (levo), pregleduje armadne enote, ki so po mnogih navedbah zakrivile številne poboje zajetih nasprotnikov in nedolžnih civilstov.
Po vsem, kar se je dogajalo in zgodilo, pa moramo ugotoviti in si priznati naslednje. V komunistični Jugoslaviji pod srbskim nadzorstvom je bilo vsa dolga leta po drugi vojni skrbno zamolčano dejstvo, da je bil slovenski narodno - osvobodilni boj tako velik in zmagovit prav zaradi tisočev Slovencev, ki so šli v partizane s sveto vero v pravičen boj za osvoboditev domovine. Ob koncu vojne 1945 so njihovo vojsko, slovensko partizansko vojsko, razpustili. Toda resnice ni bilo mogoče ukiniti in ne zatreti slovenskega duha. Ta je pod jugoslovanskim površjem obstajal naprej, se ohranjal in v krizi osemdesetih let prišel znova na dan. Zaživel je in dobil nov polet v Teritorialni obrambi Republike Slovenije ter dosegel svoj vrhunec leta 1991 v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo!
Slovstvo:
- Gorenjski partizan, Kranj 1992
- Julka Peterka, Kambreško – Srednje, Nova Gorica 2000
- Vojko Cuder, Sinil je žar novega dneva, Nova Gorica 2004
- Slavica Plahuta, Slovenski in črnogorski interniranci in NOB na Goriškem, N. G. 2004
- Ivan Jan, Kokrški odred 3, Lublana 1980- Borivoj Lah, Ljubljanska brigada, Lublana 1990
- Franjo Bavec – Branko, Bazoviška brigada:, Lublana 1970
- Franc Črnugelj – Zorko, Na zahodnih mejah 1943, Lublana 1986
- Borivoj Lah - Boris, Štirikrat čez Sočo, Kobarid 2000
- Tolminski zbornik 1975, Tolmin
- Borivoj Lah – Boris, Štirikrat čez Sočo, Lublana 1998
- Stanko Petelin: Gradnikova Brigada, dopolnjena izdaja, Lublana 1983
- Stanko Petelin, 31. divizija, Lublana 1985
- Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, Lublana 1978
- Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji jeseni 1943, Maribor 1967
- Slovenski zbornik 2007, NOB v narodovem spominu, Lublana 2007
- Mirko Munda, Beograjska spletka, Lublana 2001
- Stanko Petelin, Gradnikova brigada, Nova Gorica 1966
- Ladislav Kiauta, Bračičeva brigada, Lublana 1982
- Franci Strle, Tomšičeva brigada, Lublana 1986
- Lado Ambrožič, Gubčeva brigada, Lublana 1972
- Lado Ambrožič, Cankarjeva brigada, Lublana 1975
- Lado Ambrožič, 12. brigada, Lublana 1976
- Mirko Fajdiga, Bračičeva brigada, Maribor 1994
- Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, Lublana 1975
- Milan Guček, Šercerjeva brigada, Lublana 1973
- Ivan Jan, Kokrški odred, Lublana 1980
- Zdravko Klanjšček, 9. korpus, Lublana 1999
- Mile Pavlin, 15. brigada, Lublana 1969
- Mile Pavlin, Jeseniško-bohinjski odred, Lublana 1970
- Tone Lotrič, Škofjeloški odred, Lublana 1971
- Jože Marolz, Šercerjeva brigada na Štajerskem, Maribor 1993
- Miroslav Stiplovšek, Šlandrova brigada, Maribor 1971
- Drago Vresnik, 3. brigada VDV NO, Lublana 1988
- Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji 1764 – 1980, Belgrad 1988
PP: Znani oznovec Albert Svetina, med in po vojni pomočnik Ivana Mačka, ki se je pred njim zatekel na Madžarsko, je pred nekaj leti izdal knjigo spominov. V njej omenja kot »krajišnike« tudi srbske borce, ki jih je Tito poslal med slovenske partizane, in pravi: Krajišniki so bili mladi in skromni fantje iz Titove oficirske šole, ki so po prihodu v Slovenijo držali slovensko partizansko vojsko pokonci. Ker so bili res pravi vojaki in so sodelovali v bojih, jih je med vojno veliko padlo... Razporejeni so bili po večjih partizanskih enotah. Ker niso poznali terena in jezika, so bili večinoma namestniki komandantov. Zaradi njihove lojalnosti ni prišlo do zaostrovanja s slovenskim partijskim vodstvom. Niti partija niti Kardelj v njih nista videla nevarnosti. Ker niso bili nevarni kot Jovanović, Partija z njimi ni imela nobenih težav... Po njegovem odhodu pa so jih postavili za načelnike štabov največjih partizanskih enot in glavnega štaba... (Albert Svetina: Od osvobodilnega boja do banditizma, Lublana 2004, 85). – Očitno ponarejanje, saj avtor kot nekdanji oznovec natančno ve, za kaj je dejansko šlo. Likvidacije slovenskih partizanov v njegovi knjigi zaradi tega povsem zamolči.
