?

Spomenik Juliju Kugyju v Trenti

Tudi v Trstu se grejo »kulturo«

Spominska plata Juliju Kugyju

za 50-letnico rojstva

Iz tržaškega dnevnika smo povzeli vest, da so v Trstu zadnji dan maja 2008 odkrili Juliju Kugyju spominsko plato na žegnu pri Sv. Ani in na pročelju hiše v Ulici S. Anastasio, kjer je pisatelj bival zadnjih 10 let svojega življenja († 1944). Odkritelja sta bila mestna uprava in odbor Julius Kugy. Odkritje ni moglo iti mimo brez ponovno izraženega šovinizma nasproti Slovencem. Julius Kugy, ki je svoje poetnične spise in doživetja pisal v nemščini, je bil namreč Slovenec.

Njegov oče Pavel Kugaj je izhajal iz vasi Lipa (Lind) blizu Podkloštra na Koroškem. Predal se je trgovskemu poklicu in bival v Trstu. Svoj priimek si je izboljšal v Kugy, da bi izgledal bolj nobel. Njegov sin je bil rojen leta 1858 v Gorici, kjer je družina začasno bivala. Julijeva mati se je imenovala Julija in je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela – Koseskega, ki je bil poročen z Italijanko. Julius je obiskoval nemško gimnazijo v Trstu in študiral potem na Dunaju.

Značilno za tržaško šovinistično kliko je besedilo, natisnjeno na vabilu, ki so ga razposlali ob priliki odkritja. Na njem je krajši zapis Kugyjevem poreklu, in sicer, da je bil oče rojen v koroški vasici Lind in da je bil trgovec, medtem ko je bila mati hčerka avstro-ogrskega visokega državnega funkcionarja (njegovo slovensko ime Vesel je zamolčano!). Nato še piše, da je Julius doma govoril z mamo v italijanščini, medtem ko se je z očetom pogovarjal v nemščini. - To je spet laž, ker je Julius kljub nemški izobrazbi tekoče govoril slovensko, pač po svojih starših.

Julius Kugy

Predsednica omenjenega odbora, Gianna Fumo, je povedala, da se je odbor za postavitev plošče obrnil na župana Roberta Dipiazzo. “Naleteli smo na izredno županovo odobravanje”, je povedala, “in bo odslej v Trstu tudi konkreten spomin na Kugyja.” O njem se je v Dipiazzovem imenu laskavo izrekel tudi neki Lobianco, ki je nato orisal Kugyjev lik. Ta je znan po svoji ljubezni do alpinizma in še zlasti do Julijskih Alp že od najstniških let, pa tudi zaradi botanične dejavnosti, ki ga je popeljala na mnoge hribe, na katerih je neuspešno iskal in raziskoval cvetlico Scabioso Trento. Povzpel se je na mnoge izmed še neosvojenih vrhov Julijcev, že osvojene pa je dosegel po novih smereh. Zaradi tega je znan tudi kot odkritelj Julijskih Alp.

Torej, tudi v tem primeru trčimo na sedaj že prislovično tržaško paranojo do vsega, kar je slovenskega. Človek se najprej vpraša, kako da Trst šele po podrugem stoletju rojstva odkriva spominsko obeležje domačinu Kugayju, ki ga kot pisatelja ali bolje poeta gora pozna vsa Evropa? (Ker pač ni bil »italianissimo«. Ali niso iz istega razloga za cela desetletja prezrli tudi Borisa Pahorja?). Ob vsem tem se tržaško italijanstvo spet razodene kot nekakšna kulturna klika, mogoče sodrga, na prav nizki ravni, ki svoj primitivizem in šovinizem skriva pod praznično obleko. V njej se predstavljajo kot »grandi signori«, ki pa samo čakajo, kdaj bodo lahko skupaj s srbskimi prijatelji v Sežani in Kopru spet planili po slovenski zemlji. Kdo v resnici so, ste lahko videli tudi ob tej priložnosti.