Brda niso samo češnje, so pravi kulturni zaklad

Tudi Brda na jugoslovanskem oz. srbskem rešetu

So Brici res potomci uskokov?

Ovce, ki hodijo na redne sestanke ZZB, kjer dobivajo navodila, kaj naj raznašajo okrog, so po Goriškem razširile govorico, da so naši Brici potomci uskokov. Glejte, so trdile, saj imajo priimke na –ič (od –ić), npr. Marinič, pa Marušič, Erzetič... (izvirno Marinić, Marušić, Erzetić...?). Nič hudega sluteče vsakdanje slovenske ovce so v veliki meri nasedle takšnim »znanstvenim« argumentom, nevede, da je bila v ozadju lahko samo propaganda srbske Kos. Vsi slovenski priimki na –ič naj bi namreč dokazovali, da Slovenci izhajamo z Balkana, še zlasti »uskoški« Brici, in da smo istega porekla kot Hrvati, Bosanci, Srbi...

Zadeva pa nedvomno ni tako preprosta. O kakih uskokih v Brdih v resnici ni sledu. Razlago omenjenih priimkov nam kar zadovoljivo pojasnjuje resna študija »Priimki v Brdih« (2005), ki jo je napisal Peter Stres. Slovenski priimki na –ič izhajajo iz pomanjševalnic. Marinič npr. je sin Marina in še verjetneje Marine. Za ime Marija je bila nekoč dokaj razširjena oblika Marina, kot vidimo tudi v prvaški župnijski knjigi (16. stol.). Torej Marinč, sin Marine, pravopisno Marinič. Tudi Markočič je dejansko mali Marko, Markov sin, enako tudi Markič.

Dalje, priimek Maraž izhaja od ženskega imena Mara. Priimek Erzetič (prvotno Jersetič) pa od Jera. Kot razlago imena Marušič nam avtor navaja, da izhaja od ženskega imena Maruša, ki da ga najdemo v Istri. Priimek Marušič naj bi izhajal torej iz hrvaščine. Toda ime Maruša je kot oblika imena Marija razširjeno tudi v Sloveniji, še zlasti na Gorenjskem. – Priimka Primožič in Prinčič sta prav tako pomanjševalnici od Primož, najbrž iz lat. Primus (prvi). Njegova slovenska oblika nam je znana iz Panonije, oče kneza Kocla je bil Pribina (Privina, prvina).

Nekateri priimki v Brdih kot tudi drugod imajo tlopisno podlago. Od položaja kmetije blizu melì, osipajočega sveta, izhajajo priimki Melink, Melinčič, pa Melinc na Kobariškem. Živalskih priimkov je verjetno manj, kot bi sklepali na prvi pogled. Priimek Kos npr. izhaja verjetno od položaja kmetije na rahlo vzpetem svetu, imenovanem kosje ali tudi kozje (danes ohranjeno le še v imenih), in ne ali vsaj ne vedno od ptiča kosa. Ime Kosi za nekdanje selo ob Idriji nedvomno ni od ptičev, na katere naletimo sicer povsod, temveč od rahlo vzpetega sveta. Tudi Kozana ne izhaja  od koz, temveč od ustrezne morfologije. Nadalje, priimek Žigon bi težko izvajali od Žige, to je od oblike imena Sigismund, ki na Slovenskem sploh ni izpričana. Naziv Žiga Zois npr. je poslovanjen, v resnici je bil Sigismund. Priimek Žigon ima mnogo bolj verjetno pomensko zvezo z »žgati«. Itd.

Ugovarjati ti bilo treba tudi navedbi avtorja te študije, da gre pri –goj , npr. v priimku Sfiligoj ipd., za »slovansko« končnico. Gre čisto preprosto za slovensko končnico, ki označuje določeno lastnost pri moški osebi ali njen poklic ipd. Ali je ta končnica prisotna še v katerem od slovanskih jezkov? Končnica je lahko slovanska kot je tudi indoevropska, kar je pač tudi sama slovenščina.

Imenoslovje je posebna veda, dasi ga mnogi istovetijo z jezikoslovjem, in pri tem naredijo tudi precej napak. Tako npr. tudi naš znani jezikoslovec Bezlaj, ki je ime briškega kraja Vipolže (»iz polja«) razlagal kar po rusko. Zemljepisne lege tega kraja pa očitno nikoli ni videl. Pri končnici –ana (Biljana, Medana...) pa je zatrjeval, da ni slovenska. In sicer samo zato, ker v drugih slovanskih jezikih zanjo ni našel vzporedja. Seveda je pri tem pozabil ali pa »pozabil« na ime Ljubljana oziroma Lublana, pa Mojstrana...

Povrnimo se sedaj k Bricem. Ne le njihovi priimki, temveč vsa briška izročila so pravi biser, od besedotvorja do glasoslovja (fonetika), pa imenoslovja – če se omejimo le na jezik in narečje. Domača kultura, ohranjena na tem predelu, pa je pravi zaklad. Njegove vrednosti smo se zavedeli šele zadnji čas, pa še vedno ne v celoti. Ni čudno, da hoče srbska Kos ta zaklad, prej ko se tega do kraja zavemo, pojugoslovaniti in si ga s tem prilastiti.