Znak SNVZ je bil stari grb Ilirije v slovenskih barvah,
kot so si jih takrat predstavljali
Primorski domobranci
Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ)
Vse tisto - komunistično, protinarodno, brezversko - proti čemur so se borili, je res prišlo
Zgodovinar Boris Mlakar je na začetku osemdesetih izdal knjigo »Domobranstvo na Primorskem« (1982). V takratnih razmerah, pod Jugoslavijo, njegova knjiga ni mogla in tudi ni smela biti nevtralna do medvojnih dogodkov, vendar je le pomenila določen prelom v povojni zaroti molka o primorskem domobranstvu. Pred tem je bilo dogajanje iz tistih dni prikazano deloma le v zdomskem tisku in v geslih Primorskega biografskega leksikona (PSBL). Iz tega gradiva pa si o primorskih domobrancih ni bilo mogoče ustvariti neke bolj enotne in načelne predstave. Tudi pričujoči članek je v tem pogledu le skromnen poskus. Prikazal naj bi, vsaj v neki meri, tudi drugo plat medalje v medvojnem dogajanju, to je domobransko stran, ki jo je jugoslovanski komunistični režim po vojni povsem demoniziral in skrčil njen spomin zgolj na omembo “izdajalcev”, kar njegove strukture tudi v sedanji Sloveniji še vedno ustrahovalno ponavljajo.
Po izbruhu druge svetovne vojne, aprila 1941
Na Primorskem je v času med obema vojnama poleg gverilskega gibanja Tigr ostajala živa tudi narodno - politična dejavnost, ki je delovala v podtalju. Vidno vlogo v njej so imeli slovenski duhovniki, četudi so bili nenehno pod nadzorstvom fašističnega režima. Iz njihovega Zbora svečenikov sv. Pavla, ki nastal po prvi vojni in prešel kasneje v ilegalo, je izšla tajna Krščanska socialna organizacija. Leta 1934 so bili v njenem vodstvu za Gorico: dr. Janko Kralj, dr. Teofil Simčič, ing. Josip Rustja, Polde Kemperle in ing. Franc Pegan; v Trstu pa Virgilij Šček in Andrej Gabrovšek. Na Ščekovo pobudo so 1939 ustanovili Narodni svet, ki je vsaj formalno predstavljal politično enotnost Primorske. Toda leto zatem so ga aretacije njegovih članov zelo prizadele.
Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je bila ustanovljena OF, ki je mrežo svojih zaupnikov kaj hitro razširila tudi na Primorsko. V njenem okrilju se je tudi tukaj razširilo partizanstvo, ki je predstavljalo osvodilno gibanje, obenem pa prinašalo komunistično revolucijo. V cilju končne zmage revolucije so začele padati tudi prve žrtve, to je ljudje, ki so bili usmerjeni protikomunistično ali pa tudi samo nekomunistično.
Politične skupine na Primorskem, ki so imele pred očmi razmere v Lublanski pokrajini pod italijansko zasedbo, kjer se je bil že vnel spopad med partizansko in domobransko stranjo, so skušale narediti vse, da bi na Primorskem preprečile podobno bratomorno vojno. Njihova gledanja na nastale razmere, kot tudi gledanja posameznih članov v njih, pa so bila dokaj različna. Različna še zlasti v tem, kako se soočiti s partizanstvom, ki je v končni posledici tudi na Primorsko prinašalo komunizem. Tega slednjega niso mogli zaustaviti, zdi se pa, da so s svojim delovanjem vendarle preprečili, da ni bilo vse še huje.
Stanko Žerjal, župnik iz Kala nad Kanalom(skrajno desno), govori na zborovanju na Mengorah nad Tolminom dne 10. apr. 1944. Pripadal je skupini dr. Kralja in je bil eden najbolj dejavnih in človekoljubnih primorskih aktivistov. Leta 1942 je javno nastopil proti OF, leta 1943 je posredoval za prihod domobrancev na Primorsko. Preko SNVZ je njegova skupina delovala za izpustitev zapornikov, tudi komunistov, in za preprečitev represalij od nemške strani.
Na eni strani je bila OF, ki jo je vodila komunistična partija. Skupaj s partizanskim osvobodilnim bojem je izvajala revolucijo v cilju ustanovitve povojne a) komunistične Jugoslavije, ki bi obsegala tudi Primorsko. Komunistična Jugoslavija z Rusijo naj bi predstavljala slovanski svet s Stalinom na čelu. Slovanstvo naj bi bilo edina prava zaščita za Slovence. S tega stališča so primorski ljudje gledali tudi na sovjetski komunizem.
V primorskem Narodnem svetu je bila vodilna tkm. sredina, ki je v svojem programu zagovarjala nadaljevanje b) kraljeve Jugoslavije, h kateri naj se Primorska priključi. Njeno stališče: Jugoslavija je naša matična država, pozdravljali so z velikimi upi mladega kralja Petra, ki so ga priznavali zahodni zavezniki (Cencič, 2006, 37). Narodni svet je decembra 1942 naslovil na zahodne zaveznike izjavo, v kateri je zahteval za Primorsko plebiscit in priključitev k Jugoslaviji (odposlal njegov tajnik msgr. Rutar, župnik v Pevmi).
Tretja, katoliška in manj številna skupina, pa je že takrat imela v vidu c) samostojno Slovenijo. Presenetljivo je, da je njen voditelj, dr. Janko Kralj, z njo že tedaj pričakoval samostojno slovensko državo. Sledili so ideji slovenske države, ki jo je zastopal dr. Lambert Ehrlich in po atentatu nanj nadaljeval dr. Ciril Žebot. Skupina okoli dr. Kralja ni sodelovala pri v primorski sredini. Dr. Kralj se je sicer trudil, da bi za svojo smer pridobil tudi dr. Juvančiča, vendar mu to ni uspelo, ker je bil slednji povsem jugoslovansko usmerjen. Tako sta se dne 2. dec. 1942 dokončno razšla (Cencič 2006, 37). Na kratko o dr. Kralju.
Janko Kralj (* Saksid pri Dornbergu 1898 - † Rim 1944 ), primorski politik in publicist katoliške smeri. Pod fašizmom je bil eden najbolj dejavnih v obrambi slovenstva na Primorskem. Pisal je številne članke, urejal knjižne izdaje krščansko socialne vsebine. Njegova knjižica Kolački (1926) namenjena primorskim otrokom, je imela naklado 50.000 izvodov. Leta 1928 ga je fašistični režim interniral na otoke Lipari. Bil je globoko katoliški in je politično in kulturno deloval v skladu s cerkvenim naukom. Izdajal je list Katoliška straža (do sept. 1943). Vrh Cerkve (Pij XI.) pa takrat ni bil naklonjen Slovencem. Kraljeva skupina je verjetno izmed vseh primorskih idejno in politično še najbolj sledila domobranski Slovenski zavezi in ideji slovenske države. Partizanski režim je dr. Kralja obsodil na smrt. Ob zlomu Italije 1943 se je umaknil v Rim, v prepričanju, da lahko tam več naredi za Slovence. Hotel je priti čimprej v stik z zahodnimi zavezniki. Zelo verjetno zato, da bi jim predočil predlog o samostojni Sloveniji. Papež Pij XII. ga je sprejel v avdienco (20. jan. 1944). Toda dr. Kralj je v Rimu že 27. dec. 1944 umrl je za pljučnico. Povojni jugoslovanski režim je njegov spomin povsem potlačil v pozabo.
Primorska sredina je podpirala OF, ker naj bi bila ta edina alternativa za boj proti narodnim zatiralcem. Bila pa je tudi kritična do komunistov in je obsojala njihove stalinistične metode in likvidacije. Njeno stališče do OF je bilo že februarja 1943 izraženo v dveh načelih (Virgilij Šček):
- odločno odklanjati vsako sodelovanje z okupatorjem
- ostro obsoditi in preprečiti vsakršno bratomorno klanje
V takratnih razmerah pa tega ni bilo mogoče uresničiti. Komunistična stran je nadaljevala s pomori, ne le dejanskih, temveč tudi morebitnih nasprotnikov. Nekaj primerov: Darinko Černe, 19 let, na Vogrskem († 2. maja 1943), Anton Rejec, župan v Šebreljah († 2. feb. 1943), Ivan Bric v Dornbergu († 2. jun. 1943)... Pomori so se nadaljevali tudi ves čas vojne: dr. Ciril Šinigoj, Miren († 10. nov. 1943), dr. Emil Petrič, Ajdovščina († 30. nov. 1943), ... Tudi sredina, s svojo privrženostjo do OF, jih ni zaustavila.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943
Večina primorskih ljudi, vsakdanjih kot izobraženev, to je kulturniki in politiki pa narodni aktivisti, so pod dolgoletnim italijanskim fašističnim jarmom videli edino rešitev v objemu bratskih Slovanov, ki jim je bila načelu velika Rusija. Njena predstraža naj bi bila Jugoslavija. V starem panslovanskem zanosu, v navdušenju za Rusijo, so primorski ljudje videli svoj idol v Stalinu, voditelju vseh Slovanov. O komunizmu in stalinizmu niso imeli nikakršne predstave.
Na velikem zborovanju v Ajdovščini dne 17. septembra 1943 so proglasili priključtev Primorske k »novi Jugoslaviji«, ki so si jo predstavljali slovansko – komunistično. Postajalo je vedno bolj jasno, kdo dejansko vodi OF. O tem so dokaj zgovorno pričali napisi: Živel Stalin, Živela rdeča vojska... Dekan v Črničah, Alojz Novak, je ob takšnem vzdušju potožil v svoji kroniki: »Zdaj vidim, da gremo iz ene sužnosti v drugo: Le, da je ta nekoliko narodna slovensko-slovansko pobarvana. Sužnost pa je le!« (Črniška kronika).
Toda Nemčija je že po nekaj dneh zasedla ozemlje kapitulirane Italije, vključno s Primorsko, kjer pa je še nadalje pustila dotedanjo italijansko upravo. Območje med Alpami in Jadranom je bilo 15. okt. 1943 oklicano za vojaško operativno cono Jadransko Primorje (Adriatisches Küstenland), ki je obsegala Lublansko pokrajino, Primorsko, Furlanijo in Istro. S tem je bil vsaj za nekaj časa uresničen sanj velenemštva: prodor do Jadrana. (Danes se ista misel odraža v geslu Alpe – Adria, ki je v modi na Koroškem.) Kot vrhovni komisar za Jadransko Primorje je bil imenovan Friedrich Rainer iz Celovca, kot policijski načelnik in višji vodja SS pa Odilo Globocnik. Slednji je bil slovenskega porekla in je izhajal iz Trsta. Njegova družina se je kmalu po prvi vojni preselila v Avstrijo.
Primorski fantje, ki so se vračali iz italijanske vojske in taborišč, so v mobilizacijah odhajali v partizane. Iz zaporov se je vrnilo tudi veliko število primorskih politikov, ki so bili bili, hote ali ne, tekmeci za KP. Bili so narodno usmerjeni in KP je morala vsled tega spremeniti svojo revolucionarno taktiko ter si nadeti narodno-osvobodilno lice. Toda njeni pomori so se tudi pod nemško zasedbo nadaljevali. V zvezi s tem piše dekan Novak:
»Ako pojema navdušenje, so krivi partizani sami s svojimi nerodnostmi... s tem, da vedno jasneje kažejo svoje komunistične cilje, da so že začeli pobijati in na smrt obsojati duhovnike, da silijo mladino zlasti ženske, naj se vpišejo v Komunistično partijo... Le na svoja prsa naj potrkajo in poboljšejo naj se, hinavščino naj odložijo... pa bo spet ljudstvo začelo verovati, da so iskreni in da ljubijo svoj narod. Saj rešeni in osvobojeni želimo prav iz srca biti vsi in ako bi bil to edino cilj partizanstva, bi nihče ne bil proti njim« (Črniška kronika)
Nastanek SNVZ
V takšnih razmerah so v Lublano prihajali pozivi, naj bi tudi na Primorsko prišli domobranci, zato da bi varovali ljudi pred komunstičnim terorjem. Dne 19. okt. 1943 je župnik Stanko Žerjal, pristaš Janka Kralja, na pooblastilo nekaterih vodilnih ljudi na Goriškem in Tržaškem, predal poročilo s takšnim pozivom gen. Rupniku. Konec oktobra je pet primorskih županov prišlo do Rupnika z enako prošnjo. Podobna poročila in pozivi so prihajali še naprej (Mlakar 53, 54). Domobransko poveljstvo v Lublani se je, z odobritvijo nemške zasedbene oblasti, pozivom odzvalo.
Primorsko domobranstvo z nazivom Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ) naj bi bilo ustanovljeno 12. novembra 1943. Na ta dan naj bi ga ustanovil policijski načelni Odilo Globocnik v Trstu (Mlakar, 60). Zadevne listine o tem ni, vendar je gotovo, da je bil ustrezni odlok izdan. Mogoče tudi od Rainerja. Za vodjo primorskih domobrancev je bil imenovan polk. Anton Kokalj, ki so ga v ta namen poslali iz Lublane. V Trst je prišlo z njim še osem častnikov nekdanje jugoslovanske vojske.
Kokalj Anton (* Lublana 1892, - † neznano kje 1945), pred drugo svetovno vojno je bil poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde, prej pa dalj časa adjutant jugoslovanskega regenta kneza Pavla. Leta 1943 ga je italijanska zasedbena oblast skupaj z drugimi častniki internirala v Gonarsu, izpustili so ga na začetku decembra istega leta. Pripadal je SLS in septembra 1943 ga je gen. Rupnik na njeno posredovanje imenoval za glavnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Proti koncu leta 1943 ga je nemški gen. Rösner poslal v Trst. Tu je uspel ustanoviti SNVZ, v katerem so bile povezane politične in vojaške sile, ki so nasprotovale OF. Anton Kokalj je bil najprej inšpektor štaba SNVZ, od februarja 1945 pa njegov poveljnik. Marca 1945 se je podredil Narodemu odboru v Lublani. SNVZ je bila odslej Primorska divizija v okviru (domobranske) Slovenske narodne vojske. Ob zlomu, konec aprila 1945, se je v Trstu del štaba SNVZ vkrcal na ladje, ki so jih prepeljale na zahod, kjer so se predali Britancem. Toda polkovnik Kokalj se jim ni pridružil. Odpeljal naj bi se z avtom proti Gorici. Za njim se je izgubila vsaka sled. Očitno je, da ga je zajela Ozna in ga dala ubiti.
Poveljnik SNVZ polk. Anton Kokalj (v prvi vrsti na desni), ob njem gen. Leonid Rupnik. Gre za edino znano sliko Antona Kokalja.
Svoje glavne postojanke so primorski domobranci ustanovili v naslednjih krajih: Trst – Sv. Ivan, Gorica, Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Št. Peter na Krasu (Pivka), Postojna, Idrija, Črni vrh, Tolmin, Kobarid, Grahovo ob Bači, in manjše izpostave po deželi. Postojanko v Črnem vrhu so 1. septembra 1944 napadli partizani in jo s pomočjo italijanske artilerije povsem uničili. Njen komandant je bil nadporočnik Jože Jaroš.
Ko je polk. Kokalj prišel v Trst, si je zastavil dve nalogi: voditi protikomunistični boj ter pomagati primorskim Slovencem do političnih in kulturnih pravic. Na njegovo zahtevo so se 3. jan. 1944 začele slovenske oddaje na radiu Trst. Po mnogih krajih so nastavili slovenske župane, v Gorici slovenskega podžupana (dr. Tonkli). Slovenski sodniki so bili imenovani v Gorici, Postojni, Senožečah, Sežani... Postavljena je bila zahteva po obnovi slovenskega uradnega jezika na okrajnih sodiščih, nastavitev slovenskih uradnikov na tržaški prefekturi, povrnitev škode za požgani narodni dom v Trstu, za porušene tiskarne, za šole Družbe sv. Cirila in Metoda, za slovenske knjižnice in društva itd. Torej, prav nič »izdajalskega«.
Slovenske šole
Zahteve so postopoma uresničevali. V pokrajini Trst so začele delovati slovenske osnovne šole v krajih Katinara, Št. Peter na Krasu, Košana, Trebče, Bazovica, Lonjer, Sv. Marija Magdalena Spodnja, Padriče – Gropada, Opčine, Sežana, Povir. Odprtje slovenske srednje šole v mestu Trst pa je zaviral prefekt Bruno Coceani, zagrizen fašist. Partizansko vodstvo je šole po deželi oviralo, prepovedovalo in učiteljem grozilo s smrtjo. Zaradi groženj s smrtjo sta prenahali delovati šola v Štandrežu (11. feb. 1944) in v Nabrežini (13. jan. 1944). Slovenske šole v Gorici naj bi bile okupatorske.
V Gorici je bila odprta tudi klasična gimnazija in v Tolminu učiteljišče. V Gorici so organizirali tudi predavanja ljudske univerze. V pokrajini Gorica so osnovne šole odprli v krajih Gorica, Kobarid, Tolmin, Borjana, Poljubin, Bovec, Kanal, Idrija, Sp. Idrija, Godovič, Ajdovščina, Vipava, Budanje, Vrhpolje, Št.Vid pri Vipavi (Sedaj Podnanos), Batuje, Selo, Črniče, Prvačina. Ravnatelj gimnazje je bil znani pesnik in pisatelj Joža Lavrenčič.
Joža Lovrenčič (* 1890 Kred – † 1952 Lublana), pesnik in pripovednik. Promoviral je na vseučilišču v Gradcu z disertacijo o Valentinu Staniču. Poučeval je na goriški gimnaziji, ki se je med prvo vojno umaknila v Trst. Novembra in decembra 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu. Napisal je več književnih del in pesmi. Njegov najbolj obsežen in motiviran ep je Sholar iz Trente. O tem, kako je preživel konec druge svetovne vojne in kako ga je jugoslovanski komunistični režim preganjal po vojni, ker ga je obremenjevalo njegovo delo na »domobranski« gimnaziji v Gorici in učiteljišču v Tolminu, nimamo podatkov. Njegov lik in delo sta bila v povojnem obdobju povsem zamolčana in sta še vedno, tudi v »samostojni« Sloveniji.
Joža Lovrenčič, pisatelj in pesnik katoliške smeri. Med drugo vojno ravnatelj gimnazije v Gorici in učiteljišča v Tolminu. Pod jugoslovanskim režimom po vojni totalno zamolčan.
Domobranska glasila
Poleg šolstva je bila v tistih časih izredno pomembna tudi tiskana beseda. Domobranski tisk je bil vsaj do neke mere protiutež Partizanskemu dnevniku (po vojni Primorski devnik), ki je pokrival ozemlje pod partizanskim nadzorstvom. V Gorici je začel izhajati Goriški list (6. maja 1944), v Tolminu Tolminski glas (od julija 1944), v Ajdovščini Vipavec (od februarja 1945), v Kobaridu ciklostirani Glas izpod Krna, v Trstu Straža ob Jadranu (od marca 1944), v Idriji Idrijčan (od junija 1944), v Postojni Mi gremo naprej (od junija 1944). Vsebina listov je seveda ostro protikomunistična, s precejšnjim propagandnim nabojem. Na nekaterih mestih naletimo na poudarjena gesla kot Osvobodilna Fronta je sužnja Komunizma ali citat »Za zmago komunizma je treba žrtvovati tudi domovino« (Lenin) ipd.
V štabu SNVZ je v sklopu kulturnega odseka obstajal tudi referat za tisk. Vodenje odseka je imel na skrbi sodelavec polk. Kokalja, dr. Ivo Martelanc, ki je se je posvečal tudi obnovi slovenskega šolstva. Tudi dr. Martelanc je v povojnih letih ena izmed izbrisanih osebnosti (omenja ga le PSBL), zato je prav, da ga v nekaj besedah predstavimo.
Ivo Martelanc (* 1902 Šempeter pri Gorici – † 1945 neznano), izvedenec za zavarovalništvo in javni delavec. V letih med obema vojnama je bival v Lublani. Napisal je mnoge znastvene članke in razprave o zavarovalništvu. Poleg redne službe je bil zelo dejaven v katoliških organizacijah in prosveti. Na Primorsko se je vrnil v sklopu SNVZ. V njegovem organizacijskem štabu je v prvih mesecih 1944 vodil kulturno - politični odsek, ki je imel referate za šolstvo, tisk, civilno upravo in socialno pomoč. Prizadeval si je za obnovo slovenskih šol in vodil propagandne tečaje. Po zlomu 1945 je ostal v Trstu in pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU) deloval v krogu dr. Barage naprej za slovensko šolstvo. Dne 26. okt. 1945 so ga agenti jugoslovanske Ozne skupaj s soprogo ugrabili na ulici Buonarroti in ju odvedli v Jugoslavijo. Ivo Martelanc je bil že v avtomobilu smrtno ranjen. O njiju ni bilo več sledu. Zakonski par je imel pet otrok.
Domobranski listi prinašajo obilo vesti in podatkov, tako da si iz njih lahko ustvarimo o takratnih razmerah boljšo sliko, kot nam jo daje režimsko gradivo iz povojnega obdobja. Listi imajo lepe uvodnike in precej kratkih novic. Njihova idejna usmeritev je slovenska in v dobesednem pomenu domobranska. V njih najdemo omembe delovanja terencev, tudi poimensko, pa imena in spominske zapise o ljudeh, ki jih je partizanska stran likvidirala. Neredko po dolgem mučenju.
Glava domobranskega lista Tolminski glas, ki je izhajal v Tolminu.
Prav nič »izdajalskega« ni v teh listih razen tega, da so bili odločno proti komunizmu in proti Stalinu. Na nekaterih mestih naletimo tudi na kak sestavek domobranskih fantih. Ko je npr. meseca oktobra 1944 domobranska četa začasno zapustila Tolmin, beremo v njihovem glasilu naslednje:
... Že davno so minuli februarski dnevi tega leta, ko so novo osnovano četo v Tolminu vsi opazovali kot deveto čudo sveta, ki se ji ne sme nihče približati. Toda v par tednih so si ti vzorni fantje prisvojili srca vseh, celo najbolj zagrizeni terenci niso mogli najti na njih druge napake kot to, da so – »belogardisti«. Povsod, kjer je bila potrebna pomoč, so bili zraven. Če ni šla komu košnja od rok, ni bil v zadregi: poprosil je domobrance in travnik je bil pokošen; če ni bilo vožnje živine, domobranske mule so bile vedno na razpolago; če so komunisti grozili z ropanjem in smrtjo, slovenski vojaki se niso nikdar branili iti v najbolj oddaljeno vas in spravili na varno ogroženo družino in njeno nepremičnino; če je bilo treba posredovati pri oblasteh, se je vsakdo zopet obrnil do domobrancev. Skratka: domobranci so bili ljudem vse. Šele sedaj, ko ne odmeva že par dni po Tolminu njih ubrana pesem, se skoraj vsi zavedajo, kaj je Tolmin izgubil z domobransko četo. ... (iz članka O zdaj gremo, Tolminski glas, št. 14, od 28. okt. 1944). Slika o domobranskih slovenskih fantih je nedvomno verodostojna.
Vzorni fantje, ki so si osvojili srca vseh. »S puško in s koso delajo tolminski domobranci za svoj dom« (objavil Slovenski dom, dne 12. avg. 1944).
Odklanjanje partizanstva in OF je utemeljeno predvsem na tem, da prinašata komunizem ter z njim brezboštvo in protiverstvo. Iz nekaterih sestavkov v listih veje prekipevajoče slovensko čustvovanje. Doživljanje slovenstva je poetično. Objavljena so tudi kaka domoljubna pesem, preprosta, vendar z nadvse ganljivo vsebino. Na takšno pesem z naslovom Prisega naletimo npr. v Glasu izpod Krna (od 27. avg. 1944).
Ne damo tujcu naših tal, Dokler je v žilah kaj krvi,
ne damo govorice, branili bomo zvesto,
mi smo semèn slovenskih kal, kar terja vest, kar čast veli -
rod Trsta in Gorice; i trg i vas i mesto.
naj se glasi kot bojni rog, Prost bodi Soče bistri tok
da sliši zemlje širni krog: in prost Jadrana sinji tok,
v to nam pomagaj Bog! v to nam pomagaj Bog!
Od Gospe Svete do morjà,
od Vidma do Dunàva
naj prapor en sam vsem vihra,
slovenski orel plava.
Junaških src in čilih nog
vsi domobranci v bratski krog:
v to nam pomagaj Bog!
Glava domobranskega lista Glas izpod Krna, ki je izhajal v Kobaridu
V istem listu je naletimo na nekoliko bolj verodostojno poročilo o tkm. kobariški republiki, ki je bila oklicana ob zlomu Italije in se je obdržala od 10. sept do 31. okt. 1943. V povojnih letih so jo naredili za enega izmed partizanski mitov. Še po kakem desetletju ga je jugoslovanska (srbska) služba Kos podtaknila koroškemu pisatelju Handkeju, da ga je navajal v svoji knjigi »Die Wiederholung« (Frankfurt 1986), v slovenskem prevodu »Ponovitev« (Celovec 1988).
Kobariška republika – Po odhodu badoglievcev so v Kobaridu nestrpno pričakovali prihoda toliko opevanih »osvoboditeljev«... (sledil je potem) prihod šestih partizanov. Komisar Peter Skalar (Ferdo Kravanja iz Čezsoče) je zasedel županstvo in noro ljudstvo je hotelo uničiti vse. Razmetali so skozi okna važne listine, odnesli pisalne stroje... Razobesili so po 25. letih slovensko zastavo omadeževano z rdečo zvezdo... Pasti so morali tudi »izdajalci«. Slišal si od časa do časa, kako je v samotnem kraju počil strel. Padel je nov »izdajalec«...Vsega tega veselja je bilo konec, ko so 13. okt. padle nemške bombe na Svino. Videl si tedaj romanje prestrašenega in zbeganega ljudstva iz Kobarida v strahu pred bombandiranjem...Tedaj se je polegel tudi val navdušenja... Nezadovoljstvo je raslo iz dneva v dan, tudi ker je zmanjkalo sladkorja, soli in drugih živil... Morala je tako padla, da so morale priti višji »sarže«... Prišel je tov. Joža Vifan, govoril v Kobaridu, Drežnici, Libušnjem. Dokazoval je, da so partizani zakonita oblast, da niso proti veri... V tolažbo ljudem, ki so radi bombandiranja ostali brez strehe, je povedal, da moramo vsi nekaj žrtvovati: »Kaj zato, četudi izgubite vaše revne bajte, saj smo mi Kranjci izgibili mnogo več!«...(izčlanka Ob obletnici, Glas izpod Krna št. 9, od 5. nov. 1944)
Ferdo Kravanja, partizanski komandant Peter Skalar, naslikal Rudi Kogej leta 1952. Slika je visela v veži nekdanjega Dijaškega doma v Tolminu, ki je nosil njegovo ime.
V glasilih omenjen partizanski komandant Ferdo Kravanja (Peter Skalar) je bil znana osebnost. Ljudje so ga poznali še kot tigrovca in bil jim je, podobno kot Janko Premrl, nekaka legenda. Njegova smrt, ko je bil 10. okt. 1944 ustreljen v selu Paljevo nad Plavami, je pretresla vso Primorsko. Ustreljen je bil od partizanske strani, kar pa takrat in vsa leta po vojni še ne bilo jasno. Njegova slovenska zavest je bila namreč za komunistično stran preveč moteča. Po pripovedi nekaterih so domobranci, preden je bil pokopan v Desklah, držali stražo ob njegovi krsti. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prepeljali in pokopali v Čezsoči. Njegovo rojstno hišo je dala srbska Kos ob potresu leta 2003 brez kakega razloga porušiti.
Iz kratkega pregleda kulturnega dela primorskih domobrancev je razvidno, da so bili v svojem slovenskem poslanstvu izredno dejavni. Zaradi tega je brez podlage sodba, ki jo mora, očitno prisiljen, o njih izreči zgodovinar: Nekoliko večjo aktivnost je primorsko domobranstvo pokazalo na propagandnem in kulturnem področju ter pri tem operiralo z obujanjem raznih oblik konservativne zavesti (Mlakar 223). Pod »konservativno« zavestjo sta bila v smislu komunistične ideologije mišljena slovenstvo in katoliška vera. Oba sta preživela, medtem ko je komunistična ideologija, v imenu katere so morili, že dolgo mrtva.
Bratomorni spopadi
Prvotno primorsko partizanstvo je bilo samo narodno osvobodilno in nič komunistično. V oborožen odpor proti fašizmu je borce vzdignilo fašistično zatiranje. Zgled takšnega čistega narodnega odpora je Janko Premrl – Vojko. Imel je svojo lastno četo in prvotno niti ni imel stika z OF. V bojih v idrijski Beli je bil ranjen in je za posledicami umrl. Njegova smrt ni bila nikoli zadovoljivo pojasnjena.
Pomori in likvidacije so, kot omenjeno, vodili do nastanka primorskega domobranstva – SNVZ, ki so mu rekli tudi narodna straža. Nastalo je s pristankom nemške okupacijske oblasti. Koliko je bil SNVZ v obrambi primorskih ljudi pred komunističnim partizanstvom uspešen? Na vojakem področju se je SNVZ pokazal kot popolnoma nesposoben, da bi storil kaj odločilnega v boju proti NOV, ki je slej ko prej obvladovala položaj (Mlakar 223). Presoja je nedvomno zelo pristranska. Zgodovinar sam navaja, da je bilo vseh domobrancev na Primorskem le okoli 2000 mož. Partizani pa so bili v veliki številčni premoči. Te primerjave zgodovinar seveda ne navede.
Dne 20. maja 1944 so partizanske enote poskusile zavzeti domobransko postojanko Veharše nad Idrijo (Mlakar 159). Vojkova brigada, ki jo je poskušala uničiti, je bila odbita. Dne 1. sept. 1944 sta po en bataljon Gradnikove in Kosovelove brigade napadla Črni vrh oziroma tamkajšnjo domobransko postojanko in jo v bojih zavzela. Domobranski borci, ki niso pri tem padli, so bili pomorjeni. Iz tistih dni je na Žefovi meji v Gorenji Trebuši pokopanih 31 domobrancev in civilistov iz Črnega vrha. Vzrok napada je bila deloma strateška lega črnovrške postojanke med Colom in Idrijo in dejstvo, da je imela »precejšnjo podporo med prebivalstvom« (Mlakar 171, 172). Odkod ta podpora? O tem beremo naslednje:
... V gorah pa, kjer so se že pred tremi leti odzvali klicu »žrtve so potrebne« in so partizanski vojski žrtvovali skoro vso živino, živež, denar, nemalo požganih domov poleg celih požganih naselij in vasi, in kjer objokujejo poleg številnih padlih fantov in mož tudi na stotine »likvidiranih« nezanesljvih partizanov in drugih poštenih ljudi, se je navdušenje za partizane spremenilo v največje sovraštvo do gibanja, ki je obetalo ljudstvu vse mogoče dobrine, pa mu je prineslo največjo nesrečo in doslej neznano suženjstvo. Ljudska nevolja je prerasla v divji sred, zlasti ko so se začeli potepati po naših gorskih vaseh s slovenskimi partizani tudi postopači vsakovrstnih drugih narodov in v posebno velikem številu Italijanov, katerih naj bi Slovence osvobodilno gibanje rešilo enkrat za vselej... (Tolminski glas št. 14, itm.)
Večji ali manjši spopadi partizanov z domobranci so bili tudi drugod. Zgodovinar jih navaja, pri tem o primorskem domobranstvu kot takšnem zatrjuje naslednje: Vse to je zmoglo le pod neposrednim varstvom nemškega okupatorja in, kar je ironija, v bistvu tudi pod varstvom italijanskih fašističnih enot, proti katerim naj bi se SNVZ vsaj neuradno boril za »slovensko« Primorsko (Mlakar 223). Takšna navedba je v prvem stavku utemeljena. V drugem pa, ko navede »varstvo italijanskih fašističnih enot« je nedvomno lažna in žaljiva. Zakaj primorski domobranski borci so bili odločni nasprotniki italijanstva. Z italijanskimi enotami bi se nedvomno tudi spopadli, če ne bi bilo nemške vrhovne komande in in nenehne obrambe pred partizani. V odpor proti italijanstvu jih je gnalo tudi dolgoletno trpljenje pod fašizmom in zgodovinar toprav dobro ve.
V resnici je prav med partizane prišlo dokajšnje število italijanskih borcev, npr. Brigata Trieste, vendar so v objavah o slovenskem partizanstvu omenjeni le mimogrede. Zamolčana pa je povsem prisotnost srbskih in črnogorskih borcev in poveljnikov, ki so se kar vrstili v Gradnikovi, Vojkovi in Bazoviški brigadi (Marjanović Zlatko, Vlačić Nikola, Šorović Danilo, Dedić Nikola...). Poveljstvo nad Bazoviško je bilo povsem v njihovih rokah (glej na tem spletu članek: Srbska okupacija Slovenije... v rubriki: Druga svetovna vojna). Kakšno vlogo so ti imeli pri odrejanju napadov na Nemce, kar je povzročalo strašne represalije, pa pri likvidacijah samih partizanov...? Ob preverjanju le-tega ni mogoče mimo vtisa, da je bil rodomor nad Slovenci, četudi zakrit s komunistično revolucijo, načrtovan tudi od srbske strani.
Likvidacije, ki jih je izvajala partizanska stran, so večino primorskih duhovnikov oddaljile od OF in nekatere usmerili proti njej. Del duhovščine se je odkrito postavil na stran domobranstva kot borca proti komunizmu. Med temi je treba omeniti npr. dekana v Tolminu in dekana v Postojni, kaplana v Idriji in Sp. Idriji, del goriške duhovščine na čelu z msgr. Mirkom Brumatom, nekaj duhovnikov v Vipavski dolini itn. (Mlakar 144).
Dogovarjanje partizanov z Nemci
Napadom na nemške enote so sledile represalije nad nedolžnim prebivalstvom, streljanje talcev in požiganje hiš. To se je dogajalo vse od septembra 1943 dalje. Požgane so bile hiše v krajih Stanovišče, pa na Trnovski planoti vasi in sela Ravnica, Trnovo (33 ljudi pogrešanih), Nemci, Zavrh, Lokve (247 ljudi mrtvih)... Na začetku februarja so partizani med Komnom in Rihemberkom pobili okoli 80 mož iz nemško – italijanskega oddelka. Požgani so bili kraji Komen, Tomačevica in Rihemberk in okoli 4500 ljudi odgnanih v Nemčijo. Sledili so napadi partizanov in zatem nemški požigi vasi Otlica, Vojščica, Šebrelje, Lipa, Selo nad Brestovico; požgane so bile Vižovlje, Mavhinje, Cerovlje pa Medja vas; v Šlovrencu v Brdih je bilo ubitih 22 ljudi...
Ob vsem tem so že od spomladi 1944 dalje obstajale zveze med partizani in Nemci. Za zvezo med eno in drugo stranjo je skrbel goriški prefekt grof Marino Pace. Kraja medsebojnih stikov sta bila Renče in Vogrsko. Nemci so partizanom dobavljali živež, v zameno pa dobivali vino in drva (Tratnik 147). S praktičnega vidika je to lahko sprejemljivo, toda z načelnega? Toliko manj, ker povojni komunistični režim nenehno obtožuje domobrance »narodnega izdajstva« prav zaradi sodelovanja z Nemci, medtem ko svoje lastno sodelovanje z njimi prikriva. Toda, takšno sodelovanje je dejansko rešilo tudi mnogo partizanskih življenj.
Baška dolina in železnica, ki teče po njej do Gorice, je bila strateškega pomena za preskrbo nemških posadk na Primorskem med drugo svetovno vojno. Nanjo se je v pretežni meri nanašal nemško – partizanski sporazum o premirju, ki je začel veljati 5. julija 1944.
Najbolj pomemben je bil partizansko – nemški sporazum, ki je začel veljati 5. julija 1944. Njegovo bistvo je vsebovano v osmih točkah, ki so navedene v nemškem povelju št. 1461/44 z datumom od istega dne (Tratnik 147). Bistvo sporazuma je v prvih dveh točkah. Prva točka navaja, da tega dne vodstvo partizanov prekine vse sovražnosti proti nemški vojski, SS in policiji na območju pokrajin Videm, Gorica, Trst, Istra in Reka. V drugi točki stoji, da storijo isto tudi nemške enote. Že 5. julija so omenjeno povelje prejele nemške enote, ki so bile obkolile okoli 4500 partizanov v Baški grapi. Na podlagi tega povelja so partizane izpustile iz obroča. V zameno pa so Nemci imeli zagotovilo, da jim partizani ne bodo motili prometa, še zlasti ne na železnici skozi Baško grapo do Gorice
Razburjenje zaradi sporazuma je bilo velikansko. Domobranska stran v Lublani je gen. Rösnerja prosila, da je za tisk podal izjavo, da za Lublansko pokrajino sporazum ne velja. Številka Slovenca, ki je to izjavo prinesla, je bila v Gorici zaplenjena.
Prišlo pa je tudi do partizanskega sodelovanja z Italijani. V Gorici je bila marca 1944 organizirana OF, ki je potem maja ustanovila skupni odbor s CLN (Comitato di liberazione nazionale). Italijanska stran je bila zastopana tudi v mestnem komiteju KP. V Trstu je istega leta uspelo organizirati z italijansko stranjo okrožni odbor OF in komando mesta Trst. – SNVZ pa je vsakršno sodelovanje z Italijani dosledno odklanjala.
Ob koncu vojne
Koliko je lahko vloga primorske sredine, ki ja bila v vsakem primeru za Jugoslavijo, pa naj bi bila kakršna koli, ublažila divjanje komunistične revolucije na Primorskem, je lahko samo ugibanje. Delovala je nedvomno v dobri veri! Ni pa mogla preprečiti likvidacij in številnih smrtnih obsodb. Na smrt so bili obsojeni tudi vidnejši ljudje kot dr. Janko Kralj, Polde Kemperle, msgr. Mirko Brumat in drugi, vendar jih partizanska roka ni dosegla (Tratnik 144). Večja in manjša morišča so bila vse do konca vojne v številnih krajih, npr. v Renčah ob Vipavi, pa v Žarščnah pri Zapotoku v dolini Idrije, kjer je delovalo sodišče briško – beneškega odreda, v katerem so bili tudi Italijani. V Gorenji Trebuši so v Podgrivski grapi odkrili kar 500 grobov pomorjenih...
Domobranski fantje iz postojanke na Grahovem in njihov poveljnik por. Avgust Žnidaršič iz Morskega pri Kanalu (tretji z desne strani). Ob koncu vojne so bili pomorjeni. Za primorskimi domobranci vse do danes ni bilo nikakih žalnih slovesnosti na krajih njihovega pomora.
Najhuje je bilo ob »osvoboditvi« leta 1945. Pomorjene so metali v brezna nad Grgarjem, v Lokovcu, pa v Trnovskem gozdu, pri Koševniku nad Idrijo, v obeh jamah pri Kobji glavi blizu Komna, pri Bazovici in še drugod. Prebivalstvo blizu teh jam ve povedati, da so v tistih pomladnih nočeh prihajali tovornjaki z zvezanimi reveži in se vračali prazni. Od brezen pa so odmevali smrtni kriki in reglanje strojnic (Tratnik 144). Večje število pomorjenih, kot navajajo zadnje raziskave, se nahaja v jami pri Zagomili nad Grgarjem (okoli osemdeset), v jamah pri Zalesniki (nekaj sto) in pri Cvetrežu (nekaj sto), obe v okolici Trnovega... Glavnina primorskih domobrancev se je rešila pred prodirajočim partizanstvom in jugoslovansko armado v Furlanijo.
Najbolj tragična je bila usoda domobrancev iz Tolmina, ki so se jim pridružili tudi soborci iz Grahovega ob Bači in Kobarida. Odpravili so se 30. aprila 1945 proti Gorici. Partizani pa so jih napadli pri Dolgi njivi. Pobite domobrance so pometali v Sočo. Druge, ki so se razbežali, so zajeli pri Mrzleku. Nekaj jih je tedaj zbežalo, ostale so pozaprli v Solkanu. Partizanske simpatizerje so izpustili, druge pa zmetali v brezno pri Grgarju, verjetno Zagomilo. Glavnina domobrancev so bili mladi fantje s Tolminskega, ki so se ob koncu vojne znašli v teh vrstah in marsikdo sploh ni vedel, kaj se dogaja (A. Kodelja, Družina itm.).
Navedba zgodovinarja v zvezi s tem: Nekaj jih je bilo takoj ob koncu vojne ustreljenih tudi brez sodbe, npr. v Trnovskem gozdu (Mlakar 222) njihovo tragedijo do kraja omalovažuje. Še več, v italijanskem povzetku ob koncu knjige (Mlakar 244) naletimo na njegovo cinično trditev, da so prejeli »zasluženo kazen« (la giusta punizione). Mogoče takrat, v osemdesetih letih, še pod jugoslovanskim režimom, ni mogel drugače (?).
Namen tega članka, v katerem vsaj v določeni meri prikažemo grozodejstva, ki jih je nad primorskimi in slovenskimi ljudmi izvršila komunistična partija s svojim jugoslovanskim in ruskim zaledjem, ni v tem, da bi obsojali partizanske borce, ki so bili pod njeno komando. Namen borcev je bil boj za svobodo in oni nedvomno niso odrejali pomorov pa napadov na Nemce, ki so izzvali strašne represalije nad nedolžnim prebivalstvom.
Po drugi strani odseva iz odlomkov v tem članku, povzetih iz težko dostopnega gradiva, povsem drugačna podoba o domobrancih, kot pa so nam jo vtepali v pamet v jugoslovansko-slovenski šoli. To je podoba njihovega prekipevajočega slovenskega domoljubja! Njihova žrtev, v najbolj kritični uri obstoja Slovencev, človeka pretrese. Pomorjeni niso bili zaradi »izdajstva«, saj je z Nemci in Italijani sodelovala v resnici tudi partizanska stran. Pomorjeni so bili, in z njimi likvidirani tudi preštevilni partizani, v cilju postopnega rodomora nad Slovenci, ki se je četudi na nekrvav način nadaljeval po koncu vojne. Prav do danes!
Izbor slovstva:
Boris Mlakar: Domobranstvo na Primorskem, Lublana 1982
Mira Cencič: Primorska katoliška sredina...v: Ampak, feb. – apr. Lublana 2006
Matija Tratnik: Temna zarja na Primorskem (1940 – 1945), v: koledar Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1951
Ambrož Kodelja: XI. korpus, v: Družina z dne 12. nov., Lublana 2006
Stankol Žerjal, geslo v PSBL, 18. snopič, gorica 1992
Kokalj Anton, geslo v PSBL, 8. snopič, Gorica 1982
Alojz Novak, geslo v PSBL, 10. snopič, Gorica 1984
Zdenko Zavladlav: Partizani, obveščevalci, jetniki, Ljubljana 1996
Janko Kralj, geslo v PSBL, 8. snopič, Gorica 1982
Joža Lovrenčič, geslo v PSBL, 9. snopič, Gorica 1983
Slikovno gradivo je vzeto večinoma iz knjige Borisa Mlakarja.
