Spominska slovesnost pred rusko kapelico na Vršiču

 

Spominska slovesnost pod Vršičem

Slovesnost je bila moteča za velesrbsko politiko,

ki si je dala duška z izpadom v dnevniku Delo (27. 7. 2009)

 

Na tradicionalni slovesnosti v spomin na več kot 300 ujetih ruskih vojakov in njihovih stražarjev, ki jih je pred 93 leti ob gradnji danes našega najvišjega cestnega prelaza zasul plaz, so politiki, kulturniki in gospodarstveniki ob Ruski kapelici ponovno krepili slovensko-ruske odnose. Sporne resolucije OVSE, ki sta jo predlagala litovska stran in slovenski poslanec Roberto Battelli in obsoja (ter enači) nacizem in stalinizem (pozablja pa na druge totalitarizme. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora Pavel Gantar, rusko delegacijo pa je vodila Ljubov Sliska, prva namestnica predsednika ruske dume. V čudovitem sončnem vremenu se je pod Vršičem zbralo veliko pohodnikov, turistov, prijateljev iz Rusije in Slovenije. - Spominsko slovesnost obhajajo vsako leto na zadnjo nedeljo v juliju…

 

Slavnostni govornik Gantar je navajal mdr. že prežvečene fraze iz panslovanskega žargona kot: »Slovenci v Rusih, slovanskih bratih, nikoli nismo videli sovražnikov,« ter dodal, da “ nas je prva svetovna vojna močno in za vedno povezala na poseben način«. – Povsem brez zveze, zakaj, če imajo “slovanski bratje” za sabo neko paranoično obdobje za slovensko polizobraženstvo, ki je v njih videlo nekakšno odrešitev, je trditev, da nas je “prva svetovna vojna povezala na poseben način” samo lepoumniška fraza.

 

Huje pri vsem tem pa je, da je bila srbska stran zaradi spominske slovesnosti na Vršiču živčna. Ker odnosi z Rusijo naj bi bili, kot vsi vemo, njen monopol. Zaradi tega je nagnala svojega lakaja, novinarja Branka Sobana, da je v Delu objavil balkansko “razmišljanje z naslovom “Vršič in Bruselj“. V njem je z nekaj popadki, ki s spominom na nesrečo ruskih jetnikov nimajo prav nobene zveze, poskušal ustreči srbskemu gospodarju: Vršič je v vezeh med državama odpiral vrata, ki jih zgolj uradna dvostranska politika bržkone nikoli ne bi. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. Toda problem je, da za vsako (prijazno) potezo Moskve praviloma vselej tičijo skrbno pretehtani interesi. Odnosi med Evropsko unijo, katere del je tudi Slovenija, in Moskvo namreč že dolgo niso bili tako hladni, kot so danes. Neodvisni evropski svet za zunanje odnose je pred časom denimo glasno opozoril, da »po Donaldu Rumsfeldu še nihče ni tako razdelil Unije kakor Rusija.« Moskva z diplomatsko spretnostjo in dvostranskimi sporazumi načrtno razbija skupno evropsko (vzhodno) politiko in Bruslju to zimo grozi z novimi energetskimi mrki.

 

In še podobne, brezvezne fraze. Na koncu zaključi s “poukom” Lublani: Dobri in prijateljski odnosi so zagotovo najboljši temelj vsake politike. Toda ne brez dobršne mere kritičnosti, ki bi jo morala uradna Ljubljana skrbno negovati ne le v odnosih z Moskvo, ampak tudi, ko gre za prijateljstvo z »velikim bratom« z one strani Atlantika.

 

Srbski “brat” si preko svojega časopisnega lakaja očitno prizadeva, kako bi v slovenski javnosti diskreditiral spominsko slovesnost na Vršiču, brez kakega človečanskega odnosa do okoli tristo žrtev, ki jih je bil zasul snežni plaz. Ljudem, ki imajo vsaj nekaj čuta za dostojnost, se takšno maličenje spomina na rajne lahko samo upira. Ubogi lakaj!