Slovenija u Srbiju investirala 1,27 milijardi eura (2007) Najveći je investitor Mercator (po SEEbiz). - V resnici je teh “investicij” nad 3 milijarde.

 

Zakaj tako nizke plače in pokojnine Slovencem?

Kdo jim odžira delovna mesta in kruh?

Slovenske “investicje” v Srbijo

Dediščina dolge vlade LDS + SD (ZSLD) in njenih tajkunov

 

Moderno ropanje premoženja, ki ga s svojim delom ustvarjajo Slovenci. Zato imajo evropske cene, vendar balkanske plače in pokojnine.

Sredi februarja 2008 je pokrajina Kosovo razglasila samostojnost. Ža takoj zatem je v Belgradu srbska sodrga uprizorila napad na slovensko veleposlaništvo in ga razdejala. Srbska policija ga ni zavarovala, temveč se je od njega celo odmaknila in ga prepustila sodrgi. S tem je Srbija predvsem svetom izpričala svoje sovraštvo do Slovenije. Srbska vlada se ni Sloveniji niti opravičila niti ni poravnala škode zaradi razdejanja (tokrat Spomenka Diklić Hribar ni protestirala!).

V Sloveniji so javna občila, ki so pod srbskim nadzorstvom, o tem komaj kaj poročala, prosrbsko Delo pa je dogodek kar zamolčalo. Tako naj bi se v slovenski javnosti kljub vsemu še naprej ohranjalo mišljenje o nekem dostojanstvo Srbije.

V državnem zboru Slovenije se še isti mesec pojavi vprašanje priznanja Kosova. V daljši razpravi se prosrbske stranke LDS, Zares, SD in SNS zavzemajo za to, da se priznanje odloži, ali pa, da se z njim vsaj ne hiti. In sicer zaradi slovenskih “investicij” v Srbiji, ki bi bile s tem ogrožene. Za kakšne “investicije” pa gre? Gre za “reko brez povratka”, kar pomeni, da pod krinko investicij odteka v Srbijo ogromen slovenski kapital, brez kakršne koli koristi in v izgubo za Slovenijo. Še več, zaradi odtekanja teh sredstev imajo Slovenci beraške plače in pokojnine. Ob evropskih cenah!

Prosrbska “liberalna” oligarhija

Slovensko gospodarstvo kot tudi javne ustanove (inštituti, univerze, društva…) obvlada oligarhija, ki jo tvorijo t.i. tajkuni. Ta japonski naziv se je uveljavil za ljudi z vrhov partije, udbe, kosa itd, ki so se ob t.i. “privatizaciji in tranziciji” polastili nekdanjega družbenega (državnega) premoženja in financ. Obogateli so prav po prašičje na račun poštenih slovenskih ljudi, ki se težko preživljajo z vsakdanjim delom (če ga imajo). Njihov rop je bil grozljiv, spomnimo se le nekega Jeleniča pri Rdečem križu, pa Zbiljskega gaja (notar Boris Lipša), pa banke Orion (v ozadju prostozidarska Hypo Alpe Adria Bank v Celovcu), pa propadlih bank in hranilnic kot je bila SIB - Slovenska investicijska banka (v ozadju Vika Potočnik, takrat lublanska županja, LDS)…Ena sama kriminalna združba… Za kriminal ni nihče odgovarjal. Tajkuni so namreč tudi v sodstvu.

 

Lucija Čok, LDS, prej šolska ministrica, ki je spravila univerzo v Kopru na boben.

Rado Bohinc, SD, prej policijski  minister, naj bi zavoženo univerzo spet spravil na noge

Šlo je za neverjetno izropavanje Slovencev v korist Srbije. Slovenski ljudje so izgubljali svoje prihranke, mali podjetniki niso mogli vračati kreditov zaradi oderuških obrestih (vse to še traja), plače in pokojnine ljudem ne zagotavljajo preživetja… Srbska mafija, ki se povsod nahaja v ozadju, pa ropa naprej. V Kopru so pognali na rob stečaja univerzo (denar v Srbijo!). Njena rektorica Lucija Čok (povsem nesposobna) je bila prej ministrica za šolstvo. Na tem mestu sta se izmenjavala s proslulim Slavkom Gabrom, oba LDS…

Nimamo vpogleda v to, kakšna so “srbska posla” v celoti (kdo pa ga ima?). Zavedamo pa se, da Srbija z njenim aparatom povsem obvlada javno poročanje v Sloveniji, prav do verskega lista Družina. Na ta način obvladuje tudi mišljenje pretežnega dela slovenske javnosti, ki je več kot desetletje volila kliko funkcionarjev iz nekdanje Jugoslavije, na čelu z Milanom Kučanom, Janezom Drnovškom itd. itd.

Pripadniki te klike nadzorujejo tudi univerzo in tv jih pritegne, ko je treba z njihovo “strokovnostjo” (ponaredbami) prepričati javnost o zadevah, ki so trenutno”in”. To so vedno isti strokovjaki - Repe, Kovač, Bebler, Cvikl... Spomnimo se, kako je Igor Lukšić, univ. profesor, podpredsednik Socialnih demokratov, protizakonito in vsem normam v posmeh naročil študentom naj vohunijo po cerkvah (oktobra 2007).

Katarina Kresal, predsednica LDS v pozoru. V stranko jo je pripeljal Jožef Školč. Njena mladostna pojava, četudi je nesposobna (kot Čokova, Cerarjeva…), naj bi tej prosrbski stranki prinesla nove glasove.

Prizor v stranki Zares (odcepljena od LDS): najstniški Gregor Golobič in pavlihovski Matej Lahovnik. - Poslanec Marko Pavliha, LDS, ki je prešel k SD, pravi, da ne bo več kandidiral (sedaj ima hišo ob morju).

Kje pa je danes Iztok Podbregar, prosluli vodja Sove? (Kakšen pogled!)

V popolni blokadi mišljenja in ob izkrivljenem poročanju javnih občil si slovenski ljudje niso mogli predstavljati, da si volijo politične rablje. Šele po desetletju, ko so se zavedeli svojih sramotno nizkih plač in pokojnin, in videli, kako srbska “manjšina” pri nas živi razkošno, pa kako srbskim ljudem dodeljujejo trisobna stanovanja, pa kako le-ti sploh ne plačujejo računov za vodo, elektriko…, in kako jim pretepajo otroke v šoli… se je navadnim ljudem le nekaj posvetilo. Odvolili so LDS, četudi ji je Niko Toš, ponarejevalec pri Politbarometru, napovedoval prednost za 9 % in ji je Milan Kučan že čestital k volilni zmagi (2004).

Tajkuni so ostali

Volilna zmaga Janeza Janše je prinesla nekaj olajšanja. Po zaslugi njegovega ministra Lovrota Šturma je bila razbita notarska mafija. Šolski minister Milan Zver si prizadeva urediti stanje v šoli, ki sta ga zavozila njegova predhodnika Slavko Gaber in Lucija Čok. Minister Gregor Virant dela na področju javne uprave skorajda čudeže (čestitamo!). Vsem tem možem, z izjemo (pol)kulturnega Vaskota Simonitija, rečemo lahko samo „bravo“. Koliko je vlada Janeza Janše mimo njih še vedno infiltrirana z vse mogočimi podrepniki in ovaduhi post-jugoslovanskega kova, pod srbskim nadzorstvom, nam ni znano. V nekaterih primerih jih je mogoče spoznati po njihovih delih (Mt 7, 16)

Toda razne »akcije« vladanja Janeza Janše nas še vedno ne prepričajo. Ali je bila razčiščena zadeva z obveščevalno agencijo Sova? Kam se je izgubil zloglasni Iztok Podbregar, srbski zaupnik pri Sovi, slovenski javnosti še niso sporočili. Pri Sovi je bilo zaposlenih kakih 70 povsem odvečnih srbskih ljudi. Pogosto se zdi, da se Janez Janša spopada s papirnatimi tigri in da iznesenih zadev ni sposoben pripeljati do konca.

“Rdeči slovenski tajkun” – tako belgrajski tisk – je Ivan Zidar, prvi mož največjega slovenskega gradbinca SCT, na Managerjevi lestvici 100 najbogatejših Slovencev se je z 8 milijonov € premoženja uvrstil na 88. mesto.

Tako je tudi zadeva z aretacijo treh tajkunov, o kateri so občila poročala, da je “dvignila veliko prahu” (nekoč so rekli: vznemirila javnost). Aretirani direktorji pri gradbenem lobbyju: Ivan Zidar (SCT), Dušan Černigoj (Primorje) in Hilda Tovšak (Vegrad) so bili že nekaj ur po aretaciji na prostosti. Šlo je  spet samo za “show”, ki ga Janševa stran ni zmogla uspešno privesti do konca. V ozadju, oziroma v sodstvu, očitno še vedno kraljuje srbski Al Capone.

V tedniku Demokracija je bilo ob senzaciji z “aretacijo“ tajkuna Ivana Zidarja mogoče prebrati, da ga je nastavil še rajni šef udbe, prosluli Ivan Mašek. Na čelu SCT je torej že 34 let. Najnoveša “investicja” njegovega podjetja SCT (Ivan Zidar) je sodelovanje pri gradnji mostu čez Savo v Belgradu (sprva ocenjeno na 118 mio € ). Poglejmo kritike belgrajskega tiska (aprila 2008, po lublanskem Delu):

Kot pišejo tukajšnji časopisi, namreč tega podjetja (SCT) niso omenjali vse do podpisa pogodbe, hkrati pa navajajo številne primere o tem, da je delo tega podjetja nekakovostno; da zamuja; da dodaja dodatne finančne konstrukcije itd.

Poleg tega je podjetje SCT že dolga leta povezano z različnimi aferami, v središču javnosti pa se je znašlo pred dvema mesecema, ko so aretirali njegovega direktorja Ivana Zidarja in ko je slovensko tožilstvo napovedalo, da bo korupcijsko preiskavo proti Zidarju in še nekaj posameznikom razširilo tudi na posle v tujini. Sum, da se »rdeči slovenski tajkun« ukvarja z umazanimi posli, so podkrepili še s podatkom, da se je znašel na seznamu stotih najbogatejših Slovencev.
 

Načrtovani most čez Savo v Belgradu, kjer bo pri gradnji sodelovalo tudi SCT (Ivan Zidar). Nova slovenska “investicija” v Srbijo, ki ne bo nikoli povrnjena.

Direktor Direkcije za gradbeno zemljišče Boris Ranković trdi, da je za številko 118 milijonov evrov »kriva« podražitev jekla na svetovnem trgu, katerega cena se je zvišala za celih 52 odstotkov. Ker obstaja sum, da to ni glavni vzrok za podražitev, je že slišati, da bodo projekt ustavili. Žarko Obradović, kandidat (SPS) za beograjskega župana, pravi, da je gradnja »dragega, nerentabilnega in megalomanskega mostu popolnoma nesmiselna«, in dodaja, da bo most skupaj z vsemi cestnimi dovozi stal »najmanj 180 milijonov evrov«. Podobnega mnenja je tudi Biljana Srbljanović, prav tako kandidatka za omenjeno funkcijo (LPD), ki pravi, da bi bile »boljše bolj funkcionalne in cenejše rešitve, ne pa megalomanske obljube, ki obstajajo samo zaradi predvolilne kampanje«.

Zakaj gre SCT gradit most v Belgrad? Ker pač mora! Takšen je očitno ukaz srbskega lobbyja, ki mu pripadajo slovenski tajkuni, med njimi prav gotovo tudi Ivan Zidar (po njihovih delih jih boste spoznali). Zadeva pa je še hujša, plačila iz Srbije za gradnjo mostu čez Savo prav gotovo ne bo. Vse bo spet šlo na rame slovenskega gospodarstva, kot je bilo že doslej. In potem se čudite, kam izginjajo iz Slovenije sredstva za vaše bolj dostojne plače in pokojnine?! Pa za odpiranje novih delovnih mest. To je le en primer, kje so še drugi? Kako nas imajo za norca!