Slovenska jabolka

Korenine slovenskega sadjarstva

Goriška sevka iz goriškega okoliša, po katerem je tudi poimenovanja. Glede arome spada v srednji kakovostni razred, je pa zelo trpežna in tudi za prevažanje. Jedilna je od januarja do junija.

Od našega sodelavca

Slovenska beseda za jabolko ima globok pomen in je prastarega izvora. Jabolko je obel, to je kroglast, okrogel sad. Besedna oblika jabolko je nastala iz prvotne korenine po nekajglasoslovnih spremembah. Izvirnejšo obliko za ta sadež  najdemo npr. pri Litvancih, obuolys – jabolko, ki ima prav tako kot slovenska svoj izvor v besedi obel (tudi òblast), v pomenu okrogline. Glasoslovni razvoj je bil potemtakem naslenji:obel - abel (a-kanje) – jabel ( jotacija) in jabolko. Po mojem je do takšnega glasoslovnega razvoja prišlo takoj po 2000 pr. Kr. ko so se indoevropski jeziki začeli razhajati.

V germanskih jezikih je ostala samo oblika prve različice, to je abel, iz katere se je razvila apple, apfel... Vendar so pri njih vse te besedne oblike izolirane, to je brez sorodnih besed, ki bi pojasnile njihov izviren pomen.  V vendskem (venetskem) jeziku, ki je korenina slovanskih jezikov, se je prvotna preobrazba (jabel) izgubila najverjetneje nekje po 1500 pr. Kr. V lužiške kulture, ko so se Vendi jezikovno ločili od Baltov (današnji Litvanci in Latvijci).

Osnovna oblika jabel (okrogel, kroglast) se ne nanaša samo na jabolka, ampak tudi na krajevna imena, ki jih imamo na slovenskem in bivšem slovenskem(vendskem) ozemlju ogromno: V Sloveniji: Jablan, Jablana, Jablance, Jablanec, Jablanica, Jablanovec, Jablanšek, Jablovec, Jable, Jablenovica... Jablonec nad Nisou, Jablunkov (na Češkem)... Jablanica v Hercegovini, Jablanac nad Velebitom, Jabukovac na Hrvaškem, Jablonov, Jablonica (nad 931 m) v Karpatih, v Ukrajini....Apfeldorf pri Schongauu na Bavarskem, Apfelstadt v Turingiji, Appen pri Hamburgu, Appenzell v Švici, ...

Največ takšnih imen je na slovanskem, oziroma prav na slovenskem ozemlju. Njihov pomen takšnih poimenovanj ni povezan z gojenjem jabolk, kot bi nekdo razumel, ampak v prevladujočih primerih na okrogle, krožne, okroglaste tlopisne oblike zemeljske površine.

Jabolka so poznali kot sadje že v predzgodovinskem času. Tako npr. grški poet Homer v slavnem epu Iliada (IX, 425) že v 9.stol. pr. Kr. omenja, da so jih gojili v Kalydonu, v Aitoliji. V stari grščini se je beseda melea uporabljala za jablano, beseda melon pa za jabolko. Uporabljali pa so jo tudi za ostale okroglaste sadeže. V 4.stol. pr. Kr. frast je znani pisec Teofrast v svojem delu Historia plantarum (II 2, 5) med kroglaste sadeže prištel tudi kutino.

Latinska beseda za jabolko je malum in je izposojenka iz grščine v istem pomenu, t.j. okrogel sadež. Vsekakor je rimski pisec Plinij v 1. stol. pr. Kr. poznal že približno 30 vrst jabolk. V istem stoletju je znani pisec Vergil navedel kraj v deželi Kampanija (Campania), imenovan Abella, in ga izrecno imenoval: MALIFERA ABELLA, to je, z dvojnim imenom, latinskim in venetskim – abella (jabolko). Ime Abella izhaja od Venetov, ki so se po 1200 pr. Kr naselili tudi po Apeninih.

V Sloveniji

V rimskem času se je v vzhodnih Alpah razprostiralo slovensko (vendsko) kraljestvo Norik, ki je leta 16 n.š. vstopilo v Rimsko cesarstvo. V njem je ohranilo svojo državno strukturo ter svoj poseben lasten zakon ius getium. Tako je Norik znotraj cesarstva imel poseben status. Zato je noriška državna struktura je preživela propad Rimskega cesarstva in tudi napade tkm. barbarov, ki so sledili vse do druge polovice 6.stol. .Tedaj je nekdanji Norik postal neodvisna slovenska država Karantanija - Carantania oziroma Sclauinia (Slovenija).

Slovenci so bili v Karantaniji in v Noriku avtohtono prebivalstvo. Panslavistična ideologija sicer še vedno navaja, da naj bi prišli nekje izza Karpatov in ne pred 6. stol. O tem pa ni nobenih zapisov, listin ali arheoloških dokazov, ki bi potrjevali takšno naselitev. Vendar pa je bivši jugoslovanski režim, v smislu idejnega združevanja vseh »Slovanov«, očitno za velesrbske pa tudi veleruske namene, takšno razlago predpisoval. In to kljub dejstvom, ki jih je s svojo prisilo bojkotiral.

Slovenska imena za sadeže, za razliko od germanskih, niso izposojena iz latinščine, temveč imajo starejši izvor. Sorodna so baltskim (litvanskemu) in bolje izpričajo začetke njihovega gojenja npr: jabolko - obuolys, hruška - kriauše, sliva - slyva, višnja - višnja. Slovenska(vendska) beseda češpa je vstopila v latinski jezik v obliki cespes in se je razširila po vseh romanskih jezikih.

Vsa ta imena pričajo, da so najpomembnejše sadne vrste bile avtohtono slovenske. Germanski jeziki pa so jih izposodili besede iz latinščine, npr.: Birne (hruška) – iz pirum, Pflaume (češpa) – iz prunum, Kirsche (češnja) – iz cerasus, Nuß(oreh) – iz nux. Nemško šolstvo tudi navaja, da so bila ta imena bila prevzeta od romanskih skupaj s cepiči.

Veliko število jabolčnih vrst se je v Sloveniji ohranilo prav do danes. Leta 1817 so bile v Celovcu izdane v slovenščini prve bukve o sadjarstvu. Naslov bukev se je glasil SADJE-REJA, avtor tega dela pa je bil zaslužni duhovnik Urban Jarnik. Leta 1847 je v Lublani potekala pomembna razstava o gojenju jabolk in hrušk.

Od takrat se je pričel izbor njihovih sort. Po letu 1880 je bilo izbranih 20 najboljših slovenskih sort za pospeševanje gojenja plemenitih jabolk. Leta 1910 so na Štajerskem v končen izbor vključili 10 jabolčnih sort s Štajerske 10 s Kranjske. Spodnja Štajerska je bila glavni pridelovalec jabolk in hrušk. Okoli leta 1875 je površina jabolčnih sadovnjakov tam narasla na okoli 70.000 kvadratnih metrov, na Kranjskem jih je bilo okoli 8000. Vse do druge svetovne vojne so bili jabolčni sadovnjaki koncentrirani v okoliših Maribora, Ptuja in Ljutomera. Na Spodnjem Štajerskem je bilo do 40% vse pridelave slovenskih jabolk.

Bobovec (levo): najbolj značilna jabolčna vrsta Spodnje Štajerske. Ob trgatvi je še kisla in trda. Od januarja naprej pa postane sočna, mehka in sladka  ter ostane dobra za uživanje vse do junija. Carjevič (desno): Tudi Carjevič je sočna jabolčna sorta. Leta 1875 je bila zaščitena na Spodnjem Štajerskem. Jedilna je od novembra do pomladi. Je pa zelo občutljiva za transport.

Štajerski mošancel (levo): je slavna aromatična štajerska sorta. Nekoč so jo izvažali celo v Indijo. Znana je kot specijaliteta, vinsko jabolčnega okusa, in spada v visok kakovostni razred. Jedilna pa je od januarja do maja. Štajerski pogačar (desno),  je prav tako štajerska sorta vinsko aromatičnega okusa, vendar ne tako specifične arome kot mošancel, jedilna pa je od novembra do pomladi.

Gorenjska voščenka (levo): imenovana tudi Gorenjka (po zgornjem delu Kranjske, odkoder izvira). Glede na okus sodi v srednjo kakovost. Je pa zelo trpežna. Jedilna je od januarja do junija. Dolenjska voščenka (desno): Skrajšano tudi Dolenjka (poimenovana po spodnjem delu Kranjske), je najokusnejša med slovenskimi jabolki. Je zelo aromatična, je sladko trpkega okusa. Spada v visok kakovostni. Jedilna je že takoj po trgatvi in dobra vse do februarja.

Po drugi svetovni vojni se je pričel nov iizbor jabolčnih vrst na Slovenskem. Med drugim je kartuzijanski samostan v Pleterjah ustanovil jabolčno genetsko banko. Vendar pa je jugoslovanski (velesrbski) režim, kot vse ostale avtohtone slovenske vrste in dediščino, odpravljal tudi slovenske vrste jabolk. Med nekaj tisočimi slovenskimi jabolčnimi vrstami so jih lahko zaščitili kot slovenske (jugoslovanske) samo naslednje:

Na kranjskem gorenjsko in dolenjsko voščenko, na Goriškem sevko, na Štajerskem bobovec, bogatinko, carevič, štajerski mošancel in štajerski pogačar. Večina teh sort ima dolgo dobo jedilnosti in vzdržljivosti in vzdržijo kot svež sadež vzdržijo do pozne pomladi ter niso občutljive za prevoz.

Lonjon (levo): je vrsta, ki izvira iz 1949. Nastala je s križanjem London Pepinga in Jonatana. Uradno je bila priznana leta 1975. Pripada razredu visoke kakovosti glede na arom. Jedilna je od novembra do marca in ni občutljiva za transport. Majda (desno): je vrsta, ki izhaja iz leta 1947. Je križanec med vrstama Jonatan in Golden Noble. Uradno je bila priznana leta 1985. Je sočno kiselkastega okusa in je primerna za ljubitelje kislih jabolk. Jedilna je od novembra do marca. V skladiščih pri 0 stopinjah C pa zdrži tudi 6 mesecev.

Zavod za sadjarstvo v Mariboru je po drugi vojni vzgojil veliko novih križancev in s tem novih jabolčnih sort, kot sta bili že omenjeni Lonjon in Majda, vendar so bile takrat poimenovane in predstavljene kot jugoslovanske sorte. Označba »jugoslovanske« je seveda imela v svetu negativen prizvok in so zato prihajale na svetovno tržišče po nizkih cenah. Od razglasitve samostojnosti 1991  pa imajo tudi slovenska jabolka možnost, da bodo ponovno predstavljena svetu s kakovostno slovensko znamko.

Na tem mestu objavljamo še nekaj čudovitih jabolčnih vrst, ki izhajajo s Štajerske. Tako vabljve so, da nam pride, da bi takoj vgriznili vanje. Štajerska dežela je pravo »jabolčno kraljestvo«, za katero bi veljalo izdelati posebno turistično ponudbo.

Ovčji nos                                                             Pisani kardinal

Rdeči bobovec                                                             Rožmarinka

Špičke                                                                 Štajerski pogačar

Voščenka                                                                           Vrtnica