Fašizem, nacizem, velesrbstvo, Titova, Kučanova  in še katera ideologija, so Slovencem stregle po življenju in bi rade svoje namere še vedno uresničile.

 

Uradno slovensko mišljenje,

 s pridihom »znanstvenega« ustrahovanja

Slovenci v primežu ideologije

Vremena Kranjcem (ne) bodo se zjasnila...

 

»Mi smo najprej komunisti, socialisti, katoličani... zatem še dolgo nič, in šele nato Slovenci; poglejte naše sosede, oni so najprej Italijani, in šele nato komunisti, katoličani, socialisti...« je rada ponavljala ugledna kulturna delavka in (vsaj na videz) zavedna Slovenka, zaslužna prevajalka in še kaj. V resnici udbovka oziroma kosovka, ki je imela naročeno, naj med naše ljudi širi malodušje do slovenstva.

Takšnih je bilo v času Jugoslavije kar precej. Po naročilu srbskega gospodarja so v javnosti razširjali omalovažujoče gledanje na pripadnost slovenstvu. O Slovencih so »znali« našteti vse mogoče slabe stvari: da smo si drug drugemu nevoščljivi, kot menda noben narod na svetu, pa preganjaški (zgled Ivan Maček), pa komunistično »pravoverni« (primer Edvard Kardelj), pa nestrpni do drugih.... Pri tem so nam kot zgled - tako »mimogrede« zato da ni izgledalo vsiljivo - omenili Srbe. Oni ne pa mi, kako so širokogrudni, dobrohotni, znajo biti prijatelji (še posebej Slovencem), so kljub komunizmu tolerantni in, za razliko od nas, seveda vojaško sposobni... Višek v takšnem prikazovanju pa je bil vzklik »Sram me je, da sem Slovenec«, za katerega je bil tisti, ki je to vzkliknil, še posebej nagrajen.

Za vse tiste, ki so po naročilu širili malodušje nasproti slovenstvu, je bilo poskrbljeno, da so imeli v javnosti ugled in ime. Prav zato je bilo njihovo govorjenje, in seveda pisanje, za slovenske ovce prepričljivo. V ozadju pa ni bila slovenska partija, ki je bila – bolj kot kriva – dejansko grešni kozel za vse. V ozadju je bila v resnici beograjska tajna služba, bodisi SDV (Služba državne varnosti) bodisi KOS (Kontra obveščevalna služba jugoarmade). Obe sta bili nad partijo. V Sloveniji sta njeno avtoriteto postopoma spodkopavali in jo spodrivali s ključnih mest.

Preko niju je velesrbski Beograd, kot pričajo omenjeni primeri, izvajal svojo podtalno psihološko vojno nad Slovenci. Njena strategija je bila zasnovana še posebej na trditvi, da Slovenci »nimamo zgodovine«. Takšno razlago je velesrbski pokret prevzel od nemško nacionalne klike, ki jo je širila že v času stare monarhije.

Preddverje Državnega zbora, freska na stropu: na sredini Prešeren, ob njem Matija Čop in Andrej Smole. - Ne gre za odsev prave identitete Slovencev, temveč za naivno predstavo, da smo Slovenci kot narod v bistvu zgolj literarna in kulturna tvorba, tvorba Trubarja, Prešerna in Cankarja. Nadomestili naj bi nam zgodovino, ki je Slovenci »nimamo«. (Solze in smeh!)

V smislu te razlage smo Slovenci narod »brez zgodovine«, ki ni imel nikoli lastne države in plemstva. Vladala naj bi nam vedno samo »tuja gospoda«. To so nam morali obvezno ponavljati še zlasti akademiki in nam morajo še danes. Za njimi pa njihovo »znanstveno« stališče tudi šolski aparat in javna občila.

Na spletu Hervardi smo npr. naleteli na podatek, da je že zgodovinar Milko Kos (1937) glede izvora knezov Celjskih vztrajal na trditvi, da so bili Nemci. V letih po drugi vojni pa je celo šiptarski sladoledar v Sloveniji »vedel«, da Slovenci sploh nimamo zgodovine. Bil je namreč zaupnik srbske KOS, ki ga je, preden ga je poslala v Slovenijo, zdresirala za agitacijo in vohunjenje. Samo tako je tukaj lahko prodajal svoj sladoled.

Slovenska partija pri vsem tem ni imela prave moči. Bila pa je tudi sama infiltrirana z beograjskimi zaupniki. Naj omenimo primer Majde Gaspari, članice CK v sedemdesetih letih, ki je, po navodilih beograjske SDV ali KOS, gnjavila Janeza Ruglja, zaslužnega psihiatra, kateremu je bil za vratom tudi Miloš Kobal, predsednik zdravniškega društva. Psihiater Janez Rugelj si je prizadeval za zdravljenje alkoholizma, ki je usodno zajel slovenski moški svet. V veliki, ako ne v pretežni meri je šlo pri tem za posledice razočaranja in depresije, ker so si slovenski moški na delovnem mestu prizadevali za resno in ustvarjalno delo, želi pa so, od zaupnikov beograjske tajne službe, samo posmeh. In še za toliko drugega.

Razočarani nad razmerami, ob katerih so bili povsem nemočni, so si iskali utehe v pijači. Neredko tudi ženske. Članico CK, Majdo Gaspari, je beograjska klika ustrezno nagradila. Njen sin Mitja je imel že vnaprej zagotovljeno kariero. Po končanem študiju je bil v Narodni banki Slovenije, v osemdesetih celo namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije, v devetdesetih za dve leti pri Svetovni banki (Washington), po slovenski samostojnosti minister za finance v vladi Janeza Drnovška; leta 2001 ga je slovenski parlament na predlog Milana Kučana imenoval za guvernerja Banke Slovenije. - Da navedemo le en primer.

 

Partijski vodja France Popit je bil nedvomno samo beograjska lutka. Prav tako tudi Milan Kučan, ki je to še vedno. Njune in njunih  tovarišev predstave o slovenstvu so bile in so ostale na ravni  »Ilirije oživljene« in čitalnic.

Vrh slovenske partije do slovenstva ni bil vedno samo izdajalski. Odvisno je bilo od posameznih članov. Stane Kavčič je npr. v 60. letih poskušal narediti za Slovenijo, kar je bilo v danih razmerah mogoče. Beograd je po nekaj letih naročil svojim zaupnikom v CK, naj ga odstavijo. Sledila je čistka njegovih privržencev. V partijskem vrhu ga je nasledil France Popit, ki je bil zgolj beograjska lutka. V Slovenijo se je pod njim začela invazija juga in srbstva. V 80. letih je na čelo partije stopil Milan Kučan. Bil je pravi beograjski aparatič. Postal je tudi predsednik republike in njegova vloga se je za več let nadaljevala tudi v samostojni Sloveniji.

Predstave o slovenstvu, ki jih je imela vsa partijska in pri-partijska »elita«, so bile ukrojene po naivnih modelih čitalništva in osnovne šole. In so take še sedaj! Vendar ne naključno, ker nad njimi bedi in jih v naši javnosti ohranjajo akademske ustanove in aparat srbske tajne službe. Vsa struktura deluje po smernicah srbske akademije – SANU, ki je pod južnoslovansko oz. jugoslovansko »bratsko« krinko dejanski tvorec osvajalne velesrbske ideologije.

»Ilirija oživljena«

Zametek ideologije o Južnih Slovanih, Jugoslovanih, je bila Ilirija oziroma Ilirske province, ki jih je ustanovil Napoleon, potem ko je porazil Avstrijo in zasedel večino slovenskega ozemlja. Zanimivo pri tem je to, da je Napoleona seznanil s stanjem v naših deželah naš primorski rojak, grof Janez Filip Kobencl, ki je bil takrat avstrijski veleposlanik v Parizu († 1810). Leta 1809 ga je Napoleon poklical k sebi, zato da mu je dal ustrezne podatke (PSBL 3, 192). Nato je ustanovil »Ilirske province« s središčem v Ljubljani.

Takrat so si zaradi jezikovne sorodnosti predstavljali, da so bili naši predniki balkanski Iliri. Nadebudni pesnik Valentin Vodnik je ilirsko (jugoslovansko) idejo v svojih pesmih povzdignil na raven ideologije, ki je bila protiutež porajajočemu se nemško nacionalnemu oziroma pangermanskemu gibanju. Njegov stih »Napoleon reče: Ilirija vstan'« še danes mehanično ponavljajo v slovenski šoli.

Ljubljana, spomenik Napoleonu na Trgu francoske revolucije in kip Valentina Vodnika. Slovenska zavest je vse do danes ostala na ravni njegovih »Pesmi za pokušino«.

Ideja o ilirstvu, južnem slovanstvu in, kot posledica tega, o panslovanstvu v naslednjih desetletjih ni več zaspala. Vodila je Slovence v »pomlad narodov« leta 1848. Slovensko izobraženstvo se je z njo zoperstavilo velenemštvu, ki je hotelo preko našega ozemlja raztegniti svoj prostor do Jadrana.

Ideja o Slovanih in njihovem carstvu, ki ga je vtelešala velika Rusija, je bila še zlasti pri študentih prisotna že zgodaj. Ni mogoče povsem izključiti, da vsaj deloma tudi s financiranjem. Leta 1848 sta namreč študenta Anton Globočnik in Peter Kozler izdelala »slovensko« zastavo, dejansko rusko tribarvnico (prim. Fr. Dolinar: Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918. Buenos Aires 1971, 7). Pristojni dunajski urad je ni zavrnil, saj je bila vsaj formalno utemeljena na grbu dežele Kranjske. Toda temeljni barvi tega grba sta bili le bela in plava. Po čigavem navdihu, ali bolje navodilu, sta oba študenta takrat vnesla vanjo ruske barve?

Na nemški strani so jih odkrito napadali kot ruske in ne brez vzroka. Toda barve so v naslednjih letih postale protiutež velenemštvu, ki je sililo v slovenske dežele. Zaradi tega je v njih znamenju potekal tudi narodni preporod v drugi polovici 19. stol. Ustrezna študija o njihovem izvoru ni bila nikoli objavljena in tudi ne opravljena. Ostajala je tabu, zato da ne bi prišlo na dan, da barve niso slovenske temveč ruske. V evropski javnosti so poznane kot »slovanske« (panslovanske), ker jih imajo tudi drugi slovansko govoreči narodi.

 

        Perun »udari«

Prapor Rusije – in Slovencev, ki ga je leta 1848 “utemeljil” Anton Globočnik na osnovi barv kranjskega grba. Šlo pa je v resnici za heraldično ponaredbo, saj so kranjske barve le dvotere: bela (poprej zlata) in plava.

 

Prvoten prapor Kranjske je bil plavo zlat, od 1836 dalje plavo bel.

Izobešeni prapori med obiskom cesarja Franca Jožefa v Ljubljani leta 1856: avstrijski dinastični (rdeče-beli), cesarski (rumeno-črni) in kranjski (plavo-beli). Sklicevanje na kranjske barve pri določitvi slovenskih leta 1848 je bila potemtakem ideološka goljufija.

V času od 1842 do 1883 je bil dekan podružnice ruske pravoslavne Cerkve na Dunaju znani M. F. Raevskij. Vzdrževal je pisemske stike s številnimi izobraženci pri slovanskih narodih (glej: V. Matula, I. V. Čurkina: Zarubežnije Slavjane i Rossija, Moskva 1975). Spodbujal je panslovanstvo v ruskem smislu. Leta 1867 je številnim, tudi konservativnemu Janezu Bleiweisu, priskrbel vizum in potnino, da so lahko obiskali slovansko etnografsko razstavo v Moskvi. Šlo je za pravo panslovansko romanje. Rajevski je pri študentih in slovanskih izobražencih vztrajno spodbujal panslovansko zavest. Njegova vloga pri tem, četudi je v moskovskih in dunajskih arhivih o njem dovolj gradiva, še zdaleč ni razkrita.

Predsednik dunajskega političnega društva Slovenija, Fran Miklošič, je leta 1848 napisal izjavo, ki terja ustanovitev kraljestva Slovenija v okviru monarhije. Povezovala naj bi narod, ki je bil razdeljen na več dežel. Toda Slovence je avstronemška stran »znanstveno« gledano razglašala za nezgodovinske, kar je pomenilo nepolitičen narod. Slovenci naj bi bili samo kulturna identiteta, kot so jih od prve vojne dalje razglašali tudi v Jugoslaviji. Prav tako še po drugi vojni, kot je »razgabljal« Josip Vidmar, predsednik slovenske akademije – SAZU. Bolj ali manj prikrito, nas razglašajo kot takšne (pod beograjsko taktirko) naši lastni zgodovinarji še danes.

Kraljestvo »Slovenija«

 

Naše narodno prebujenje v drugi polovici 19. stol. je imelo sprva povsem slovenski značaj. Mogoče tudi zato, ker je bilo slovensko prebivalstvo predvsem kmečko, navezano na lastno grudo in domačo besedo. To je jasno prišlo do izraza na narodnih taborih 1868 – 1871. Takšni smo bili Slovenci vse do druge vojne in še čez. Toda v svoji iskrenosti in preproščini vse prehitro žrtve ideologij, ki jih je prevzemalo naše izobraženstvo in polizobražestvo.

Leta 1897 sta glavni slovenski stranki, ljudska (katoliška) in narodna (liberalna), na shodu v Ljubljani – ob prisotnosti čeških, hrvaških in ukrajinskih poslancev – ponovili zahtevo po združitvi vseh slovenskih pokrajin v politično enoto s središčem v Ljubljani. To pa je bila tudi zadnja narodno – politična izjava, ki slovenskega vprašanja ni vezala na jugoslovansko.

Avstromarksistično kot tudi jugoslovansko marksistično oz. komunistično gibanje je kljub »Internacionali« že od vsega začetka vztrajalo na enotnem jugoslovanstvu. V ozadju je bilo prostozidarstvo.

Sicer je že leta 1870 potekal v Ljubljani »jugoslovanski kongres«, o katerem zatrjuje zgodovinar Zwitter: Ta politika, ki sloni na nacionalnem načelu, je za Slovence hkrati jugoslovanska politika... in pri Slovencih se je pojavil prvi glas, ki govori o Srbiji kot o Piemontu Jugoslovanov. To bi veljalo kvečjemu za udeležence kongresa.

Žal pa ideja jugolovanstva v naslednjem stoletju povsem prevzame slovensko politko. Slovenska ljudska stranka je pri snidenju s politiki Hrvatske stranke prava leta 1912 uradno izpovedala: Izjavljamo, da Hrvati in Slovenci tvorimo eno nacionalno enoto. Zato želimo skupno delovati za enotnost, pravice, in svobodni razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije.

Jugoslovanska social-demokratska stranka je 1890 v Tivolski resoluciji terjala, naj se Avstrija preuredi v državo, ki »bi vsakemu narodu zagotovila samostojnost in samoupravo... in popolno narodno zedinjenje vseh Jugoslovanov, brez ozira na razliko imen, vere, pisave in narečja ali jezikov (Fr. Dolinar, 11).

Resolucija je kombinacija iz prvin avstromarksističnega nauka o nacionalnem vprašanju , ki ga je takrat širil Juraj Demetrović, urednik »Slobodne riječi« (pozneje zaupnik kralja Aleksandra v Pribičevićevi vladi).

Samo hribovski kmetje (?), ki pa so ustavili pohod germanizacije na jug (?)

Naj v zvezi s tem omenimo še najnovejšo prigodo. Leta 2006 je nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine objavil v angleščini prilogo The Europe Journal (6. maja 2006), v kateri predstavlja nove članice EU. Članek o Sloveniji je sestavil Karl Peter Schwarz, dopisnik dnevnika v Pragi. Značilen je poudarjeni uvodni stavek: Slovenes have always spoken up for their language and culture – and their new nation intends to keep it that way. – Torej »nov narod«, samo iz »jezika in kulture«! Kot v smislu beograjskih smernic!

Pisec ponavlja, nadalje, že prežvečeno podobo Slovencev, ki naj bi bili zgolj »narod ubogih hribovskih kmetov in pastirjev, brez politične in vojaške sile, vendar sposobni za tisoč let vzdržati pohod germanizacije na jug in preživeti kot ljudstvo.« To je pobral iz spisov, ki jih je v ZDA tik pred drugo vojno objavil zgodovinar Robert Kann. – Ta je bil dunajski Jud, ki se je pred nacisti umaknil v Ameriko. S sabo je odnesel tudi stare avstronemške predstave, tudi o Slovencih, ki jih ni nikoli koregiral.

Dejansko jih, tudi če bi to hotel, ni mogel, saj je klika na ljubljanski univerzi in temu posledično aparat v slovenski šoli navajal v bistvu isto. Na katere vire bi se, mimo slovenske univerze, lahko skliceval? Da je bila ta univerza še v demokratični« stari Jugoslaviji povsem pod nadzorom velesrbskega Beograda, pa si tako on kot drugi akademiki v svetu niso mogli predstavljati.

Mati »domovina« Jugoslavija

 

V podtalju se je že dolgo pred prvo svetovno vojno izvajal načrt za postopno uresničitev »Velike Srbije«. Načrt je okoli leta 1844 izdelal Ilija Grašanin (1812 – 1874), zunanji minister osamosvojene Srbije. Ta je bila je bila takrat omejena še na nekdanji beograjski pašaluk. Načrt je nosil ime Nacrtanije ali Plan Srbije za budučnost, ki je predvideval pripojitev Makedonije, Kosova, Bosne in Črne gore in večjega dela Hrvaške. Priključitve Slovenije še ni omenjal. Srbija si je pri tem  zagotovila podporo prostozidarske Francije. Načrt je ostal v tajnosti vse do prve vojne.

Na obisku v St. Petersburgu leta 1914 gaje  iznesel srbski zunanji minister Nikola Pašić, ki je ruskemu carju navajal mdr.: ... Omenil sem mu tudi Slovence, ki gravitirajo k Srbohrvatom in bodo prevzeli srbohrvaški jezik, ker je njihovo narečje slabo in ker so že davno izgubili svojo narodno samostojnost... (glej M. Bogičević: Die auswärtige Politik Serbiens 1903 – 1914. Geheimakten aus serbischen Archiven, Berlin 1928, 419).

Nikola Pašić, ki je kot premier vodil kraljevino Srbijo od 1903 naprej († 1926).

V duhu velikosrbskega „Nacrtanija“ že pred prvo svetovno vojno niso delovali samo srbski politiki in državniki, temveč tudi ugledne osebnosti v srbskem javnem in kulturnem življenju, v znanosti, književnosti... Manjkalo je le še to, da ga raztegnejo na Slovence, kar se je potem tudi zgodilo.

Ime Jugoslavija je prihajalo na dan že med prvo vojno. Za srbsko stran pa ime kot takšno ni bilo bistveno. Ali naj se velikosrbska tvorba naziva Jugoslavija, ali Kraljevina SHS, ali še kako drugače, je bilo vodilni srbski kliki vseeno. Tako je ostalo do danes, ko se za isto Nacrtanije pojavljajo imena kot Balkanska unija, ali Skupnost neodvisnih republik in še zlasti Zahodni Balkan. Bistveno za velesrbsko kliko je samo to, da gospoduje in nad drugimi izvaja svojo hegemonijo.

Tako se je po prvi vojni tudi Kraljevina SHS, od leta 1929 naprej Jugoslavija, porodila kot država, ki jo je podpirala še zlasti prostozidarska Francija. Bila je politična tvorba, osnovana zgolj na ideologiji južnega slovanstva, zamišljena od beograjske strani vedno le kot Velika Srbija. Uživala je nedeljivo podporo prostozidarskih central, najprej francoske in za tem angleške, z vsemi pripojenimi ložami. Izvajanje Nacrtanija ni v resnici prenehalo nikoli.

Nadškof Stepinac (Zagreb) in škof Rožman (Ljubljana), predstavnika »Cerkve na zatožni klopi«, obsojena pred sodiščem JNA. V ozadju nasilja komunizma in velesrbstva proti Cerkvi je bilo prostozidarstvo.

Kako se je med obema vojnama godilo v Jugoslaviji, navaja leta 1935 francoskemu časnikarju Ernstu Pezetu poznejši nadškof Alojzije Viktor Stepinac, takrat še pomožni škof.v Zagrebu:

V sto letih se ni pod Avstro-Ogrsko prelilo toliko krvi, kot so jo prelili srbski orožniki v Jugoslaviji. Najmanjši povod je zadosti, da podivjajo. V enem mojih zadnjih obiskov nadškofiji sta bila ubita dva v prepiru, ki so ga izzvali orožniki. Zaradi spomenice nadškofa Bauerja, ki jo je poslal Stojadinovićevi vladi, so meni in mnogim drugim duhovnikom prišla grozilna pisma. V Taborskem so bili ubiti štirje ljudje. Nasilja in izzivanja pa so nešteta. Stojadinovićeva in Koroščeva dobra volja je izven dvoma, a oba sta obkrožena z vojsko in orožništvom. Načelnik javne varnosti me je obvestil, da je nasproti orožnikom brez moči. Isto je izjavil njegov namestnik. Noben duhovnik ni gotov svojega življenja. Ne mine dosti dni, da kdo od njih ne prosi moje zaščite. Očitajo nam hrvaško zastavo. Tega niso terjali ne škofje ne duhovniki, terja pa jo hrvaški narod, ki v njej vidi simbol podjarmljene svobode. Avstro-Ogrska jo je dopuščala. Pod hrvaško zastavo je bilo dovolj 700 orožnikov za vzdrževanje javnega reda na Hrvaškem, medtem ko jih je dans 6 do 7 tisoč. Živimo pod nezaupnim režimom. Povsod je ovajanje. Srbski režim nadaljuje turški način vladavine. – Tako že pred drugo vojno, kako šele po njej?

Od 1937 dalje je bil Stepinac nadškof v Zagrebu. Po vojni obtožen sodelovanja z ustaši, in interniran v svoji rojstni vasi Krašić († 1960).

V Ljubljani je takrat škofoval Gregorij Rožman, ki se je leta 1945 umaknil na Koroško. Obsojen je bil leta 1946 na procesu pred sodiščem jugo-armade na 18 let prisilnega dela zaradi »veleizdaje« in »sodelovanja« z domobranci. Po vojni je živel v Clevelandu († 1959). Leta 2007 je Vrhovno sodišče razveljavilo njegovo obsodbo, ker vojaško sodišče za sojenje civilnim osebam ni pristojno. Gonjo proti njemu pa sta v javnih občilih kljub temu, prav do neokusnosti, nadaljevala srbska zaupnika, vsem poznani duo Spomenka Diklić Hribar in škofijski arhivar France M. Dolinar (2008). Takšna je namreč v velesrbski predstavi »pravna« država. V gonji proti pokojnemu škofu se jima je pridružil tudi Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOV. Katoliška Cerkev in njena hierarhija sta bili namreč in sta še vedno pod stalnim udarom velesrbskega in prostozidarskega podtalja.

Druga vojna, čas po njej

 

Začetek druge vojne leta 1941 in dogajanje med vojno je pripeljalo Slovence na rob narodnega propada. Število med vojno padlih in pomorjenih, tudi po uradnem štetju, je preseglo 100.000. Osvobodilna fronta (OF), ki je partizanstvo organizirala proti okupatorju, in še bolj sama partizanska vojska, ni bila samo pod nadzorom Komunistične partije, temveč tudi velesrbstva in prostozidarstva. Glavni štab jugoslovanskega partizanstva je poslal v Slovenijo srbske ljudi, ki so partizane zapeljevali v samomorilske akcije proti okupatorju. Ta pa je v odgovor nanje streljal talce in na tisoče slovenskih ljudi pošiljal v koncentracijska taborišča.

Zaradi terorja partizanskih poveljnikov nad prebivalstvom slovenskih vasi je nastalo domobranstvo in s tem pod tujo okupacijo še državljanska vojna. To je, spopad med partizani in domobranci, ali med komunistično revolucionarno ideologijo in idejo slovenstva in krščanstva. Vse skupaj je bilo prekrito z pretvezo osvobodilnega boja.

Nekdanja partizanska idila. V partizanih so »jugoslovanske« barve z rdečo zvezdo nadomestile sicer nepristne, vendar pa občutene slovenske barve. Partizani so sprva nosili kape triglavke, od 1943 dalje pa »titovke« (srbske šajkače). Nad njimi je bila partija, za njo pa velesrbstvo in za njim prostozidarstvo. 

Poleg trega so v partizanih načrtno likvidirali številne zavedne slovenske može in fante in seveda slovenske poveljnike, kot je bil legendarni Stane Rozman. Likvidiral ga je Arso Jovanović, Titov zaupnik, ki je bil poslan v štab slovenskih partizanov. Likvidacijo so potem prikazali kot »nesrečo«. Likvidiran je bil partizanski pesnik Kajuh, nad katerega so poslali Nemce, likvidiran je bil Ferdo Kravanja, tigrovec in partizan....

Na tihem se je že izvajalo etnično čiščenje, po katerem bi prebivalstva oropana Slovenija postala nekakšen poligon za naselitev ljudi z Balkana in s tem srbska krajina. Tisto, kar je potem postala Istra. V povojnih letih so zvezne službe Udba, SDV in KOS postopoma spodrivale slovensko partijo in se polaščale slovenskih upravnih in gospodarskih struktur, od občin do bank, financiranja, politike zaposlovanja, šolstva... Skratka vsega! V kriznih razmerah v 60. letih je zapustilo Slovenijo in odšlo na delo v tujino okoli 250.000 ljudi. Da potem ne štejemo beguncev ob koncu vojne in v povojnih letih. Natančnih številk tudi danes niso objavili. Še zlasti pa prikrivajo število likvidiranih partizanov, zato da ne bi prišlo na dan resnično ozadje osvoboditve. 

Ideologija o Južnih Slovanih je bila samo namišljena, zato je država propadla.

Šlo bi predaleč, če bi navajali, tudi samo bežno, kar se je Slovencem dogajalo v povojnem obdobju v komunistični Jugoslaviji. In kar se tudi v samostojni Sloveniji še vedno dogaja. Od stalinizma do »samoupravljanja«, »neuvrščenih« itd. itd. V bistu je šlo, in še gre, za izropavanje Slovencev in za njihovo izničenje. Idejno, gospodarsko in socialno uničenje Slovencev nadaljujejo stranke, njihova liberalna ideologija oz. »akademija«, tajkuni, gosta mreža plačanih ovaduhov in raznašalk/cev govoric. »Niti Tito nas ni tako zadolžil, kot nas je Janez Janša«, so mdr. raznašale/li zadnje čase. Sedanji osvajalni politki Beograda daje kritje evropsko, predvsem angleško prostozidrstvo.

Domnevna »jugonostalgija«

 

Kako leto po odcepitvi od Jugoslavije je bila struktura jugoslovanskih oziroma srbskih tajnih služb v Sloveniji obnovljena. Začela se je znova podtalna srbska hegemonija nad Slovenci. Srbska tajna služba, verjetno KOS in ne več SDV, je prevzela ključne položaje v javni upravi, gospodarstvu, javnih občilih, v policiji in v mednarodnih odnosih. Dimitrij Rupel, ki je lahko le srbski zaupnik, je ostal na položaju slovenskega zunanjega ministra celih 17 let. Slovensko policijo, vojsko, tisk in tv itn. so povsem infiltrirali srbski ljudje.

Značilno pri vsem tem je, da ta klika tlači slovenstvo na vseh ravneh. Srbska mladež pa tudi z napadi na slovenske dečke v šolah in na cesti, pri čemer »slovenska« ji policija zamiži. Bilo je kar nekaj hudih poškodb in tudi kak umor, npr. v Mariboru.

 

Znova postavljeni spomenik tov. Titu v Kumrovcu. - Svoj čas vedno osveževan napis na Sabotinu (Nova Gorica). Bil naj bi simbol nove (dobro financirane) jugonostalgije pri Slovencih. - Slavna titovka (šajkača). Danes so jo ZZB-jevci zamenjali s triglavko.

Tovariš Tito, zasebno, in neka parodija.

Srbski aparat, ki nadzoruje slovenske strukture, poroča preko medijev nenehno o tem, kakšni jugonostalgiki naj bi bili Slovenci. Naj navedemo le nekaj primerov.

Med obiskovalci Titovega groba v Beogradu, »hiše cvetja«, naj bi bilo še največ Slovencev. V Beograd naj bi hodilo silvestrovat na tisoče Slovencev (kot da v Sloveniji sploh ni Srbov!). Za jugoslovanske potne liste, ki jih izdajajo menda v Sarajevu, naj bi bilo največ povpraševanja ravno iz Slovenije (poročal Večer, Maribor). Ob ponovni postavitvi Titovega spomenika v Kumrovcu je bilo največ Slovencev, poročal v Družini prosluli Pavel Ferluga (prepoznal jih je, ker so nosili zvonce!?). Skratka, »jugonostalgije« ni pri Slovencih ne konca ne kraja. Ja zakaj pa so se potem od stare Juge sploh odcepili?

Gotovo je, da Srbija v svojem novem pohodu na Slovenijo ni čisto sama, četudi naj bi tako izgledalo. Kritje ima v evropskem prostozidarstvu in jugoslovanskem podzemlju v sami Sloveniji, ki ob financiranju paradržavnih struktur še naprej vztrajno širi mrtvo in inertno panslovansko in jugoslovansko ideologijo. V Ljubljani so v ta namen ustanovili Forum slovanskih kultur, ki izdaja mdr. tudi 100 slovanskih romanov. Celotna zbirka je bila predstavljena na novinarski konferenci februarja 2008. Na njej so zbirko, njeno poslanstvo in njeno zgodovino predstavili zastopniki Društva slovenskih pisateljev in Foruma slovanskih kultur. Kmalu se nam obetajo tudi prevodi slovanskih romanov v Makedoniji, na Slovaškem, v Rusiji ter v Bosni in Hercegovini.

Zakaj ne tudi v Ukrajini, bi se človek vprašal. Odgovor je jasen, ker tam ruščino tako ali tako že znajo. Podobno kot srbščino na Hrvaškem. In najbrž kmalu tudi v Sloveniji, za katero bodo srbski prevodi prej ali slej zadostovali. Takšen je namreč skrit namen v ozadju izdaje. Seveda, če se posreči, kar pa se jim doslej ni!? 

 

Slavic World, Slavic People, Slavic flags, Slavenski svjet, Slavenska zastave, Slavenske boje - Spot iz sodobne, primerno financirane, propagande za obujeno slovansko ideologijo. 

Omenjeno »slovanstvo« je lahko samo krinka za nov ideološki pohod Srbije. Druge slovanske države v omenjenih projektih so namreč velesrbstvu le kulisa, tako da skupaj z njimi, predvsem z Rusijo, ustvarja videz velike sile (Nas in Rusov je 100 milijonov!). Srbija je danes že skoraj povsem zavzela Ljubljano, pri čemer ne gre le za sedanjega župana, ki je srbskega porekla. Srbskimi zaupniki so infiltrirali vrhovne ustanove Slovencev: univerza, akademija, kultura, gospodarstvo s tajkuni, šolstvo, pa vladni in upravni aparat. Ako pomislimo samo na 3 milijarde  €, ki so jih na novo »investirali« v Srbijo! Pa zaradi tega na nizke plače in pokojnine slovenskih ljudi (Kar so volili, to sedaj imajo!).

Slovanska (srbska) klika se je za svoje predstave polastila tudi Cankarjevega doma. V njem ni več slovenskih prireditev, razen kake izjeme (za alibi), temveč samo še zamolkla balkanska pop glasba in podobno. V Cankarjevem domu, v posmeh Slovencem, ne nastopajo več slovenske skupine. Niti iz same Slovenije ne, kaj šele kaka porabska, koroška, tržaška. Cankarjev dom služi danes Balkanu, za kar je bil tudi programiran. Poglejte samo, čigava so »umetniška« dela v preddverju, ki ga krasijo.

Cankarjev dom 2007 : Glasba slovanskega in balkanskega sveta s skupino Terrafolk. - Z glasbili, žvižgajoč in pojoč na popotovanje do Rusije, Češke, Madžarske, Makedonije, Grčije, Turčije, Romunije in Srbije.

Večer slovanskih muzik: Bogdana Herman, Brata Teofilović, Srbija; Ansambel Jaro, Češka; Marko banda, Slovenija (Cankarjev dom, 2008).

Nacrtanije in njegovo razglašeno petje, kot si ga je bil že davno zamislil Ilija Grašanin, se kljub »samostojni« Sloveniji mirno sprovaja naprej. Zanimivo je tudi povezovanje velesrbske klike s sovražniki. Zlasti s koroškim glavarjem Jörgom Haiderjem († oktobra 2008). Pri tem se najprej spomnimo dogajanja na začetku 90. let.

Zavezniki Balkana

 

Koroški deželni zbor je že 7. novembra 1991 v svoji resoluciji odločno nasprotoval upodobitvi koroškega Knežjega kamna na tedanjih slovenskih plačilnih bonih. Slovenija naj bi takrat v interesu dobrososedskih odnosov opustila načrt, da Knežji kamen upodobi tudi na tolarskih bankovcih. Takole beremo mdr. v »resoluciji« koroškega zbora, ki so jo na Slovenijo naslovili preko koroške deželne vlade. – To je takrat Slovenija pod vlado Lojzeta Peterleta res naredila. Komu se je v resnici ukloni Peterle, koroško nemški kliki ali Beogradu, njenemu prikritemu zavezniku?

»Mit o državi karantanskih Slovanov kot zibelki današnje slovenske države je docela nezgodovinski,« so zapisali pri korošikem deželnem zboru. In še pojasnili, da je bil Knežji kamen pomemben za zgodnje-srednjeveško slovansko kneževino Karantanijo in za kasnejšo vojvodino Koroško. Na njem so do leta 1414 ustoličevali koroške vojvode, pri čemer je meja Karantanije potekala na Karavankah.

Pazite, ne slovensko temveč zgolj »slovansko«! Meja na Karavankah nasproti Kranjski pa ni bila politična, temveč deželna. Toda koroški vojvoda Ulrik III., ki je poročil kranjsko dedinjo Agnezo Andechs – Meran, se leta 1251 naziva »gospod Kranjske in /slovenske/ marke«. Vojvodina Kranjska je bila gledano s političnega vidika najprej krajina Karantanije – Koroške (do 1374). Ta pa je obsegala tudi Savinjsko krajino (danes Sp. Štajerska), del današnje Slovenije. Meja na Karavankah, tudi pokrajinska, torej ni bila meja v današnjem pomenu med Karantanijo (Koroško) in sedanjo Slovenijo.

Koroška deželna vlada se je v svoji resoluciji leta 1991 sklicevala tudi na slovenskega zgodovinarja Boga Grafenauerja, ki naj bi upodobitev Knežjega kamna na plačilnem sredstvu Republike Slovenije označil za docela neprimerno. – Toda, zakaj se ni tedaj B. Grafenauer oglasil tudi sam? Umrl je namreč šele nekaj let zatem, leta 1995. - Očitno gre za manipulacijo, pripravljeno »Korošcem« od ljubljanske strani.Očitno že takrat po ukazu službe KOS.

Koroški deželni glavar Haider († oktobra 2008) in slovenski evro kovanec za 2 centa s podobo Knežjega kamna, ki se danes nahaja v Deželni hiši v Celovcu.

 

Leta 2005 je Slovenija vstopila v valutno območje evra. Pri njegovi izdaji upodobijo države na eni plati kovancev evropske, na drugi pa svoje simbole. Slovenija je na kovanček za dva centa vnesla podobo Knežjega kamna.

Tedaj je deželna vlada na Koroškem v soglasno sprejeti »resoluciji« pozvala avstrijsko zvezno vlado, naj v dvostranskih pogajanjih poskrbi, da se Republika Slovenija odpove temu, da uporabi osrednji simbol »koroške« deželne zgodovine, kot je Knežji kamen, na plačilnem sredstvu, ki ga izdaja in je v rabi po vsej Evropi. Uradna koroška zgodovinarka Claudia Fräß Ehrfeld pa se je znova zadrla, da Koroška nikoli ni segala južno od Karavank.

Koroški deželni glavar Jörg Haider je menil, da je nesprejemljivo, da se v Evropi, kjer meje ne igrajo več vloge, ustvarjajo kulturne meje. Obenem je še zatrdil, da je "treba opozoriti sosede, da ne poskušajo znova obujati veleslovenskih sanj". To pa je bil le del zgodbe.

Haiderja je pri njegovem izpadu na Slovenijo, zaradi podobe Knežjega kamna na evro novčku, podprlo tudi ljubljansko Delo in se takrat v svojem protislovenstvu še najbolj razgalilo. Sklepali bi, da temelji zavezništvo prosrbskega Dela in koroškega Haiderja v nastopih proti Slovencem lahko le na prostozidarski navezi med avstronemštvom in velesrbstvom, In ta naveza ni nekaj novega, saj ji lahko sledimo že od prve svetovne vojne in koroškega plebiscita naprej.

Karantanija – Slovenija in Evropa, ne več nova ideologija starega kova, temveč zgodovinska resnica.

V besedilu koroške koroške deželne vlade in Haiderja naletimo na izraze kot »mit«, »nezgodovinski«, »slovanska« (ne slovenska) kneževina, »veleslovenske« sanje in še kaj. Vsi ti izrazi so isti, kot so jih po tajnih navodilih beograjske SANU(?!), z Bogom Grafenauerjem vred, morali in jih še morajo uporabljati jugoslovanski oziroma slovenski zgodovinarji.

Tega se v povojnih desetletjih niso zavedeli niti v svobodnem slovenskem zdomstvu: Argentina, Amerika, Kanada, Avstralija. Dresirani v ideologiji panslovanstva in jugoslovanstva v času med obema vojnama, so svoje miselne modele ponavljali naprej in nam ponujali staro (ideološko) vino v novih (jugoslovansko demkratičnih) mehovih. Vse dokler jih ni povozil čas. Odsev nekdanjega ideološkega zdomstva je danes v Sloveniji gotovo Dušan Lajovic, zdomski tajkun. Danes izdaja tednik, ki nosi zveneče ime Demokracija. Z njo pa ni mišljena slovenska, temveč jugoslovanska demokracija kot nekdaj pod Karadjordjevići.

 

Še kak primer svobodnega izražanja na temo stari »Slovani«

(Utemeljitve niso potrebne, njihovo »slovanstvo« je že tako ali tako dovolj zgovorno)

Naši predniki Slovani so že v 6. in 7.st. obvladali “umetnost” čebelarjenja. Čebele so iskali v duplih in jim jemali satje. Sčasoma so odrezali del debla z duplino in jih z čebelami vred prinesli v bližino svojih domov, tako so iz njih lahko pobirali satje. Roje so lovili in jih dajali v doma izdolbena bruna. Počasi je človek postajal čebeli prijatelj in varuh, začelo se je preprosto čebelarjenje. Najbolj znana slovanska pijača je bila medica, ki je bila narejena iz žganja in medu. (Mateja Hribar) - Brez kakega vira!

Spoznajte medico, pijačo bogov - Njen sladki okus je že pred tisočletji očaral bogate vladarje Indije, Egipta in Rima, kmalu pa so ji podlegli tudi podalpski Slovani.

 

Za Kelte je lipa veljala za drevo prijateljstva. Zavetje pod njeno krošnjo je primeren kraj za pogovor, zato se lahko pred pomembnimi sestanki obrnemo po pomoč nanjo. Za stare Slovane je bila lipa sveto drevo. Posvečena boginji Vidi, boginji sreče in zakonske sloge. Vida je bila žena Svaroga vrhovnega boga in očeta vseh bogov, boginja mati. (Čarovnice.org). - V resnici so Kelti častili hrast, Rusi brezo itd. V samostoji Sloveniji pa so imeli pogovore čisto drugod, npr. na Zajčji dobravi.

Iz Ribnice - Že stari Slovani so se ukvarjali z obrtjo na ta način, da je ena vas iz roda v rod ohranjala rokodelstvo. – Navali narode!