Do nekega sodelovanja, soprenašanja, ali tudi sodržavja med Slovenijo in Hrvaško bo prej ali slej prišlo. Od srbske strani si prizadevajo njuno zbližanje na vse načine preprečiti, kar jim ni ravno težko. Na čelu in v podzemlju Lublane je namreč danes srbski aparat (ne hrvaški), ki nadzoruje vrh slovenske politike...

Kdo je Hrvaški dodeljeval slovensko ozemlje?

Slovenci, nič več kot »planinski Hrvati«

Sodržavje najbrž edina možna rešitev?

Izzivanjem ob negotovi meji na Dragonji botruje v resnici na obeh straneh srbska tajna služba, ki ima danes pod svojim nadzorstvom vso Istro. V Umagu se je 30. septembra 2008 sestala slovensko - hrvaška komisija izvedencev za mednarodno pravo, ki naj bi na prihodnjih srečanjih skušala najti kompromis in s tem podlago za končno rešitev vprašanja odprte meje. Toda vprašanje meje s Hrvaško je starejše in veliko širše. Svojo korenino ima še v nekdanji Jugi, pa tudi v odnosih med narodoma sosedoma, ki si sicer v njuni zgodovini nista bila v sporu. Op. ur.

Prejeli smo

Pri naših starejših se je še izpred druge vojne ohranil rek o hinavskih Hrvatih. Ponavljajo ga radi v naslednji obliki: S Hrvati pa ne, raje s Srbi! Omemba Srbov in »raje z njimi« kaže že sama po sebi, čigav je pes in kam taco moli. – Takšnih trikov, ki jih po svojih zaupnikih širi srbska tajna služba, je kar nekaj. Spomnimo se le na njen zadnji »hit«, da je grb s panterjem »ustaški« znak.

Poslanec Marko Pavliha (LDS) je pred nekaj meseci pozval Slovence, naj pri izbiri počitnic bojkotirajo Hrvaško oziroma Dalmacijo. V Zagrebu se je takoj oglasil nekdo na vladni ravni in zabevskal: Pa pojdite na Triglav! O tem »dvoboju«, ki je bil dogovorjen, je verno poročala Tv Slovenija (ki je v srbskih rokah). Vsa ta scena, kot še toliko drugih, je bila prirejena po navodilih srbske tajne službe, zato da bi se mržnja med Hrvati in Slovenci nadaljevala in poglabljala. Kot v igri z lutkami, v kateri lutkar ni gledalcem viden. Odrasli vejo zanj, otroci pa ne. Na srbski strani imajo Slovence in Hrvate očitno za otroke, ki naj lutke gledajo in se ob njih razburjajo?!

Posnetek s shoda domoljubnih društev ob Dragonji, dne 26. aprila 2008.

Tako si je komunistični časnikar Franco Juri (Koper) zamislil v svoji karikaturi shod na Dragonji. Panter mu je, po navodilih prostozidarjev(?), samo znak nevarnih skrajnežev. Toda, ko se je njegov znak pojavil tam doli, je bil potem mir.

V zvezi z Istro je nekoč tudi posl. Jelinčič nekoč navajal, da Edvard Kardelj ni vedel, kje se v Istri nahaja reka Mirna, ki jo je zamenjal z Dragonjo. Zaradi njegove naivnosti naj bi bila potem na njej postavljena tamkajšnja slovensko - hrvaška meja. Omenjeni »vic« je udbovski aparat vneto širil in slovenske ovce so se vzhičeno hahljale. Tako se danes slovenski domoljubi ob tej reki kregajo s hrvaškimi za pravo mejo.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. - Tako prav naš star pregovor. Istra, bodisi na slovenski kot na hrvaški strani, je danes dejansko v srbskih rokah. Poleg velikega števila srbskega življa, ki se je priselil po pomorih in exodusu Istranov, so danes v srbkih rokah vse istrske plaže in verige hotelov. Torej tisto, kar prinaša največ dobička. Prav tako je srbska tudi politična organizacija z imenom Istrski zbor. Praske na Dragonji niso delo Zagreba, temveč srbske tajne službe v sami Istri. Ta ima v praskah vlogo lutkarja. Igro s slovenskimi in hrvaškimi lutkami na Dragonji zvesto predvaja prosrbska Tv Slovenija in slovenska javnost je zaradi tega divja na »Hrvate«.

Da je stvar še bolj prepričljiva, pretepejo »Hrvati« v Istri od časa do časa kakega slovenskega počitnikarja. Veliko slovenskih ljudi, lahko tudi večino, prenese srbska stran na ta način okrog, vseh pa le ne.

Tudi Hrvati, zgolj »primorski Slovenci«

V nekdanji monarhiji so imeli Hrvati nasproti Slovencem kot narod z »državnopravnim izročilom« nekatere prednosti. Slovenci se na kaj podobnega niso mogli, ali bolje, niso znali sklicevati. Avstronemška klika, podprta od akademskih krogov, je Slovence, v slogu pangermanske osvajalne ideologije, vztrajno razglašala za »hlapce« (kot kasneje v Jugoslaviji in še danes v »samostojni« Sloveniji). Naivni slovenski politiki so nemški akademski »znanosti« verjeli.

Prve kritike ideologije so bile objavljene šele po prvi vojni (prim. Karl Mannheim: Ideologie und Utopie, 1929, 1952; Ideology and Utopia 1936). Toda v vzdušju, kakršno je bilo pred prvo vojno, vseeno ne bi imele vpliva na politično dogajanje, tudi če bi že takrat prišle na svetlo. Nasproti pangermanski ideologiji so slovenski politiki postavljali panslovansko (prišli smo izza Karpatov) in jugoslovansko (smo Južni Slovani). Vmes si niso znali predstavljati ničesar. Pangermanska ideologija je bila obenem z nacizmom zrušena, panslovanska – jugoslovanska pa je ostala naprej in prevladuje še danes v mišljenju staro – Slovencev, ki jih je še vedno strah svoje lastne identitete.

Ante Starčević (1823 – 1896), ustanovitelj hrvaške Stranke prava. Zahteval je združitev hrvaških dežel na ozemlju srednjeveškega hrvaškega kraljestva, ki naj bo domovina ljudstva iste krvi, jezika, preteklosti in (če Bog da) prihodnosti. Njegov spomenik v Šestinah.

Narodno stanje pri Hrvatih kot pri Slovencih, ki so se v 19. stol. na idejnem in političnem polju začeli boriti za svoj narodni obstoj, označuje njihov skupen nastop nasproti proti nemško nacionalnemu pohodu proti Jadranu. Njihove medsebojne odnose v tistem času obravnava v svoji knjigi zgodovinar Andrej Rahten (glej Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političkih odnosov v Habsburški Monarhiji 1848 - 1918, Lublana 2005). V njej poroča tudi o protislovnem odnosu hrvaške Stranke prava nasproti Slovencem. Hrvaški »pravaši« so od Slovencev terjali, da se zedinijo s Hrvati pod enotnim hrvaškim imenom, ker da so samo »planinski Hrvati«. Na slovenski strani so jim odgovorili, čeprav le nekateri, da so pravzaprav Hrvati zgolj »primorski Slovenci«. Toda slovenski politični vrh je zaradi kompleksa manjvrednosti raje sprejel razlago hrvaških pravašev.

Krilatica »primorski Slovenci« je bila navržena sicer le mimogrede. Toda kritična razčlemba hrvaške zgodovine (glej Hervardi), hrvaškega jezika (kajkavski, čakavski), ljudske kulture ipd. bi pokazala, da so sami Hrvati po svojem izvoru res samo primorski in panonski Slovenci. Kljub temu pa danes Hrvatom ni mogoče odrekati ne zgodovine ne narodnosti. Merilo za opredelitev nekega naroda nista le jezik in zgodovina. Bistvo je predvsem to, da določen narod obstaja. Tako so narod npr. Škoti, Irci, Američani idr. kljub njihovem angleškemu jeziku... in nihče jim tega ne odreka.

Andrej Rahten: Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političkih odnosov v Habsburški Monarhiji 1848 - 1918, Lublana 2005. Komentar v Hrvatski reviji 2/2006. 

V mučnem položaju, v katerem so se znašli kot zastopniki naroda »brez zgodovine in državnosti« (Slovencev), se je velik del naših politikov začel naslanjati na Hrvate, ki naj bi imeli svoje (zgodovinsko) pravo. Skupaj z njimi naj bi odpravili neenakopraven položaj »nezgodovinskih« Slovencev v monarhji. Med temi politiki je bil na prvem mestu Janez Ev. Krek, ki je bil duhovnik, a kot politik dokaj kmetavzarskega vedenja in mišljenja. Njegovo znanje je bilo na dokaj nizki ravni. Zaradi tega se je imel za »planinskega Hrvata«, kasneje pa se je prelevil v »Jugoslavena«.

O njem pravi dr. Pernar, svoj čas predsednik društva Domagoj v Zagrebu: »Sam sem slišal, kako je dr. Janez Ev. Krek v Domagoju govoril, da so Slovenci le planinski Hrvatije.« To je povedal, ko je bil leta 1934 zaprt v Sremski Mitrovici skupaj z nekaterimi Slovenci. (glej M. Škerbec: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja II., Cleveland 1957, 37). Seveda so Hrvati ponujeno jim vabo prav radi prevzeli. - Toliko, da se ve, kdo je komu nekam lezel.

Ob kronanju Franca Jožefa za ogrskega kralja (1867) se je okoli šest sto hrvaških narodnjakov namesto v Budimpešto napotilo v Lublano, kjer so s svojimi slovenskimi kolegi vzklikali »enemu narodu ene krvi in jezika«.

Janez Ev. Krek (1865 – 1917), slovenski politik, ki se je imel za »planinskega Hrvata« in potem za »Jugoslavena«. Ob njem Anton Korošec (1872 – 1940), sprva prav tako Jugoslaven, pozneje pa se je slovenstva zavedel. Njegove Punktacije (1933) pa so bile samo še onemogel poskus, da bi Slovence kakorkoli izvlekel iz objema velesrbskega unitarizma.

Takšno gledanje je imelo svojo korenino še v ilirizmu v prvi polovici 19. stol. Takrat je učeni Jernej Kopitar (1780 – 1844) še sodil, da so štokavci Srbi in kajkavci Slovenci. To pa bi držalo le v pogledu jezika in ne naroda: štokavščina je izvirno srbščina, kajkavščina (in čakavščina) pa naj bi bila hrvaščina. Zaradi pribežnikov s štokavskega ozemlja, pa tudi zaradi srbohrvaščine kot uradnega jezika pod Jugoslavijo, govori danes večina Hrvatov štokavsko.

Vrh tega je (jugoslovanska) ilirska ideja v drugi polovici istega 19. stol. našla veliko podporo v hrvaških krogih okoli Ljudevita Gaja. Na slovenski strani se ji je pridružil le Stanko Vraz. Gajev krog - naj tukaj navedemo - je celo sodil, da bi skupnemu hrvaško – slovenskemu narodu pristojalo ime Slovenci. Verjetno zaradi kajkavskega govora in zaradi ohranjenega imena Slavonija.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stol. so hrvaška Katolička stranka in Slovenska ljudska stranka ter na drugi strani Hrvaška stranka prava (ustanovil Ante Starčević, 1861) na osnovi hrvaško – slovenskega zavezništva videle rešitev nacionalnega vprašanja še vedno z naslonitvijo na vladajočo rodbino Habsburg kot nosilko suverenosti v dvojni monarhiji. Novi jugoslovanski državni enoti v okviru monarhije naj bi bilo podlaga (skonstruirano) zgodovinsko »hrvaško pravo«.

Grb habsburške Kranjske, osrednje slovenske dežele. Njen vrh je pred in po 1918 padel na političnem izpitu. Nastala je država SHS (Slovenci, Hrvati, Srbi). Slovencu naj bi ta pretrgala »tisočletne« spone, v resnici se je z njo  začelo izničevanje slovenstva.

Nenehen pritisk velikonemštva je privedel do tega, da je pred prvo svetovno vojno končno povsem prevladala ideja skupnem narodu Jugoslovanov. Samo kot skupen narod bi se lahko zoperstavili političnemu nasilju s strani Nemcev, Italijanov in Madžarov. Značilno je, da je takšno reklo uporabljal kasneje velesrbski unitarizem. – Njegovi zaupniki so ga med slovenskim zdomstvom širili v Ameriki in v Argentini še zlasti še po drugi vojni. Slovenskim beguncem v Argentini se je postavil na čelu za cela desetletja desetletja neki Miloš Stare.

Dežela Kranjska in njena »obzorja«

Slovensko politično življenje se je bilo pod staro monarhijo osredotočilo na Lublano, takrat še v veliki meri nemškutarsko, ki pa se je, v pričakovanju trgov na Balkanu, kaj hitro prelevila v jugoslovansko. Vzdušje, ki ga je ustvarjala vladajoča lublanska klika, sta dokaj verno ponazarjali imeni Ilirija in balkan. Iskati grešnega kozla v Hrvatih za tisto, kar so pred in po prvi vojni delali slovenski, predvsem kranjski politiki, je precej naivno, ako že ne zlonamerno. Osvetlimo nekoliko dogodke ob koncu prve vojne leta 1918!

Ozemlje države SHS leta 1918, pred združitvijo s kraljevino Srbijo. Njen prapor je hrvaški. Vključevalo je tudi Bosno. Zakaj so takrat tako hiteli združevat se v Belgrad? Nekateri hrvaški politiki, npr. Ante Trumbić, pozneje podpisnik Pogodbe v Rapallu (1920), so bili takrat že v prostozidarstvu.

Dne 28. oktobra 1918 se je Narodno vječe Slovencev, Hrvatov in vojvodinskih Srbov (SHS) v Zagrebu oklicalo za suvereno oblast v vseh jugoslovanskih pokrajinah monarhije. Naslednji dan 29. oktobra so v Lublani ustanovili Narodno vlado. Sledilo je zborovanje v folklornem stilu na Kongresnem trgu., na katerem je množica prepevalo hrvaško himno »Ljepa naša domovina«. V Argentini so slovenski begunci kako desetletje proslavljali 29. oktober za narodni praznik.

Znani politik Fran Šuklje pravi k temu: Pijano veselje, otroško govoričenje, a nič hladne razsodnosti... sami smo razdejali najbolje, kar smo imeli: naš deželni odbor in nanj naslanjajočo se samoupravo.... Prvo naše delo je bilo, uničiti deželni odbor in brezpogojno izročiti Belgradu vse premoženje dežele Kranjske, po nizki cenitvi nad 70 milijonov. (prim. France Dolinar: Odsotnost slovenske državne misli ob prevratu 1918 , Buenos Aires 1971)

Okraja Kastav in Čabar, nekoč ozemlje dežele Kranjske, na katerega so pojugoslovanjeni politiki v Lublani ob koncu prve vojne preprosto pozabili. Saj smo bili vendarle vsi Jugoslovani? Pristanišče Reko, prej tudi pod Kranjsko, je Ogrski (ne Hrvaški) prisodila že Marija Terezija.

Prišlo je potem do zedinjenja SHS s kraljevino Srbijo. Pri tem je imel predlog srbskega politika Stjepan Radića za izhodišče »etnografski jedinstveni, sa historijskim, kulturnim i političkim razvojem na tri plemena podeljeni narod Slovenaca, Hrvata i Srba«. Torej že takrat »tri plemena jugoslovanskga naroda«, kot kasneje pod diktaturo od leta 1929 dalje.

Od slovenske strani je Izidor Cankar poudarjal, da »se Slovenci ne boje majoriziranja Srba« in kot razlago tega navajal: »Slovenci osnivaju svoju snagu na svojim organizacijama. Samo demokratska misao je naš temelj. Glavno je, da budemo slobodni i zadovljni.« Tržaški politik Otokar Rybarž je trdil, da »moramo biti za (srbsko) monarhijo, jer smo nezreli za republiku.« Povzpel se je do trditve, da je njemu »konačno svejedno«, da on »može biti i Srbin.« (Dolinar, itm., 36, 37)

Predel Žumberk onstran Gorjancev, nekoč del Kranjske, ki je bil vključen v Vojno krajino. Tudi nanj so naši kranjski politiki pozabili in ga prepustili Hrvaški. Kljub temu se je hrvaški Tudjman vsajal da Sv. Jera (Trdinov vrh) na Gorjancih pripada Hrvaški.

Kulturni odsek omenjene Narodne vlade je imel svojo sejo 16. novembra 1918. Na njej je prišla na dan vsa miselna revščina takratnih slovenskih izobražencev in polizobražencev. Oton Župančič je postavil vprašanje: »Ali naj se naša narodna samobitnost varuje še naprej ali pa naj se sprijaznimo z mislijo, da se bomo sčasoma zlili v jugoslovansko skupnost?« Ivan Grafenauer je izrazil prepričanje, da bo do asimilacije med Slovenci in Hrvati prišlo tudi, »če se branimo.« Geograf Anton Melik je trdil, da »sociologija kaže, da bo to proces združevanja, asimilacija se bo izvršila ob premisah, ki so za to že dane.« Temu je nasprotoval biolog Pavel Grošelj... Izidor Cankar je končno nastopil kot »spreobrnjenec« in terjal, da »se morajo zagotoviti vsa sredstva za ohranite v slovenske individualnosti za nedoločen čas.«

Medmurje s Čakovcem je ob koncu prve vojne zasedla hrvaška vojska. Vendar je ozemlje pripadalo Ogrski in ne Hrvaški. Medmurci imajo iste značilnosti kot Prekmurci. Tudi na ta del je lublanska »vlada« takrat pozabila. Po diktaturi 1929 je Medmurje za nekaj let pripadalo takrati Dravski banovini (Sloveniji).

V tistih burnih dneh se je postavljalo samo vprašanje meje na Koroškem in Štajerskem. Po zaslugi gen. Maistra je bilo vprašanje štajerske meje v glavnem zadovoljivo rešeno. Ne tako na Koroškem, kjer je Beograd mimo Slovencev pristal na plebiscit leta 1920, ki se je ponesrečil. Primorsko in Istro pa je brez odpora zasedla italijanska vojska.

Vprašanje meje s Hrvaško se ni postavljalo nikjer, saj smo bili vendar vsi skupaj »en narod«. Tako so ostali na hrvaški strani kraji in predeli Kastav, Čabar, Žumberk (predeli Kranjske) in Medmurje (nekoč Panonija); če ne cel predel, pa vsaj Štrigova. Vprašanje pripadnosti Medmurja, in še zlasti predela Štrigova, je danes predstavljeno samo na spletu Hervardi. Zakaj ga vsa druga slovenska občila zamolčujejo?

V Štrigovi so se ljudje čutili Slovence in so še leta 1947 zahtevali priključitev k Sloveniji. Sledil je nastop »Hrvatov«, ki so pomorili številne ljudi; doslej po imenih identificiranih kar 31. Pomor so lahko res izvajali hrvaški ljudje, toda po čigavem ukazu? Samo iz Zagreba? Podobno kot v vseh drugih primerih naj Beograd ne bi imel nič zraven (!?). V resnici pa je le on dokončno odločal. Kot omenjeno, vedno v prid Hrvatom, zato da se je širilo »srbohrvaško« ozemlje, pa čeprav naj bi bil »prijatelj« le Slovencem in ne Hrvatom.

Sodelovanje

V letih pred prvo vojno, ko Slovencev in Hrvatov še ni ogrožal belgrajski režim, sta oba naroda zgledno sodelovala, še zlasti na področju gospodarstva. V Trstu, ki je imel sicer italijansko večino, je bilo mnogo slovenskih in hrvaških poslovnežev. Ideologija slovanstva se takrat še ni predstavljala v svoji imperialistični podobi, temveč v neki slovanski vzajemnosti, ki je imela namen obrambe pred nemškim in italijanskim pohodom na jug in vzhod. Zato so slovenski in hrvaški poslovni krogi prijateljsko sodelovali.

Leta 1905 je bila v mestu ustanovljena Jadranska banka, slovenski zavod, v katerem je imela pomemben delež hrvaška, ali bolje, dalmatinska stran. Razmah te banke in podvigi v financiranju velikih družb predstavljajo vrhunec v slovenski gospodarski zgodovini. Banka je mdr. povezala male dalmatinske ladjarje v močno ladijsko družbo Dalmatia. Leta 1917 je ustanovila tudi povsem slovensko ladijsko družbo Oceania. Ustanovila je, nadalje, veliko špedicijsko podjetje Balkan, pivovarno Adria, hotelsko družbo Grljan Maramar...

Jadranska banka, stanje leta 1924. Imela je podružnice po Sloveniji in Dalmaciji, in pridružene banke na Dunaju, v New Yorku in Valparaisu. V Trstu jo je leta 1927 zatrl fašizem, v Jugoslaviji srbski unitarizem.

Banka je imela podružnice po vsej Dalmaciji in v večjih slovenskih mestih ter v Zagrebu, Sarajevu in na Dunaju, po prvi vojni tudi pridruženi banki v New Yorku in Valparaisu (Čile), kjer je bilo veliko število izseljenih Dalmatincev. Razmere v novih državah po prvi vojni, in še bolj njihovi režimi, so vrhunsko banko hudo prizadeli. Fašistični režim jo je spravil v likvidacijo (prim. Milan Pahor: Slovensko denarništvo v Trstu, 1989). Banka je v novonastali Jugoslaviji povezala svoje podružnice v novo Jadransko – podunavsko banko v Belgradu. Toda srbski režim jo je leta 1927 zatrl in se polastil njenega kapitala.

Družba Oceania, ki se je preselila na Sušak, je propadla ob koncu druge vojne. Med vojno je posodila namreč svoje ladje Angležem za konvoje iz Amerike. Ladje so bile potem obrabljene. Nedvomno so Angleži izplačali tudi odškodnino. Toda pokasiral jo je očitno Belgrad in Oceania je propadla. Zaradi tega Slovencem niso naredili Hrvati, temveč velesrbski unitaristi.

Stane Kavčič (1919 – 1987), slovenski partijski vodja, je bil po drugi vojni edini, ki se, za razliko od drugih slovenskih aparatčkov, ni uklonil velesrbskim smernicam iz Belgrada in se ni ustrašil vzdržavati odnosov s Hrvaško.

Dobre odnose med Slovenci in Hrvati je šele po prvi vojni začela motiti srbska tajna služba, ki je širila nekakšen protihrvaški sindrom: »S hinavskimi Hrvati pa ne, raje s Srbi!« Takšen rek se je po zaupnikih režima širil iz Lublane po vsej Sloveniji. Ker so se ljudje Srbov bali, so bili grešni kozel Hrvati. Po drugi vojni pa »Bosanci«. Bodimo so odkriti, Lublana je za svoje koristi raje sodelovala s Srbi, dejansko z beograjsko čaršijo, ki je v predvojni Jugoslaviji imela v rokah škarje in platno. Po drugi vojni pa z Udbo.

S protihrvaškim razpoloženjem je morala nadaljevati tudi slovenska partija v letih po drugi vojni. Velesrbski režim v Belgradu se je namreč bal slovenskega – hrvaškega sodelovanja, ki bi lahko krepko blokiralo načrtovani velesrbski unitarizem, katerega je Belgrad izvajal mimo vsakršne ustave. Hrvaška je bila vsa povojna desetletja izpostavljena nasilni srbizaciji, česar slovenska javnost, kot tudi partija, ni zmogla oziroma ni smela verjeti. Saj so tako Srbi kot Hrvati vendarle govorili »srbohrvaško« in se nasproti Slovencem predstavljali narod Srbohrvatov (Jugoslovanov)? Zakaj so si potem med sabo nasprotni? V srbsko – hrvaškem nasprotju naj bi šlo le za nekaj občasnega. Hrvati in Srbi naj bi bili z njihovo srbohrvaščino nasproti Slovencem enoten blok, ki naj bi nameraval spodkopati njihov obstoj v svojstvu naroda.

Pokop Slovenije, najprej Istre in Primorske

V povojnih letih je Belgrad že jasno izvajal tudi načrt, po katerem je začel spodkopavati obstoj Slovencev kot naroda in same Slovenije, ki je bila sicer v okviru Jugoslavije tudi po ustavi opredeljena kot »država«. Že 1947, ko se je morala Italija odpovedati Istri, je slednjo priključil Hrvaški, ki ji v zgodovini nikoli ni pripadala. Kot se je slišalo in kar bo tudi res, sta se o tem dogovorila hrvaški komunistični vodja Vladimir Bakarić (Kupferstein) in Tito. Pravi namen je bil čimbolj razširiti »srbohrvaško« (jugoslovansko) ozemlje.

Ozemlje Istre in Primorske je bilo ob koncu vojne razdeljeno na Cono A, pod anglo-ameriško zasedbo, in Cono B, pod jugoslovansko vojaško zasedbo, in se je skupaj imenovalo Svobodno tržaško ozemlje - STO. Leta 1947 je bilo to ozemlje skrčeno: obe coni sta bili razdeljeni med Italijo in Jugoslavijo, STO je bilo omejeno le še na Tržaško in Koprščino ter Bujščino. Leta 1954 je bila Tržaška priključena Italiji, Koprščina Sloveniji in Bujščina Hrvaški. Republiška meja s Hrvaško (danes državna) je bila pristala na Dragonji.

V zvezi s tem je bil Edvard Kardelj določen za grešnega kozla. Belgrad je po svoji tajni službi raznašal govorice, da je takrat v pogovorih o meji zamenjal reko Mirno z Dragonjo in s tem prikrajšal Slovenijo za Bujščino. Za ta »vic« je še po tolikih letih vedel tudi Zmago Jelnčič.

Istra in Primorska leta 1945, podeljeni na Cono A (anglo-ameriška zasedba) in Cono B (jugoslovanska zasedba). Leta 1947 sta bili coni skrčeni na Tržaško, Koprščino in Bujščino (do 1954). Potem so Cono A priključili Italiji, Cono B do Dragonje Sloveniji, Bujščino pa Hrvaški. Istrske domačine je JLA ali izgnala ali pomorila. Med pomorjenimi so bili, kot gre okoli  glas, večinoma slovenski Istrani in ne Italijani.

Grešni kozel Edvard Kardelj je imel nekaj let kasneje pripetljaj, ki bi bil lahko usoden. Pri lovu na posestvu Karadjorjevo v Vojvodini, nekako 1959/1960, ga je srbski politik Jovan Veselinov »po nerodnosti« ustrelil naravnost v glavo. Kardelj je preživel po čudežu, toda krogle mu niso mogli odstraniti niti v Angliji in jo je nosil do smrti († 1979). O vsem tem je molčal, le žena Pepca Maček je obsojala srbsko vodstvo oziroma »etatiste« (unitariste), češ da Srbi ne marajo Kardelja in cikala pri tem na Rankovića.

Prav gotovo je bil Edvard Kardelj nenehno pod nadzorstvom belgrajske tajne službe, zato da ne bi spregovoril ali celo napisal spominov, v katerih bi vsaj nekoliko razkrinkal velesrbsko »pozadino«, ki je mimo ustave in zakonov dejansko odločala v večnarodni Jugoslaviji.

Vladimir Bakarić in Tito, ki sta se dogovorila, da bo Istra Hrvaška. Iz nje je jugo armada po letu 1945 izgnala italijansko prebivalstvo, slovenskega pa v veliki meri pomorila in pometala v brezna.

Leta 1970 je njegov sin Edvarda, Borut Kardelj (* 1941), ki je bil obetajoč pesnik, napravil samomor (postumna zbirka Lačne zarje, Velik temen val, 2006). Dvajset let kasneje mu je v tem sledila tudi mati Pepca. Je res šlo za samomor? Dvom o tem nam daje Vladimir Dedijer, srbski pisatelj, ki je imel Slovenko za soprogo. Na spletu nekega hrvaškega lista je izjavil, da mu je Udba proti koncu petdesetih umorila sina Branka in sina Borivoja. Nekateri med starejšimi se še spomnijo, da se je po Ljubljani o »samomoru« obeh sinov govorilo še v 60. letih in da so Dedijeru najmlajšega sina, ki je prav tako hotel narediti samomor, »komaj rešili«. Dedijer je bil celo neke vrste Titov življenjepisec.

Ob navedenem primeru lahko dvomimo, da bi bili vsi samomori sinov lublanskih partijskih funkcionarjev, vključno Borut Kardelj, resnični. Nedvomno je bil Edvard Kardelj, ta vsemogočni fukcionar slovenske partije, dejansko samo ujetnik velesrbskga Belgrada. Samomor ali umor njegovega sina pa opozorilo: Če ne boš...

Tito in Kardelj, na videz prijatelja, toda srbski krog okoli Tita je Kardelja poskušal odstraniti. Okoli 1960 je bil v Karadjordjevu »po nesreči« ustreljen v glavo. Isti krog ga je naredil tudi za dežurnega »krivca«, še zlasti za ustavo iz leta 1974, ki je jugoslovanskim republikam vsaj formalno priznavala raven držav, kar naj bi potem privedlo v razkroj Jugoslavije (?).

Sloveniji je na istrski strani ostal od STO samo nekdanji koprski okraj, OLO Koper. Tukaj je Slovenija začela graditi svoje pristanišče, potem ko so italijanski krogi v Trstu preprečili, da bi bil v tamkajšnjem pristanišču uresničen jugoslovanski (slovenski) odsek, predviden po pogodbi (1954). Pristanišče Koper je bilo ustanovljeno 1957, čez kako leto je stekla do njega tudi železnica. Na čelu mu je bil nekdanji tigrovec in partizan Danilo Petrinja – Primož († 2002).

Ne bo držalo, kar je v tej zvezi zapisal Ciril Pelicon: ... ta dva objekta sta nastala ... proti volji slovenskega vodstva v Ljubljani, vendar z razumevanjem Belgrada, za kar Petrinja zasluži vse naše občudovanje in priznanje. (Primorski rodoljub, 7/2002). V Jugoslaviji dokončno ni odločala Lublana, temveč srbski Belgrad in ta je seveda nudil svoje »razumevanje«, zato da mu je potem pristan Koper, čeprav še v izgradnji, plačeval prispevek za nerazvite in kdo ve, kaj še.

Danes, po medvojnem dogovoru Tito – Bakarić, »hrvaška« Istra in Kvarner. V zgodovini nista bila nikoli del Hrvaške. Povojna pripojitev v smislu tega dogovora je imela predvsem namen širiti »srbohrvaško« (jugoslovansko) ozemlje, ki naj bi v prihodnje postalo tudi etnično. Takšno ideologijo je zastopala, in jo še vedno, srbska akademija SAZU.

Toda pristanišče je le nastalo, za kar gre zasluga tudi vsem primorskim zavednim ljudem, ki so bili nekoč tigrovci, zatem partizani, partijci, vosovci, udbovci, in še kaj. Razmere v življenju so jih potisnile na vse strani, vendar so ostali svojemu primorsko slovenskemu izročilu zvesti. Izrekamo jim na tem mestu priznanje in hvaležnost za vse, kar so naredili za Primorsko in Slovenijo. Ustanovili so tudi Splošno plovbo, ki jo je današnja prosrbska klika v Sloveniji odprodala tujcem, kot hoče v »sodelovanju« z italijanskim Trstom, pa s Popovići & Co., odprodati tudi koprsko pristanišče. Jim bomo to dopustili?

Dejstvo je, da Istra danes, četudi pod Hrvaško, dejansko ni hrvaška, temveč srbska. Hotelske verige ob istrski obali, pa njene gostilne in okrepčevalnice, so v srbskih rokah. Prav tako tudi njeno politično telo »Istrski zbor«. Od srbske in ne od hrvaške strani prihajajo incidenti na Dragonji (zakaj ne tudi pri Štrigovi in drugod?). Vsega je seveda »kriv« Edvard Kardelj, ker »ni vedel...« Človek bi se takšnemu šarlatanstvu smejal. Toda slovenske ljudi je po vseh desetletjih, ki so jih prebili pod Jugo, vsakršen smeh že davno minil. Njihovi obrazi so le še brezizrazne maske, ki jih je govoriti strah: Sovražnik, oziroma njegov slovenski ovaduh, posluša! (In to je celo res!).

Pristan Koper danes, v ozadju Trst, ki bi se ga rad polastil. Velesrbski krogi bi ga prodali, podobno kot so Splošno plovbo pa Banko Koper, najraje Italijanom.

V cilju postopnega uničenja Slovencev kot naroda obstaja med velesrbstvom in italijanstvom, verjetno že od časov pred prvo svetovno vojno, podtalna naveza. Podlaga je večini političnih in meddržavnih sporazumov in dogodkov: Jugoslavija je Italiji leta 1924 priznala Reko, ki jo je bila zasedla leta 1920; iz taborišč jugoslovanskih ujetnikov je fašistična Italija poslala leta 1942/43 srbske komandose med slovenske partizane, kjer so vzpostavili teror in začeli z likvidacijami zavednih slovenskih borcev; leta 1978 sta Italija in Jugoslavija v največji tajnosti podpisali sporazum v Osimu, ki je mejno črto med državama priznal za stalno mejo, toda izpolnjevanje že dogovorjenih obveznosti do Slovencev na italijanski strani je ostalo zanemarjeno še naprej, itn.

Namen te naveze je bil do kraja zatolči Slovence kot narod na njihovem etničnem ozemlju, ki jim ga uničujejo kos za kosom: najprej Istro, ki je postala srbska, na vrsti je sedaj Primorska, sledila bo Spodnja Štajerska, prodana Avstrijcem, nekdanja Kranjska postaja srbska krajina... Omenjena naveza je usmerjena tudi proti Hrvaški in kmalu bo, ali pa je že, prišla na vrsto Dalmacija.

Onore al Circolo "Giorgio Almirante" e a Nuova Destra Sociale, il più filo-serbo fra i partiti della Destra Radicale! - Serbia, trincea d'Europa! - Podnapis z nekega spleta navaja, da je krožek »Gorgio Almirante in Nova socialna stranka (nekdanja MSI) najbolj srbska med strankami italijanske Radikalne Desnice, Srbija pa strelski jarek Evrope.

Dokončen pokop Slovenije so predvidevali leta 1991, ko jo je zaradi oklica samostojnosti napadla srbska armada. Srbski zavezniki na italijanski in avstrijski strani so pripravili vse potrebno za postavitev taborišč, namenjenih beguncem iz Slovenije, ki so jih pričakovali na tisoče. Ti se ne bi mogli več vrniti in bi tako znova napravili prostor za tisoče priseljencev z juga. Šlo bi dejansko za konec naroda Slovencev: med drugo vojno uradno nad 100.000 žrtev, potem tisoči pomorov po vojni, tisoči beguncev pred komunističnim režimom, pa spet 250.000 odseljenih v tujino po drugi vojni, za golo preživetje... Tokrat naj bi bilo vprašanje Slovencev dokončno »rešeno«.

Toda sledilo je nekaj drugega. Slovenija se je dvignila, leta 2008 je celo predsedovala EU. Bes velesrbske in prostozidarske klike je tedaj dosegel vrhunec. Sproščal se je še zlasti z izpadih, objavljenih v prostozidarskem tisku v Londonu in še kje. Bes, ker njeni načrti s Slovenijo prostozidarski kliki v Evropi niso uspeli. Koroškega Haiderja je znova nagnala v protislovensko gonjo. Ameriško judovska Harrah's pa naj bi se z mego igralnico vsidrala na Primorsken (in prinesla še islamski terorizem). In tako naprej.

Sodržavje?

Nedolgo tega je Tv Slovenija, ki je v srbskih rokah, z velikim pompom poročala, da bo Srbija že leta 2009 dobila status kandidatke za članstvo v EU. Sporočilo se ni nanašlo le na Srbijo, temveč tudi na velesrbstvo, ki bi mu članstvo v EU odprlo vrata za novo invazijo bodisi na Slovenijo kot na Hrvaško. S tem pa tudi legaliziranje kriminala, ki ga je Srbija s svojo jugo armado in politiko doslej izvajala. Zadnji kriminal je bil zaplemba in odprodaja premoženja, ki so ga imela slovenska podjetja v Srbiji še iz časov Jugoslavije (sedaj so zaplembo formalno odpovedali).

Kot kaže se Srbija in njena zaveznica Rusija, ne glede na EU, ne bosta nikoli sprijaznili s političnim stanjem v današnji Evropi. Njun namen ostaja slej ko prej osvajanje, ako ne vojaško in politično, pa podtalno. To je, infiltriranje preko tajnih služb in prostozidarskih zaveznikov. Z njihovo pomočjo bo Srbija čez kako leto prišla v EU, in bodimo si gotovi, prostozidarstvo bo doseglo, da ji pri tem ne bo treba priznati odcepljenega Kosova. Ali bo nekoč ponovno izvedla svoj pohod na to ozemlje? In če, ga bo v zavezništvu z Rusijo, svojo prijateljico. In če, ali bo potem sledil tudi ponovni srbski pohod na Bosno, Hrvaško in Slovenijo? Kot je že sledil 1991, s pristankom prostozidarskega Zahoda?

Na sliki: perunika (var. Iris croatica), narodni cvet Hrvatov, in rdeč nagelj (Dianthus caryophillus), narodni cvet Slovencev. Si bosta naroda soseda v prihodnje oblikovala nek skupen politični vrh?

Gre samo za »če«, srbski pohod na Slovenijo se dejansko že izvaja. Izvaja s specialno in psihološko vojno: ponovna oživitev srbske tajne službe in njene organizacije v Sloveniji, osvojitev gospodarstva in financ (tajkuni), javnih občil in tv, univerz in šolstva, itd. Vrsta domačih plačancev se trudi v Slovencih še naprej vzbujati sram pred njimi samimi (večni hlapci)... Skratka, nenehno napeljevanje k temu, da se ukinemo sami. Napredovanje Srbije na Balkanu ustreza tudi Rusiji, ki bi preko nje prišla rada do strateške točke v Evropi. Ta točka je zanjo Dalmacija z Jadranom in njegovimi pristanišči, in Slovenija, križpotje Evrope.

Gledano s tega vidika je prasketanje ob Dragonji, ki ga povzročajo »Hrvati«, znanilec nadaljnih zapletov med Slovenijo in Hrvaško. Drugi primer je bil Hotiza. Toda domoljubna društva, ki navijajo za Dragonjo, kjer so se tudi sešla, povsem puščajo iz vida, z izjemo Hervardov, celotno vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško. Da potem ne govorimo o slovenski vladi, pa naj bo ta Drnovškova, Ropova ali Janševa... Kot smo videli iz navedenih primerov, se vprašanje celotne meje s Hrvaško ne nanaša le na Dragonjo, temveč je še mnogo bolj zapleteno in je, vsaj po klasični diplomatski poti, nerešljivo. Naj Slovenija začne s Hrvati zaradi tega vojno? Naj Hrvaški z referendumom vsaj prepreči vstop v EU? Tako bi bila lahko Srbija v Evropi še pred Hrvaško?

Ivo Sanader in Janez Janša, slovenski in hrvaški premier, na Bledu, avgusta 2007, med konferenco European Union 2020: Enlarging and Integrating, ki jo je organiziral blejski Strategic Forum. - S Hrvaško je očitno potrebno širše dogovarjanje.

Tudi takšna špekulacija je nekje v vidu. Toda, Hrvaška bo v EU skoraj gotovo že leta 2010. Tedaj bo meja med njo in Slovenijo odpadla. Ob dobri volji na obeh straneh bi lahko nastalo med Hrvaaško in Slovenijo neko novo sožitje in tesnejše sodelovanje, mogoče celo sodržavje (konfederacija), zveza dveh popolnoma samostojnih držav. Zgled takšne povezave je angleški Commonwealth, torej nikakor ne gre za utopijo.

Nekega skupnega glavnega mesta ne bi bilo. Ga tudi ne bi smelo biti, če naj tako eden kot drugi narod ohranita svojo vrhovnost. Mejne praske bodo že tako ali tako odpadle. Na hrvaški strani je že sedaj opaziti težnjo, da bi prešli na hrvaški knjižni jezik; mogoče nekoč tudi od srbske štokavščine na hrvaško kajkavščino, ki je še vedno izredno živa. Celo v samem Zagrebu? Stari Gaj in njegov krog je pogrešil le v tem, da je imel pred očmi enoten slovensko-hrvaški narod. V resnici pa gre za dva naroda, ki imata vsak svojo zgodovinsko identiteto, ki je tudi ne smeta izgubiti.

V sodržavju ne bi bilo vsiljevanja enega jezika drugemu. Mogoče bi naši hrvaški sosedje prešli spet na kajkavščino in se odpovedali nehrvaški štokavščini? S tem bi bila oba naroda še toliko bolj povezana.

V evropskem parlamentu deluje celo služba za prevajanje iz srbskega v hrvaški jezik. Srbija pa sploh ni članica EU in Hvaška tudi še ne. Gre očitno za nekaj lukrativnih delovnih mest, ki si jih je za svoje zaveznike omislil prostozidarski vrh.

Nedvomno gre pri tem za življenjski interes obeh narodov, ki se nahajata med zahodnim in vzhodnim blokom v Evropi. Na srbski strani so predvideli tudi to možnost, zato je v Sloveniji podtalni srbski aparat preko mreže svojih zaupnikov še bolj okrepil protihrvaško razpoloženje. Ob škandalih na Dragonji so ga prevzela in širila tudi domoljubna društva. In seveda Zmago Jelinčič (hodil je pogosto v Belgrad). Od naše strani smo nasproti Hrvatom zadržani, dokaj ravnodušni. Na vsak način pa nas velesrbska taktika nikakor ne bo potegnila v neko protihrvaško gonjo, mržnjo, histerijo in linč.

Edini način, ki lahko popravi, kar je bilo v preteklosti od naših »zadovoljnih Kranjcev« zavoženo, največ zaradi malomarnosti, korupcije ali pa zaradi dogovorov mimo slovenskih ciljev, bodisi pred in po drugi vojni, je ta, da si zanaprej s hrvaško stranjo prizadevamo za civilizirano sožitje, kot je že obstajalo pred prvo svetovno vojno. Ali si kdo res domišlja, da bomo Slovenci z nastopi tipa »Dragonja« spet prišli do ozemelj na hrvaški strani, ki so bila nekdaj slovenska? Mogoče kar s srbsko pomočjo? Dogovor Bakarića s Titom, pa srbski dogovori z Italijani, jasno kažejo, kako se lahko, in so se tudi, sklepale kupčije nad glavami Slovencev. To se je godilo, tudi v primeru Koroške pa Tržaške in še kje, kljub Jugoslaviji, ki naj bi nas »varovala« pred Nemci in Italijani (smeh).

Prav sožitja Hrvaške in Slovenije se bojijo Belgrad in njegovo prostozidarsko ter slovansko (rusko) zaledje. Zato njegova mreža še danes vztrajno širi krilatico o »planinskih Hrvatih« pa o Kardelju, ki »ni vedel...« Na »primorske Slovence« so načrtno pozabili.

Pohod Rusije na Gruzijo, pa na Ukrajino, ki je v načrtu, bi bil prav lahko tudi znamenje za nov pohod Srbije na »Zahodni Balkan«. O tem, da to ni mogoče, naj si nihče ne dela utvar. Podtalni pohod preko tajkunov je že tu.