Še spomnite tovariši: “Od Triglava do Vardara…”?

 

Potvorbe v naši zavesti

Slovanstvo, jugoslovanstvo, komunizem

Usmerjanje mišljenja in nagrada za strah

Zatiranje nekega naroda ni samo v nasilju, z orožjem v roki, kot se po svetu še vedno dogaja. Nič manj usoden je zanj psihološki teror, ki deluje predvsem preko javnih občil, zlasti preko tv, tiska in preko programov na državnih šolah in univerzah. Učiteljski in profesorski kader mora šolske predmete poučevati v smislu obvezne ideologije, preko katere vladajoči režim v imenu “znanosti” izvaja svoj nadzor nad javnim mišljenjem.

Starejši ljudje se še prav dobro spominjajo nasilnega komunizma, ki naj bi vseboval “znanstveni nazor”, kot ga je oznanjala ideologija marksizma - leninizma. V njegovem imenu so v Sloveniji – Jugoslaviji pol stoletja izvajali nasilje nad mišljenjem ljudi, predvsem nad njihovo vero. Argument so našli pri judovskem ideologu Karlu Marxu, ki je zapisal: “Vera je opij za ljudstvo!”

Parodija na “la grande nation”, ki se je začel s francosko revolucijo.

Ideologija na pohodu

Oblikovanje ideologije kot sredstva za nadvlado mišljenja ljudi se pojavi s francosko revolucijo (1789). Revolucionarna Francija nastopa kot “la grande nation” (veliki narod), kar pomeni v enem in istem pojmu državo z enim jezikom. V Evropi je rojen veliki nacionalizem. Njegovemu zgledu sledijo nacionalna gibanja, ki zajamejo italijansko in nemško govoreče kneževine. Tako je Piemont v drugi polovici 19. stol. združil z vojaškimi pohodi italijanske dežele v kraljevino Italijo, vojaška Prusija pa v Nemčijo. Obe združeni naciji sta začeli in si tudi napisali zgodovino, ki je sicer nista imeli.

Narodna revolucija francoskega tipa se ni širila kar sama od sebe, kot se tudi kasnejša komunistična ne bo. Širi se že od vsega začetka z vojsko, pomori, nasiljem in s financiranjem. Francoska dežela Vandeja, ki se zoperstavi revoucionarnemu Parizu, doživi vdor revolucionarjev: 200.000 ljudi je pomorjenih (tretjina prebivalstva). Vse v imenu revolucije! Prostozidarstvo, ki je izšlo iz revolucionarnih režimov, zamolčuje tragedijo Vandeje v javnih občilih in šolskih programih, ki jih nadzoruje, še danes.

Iz francoske revolucije je izšel Napoleon, ki je osvojil in izropal Evropo (razen Rusije). Danes je nekakšen paradni konj francoske in prostozidarske ideologije. Slovenci ga cenimo, ker je porazil Avstrijo. Iz naših in dalmatinskih dežel je ustanovil Ilirijo, v kateri se je začel slovenski narodni (jezikovni) preporod. Toda Ilirija je postala obenem tudi pojem, s katerim se začenja južnoslovanska ideologija. Zaradi tega je Ilirija postala ideološko ime, ki je v rabi še danes. po njej se imenuje ulica, kak hotel, pa športno društvo, tudi krema za čevlje ipd. Imena naj bi v javnosti spominjala na zgodnjo idejo jugoslovanstva.

Grb nekdanje kraljevine Jugoslavije, ki naj bi bila tudi Slovencem “varen” dom. Beli orel je izmišljen srbski simbol. Ščit z belim križem in štirimi črkami C (izvirno B) je prevzet od bizantinskih Paleologov. Odkod hrvaško kockasto polje ni znano. Slovence naj bi predstavljale tri celjske zvezde nad muslimansko luno. Takšen grb je predstavljal jugoslovanski narod s tremi “plemeni”. Ob grbu srbski in jugoslovanski kralj Aleksandar Karadjordjević - Ujedinitelj.

Po prvi s vetovni vojni

Po prvi svetovni vojni je na Balkanu nastala nova tvorba Jugoslavija. Tudi ta si je začela pisati neobstoječo zgodovino, ki naj bi utemeljila obstoj naroda Jugoslovanov. Njegov začetek naj bi bili Južni Slovani, veja Slovanov, ki naj bi v 6. stol. prišli zza Karpatov na Balkan. Povrnitev v enoten narod z skupnim (srbskim) jezikom naj bi na tem prostoru ustvarila nov močan jugoslovanski narod, ki bi lahko uspešno kljuboval zunanjemu sovražniku, predvsem Italijanom in Nemcem.

To se je zdelo dokaj prepričljivo, saj sta prišli po prvi vojni vsa Primorska in Istra pod Italijo, kjer je leta 1922 prišel na oblast fašizem. Njegova ideologija je temeljila na domnevnem nasledstvu nekdanjega Rimskega cesarstva, od katerega naj bi Italiji ostala 2000-letna kultura. V primeri z njo so bili Slovenci daleč manjvredni nasproti Italijanom. Bili so “Slavi”, brez kulture in treba jih jih je bilo iztrebiti. Na Primorskem in v Istri je bilo uničeno slovensko šolstvo, banke in hranilnice, prepovedan je bil slovenski jezik…

Liktorij, znak fašizma, in svastika, znak nacizma, ki naj bi pričala o rimskem izvoru Italijanov oziroma germanskem izvoru Nemcev ter nemško govorečih Avstrijcev. Oba znaka sta izmišljena akademska konstrukta.

V Nemčiji je leta 1933 prišel na oblast nacionalni socializem, na kratko nacizem, s Hitlerjem na čelu. Naslanjal se je na ideologijo pangermanstva, v smislu katere naj bi bili Nemci kot najbolj čista rasa nasledniki starih Germanov. Od njih naj bi nasledili neverjetne vrline: snago, pogum, delavnost, ustvarjalnost… Ideologija pangermanstva je že desetletja pred prvo vojno prežela tudi nemško govoreče predele Avstrije, kjer je sprožila neverjeten šovinizem, še zlasti do slovenskih sosedov. Središče rasnih in sramotilnih teorij v desetletjih pred prvo svetovno vojno je bila univerza v Gradcu (Gumplowicz, Peisker, Hildebrandt..).

Med prvo in drugo svetovno vojno se je Slovenija znašla na križišču treh imperializmov in njihovih ideologij: nemškega, italijanskega in srbskega. Razdelitev slovenskega ozemlja med njimi je takrat dobivala svoje prve obrise: Italija je že imela Primorsko in Istro, Nemčija je težila po spodnji Štajerski, Srbija po Kranjski. Poraz Jugoslavije (Srbije) na začetku druge svetovne vojne je prvotni načrt še nekoliko spremenil. Nemčija je zasedla poleg spodnje Štajerske še Gorenjsko, Italija Ljubljano in Dolenjsko, Madžarska pa t.i. Prekmurje.

Druga svetovna vojna

Ideologija slovanstva (panslovanstva, jugoslovanstva), ki je vodila do nastanka Jugoslavije, je tudi med obema vojnama povsem obvladala mišljenje Slovencev. Dejstvo, da je iz nekdanje Rusije nastala komunistična Sovjetska zveza, je nikakor ni prekinila. Preprosta in polizobražena slovenska pamet sta še vedno sanjali o slovanskem carstvu, ki si je z revolucijo zadalo cilj ustvariti svetovno vladavino delavcev in kmetov (kladivo in srp), ki bo zagotovila pravičnost in odpravo izkoriščanja “človeka po človeku”.

S takšno ideologijo je komunistična partija po zlomu Jugoslavija leta 1941, začela osvobodilno borbo s partizani na začetku druge svetovne vojne. Šlo je v bistvu za komunistično revolucijo pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze, Kominterne in njenega vodje Stalina. V Jugoslaviji je vrhovno poveljstvo nad partizanstvom prevzel revolucionar in prostozidar Tito. Partizani so morali vsaj na začetku prisegati Stalinu. Idejo slovenske države, ki so jo predočali partizanskim borcem, so si predstavljali v cilju svetovne revolucije proletariata. Njeno uresničenje pa naj bi izvedli “Slovani”.

Stalin in Tito, predstavnika kriminalnih ideologij – stalinizma in titoizma. Za njima sta bili tvorbi Sovjetske zveze (velike Rusije) in Jugoslavije (velike Srbije).

Srp in kladivo iz boljševiške Rusije naj bi bila simbol delavcev in kmetov.Plamenice v grbu komunistične Jugoslavije  naj bi predstavljale „bratsvo in jedinstvo“, ki sta prikrivala ideološko agresijo Srbije.

Ideje o samostojni slovenski državi ni bilo. Še huje, njenega znanilca prof. Lamberta Ehrlicha, je partizanska varnostna služba Vos likvidirala maja 1942. Še huje, srbsko prostozidarstvo je med partizane vrinilo svoje izurjene ljudi. Pripeljali so jih v dogovoru z Italijani iz ujetniških taborišč, kjer so bili zaprti tisoči pripadnikov nekdanje jugoslovanske vojske.

Na čelu tega kadra, ki se mu je pridružilo tudi nekaj posebej izvežbanih zaupnikov Tita, je bil Arso Jovanović, ki je prevzel poveljstvo tudi nad slovenskimi partizani in dejansko vodil njihove akcije. Njihov cilj je bil genocid Slovencev in res so ga izvajali tako, da so vodili v smrt čimveč slovenskih partizanov, bodisi z izzivanjem Italijanov in Nemcev, kar so prinesli represalije nad civilnim prebivalstvom, ali pa kar z neposredno izdajo (kot na Golobarju 1943, pa na Rdečem rob 1944)… Namen je bil  uničiti Slovencem čim več moškega prebivalstva, zlasti pa najbolj zavedne može in fante. Zaradi tega tudi številne likvidacije samih partizanov – med temi tudi komandanta Staneta – ki jih je bilo več tisoč.

V drugi vojni so okupatorske sile doživele svoj zlom. Nad nad slovensko ozemlje se je spet zgrnila Jugoslavija oz. Srbija, ki je zasedla tudi večino Primorske in Istro. Morije slovenskih ljudi, kot so jih izvajali med vojno, so se nadaljevale.

S Koroške, ki so jo zasedli Angleži, so Titu vrnili 12.000 domobranskih mož in fantov, ki so se bili tja umaknili pred jugoslovansko armado. Vse vrnjene je jugo-armada pomorila v kočevskem Rogu. V Sloveniji se je začel teror nad kmečkim prebivalstvom, ki je tedaj tvorilo še veliko večino slovenskega naroda. Številni ljudje so bežali preko meje, kmečke hiše niso imele naslednikov, propadale so družine, odmanjkal je mladi rod.

Potem, ko je kriza v 60. letih pripeljala državo skoraj do lakote, je Beograd odprl meje in ljudje so lahko odhajali na delo v tujino. Tedaj je odšlo iz Slovenije v tujino okoli 200.000 ljudi, večinoma moških, ki se niso več vrnili. Lahko mirno rečemo, da je Slovenija v desetletjih po drugi vojni zaradi jugoslovanskega komunistično – prostozidarskega režima pod Titom izgubila v treh generacijah okoli milijon prebivalcev.

Tretja delitev Slovenije?

Jugoslavija, ki se je rodila na lažni slovanski in jugoslovanski ideologiji in na politični prevari, je svojo pot zaključila leta 1990. Naslednje leto je bila oklicana samostojna Slovenija, vendar še vedno na usodni ideologiji, ki so jo nadaljevali politični aparat pod partijskim vodjem Milanom Kučanom in akademska klika po univerzah, kot tudi v gospodarstvu.

Tako je v Sloveniji podtalni srbski aparat že nekaj let po razglasitvi samostojnosti prevzel vse vodilne položaje in začel znova izropavati deželo. Cele milijarde od prodanega državnega premoženja so projugoslovanske stranke na čelu z LDS odvajale v Srbijo. Tako je ostalo do danes. Delovne slovenske sirote zaradi tega ob nizkih plačah in pokojninah komaj ali pa sploh ne morejo preživeti. Na drugi strani pa si zaupniki nekdanjega jugoslovanskega (srbskega) režima, tajkuni, kot povračilo za izdajo svojega naroda, nabirajo premoženje v milijonih evrov. Ideologija, ki je izdajalska, prinaša svojim privržencem neslutene koristi.

Balkanska romantika: “Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvog puta ne skrenemo…”

Milan Kučan, nekdanji  predsednik republike, in Janez Drnovšek, nekdanji predsednik vlade, politični figuri še iz nekdanje Jugoslavije. Po srbskih navodilih in s podporo javnih občil sta še dolga leta usodno znamovala mišljenje slovenske javnosti s prikrito jugoslovansko ideologijo.

Stanje revščine po izropanju, ki je posledica dolgoletne nadvlade jugoslovanske (velesrbske) ideologije nad Slovenci, je vsaj začasno brezizhodno. Toda začasnosti se zaveda tudi klika starega jugoslovanskega aparata. Zaradi tega vztrajno deluje na tem, da bi samostojno Sloveniji spodkopala. Njena samostojnost naj bi ostala samo na papirju, pod njenim površjem pa se že izvaja njena nova delitev.

Meja med interesi velesrbstva in nemštva je začrtana na Karavankah, kjer naj bi spet “tulil srbski volk”. Primorska in Istra naj bi znova pripadli Italiji, spodnja Štajerska Avstriji, nekdanja Kranjska pa Srbiji. Mogoče prav zaradi tega na njenem ozemlju iz podzemlja že vladata srbska klana Begović in Andrović, ki nadzorujeta trgovino z drogo, pa prostitucijo in nemoteno izvajata raket nad gostinskimi obrati (tretja Jugoslavija oz. Velika Srbija).

Takšen načrt je postal uresničiljiv v skupni Evropi brez meja. Njegovemu uresničevanju smo priča vsak dan, ko vidimo, kako avstrijski kapital žre spodnjo Štajersko, italijanski pa vstopa v Istro in na Kras. Tako si je sodrga v Trstu preko “slovenskega” (srbskega) podjetja v Sežani že pripravila gradnjo svojega  naselja v Tomaju. Srbsko in evropsko prostozidarstvo je za novo/staro Jugoslavijo našlo tudi ime: Zahodni Balkan. Omenjajo ga skoraj že dnevno politiki iz EU, še zlasti šemasti portugalski Barroso. Naziv, ki ga nerodno ponavlja, polagajo na jezik tudi nepoučenemu Janezu Janši.

Ideologija v njeni pravi podobi, velja lahko tudi za »Zahodni Balkan«. Katero figuro bi v tem primeru vstavili namesto tiste na sliki? Vprašanje je samo financiranje.

Taktika za uvajanje in prevlado ideologij je ponarejanje zgodovine. Značilno je, da jo je Slovencem že v stari Avstriji ponarejala nemškonacionalna klika. Slovence je razglašala za narod “brez zgodovine” in pri tem prikrivala obstoj Karantanije, slovenske države v zgodnjem srednjem veku (omenjena v virih že leta 595). Iz nje izhaja poznejša Avstrija.

S ponarejanjem zgodovine je nadaljevala tudi Jugoslavija, ki je vztrajala na tem, da izhajajo “predniki” Slovencev izza Karpatov. Od tam naj bi prišli kot Južni Slovani na Balkan in v vzhodne Alpe. Postjugoslovanski aparat je takšno razlago nesel naprej v samostojno kučan - drnovškovsko Slovenijo. Usmerja pa jo še vedno SANU, srbska akademija v Beogradu. Poleg zakarpatskega porekla vztrajno ponavljajo tudi to, da so bili Slovenci v vsej zgodovini samo hlapci. Šele v partizanih da so “prvič” v njihovi zgodovini pokazali moški značaj (Srbi pa so ga imeli od zmeraj!?).

Izročilo Karantanije

Obstoj Karantanije, zgodovinske države Slovencev, je avstrijsko zgodovinopisje namerno spregledovalo že v času nekdanje monarhije in ga spregleduje še danes. V Jugoslaviji je srbska oligarhija sicer dovoljevala, da so o njej pisali slovenski zgodovinarji. Morali pa so jo prikazovati le kot “kratkotrajno” tvorbo, ki je že leta 745, s pristankom na pokristjanjenje, izgubila notranjo samostojnost. S porazom kneza Ljudevita iz Slavonije leta 820, čigar uporu proti Frankom naj bi se pridružili tudi Karantanci, pa naj bi izgubila še svojo zunanjo samostojnost in postala navadna frankovska grofija.

Na takšno “razlago” naletimo še vedno v vseh slovenskih knjigah in učbenkih. Ponavljal jo je bolj ali manj očitno tudi ugledni zgodovinar B. Grafenauer. Narekovala pa jo je vseskozi beograjska SANU. Prav ta je tudi preprečevala, da bi prišlo ime Karantanije v svet. Služilo naj bi samo Slovencem za notranjo rabo. Značilno je, je ista ustanova posredovala v Rusijo ime “Koroška in Štajerska”, s katero je tamkajšnje zgodovinopisje, ko je opisovalo zgodovino Srednje Evrope, označevalo Karantanijo.

Odkrivanje resnične zgodovine Karantanije mimo tuje ideologije in njenih koristi je dokaj zmedlo že ustaljeni sistem zgodovinskih razlag, bodisi v Sloveniji kot v Avstriji, še posebej na Koroškem. Leta 2005 se je koroški deželni glavar Haider zagnal v Knežji kamen, ki ga je dala upodobiti Slovenija na evro-novcu za 2 centa. Uradna koroška zgodovinarka Claudia Fräss – Ehrfeld je pri tem zabevskala, da je Knežji kamen samo »koroški«, saj Kärnten nikoli ni segala na območje južno od Karavank. V Ljubljani so ji uradni zgodovinarji takoj pritrdili in začeli o tem preko tiska prepričevati bolj ali manj pametne Slovence. Vendar pa tokrat brez pravega uspeha.

Vsega tega je kriva nova „ideologija” mlade slovenske generacije, ki je nikakor niso mogli zatreti. Po več letih je namreč v samostojni Sloveniji zrasel rod mladih, ki so goljufijo z zgodovino Slovencev so kmalu prepoznali in se ne dajo farbati od “znanosti” in njene ideologije: pangermanske, panslovanske, jugoslovanske, panevropske, mednarodne itd.

Simbol resnične zgodovine Slovencev in njihovega dostojanstva jim je postal Črni panter, grb Karantanije. Srbsko podzemlje slovenskim strankam ni dovolilo uporabe njegovega znaka. Dovolilo ga je le Zmagu Jelinčiču, svojemu zaupniku, ki je stopil na čelo SNS (Slovenske nacionalne stranke).

Zgodovinska resnica ali nova ideologija? Črni panter v naravni neheraldični podobi.

Zadeva s panterjem se je pletla kar nekaj let. Toda na presedniških volitvah 2007 je Jelinčič požel okoli 20 % glasov, glasov mlade slovenske generacije. Strankarske oligarhije so bile zaprepaščene. Srbska klika pa je z namenom ustrahovanja dala v zagrebškem Jutranjem listu objaviti, da imajo Slovenci kar 20 % fašistov.

Bilo je jasno, da tuje idologije, predvsem jugoslovanska, doživljajo v Sloveniji polom. Prosrbski aparat, bodisi v strankah kot v številnih ustanovah, od univerz navzdol, se je postopoma pripravil na protinapad. Na vrsti sta bili znova morala in vera Slovencev. Njegove trombe so postale naravnost oglušujoče. Na dan so znova potegnili škofa Rožmana (niso pa se dotaknili Ehrlicha!). Z njegovo inkriminacijo naj bi še naprej sramotili katoliške ljudi in ubijali njihovo vero. Pred kratkim so ponaredili celo pismo škofa Vovka, v katerem naj bi “obsodil” duhovnike, ki da so med drugo vojno sodelovali z okupatorjem.

Stari senilni srbski zaupnik in lakaj, Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, je znova zavreščal in potegnil v svojo hajko partizane. Sredi maja so izdali zbornik v angleščini, ki ga bodo nesli tudi v Brusel (tam jih očitno že nestrpno pričakujejo!). Vanj so pisali ”ugledni” zgodovinarji, Stanovnik pa je ob njegovi predstavitvi zatrjeval med drugim tudi naslednje:

»Pred kratkim se je Slovenija vključila v EU, a slovenski narod jo je s svojim uporom proti nacifašizmu začel graditi že pred 60. leti, vanjo je vgradil svoje žrtve, 28.000 padlih borcev, 37.000 civilistov«, je prisotne spomnil Stanovnik. »EU je sistem vrednot, ki so se izkristalizirale prav v tistih 4 letih borbe. Te vrednote so mir, demokracija, strpnost in socialna solidarnost. V borbi za te vrednote je slovenski narod v svoj narodni značaj vgradil samozavest, da zmoremo sami.«

Mir, demokracija, strpnost in socialna solidarnost? Zamolčal je seveda pomor 12.000 Slovencev, domobrancev, pa ideologijo marksizma – leninizma, s katero je njegov komunistični režim po drugi vojni teroriziral Slovence. Zamolčal izgubo milijona slovenskega prebivalstva... Da potem ne govorimo o panslovanstvu, o jugoslovanstvu, pa o novi “liberalni” ideologiji (liberalna akademija)… In seveda o likvidacijah zavednih partizanov itd.

Nova slovenska zavest daje Slovencem nov polet. Danes njihovi upehi danes ne pripadajo več jugoslovanskemu (srbskemu) gospodarju.

Velesrbska klika in njen zaveznik, evropsko prostozidarstvo, se zavedata, da sta se z njuno votlo ideologijo znašla pred polomom. Toda dejstva ponarejata preko tiska in tv kljub temu še naprej. V slovensko pamet skušata vcepiti celo lažna izročila, npr.”noč čarovnic” na predvečer k Vsem svetim. Vsako leto nam Tv Ljubljana prikaže skupino plačanih ženščin, ki nekje s svečami v bučah obujajo to “keltsko” noč, pri čemer napovedovalke zadirčno vreščijo. (Kako so ubogi!)

Stara klika se nikakor ni vdala v usodo in prenehala s svojimi naklepi. Njena zadnja “akcija” je bila oglušujoča histerija v svetovnem (prostozidarskem) tisku, preden je Slovenija prevzela predsedstvo EU. Kot “mala” država tega ne bi smela in bi se mu morala odpovedati. Zgled Slovenije v vrhu EU je namreč okrepil gibanja za samostojnost tudi pri nekaterih drugih narodih, npr. na Škotskem, ki jim vladajo oligarhije tipa “la grande nation” z njihovo ideologijo.

Velikonacionalna ideologija, preko katere so ropali in izmozgavali manjše narode, zlasti še Slovence, je danes mrtva. Prav Slovenija v vrhu EU je znanilka novega sožitja med narodi v Evropi. Brez lažnih parol. Stare sile z njih ideologijami, vključno velesrbstvo in njegov zaveznik prostozidarstvo, takšnega razvoja v prihodnosti ne bodo mogle zatreti.