Vrhovno sodišče je leta 2007 razveljavilo sodbo iz 1946. Letos 2009 je isto sodišče sodbo arhiviralo. To pomeni, da ponovnega sojenja škofu Rožmanu posthumno ne bo.

Na ljubljanskem okrožnem sodišču so ustavili kazenski pregon zoper škofa Gregorija Rožmana in Miho Kreka, saj zaradi smrti obdolžencev ta ni več mogoč.

Vnovičnega sojenja torej ne bo, poroča Radio Slovenija. Vrhovno sodišče je namreč oktobra 2007 razveljavilo sodbo proti škofu Rožmanu, ki so ga leta 1946 v odsotnosti obsodili zaradi sodelovanja z okupatorjem. Zahtevo za razveljavitev sodbe je dal zakoniti zastopnik Ljubljanske nadškofije Alojzij Uran, vrhovno sodišče pa je nato ugotovilo, da so pri sojenju škofu Rožmanu bistveno kršili določbe kazenskega postopka glede vprašanj sojenja v nenavzočnosti, pravice do obrambe in pristojnosti vojaškega sodišča za sojenje civilni osebi.

Rožman obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem

Rožman je bil obsojen na 18 let strogega zapora, na 10-letno izgubo državljanskih pravic in zaplembo vsega premoženja. Vojaško sodišče ga je med drugim obtožilo, da naj bi poslal v službo okupatorja protiljudski del duhovščine, mu dajal direktive in prek njega izvajal protinarodne načrte in akcije v korist okupatorja. V sodbi je zapisano še, da naj bi škof s svojimi izjavami v javnosti in obiski pri predstavnikih italijanskih oblasti vzpodbujal sodelovanje z okupatorjem, izdaje in zločine proti narodu.

Škof Rožman in nadškof Vovk, ujeta med komunistično revolucijo in prostozidarsko zaroto do Slovencev. Velesrbski prostozidarji so jim namenili etnocid.

Kaj bi prineslo ponovno sojenje?

Po razveljavitvi je nadškof Uran dejal, da je to pomemben prispevek k normalizaciji odnosov v slovenski družbi. Po njegovih besedah je namreč Rožmanu sodilo totalitarno vojaško sodišče, ki je delovalo v korist interesom tedanje komunistične oblasti v želji, da bi uničili Cerkev.

Po drugi strani pa je bil predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik prepričan, da bo škof Rožman na ponovljenem sojenju dobil še višjo kazen, saj naj bi se v zadnjih 60 letih našlo še veliko novih dokazov proti njemu.

Rožman zdaj velja za nedolžnega

A vnovičnega sojenja zdaj ne bo, saj je sodišče ugotovilo, da so podane okoliščine pravne narave, ki izključujejo kazenski pregon zoper Rožmana in Kreka - oba sta že umrla. Okrožno sodišče tako kršitev sodnega procesa, ki jih je ugotovilo vrhovno sodišče, sploh ni presojalo. Tožilstvo je že pred tem del obtožnice, ki se je nanašal na vojne zločine, umaknilo.

Pravna zastopnica ljubljanske škofije je po odločitvi sodišča sporočila, da škof Rožman zdaj velja za nedolžnega in da je tako po več kot 60 letih kljub silnemu nasprotovanju dosegel pravico.

Naše dopolnilo

Ponaredbe

Podnapis pod sliko k članku z naslovom Škofu Rožmanu ne bodo ponovno sodili, z dne 14. aprila 2009.

Škof Gregorij Rožman je med 2. svetovno vojno na bežigrajskem stadionu blagoslovil prisego pokorščine nemškemu okupatorju.

Podnapis pod sliko k članku Sodba proti Rožmanu razveljavljena, z dne 11. oktobra 2007

Škof Rožman je blagoslovil tiste domobrance, ki so na ljubljanskem stadionu prisegli nemškemu rajhu.

Besedilo podnapisov se bistveno razlikuje. Po zadnjem naj bi škof »blagoslovil prisego«, v prvem pa »domobrance, ki so prisegli«. Resnica je v drugem podnapisu, kjer bi moralo stati, ki so kasneje prisegli..., ker škof se je po blagoslovu domobranskih fantov in mož odpeljal in pri sami prisegi ni bil navzoč. Kaj še, da bi jo blagoslovil! To na Rtv Slo in v dsedanjih dnevnikih, ki so pod nadzorom srbske KOS, premišljeno zamolčijo, zato da bi bilo »izdajstvo« škofa in vse katoliške strani na ta način utemeljeno.

Ko v gornjem članku pisec omeni vojaško sodišče, zamolči, da je bilo to vojaško sodišče IV. armade JLA, dejansko srbsko vojaško sodišče, ki si je protipravno vzelo pristojnost tudi za civilno sojenje. In to je povsem v nasprotju s pravnim redom civilizirane družbe in države.

Ne glede na to, da je povsem verjetno, da gre verjetno za ponovni predvolili manever, pa je razveljavitev arhiviranje obsodbe škofa Rožmana iz leta 1946 pomemben korak na poti v pravno državo. Pomemben, po tolikih letih gonje, sramotenja, blatenja z »izdajstvom« ne le škofa, temveč posredno tudi vse katoliške strani. To je, velike večine Slovencev. Kakšne so bile posledice, pričajo odkrivanja tisočev posmrtnih ostankov, žrtev komunistične »revolucije«. Tako navaja današnja »desnica«, v resnici pa je šlo in gre za mnogo več.

Janez Stanovnik predstavlja »zbornik« razprav proti škofu Rožmanu leto potem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo sodišča IV. Armade JLA leta 1946

Fizični in ideološki genocid

O tem, kdo je komu kaj prisegel, bi bilo treba še razpravljati. Ali so krivi partizani, ki so morali prisegati na Stalina in Tita? Ali domobranci, ki so morali zapriseči na lojalnost do nemške države (podtikajo jim: na Hitlerja). Pa nemški, italijanski in drugi vojaki, ki so morali prav tako podati zaprisege?

Šlo je dejansko za genocid in etnocid Slovencev kot naroda, ki ga je iz ozadja, v povezavi z evropskimi ložami, načrtovalo in izvajalo velikosrbsko prostozidarstvo. Izvajanju je načeloval mu je maršal Tito s kliko srbskih generalov. Pomore v Kočevskem Rogu je vodil Simo Dubajić, major JLA. Kot smo poročali, je za njim županijsko sodišče v Zagrebu pravkar razpisalo mednarodno tiralico. V Lublani pa nič, vsa javna občila v Sloveniji, očitno pod srbskim nadzorstvom, o tem niso poročala.

V letih po drugi vojni je isto srbsko prostozidarstvo poslalo v Lublano svoje ljudi, da so iz podtalja nadaljevali etnocid nad Slovenci, sicer na nekrvav, a kljub temu učinkovit način: z infiltriranjem v vse strukture javnega življenja in z neomejenimi splavi. Videli smo, kako je moral celo Janez Janša kloniti pred to industrijo smrti, sedaj pa se pretvarja, da mu gre le za »kulturo življenja«.

Srbska KOS je bila ob razveljavitvi obsodbe škofa Rožmana leta 2007 očitno udarjena. Nagnala je svoje stare pripadnike k pisanju novih »strokovnih« spisov o škofu in njegovem »narodnem izdajstvu«. Dne 10. oktobra 2008 je Janez Stanovnik od ZZB NOB pompozno predstavil javnosti nov „zbornik“ in pri tem navedel, da bo Rožman na ponovnem, sojenju dobil še višjo kazen, ker naj bi na dan prišli še novi dokazi o njegovi »krivdi«. Nekakšna postumna ideološka invizicija s strani srbske (prostozidarske) KOS.

Spomenka Diklić Hribar, poslana iz Belgrada nalašč za to, da prevzame prostozidarsko »inkvizicijo« v zadevi škofa Rožmana. Članke proti škofu je objavljala največ v kosovskem tedniku Mladina.

Navodila lahko le iz Belgrada

Škofa Rožmana sta maja 2008, z nekaj plačanci, na posebnem »simpoziju« v Lovranu ponovno obtoževala France Martin Dolinar, arhivar lublanske nadškofije, in Spomenka Diklić Hribar, neke vrste filozofinja. Slednja že dolga leta deluje na tem, da bi slovenskim ovcam za vsako ceno vcepila v zavest njegovo »narodno izdajstvo«.

Očitno je vse po navodilu srbske tajne službe KOS oziroma prostozidarstva, ki je v ozadju. (Podobno kot med vojno za NOB). Tudi o tem »simpoziju« je izšel poseben »zbornik«. Spomenko in njenega soproga Tineta je lani za nagrado še odlikoval »za zasluge« z Zlatim redom predsednik republike Türk. Tako naj bi bila posredno v očeh slovenske javnosti in ovc »krivda« rajnega škofa še uradno dokazana.

Za ponovno sojenje škofu Rožmanu se je nagrmadilo torej obilo »dokazov«. In sedaj šok, ker sojenja ne bo. Pričakovati je, da bo srbska stran prešla v protiofenzivo, za kar ne bo zadostoval samo kak »simpozij«, tokrat mogoče v Portorožu. Zaenkrat o o arhiviranju zadeve osrednji dnevnik Delo kot tudi drugi tisk v Sloveniji ni poročal. Lahko bo protinapad sledil šele čez leto dni. (Podobno kot pri celovškemu škofu Alojzu Schwarzu, ki si je bil drznil odpreti romarsko pot sv. Domicijana, karantanskega kneza, ki je pokopan v Milštatu).

Prijateljski »zagrljaj«, Spomenka Diklić Hribar in Milan Kučan. - Veselo in brez skrbi, kot Disneyland, ko so tisoči brezposelnih Slovencev na robu preživetja. (Grešni kozel pa je škof Rožman). Kako dolgo še?

Da gre lahko v zadevi škofa Rožmana, ki ga hočejo Spomenke in Janezi prikazati Slovencem kot organizatorja domobranstva, za ukaze iz Belgrada, priča tudi okoliščina, da ima vojaški vodja domobrancev gen. Leon Rupnik pred takimi ljudmi mir. Zakaj? V času med obema vojnama je prestopil v pravoslavje in, kot povejo, je imel srbskega zeta in srbsko snaho... Bil je torej »jugoslovan«, kot še nekatere korifeje v srbo-Slaviji med obema vojnama. Gregorij Rožman je bil nasproti temu katoliški škof in odločen Slovenec. Prav to dvoje pa ne gre v račun velesrbstvu in prostozidarstvu. Zaradi tega proti njemu histerija prostozidarskega Belgrada pod obtožbo »narodnega izdajstva«.

Ker so Slovenci večnoma katoličani, je inkvizicija proti škofu Rožmanu namenjena tudi njim, in še posebej katoliškim duhovnikom. Potem, ko jih je dala srbska armada na čelu s Titom pomoriti na tisoče, naj bi še priznali svojo »krivdo«, da so bili kot katoličani po večini izdajalci. Vsa povojna propaganda je imela takšen zakulisni namen. V šoli so še otroci udbovcev imeli naročilo, da katoliške sošolce zasmehujejo kot »izdajalce«. Potrditev, da delajo pravilno, jim je dajalo javno mnenje (režimsko časopisje), kot še danes.

Gregorij Rožman – Rojen je bil 9. marca 1883 v Dolinčičah na Koroškem, od koder se je po koncu prve svetovne vojne, ko je Koroško dobila Avstrija, preselil v Ljubljano. Leta 1930 je bil imenovan za lublanskega škofa. Maja 1945 se je pred novo komunistično oblastjo umaknil na Koroško. Nato so ga prijatelji odpeljali na Solnograško, ker so prostozidarski Angleži, ki so imeli zasedeno Koroško, nameravali tudi njega izročiti Titu. Leta 1948 se je preselil v ZDA, kjer je deloval med slovenskimi izseljenci in begunci. Umrl je 16. novembra 1959 v Chicagu in je pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu.

Naj na tem mestu ponovimo, da bomo na naših spletnih straneh vedno branili spomin vseh, ki so žrtve ponarejanja v ideološke namene. Tako spomin škofa Rožmana in zaslužnih slovenskih duhovnikov, kot spomin na komandanta Staneta Rozmana in na slovenske partizane. Namen gonje raznih plačancev proti enim kot drugim namreč ni pravičnost, temveč ideološko razdvajanje Slovencev v vidu ponovne oživitve jugoslovanske tvorbe, tokrat pod nazivom Zahodni Balkan. In uradni jezik? Pač srbohrvaški!

Ali še huje, razprodaja Slovenije s tem namenom. Slovenski ljudje se v svoji nevednosti proti tem zakulisnim silam sploh ne znajo braniti. Posledice že čutijo tisoči brezposelnih. Kmalu jim bo v njihovem težkem položaju prikazana »edina« rešitev v Zahodnem Balkanu, kamor so bile že »investirane« nad 3 milijarde €. Od tam je na vaše rame prišla tudi vojska »izbrisanih«. Kdor po vsem tem še ni sposoben razumeti mu ni pomoči.