škof Gregorij Rožman škof Anton vovk
<
Uvertura k jesenskim volitvam
Škof Rožman znova na rešetu »jugoslovanov«
Nova hajka velesrbstva in prostozidarstva
Slovenci kot narodni »izdajalci«
Oktobra 2007 je Vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo škofa Rožmana, ki ga je vojaško sodišče IV. jugoarmade »zaradi izdajstva« obsodilo leta 1946 na 18 let prisilnega dela. Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo, ker vojaško sodšče ni bilo pristojno za sojenje civilnim osebam. Vsi se še spomnijo, kako se je ob tem drl Janez Stanovnik, postarni predsednik ZZB NOB in seveda pripadnik srbske Kos, ki ima preko »družbenih organizacij« še vedno pod nadzorstvom Slovenijo.
Razsodba Vrhovnega sodišča - četudi se zdi, da je šlo zgolj za predvolilni manever ki naj bi kandidatu Türku prinesel tudi glasove vernikov - je razkačila srbsko Kos in njen aparat. Nanjo se je ostro odzval še zlasti kos-ovski tednik Mladina. Njegov odziv je bil, bolj ali manj očitno, navodilo kos-ovcemi, udbovcemi in vsemogočim plačancem starega režima, da razsodbi »ne verjamejo« in da z gonjo proti škofu nadaljujejo. Njihova gonja naj bi prepričala tudi normalne Slovence, ki jim prosrbski aparat očitno še vedno pripisujejo le osnovnošolsko pamet.
Ancien régime
Širša slovenska javnost bi na razsodbo Vrhovnega sodišča že skoraj pozabila, da se niso kos-ovci spet oglasili. Čudaški Janez Stanovnik je nekje, ob skromni prisotnosti udeležencev, vrešče predstavil nov »zbornik« z naslovom Škof Rožman, ki naj bi znova dokazoval škofovo izdajalsko početje. V svojem govoru je škofovo »izdajstvo« utemeljil takole (iz Siol Slovenija, dne 10. 4. 2008):
Na vprašanje, kaj je dejansko zakrivil škof Rožman, pa je Stanovnik dejal, da vsi kazenski zakoniki po svetu sodelovanje z okupatorjem kvalificirajo kot zločin in narodno izdajo, ki se jo kaznuje s smrtjo. Rožman se je leta 1942 pogovarjal s takratnim generalom Robbotijem, ki je bil vojaški okupacijski poveljnik v Ljubljanski pokrajini. Zato je po Stanovnikovih besedah Rožman sodeloval z okupatorjem.
Bodimo pozorni na besedo »pogovarjal«, kar naj bi bilo izdajstvo. Zadeva je v resnici dokaj drugačna. Kot je v povojnih letih pisal slovenski zdomski tisk, je gen. Robboti nameraval izseliti okoli 100.000 Slovencev. Ko je Rožman to izvedel, ga je prijel obup in je skušal storiti vse, da se načrt prepreči in je pri generalu tudi posredoval. To ve tudi Janez Stanovnik.– O življenju škofa Rožmana je izšla pred leti knjiga v treh delih, napisal jo je dr. Jože Jagodic, izdala celovška Mohorjeva.
Nadškof Stepinac (Zagreb) in škof Rožman (Lublana), srečanje “izdajalcev”. – Srbska računalniška montaža v mesečniku Radar novembra 2006.
Glede »pogovorov«, in to v vojnem času, naj omenimo še pogovore v mirnem času. Leta 1939 je jugoslovanski regent knez Pavel obiskal Berlin in delil številna odlikovanja nacističnim veljakom. Himmler je prejel celo Red sv. Save (Vauhnik 1965).
Da bi bil Janez Stanovnik bolj prepričljiv, je tokrat celo obsodil pomor domobranskih borcev, ki jih je leta 1945 vrnila s Koroške v roke Tita angleška okupacijska vojska. Bilo jih je okoli 12.000 in jih je na Titov ukaz pomorila JLA v kočevskem Rogu. O tem iz poročil:
Janez Stanovnik je ob predstavitvi zbornika Škof Rožman v zgodovini dejal, da so tudi zmagovalci po vojni morili v imenu revolucije brez sodnega naloga. Predsednik zveze borcev (ZZB NOB) je sicer prepričan, da je osnova za spravo zgolj resnica.
Iz objavljenih posnetkov je razvidno, da je bila ob predstavitvi Rožmanovega »zbornika« prisotna le kosovska starina, ki jo je že povozil čas: Janez Stanovnik, Ljubo Bavcon, Janko Pleterski... Njihovo naročeno bevskanje je danes že nadvse mučno. Med mlajšo generacijo pa jim »verjamejo« le še plačanci, ki se hočejo s tem preriniti naprej. Tudi z včlanjenjem v ZZB NOB, v katerega sprejemajo danes tudi desetletnike. Zares, kakšna je ta »borčevska« stran!
Pomorjene partizane zamolči
Zakaj Janez Stanovnik iznaša resnico šele sedaj, po več kot pol stoletja? Toda to, kar je iznesel ni »resnica«, temveč polresnica. Janez Stanovnik je moral zamolčati, da je domobranske borce pomorila JLA na ukaz Tita! Pomore je vodil Sima Dubaić, srbski prostozidar.
Obenem s tem, ko očita škofu Rožmanu »izdajstvo«, pa skrbno zamolči, da so med partizane od leta 1943 dalje pošiljali srbske vrinjence, ki so sodelovali z Italijani in zatem z Nemci, morili zavedne slovenske borce in izdajali položaje sovražniku. Takšen primer je bila obkolitev Gradnikove brigade na Golobarju aprila 1943 (okoli 50 padlih), pa Gregorčičeve brigade pod Krnom avguta 1944 (okoli 160 padlih)… In dalje, umor Janka Premrla Vojka, Ferda Kravanje itd. Leta 2005 je Janez Stanovnik imenoval pripadnike primorskega TIGRa »teroriste«.
Franc Rozman – Stane (v sredini), ki ga je ustrelil Arso Jovanović, odposlanec Tita. Njegova ustrelitev je še vedno tabu za ZZB NOB in za njenega postarnega predsednika, Janeza Stanovnika. Odprt pa je v predvolilne namene znova lov na škofa Rožmana…
V Mladini je bil objavljen pogovor s pomožnim škofom Stanislavom Leničem pred njegovo smrtjo († 1991). Pogovor ima naslov: Škof Rožman je bil velik Slovenec. V pogovoru, ki je res nekaj enkratnega, je tudi naslednje vprašanje: Med številnimi preiskavami v škofiji so izginili tudi razbremenilni dokumenti, ki ste jih zbrali za Rožmanovega odvetnika. Kakšna je bila vsebina teh dokumetnov?...
Pomožni škof Lenič: Ko se je začel proces proti škofu Rožmanu, je prišel k meni prelat Lukman ter mi rekel, da ve, koliko je škof v resnici storil za rešitev žrtev italijanskega terorja, kakšne proteste je pošiljal na obe strani, tako Italijanom kot Nemcem, koliko je storil za rešitev Toneta Tomšiča... ter da naj zberem vse te dokumente, da jih bomo dali Rožmanovemu advokatu. Res sem zbral sveženj teh dokumentov, žal pa takrat še nismo imeli fotokopirnih aparatov, da bi jih preslikal, tako da sem izročil originale, on pa je podpisal reverz, da bo vse vrnil. In ko je prišel s temi dokumenti na razpravo, so mu jih gladko zaplenili in mu jih niso dovolili uporabljati. Takrat se je javila tudi mati Toneta Tomšiča ter prosila, naj ji pustijo, da bo pričala in povedala, kaj vse je storil škof Rožman za rešitev njenega sina, pa ji tudi niso dovolili, da bi pričala v škofovo korist...
V objavi tega pogovora je sicer izpuščeno, da je škofu Rožmanu sodilo vojaško sodišče IV. armade JLA, in seveda ime (srbskega) predsednika sodišča ter imena članov sodnega senata. Tega v javnih občilih vse do danes ni mogoče odkriti, in tudi »pravični« Janez Stanovnik & Co. Nam tega ne povejo.
Za gonjo so prelačani
Tudi tržaški prosrbski zgodovinar, Jože Pirjevec, se je še pred kakim letom v nekem članku hvalil, da je bil »v Londonu«, kjer je v arhivih skušal izbrskati kaj obremenilnega o škofu Rožmanu. Našel ni ničesar. Kljub tem je v članku objavljenem Primorskemu dnevniku sramotil pokojnega škofa (tako mu je bilo naročeno), češ da Angleži o njem, ko se je leta 1945 zatekel na od njih zasedeno Koroško, »niso imeli dobrega mnenja«.
Ob objavi razsodbe Vrhovnega sodišča je znana zgodovinarka Tamara Giesser Pečar, ki je o škofu Rožmanu pred leti izdala tudi knjigo, poudarila naslednje (Delo, 12. oktobra 2007):
Griesser Pečarjeva je tudi poudarila, da je v zborniku zveze borcev iz letošnjega leta objavljena potvorjena lojalnostna izjava škofa Rožmana, "čeprav je že zdavnaj znano, da so jo Italijani potvorili". Glede očitkov o sodelovanju pri zaprisegi domobrancev na bežigrajskem stadionu, pa je zgodovinarka dejala, da je škof sicer imel mašo za zbrane domobrance pred zaprisego, vendar na sami zaprisegi ni bil prisoten. "V času njegove maše ni bilo na stadionu nobenih nemških vojakov ali častnikov," je še dejala in dodala, da je škof zapustil stadion takoj po maši.
Iz sedanjih izpadov Janeza Stanovnika proti škofu Rožmanu, kljub razsodbi Vrhovnega sodišča, ki je »sodbo« jugoarmade po pol stoletja razveljavilo, jasno izhaja, da dela Janez Stanovnik po tujem navodilu. Po katerem, ni treba dolgo ugibati! Nekdanja Juga ga je imenovala za svojega zastopnika v OZN in mu omogočila dobro pokojnino v $$$. Pa smo tam! Po navodilu velesrbske klike mora zaradi tega gonjo proti škofu nadaljevati.
Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, predstavlja Rožmanov »zbornik«
V ozadju pa ni le velesrbstvo nekdanje Jugoslavije, temveč tudi prostozidarstvo, ki je prav tako sovražno katoliški veri in Cerkvi. Tako naj bi bilo škofovo »izdajstvo« obenem tudi »izdajstvo« vse slovenske katoliške Cerkve in obenem opravičilo za polstoletni teror, diskriminacijo in preganjanje slovenskih katoličanov in vernih Slovencev, ki ga je izvajal jugoslovanski velesrbski režim v Jugoslaviji vsa desetletja po drugi svetovni vojni.
Pri tem se je režim opiral tudi na nekatere izdajalske duhovnike, ki jih je še kot bogoslovce vrinil v semenišče. Kot duhovniki so potem skušali zavajati verno mladino in jo oddaljevati od cerkve in Cerkve. Župnik Franc Gačnik (Strane pri Kamniku) npr. je mlade uvajal celo v indijske plese, ki so jih v znamenju »ekumenizma« plesali po cerkvah. Nekatera imena teh duhovnikov so se nahajala na nekdanjem spletu www.udba.net (Dušan Lajovic).
A ja, še »pastirsko pismo«
V to skupino duhovnikov spada tudi nekdanji in sedanji arhivar France Dolinar na lublanski škofiji, star zaupnik srbske Kos. Ta je sedaj prinesel na dan celo poseben »dokument«. Škof Anton Vovk naj bi leta 1946 izdal pastirsko pismo, ki pa ga (preberite dobro!) »ni razposlal«. V njem naj bi »priznaval krivdo« katoliške strani za tisto, kar se je godilo med drugo vojno. - Gre nedvomno za ponaredek, kar v jugoslovanskem okolju ni nič posebnega. Takole poročajo:
Stanovnik je med predstavitvijo zbornika obžaloval napad na škofa Vovka. "Globoko obžalujem, da se je zgodil barbarski zločin, ko so škofa Antona Vovka, ki je priznaval krivdo med drugo svetovno vojno, huligani polili in zažgali," je dejal Stanovnik. (Zakaj tega ni izrekel še davno prej!) Kot je znano, je škofa Vovka skušal komunistični režim v letih po drugi svetovni vojni večkrat umoriti. Najhujši napad se je zgodil januarja 1952, ko so ga neznanci na novomeški železniški postaji polili z bencinom in zažgali. Napada na škofa predstavniki takratnih oblasti niso nikoli raziskali. (Odkod »neznanci«, če pa malo prej pravi, da so bili »huligani«? Zakaj so hoteli škofa Vovka umoriti kljub temu, da je »priznaval krivdo«, kot je zahteval takratni režim? V resnici je ni priznaval.)
Odkritje obeležja v spomin zažiga škofa Vovka, Novo mesto 2002
Drugo pismo, ki me je prejšnji teden vznemirilo, je starejšega datuma. Gre za pastirsko pismo škofa Antona Vovka, napisano za novo leto 1946, a nikoli objavljeno. V javnost je prišlo šele danes, ko ga je France Dolinar prebral na forumu za dialog med vero in kulturo, organiziranem na začetku aprila na pobudo Medškofijskega odbora. V njem Vovk razmišlja o komaj končani vojni in obsoja del klera kakor tudi del katoličanov zaradi »zavestnega izdajstva nad narodom«. To distanciranje od kolaboracije, ki ga Dolinar ni navajal na svojo roko, temveč bržkone po nalogu cerkvenega vodstva, se mi zdi vzpodbudno. Morda kaže, da je slovenska Cerkev razumela, kako zmotno je - iz moralnih in političnih razlogov - njeno revizionistično stališče do tragičnih dogodkov med leti 1941 - 45 v Ljubljanski pokrajini. Pravim »morda«, ker ena lastovka še ne prinese pomladi. (Kot omenjeno, gre za ponaredek).
Déjà vu!
France Dolinar je seveda kosovec, kar ve vsa slovenska duhovščina. Pred leti je moral s škofije, ker se kot duhovnik ni držal predpisanega celibata. Takoj so ga nastavili nič manj kot za dorektorja Arhiva Slovenije. Bil je pač “njihov”. Sedaj je spet na škofiji kar odpira vprašanje, kaj sploh je sedanji nadškof Uran, ki ga tam drži?
V primeru na novo odkritega neodposlanega »pastirskega pisma« gre za premišljeno zlorabo imena rajnega škofa Vovka, za katerega teče postopek blaženim! Poteza srbske Kos je tukaj prav prozorna. Odlomek iz njega objavil v Demokraciji (štev 17) drugače nadvse vprašljivi Ivo Žajdela. Iz sloga besedila je razvidno, da ga je sestavil kak odpadel bogoslovec ali odpadel duhovnik. V njem se – značilno – dosledno izogiba besedi »katoliški« in uporablja le izraz »krščanski« (kot nekdaj Edvard Kocbek in še danes Alojz Rebula).
Nadškof Uran, zgodovinarja Tamara Giesser Pečar in France Dolinar, z mukotrpnim obrazom (oktobra 2007), ki je sedaj odkril “pastirsko pismo” nadškofa Vovka. (Poglejte mu v oči!)
Iz škodoželjnega pisanja kosovke Spomenke Diklič v Delu in iz drugih „odmevov“ je mogoče sklepati, da je srbska Kos načrtovala to akcijo, ki jo je sprožil njen zaupnik Dolinar, že vnaprej. Tako je bil ob tem „presenečen” le še Janez Stanovnik, ki pravi:
Zato se mi zdi tudi preuranjeno navdušenje Spomenke Hribar v sobotni prilogi Dela (12. 4. 2008), ko govori o »priložnosti za nov začetek«, misleč pač na možnost sprave med tistimi znotraj našega nacionalnega subjekta, ki so še v primežu starih sovraštev. Pri tem poziva levico, pravzaprav Zvezo borcev, naj tudi sama naredi takšno katarzično dejanje, kakršno je naredila Cerkev. France Dolinar pač ni Cerkev, kar pomeni, da čakamo še na kakšno bolj avtoritativno obsodbo slovenskega domobranstva.
Gorje vam pismarji in farizeji, hinavci… (Mt 23,…)
Res je, kosovec France Dolinar še ni Cerkev, srbska kosovka Hribar Diklić pa tudi ni slovenska javnost. Ob tej »senzaciji« se nekateri spomnijo 70. let, ko so v Ljubljani »odkrivali« dokumente vidnejših Slovencev, domobrancev in protikomunistov, češ da so sodelovali »z Gestapom«. Vmes je bila že takrat Kos, ki je po odstavitvi slovenskega partijskega vodje Staneta Kavčiča zagospodarila tudi v Sloveniji. Poskušali so »z dokumenti« prepričati javnost, da je bil takšen, na primer, »sodelavec« Gestapa celo ugledni prof. France Cigan.ki je v povojnih letih deloval na Koroškem. Še bolj je odmevalo, ko je bil za »sodelavca« razglašen slovenski rojak Ljerko Urbančič v Avstraliji. Na podlagi »dokumenta« ga je kot takšnega razglasil cel judovski lovec na naciste, Simon Wiesenthal. Kdor pozna srbsko – prostozidarsko – judovsko navezo, je takoj vedel, za kaj gre.
Taktika z »odkrivanjem« dokumentov, ki jo je v zvezi s škofom Vovkom znova zaigrala srbska Kos, ni torej nič novega. Prostozidarski tisk v svetu, ki se zaveda resničnega ozadja, se tokrat ni pridružil, ker bi se samo osramotil. Vse ima namreč svoje meje. Tako je bil »dokument« najden zgolj za notranjo rabo.
V komentarjih na našem spletu nikakor nimamo namena prizanašati „božji” Cerkvi, v kateri naletimo tudi na takšne nevredne figure, kot sta bila Pij XI. ali Janez XXIII. in še kdo drugi. Vendar bomo vedno branili poštene ljudi in njihov spomin pred blatenjem. Ne glede na to, ali gre za škofa Rožmana ali za partizanskega komandanta Rozmana, za partizane ali za domobrance, pa tudi za komuniste, ki jih ne bremenijo slaba dejanja. Zavračamo posplošeno gonjo, ki jo že desetletja uprizarjajo plačanci srbske tajne službe.
Namen njihovega gospodarja je lahko samo ta, da razdvajajo slovensko javnost v medsebojne spore, medtem ko jo za hrbtom izkoriščajo in izropavajo (milijarde “naložb” v Srbiji). Tisti, ki jim nasedate, se potem še čudite, zakaj imate plače ali pokojnine samo okoli štiristo evrov. Kakšne imajo oni, vam seveda ne povejo!
