Koperski škof Metod Pirih

Njegov nasmeh ni ravno prepričljiv

Preprečil je ustanovitev škofije v Novi Gorici

Zakulisne igre Udbe v škodo Slovenije in proti želji primorski ljudi

 

Objavljamo prejeti članek, ne zato, da bi slovenski Cerkvi kakor koli škodovali. Ravno nasprotno, treba je prej ali slej razčistiti zakulisne igre in pomesti z vsedlinami iz črednega stanja, ki ga je Slovencem tudi na cerkvenem področju zapustil jugoslovanski in velesrbski komunistični režim (op.ur.).

Slovenska javnost je pred kratkim z velikim zadoščenjem sprejela vest, da so bile ustanovljene nove slovenske škofije v Novem mestu, Celju in Murski Saboti in da je bila škofija Maribor, Slomškova ustanova, povzdignjena v nadškofijo. Na Primorskem so pričakovali, da bo tudi v Novi Gorici zaživela škofija, vendar so ostali razočarani (po domače “z dolgim nosom”). Kakega uradnega in primerno utemeljenega pojasnila za takšno opustitev ni bilo. Od cerkvene strani so vrgli v obtok samo govorico, da ni dovolj duhovnikov za dve škofiji (Koper in Novo Gorico); da nova škofija ne bi imela ustrezne gmotne osnove in še kaj.

Toda vprašanje škofije v Novi Gorici ni od včeraj! Vleče se že vsa leta po drugi svetovni vojni, ko je zaledje nadškofije Gorica in škofije Trst – Koper pripadlo Jugoslaviji (Sloveniji). Za ozemlje obeh škofij na jugoslovanski strani sta bili ustanovljeni apostolski upravi. Leta 1964 sta bili upravi združeni v eno samo, katere vodenje je prevzel naslovni škof Janez Jenko (* 1910). Od leta 1977 do 1987 je bil Jenko reden koperski škof (+ 1994). Na koperski stolici ga je nasledil njegov tajnik Metod Pirih (* 1936).

Zakaj je škof Janez Jenko še kot apostolski upravitelj združil novogoriško in kopersko apostolsko upravo v enoto, s sedežem v Kopru, iz katere je potem nastala tretja redna slovenska škofija, ni bilo nikoli zadovoljivo pojasnjeno. Slovenski ljudje na Primorskem, kot tudi takratna oblast, so si želeli škofijo tudi v Novi Gorici. Za njihove želje pa je bil Janez Jenko gluh. Zakaj?

Očitno je, da vprašanje škofije v Novi Gorici ni bilo samo krajevnega pomena. V ozadju je bilo že od vsega začetka vprašanje ustanovitve samostojne Slovenske Škofovske konference. Le-ta, samo s “tremi” škofi, ni imela pravih izgledov. Toda s štirimi rednimi škofi (to je, v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novi Gorici) bi vprašanje njene ustanovitve postalo smiselno. Vendar bi se Slovenija na ta način izdvojila iz takratne Jugoslovanske Škofovske konference, ki jo je povsem obvladovala kaka dvajseterica hrvaških škofov. Če bi se slovenska stran iz nje umaknila, bi naziv “jugoslovanska” ne bil več upravičen. V Jugoslaviji bi torej obstajali dve ločeni škofovski konferenci, slovenska in hrvaška.

V vesoljni Cerkvi bi ime Jugoslavija stopilo tako v ozadje, zgolj na raven diplomatskih stikov. V ospredje pa bi stopili imeni Slovenija in Hrvaška. S tem bi bila pred krščanskim svetom izpričana narodna in zgodovinska identiteta Slovencev in Hrvatov. Lahko si predstavljamo, da unitaristični in velesrbski Beograd česa takega ni hotel dopustiti. Ni si mogoče predstavljati, da koperski škof Janez Jenko tega ne bi vedel. Pred svojim škofovskim imenovanjem je dovolj dolgo bival prav v Beogradu.

V takšnih razmerah se je na Primorskem zdela kot edina stvarna možnost le ustanovitev ene same redne škofije. Zato je škof Jenko očitno ravnal po pregovoru: Boljše vrabec v roki kot golob na strehi! Tako smo dobili redno škofijo le v Kopru (vrabca), slovenska škofovska konferenca (golob) pa tudi zanaprej ni imela potrebne osnove, to je: vsaj štirih škofov (enega tudi v Novi Gorici). Vse to je Beogradu seveda ustrezalo, zakaj v imenu enotne Jugoslovanske Škofovske konference se je v cerkvenem svetu, kot rečeno, še naprej ohranjalo ime Jugoslavije.

Razmere so se povsem spremenile po razglasitvi samostojne Slovenije. Slovenska Škofovska konferenca je postala nekaj samoumevnega. Toda, zgolj trije redni slovenski škofje so bili še vedno nekaj anahronističnega. V tej “konferenci” sta namreč dva redna škofa, dejansko nadškof Rode in škof Pirih, imela “večino” in sta pri odločanju že praviloma redno preglasovala mariborskega škofa Krambergerja. Nadškof Rode, sedaj kardinal v Rimu, pomožnim škofom namreč ni dovolil glasovati. Poglejmo pa še drugo plat medalje!

Cerkev in Udba

Seznam sodelavcev Udbe, ki ga je pred kakim letom spravil na dan podjetnik Dušan Lajovic, je vseboval tudi imena nekaterih duhovnikov. To je bilo pričevanje, da se je jugoslovanska Udba (sedaj Kos) krepko vsidrala tudi v cerkvenih krogih. Imena kakega škofa sicer ni bilo na omenjenem seznamu. V tem pogledu pa je pomožni mariborski škof Vekoslav Grmič (†) s svojim delovanjem in izjavami že dolga leta pričal, da Udba v svojih naklepih tudi škofov ni spregledala. Poglejmo s tem v zvezi primer koperskega škofa Metoda Piriha!

Bilo je kak teden pred volitvami 2004, ko je škof Metod Pirih daroval mašo za koperskega župana Borisa Popovića, ki je sicer srbskega porekla in vsaj po rojstvu pravoslaven. Formalen namen maše naj bi bila zahvala za Popovićevo izpustitev iz zapora, kamor so ga bili, menda po nedolžnem, spektakularno zaprli. Zadeva je požela ves medijski pomp, ponavljali so jo tudi na Tv Slovenija. Pred zaporom je nekaj najetih plačancev več dni “demonstriralo” za Popovićevo izpustitev. Res je bil izpuščen, kasneje pa so, prav tako po Tv oznanili, da bo na volitvah kandidiral na listi “Za Slovenijo” (sic!).

Namen maše torej ni bila zahvala, temveč povsem očitno nekaj drugega, in sicer: pritegniti z njo pozornost javnosti in na ta način pridobiti za Borisa Popovića vsaj nekaj vernih glasov. Saj mu je vendar, za srečno izpustitev iz zapora, celo “škof” daroval sveto mašo! Verjetno katoliški duhovniki ne odrečejo maše pravoslavnemu verniku, če si jo res želi. Toda v tem primeru je očitno šlo za navaden predvolilni “show”. Zato je o maši s kratkim posnetkom poročala tudi Tv Slovenija (povsem pod srbsko kontrolo).

Predvolilna maša za župana Popovića je na škofa Piriha vrgla povsem novo luč. Pravoslavnemu Borisu Popoviću bi namreč v normalnih pripadala maša, ki bi jo daroval pravoslavni pop. Če si je Popović že želel katoliško mašo, bi jo lahko, kot vsi drugi verniki (dvomimo pa, da je zares veren), brez pompa naročil pri domačem župniku. Toda darovati mu jo je moral nič manj kot škof Metod Pirih, o čemer je poročala še Tv, tako da se je videlo po vsej Sloveniji! To je bilo le kak teden pred volitvami, na katerih je Boris Popović kandidiral na listi “Za Slovenijo”!

Vse to je škof Pirih nedvomno vedel. Če je mašo kljub temu daroval, potem je šlo za ukaz. Prejel pa ga je lahko samo od stare Udbe oziroma od sedanje Kos. Od takratnega slovenskega metropolita najbrž ne. Ni pa povsem izključeno! Ukazu se očitno ni smel upreti. Zato se navaden človek vpraša, s čim je Kos lahko prisilila škofa Piriha k takšnemu nevrednemu dejanju?

Po njihovih delih jih boste spoznali

Imevši v vidu ta nesrečen dogodek, se nam tudi preprečitev ustanovitve škofije v Novi Gorici, za kar je odgovoren škof Pirih, pokaže v nekoliko drugačni luči. Da bi Pirih predlagal ustanovitev škofije tudi v Novi Gorici, mu srbska Kos očitno ni dovolila. Če pa domači škof nasprotuje novi škofiji na njegovem cerkvenem območju, tudi drugi škofje mimo njegove volje ne morejo. Vatikan pa lahko ustreže le prošnji, kakršna mu je bila predložena in je ne spreminja. Torej, zakaj škofu Pirihu ni bilo dovoljeno predlagati ustanovitve škofije v Novi Gorici?

Nekdanja beograjska struktura, ki preko Udbe oziroma Kosa še vedno nadzoruje Slovenijo, ima z Novo Gorico druge načrte. V cilju ustanovitve čezmejne “evroregije”, ki bi obsegala območje Gorice (Italija) in Nove Gorice (Slovenija) naj bi se stara nadškofija v Gorici znova raztegnila na svoje nekdanje ozemlje na slovenski strani. Tako bi bila goriška “evroregija” tudi v cerkvenem pogledu enotna. Predlog o tem smo pred kakim letom prebrali v tedniku Družina. Objavil pa ga je v “pismih bralcev” France Dolinar, nič manj kot nekdanji in sedanji arhivar na ljubljanski škofiji. Bistvo njegovega pisma je bilo naslednje: Zakaj bi v Novi Gorici ustanavljali škofijo, če pa je že v Gorici stara nadškofija, ki je svoj čas obsegala tudi novogoriško območje in kamor se lahko znova raztegne?

Prav to je bil očitno vzrok, da je škof Pirih nasprotoval škofiji v Novi Gorici in ni smel predlagati njene ustanovitve. Ne iz svojega prepričanja, temveč po ukazu srbske Kos, ki primorsko ozemlje v okviru “evroregije” pod imenom Goriška obljublja Italiji. Ni mogoče verjetni, da škof Pirih tega ne bi vedel, vendar se je moral podrediti ukazu. Torej, ne po njihovih kapah, temveč po “Po njihovih delih jih boste spoznali” (Mt 7, 16).

Škof Pirih se bo na svojem položaju držal vse do leta 2011, ko bo dopolnil 75 let in se bo v smislu cerkvenih pravil moral posloviti. Šele takrat bo na njegovo mesto lahko prišel nekdo, ki ne bo več v rokah srbske Kos in ne bo nasprotoval škofiji v Novi Gorici. To pa nikakor ni samo po sebi umevno. Tudi v Ljubljani, na primer, so si veliko obetali od novega nadškofa Alojzija Urana. Šele čez čas, ko ga je Kos nagnala, da je sprejel srbskega princa, potem ko je bil ta na obisku pri Drnovšku, - s tem se je Uradn izdal - so se ljudje zavedeli, koga so v resnici dobili za svojega “nadpastirja”.