Tržaški škof, msgr. Eugenio Ravignani
Škof, ki je lahko za zgled tudi kolegom v Sloveniji
Ne sprejema obiskov politikov pred volitvami in se ne slika z njimi
Izpričuje pravo dostojanstvo katoliške Cerkve in vere
Povzeto iz tržaškega slovenskega dnevnika 14. decembra 2007. - Na povabilo tržaškega škofa Evgena Ravignanija je generalni konzul Republike Slovenije v Trstu, Jože Šušmelj s sodelavci, obiskal sedež tržaške škofije. Zelo prisrčnemu sprejemu pri škofu sta prisostvovala tudi škofov vikar za slovenske vernike, Franc Vončina, in duhovnik Dušan Jakomin. Škof je predstavnike konzulata sprejel v obnovljeni osebni kapeli v škofiji, ki jo je leta 1914 postavil zadnji slovenski škof v Trstu Andrej Karlin.
V lepi slovenščini je škof predstavil delovanje škofije, poudaril je prisrčnost, s katero je vedno sprejet med slovenskimi verniki, sodelovanje s slovenskimi škofijami ter na pomen zgodovinskega trenutka v odstranitvi državnih meja. Dušan Jakomin je orisal izgradnjo kapelice, ki jo je zasnoval arhitekt Vurnik iz Ljubljane, zgradila pa znana tržaška slovenska gradbenika Martelanc in Caharija s sodelavci. V sosednji sobi so tudi slike slikarke Helene Vurnik, soproge tega arhitekta. Škof je predstavil tudi sprejemnico, v kateri so portreti njegovih predhodnikov, med katerimi je bilo tudi več Slovencev.
Generalni konzul se je škofu zahvalil za veliko pozornost in skrb, ki jo vedno izkazuje do slovenskih vernikov, izrazil pa je tudi zaskrbljenost zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov, na celotnem ozemlju, kjer živi slovenska skupnost, zlasti v Benečiji in v Trstu. Zakaj bogoslužje v maternem jeziku je temelj za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika in manjšine. Šušmelj je omenil škofu tudi zamisel, da bi v naslednjem letu, ko bo 500 letnica rojstva Primoža Trubarja, na takratni škofijski palači v ulici Castello, ki je sedaj v lasti italijanske države, postavili spominsko ploščo v spomin na bivanje Trubarja pri škofu Bonomu.
GP: Razveseljivo, da se sedanji konzul Jože Šušmelj, stari kosovec, izraža tako diplomatsko in času primerno. Prej to ni bilio mogoče. O duhovniku Dušanu Jakominu, ki izdaja nek verski list za tržaško območje, pa se mnogi še spominjo, kako je predlanskim v božični številki objavil času, katolištvu in slovenstvu tako neprimerne članke, da je bilo povsem jasno, da je šlo pri tem za kos-ovska navodila.
Pomanjkanje slovenskih duhovnikov v Benečiji, posledično tudi v tržaški škofiji, je pač posledica delovanja pokvarjenih škofov v Vidmu, kot sta bila Giuseppe Nogara pred drugo vojno in Giuseppe Zaffonato po njej. Prvi je leta 1933 poslal karabinjerje, da so po Beneški Sloveniji zaplenili vse slovenske katekizme in po cerkvah prisilno vpeljali italijanske maše in pridige. V slovenske fare je pošiljal furlanske in italijanske duhovnike, ki niso znali jezika svojih vernikov. S tem je nadaljeval tudi njegov naslednik Zaffonato. V ta kriminal nista posegla ne papež Pij XI. ne papež Pij XII. Potem, ko so zlomili zaupanje v Cerkev in vero, bodo sedaj pričakovali od slovenskih ljudi duhovnikov in valijo nanje krivdno, ker jih ni! Nekateri krogi imajo Slovence očitno še vedno za bedaste!
Tudi na Goriškem se stari še spomnijo fašističnega divjanja, tudi še po odstavitvi nadškofa Sedeja, in upravitelja na škofiji, odkritega fašista Giovannija Sirottija (Sirotich), ki ga je bil nasledil. Nastavil ga je prosluli Pij XI., ki se je pajdašil s fašizmom. Tudi Sirotti se je izdivjal nad Slovenci in pomagal uničevati njihovo zaupanje v vero in Cerkev. Še do pred nekaj let je v Gorici, kot nam povejo, škofoval Vitale Bommarco (1982 – 1999), naspotnik Slovencev, ki je, značilno, izhajal z otoka Cresa. Protislovenski duh, ki ga je širil, tokrat ni mogel prevladati. Ohranjal in ohranil pa se je s tem prepad med italijanskim in slovenskim vernim občestvom.
