Simon Gregorčič

Poesie

Simon Gregorčič v italijanščini! Prevod njegovih poezij je že pred nekaj desetletji pripravil Franc Husu, klaretinski pater, doma s Tržaškega. Prevod je bil takrat samo razmnožen. Sedaj pa je prevod izšel v izredno lepo opremljeni knjigi (založba Humar 2006), skupaj z dokumentarnimi slikami, ki prav tako kot besedilo pritegnejo bralca. Knjiga je še posebej primerna za darilo ljudem slovenskega porekla onstran meje, ki živijo v italijanskem okolju in ne obvladajo več ali pa ne povsem slovenskega jezika. Cena je 19,50 €, naroča pa se tudi neposredno pri založniku: 031/370250.

Kot so poročala javna občila, so novembra 2006 v mestnem parku v Gorici odkrili doprsni kip Simona Gregorčiča. Večinska italijanska mestna uprava je s tem, nakako po 150. letih, hotela pokazati svojo odprtost do slovenskih sosedov, ki so bili do 2. svetovne vojne večinsko prebivalstvo v goriški deželi. Takšno odpiranje, četudi je pozno, pozdravljamo. Izdaja Gregoričiča v italijanščini je takšen korak dobre volje samo še nadgradila.

Zakaj je italijanski prevod Gregorčiča natisnjen šele danes, in to prej iz ljubiteljskega zanosa kot pa iz založniško poslovnih ciljev, bi bilo treba razglabljati v posebnem članku. Veliko je namreč, da tako rečemo, gobezdanja o sožitju in sodelovanju ob meji, pa med sosedi itd. itd. Storjenega pa je bilo kaj malo. Opozorili smo že v tem pogledu na „velike“ korake „še večjega“ Illyja. Opozorili smo na ogromna sredstva, ki jih Slovenija namenja „manjšini“. Trese se gora, rojevajo pa se miši.

Od takrat, ko je bil v italijanščini izdan prevod največjega slovenskega pesnika Prešerna, na primer, je minilo 30 let (1976). Tudi ta prevod je pripravil p. Franc Husu. Izdala pa ga je Založba tržaškega tiska. Ista založba je izdala tudi prevod Vladimir Bartolovega romana Alamut (1993), medtem ko je prevod Srečka Kosovela spet moral iziti na zasebno podbudo (Poesie di velluto e Integrali, Trst 1972). Sodimo, da se ljudje tukaj ob meji, na večjezičnem območju (slovensko, italijansko, furlansko, nemško), med sebojno še najbolj spoznavajo prav preko prevodov kulturnih in književnih del, in da se prav na ta način odpravljajo številni medsebojni predsodki iz preteklosti. Zakaj potem tega, ob tolikšnem blebetanju in zapravljanju “manjšinskega” denarja, ni veliko več? Kakšni nameni in koristi so s tem v zvezi v zakulisju, bodisi na slovenski kot na italijanski strani? O tem bomo spregovorili na drugem mestu, ob primerni priložnosti.