Trst kot sedež “evroregije” in stara prijatelja Illy in Haider. Sedaj je vse pripravljeno za nov tržaško – italijanski pohod na Slovenijo. Dimitrij Rupel, zunanji minister v vladi Janeza Janše, je že dal svoj pristanek.

 Sedež evroregije bo v Trstu
Tako so se dogovorili Illy, Galan in Haider

Glavno mesto nastajajoče evroregije bo Trst, kjer bo imel sedež generalni direktor s sodelavci. Vendar bo pred tem potrebno, da italijanski parlament sprejme poseben zakonski ukrep za izvajanje evropskega pravilnika, ki predvideva ustanovitev takih tvorb. Tako so onegavili na srečanju konec novembra deželnih vlad Furlanije-Julijske krajine, Benečije in Koroške, njihovi predsedniki Riccardo Illy, Giancarlo Galan in Jörg Haider na gradu v Devinu. Na tem tristranskem srečanju so razpravljali o predlogih načrtov za obdobje 2007 - 2008 v okviru Objektiva 3 Avstrija-Italija. Vsi trije deželni glavarji so izrazili veliko zadovoljstvo, da je srečanje potekalo v duhu velikega sodelovanja. (Si lahko mislite!)

Kaj pa Slovenija, so bili radovedni pri starem projugoslovanskem glasilu, tržaškem Primorskem dnevniku. Odgovor: Riccardo Illy se je pred kratkim pogovarjal s slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, ki mu je potrdil, da se bo Slovenija pridružila projektu evroregije po ustanovitvi predvidenih štirinajstih novih slovenskih regij. Postopek bi se moral zaključiti v prvi polovici prihodnjega leta. Prav tako naj bi se po nastanku evroregije slednji pridružili še dve hrvaški županiji (Istra in Kvarner).

 

Takole je “evropejec”Haider osebno namestil “dvojezičen napis” in kljub odloku avstrijskega  ustavnega sodišča  ponižal slovenski jezik na območju južne Koroške in na splošno. Sedaj pa se gresta skupaj z Illyjem “evroregijo”, v katero bi rada v soglasju z Dimitrijem Ruplom potegnila še Slovenijo.

 

Predstavniki treh dežel so se strinjali, da mora biti sedež bodoče evroregije v Furlaniji - Julijski krajini, točneje v Trstu, je bilo rečeno na tiskovni konferenci treh predsednikov po končanem zasedanju. V načrtih je, da bo šlo za organ javnega pravnega značaja s precej prožno strukturo: nastajajoča evroregija ne bo imela predsednika in podobnih organov. Njen zbor bodo sestavljali predsedniki oz. izvoljeni predstavniki sodelujočih dežel. Imela pa bo generalnega direktorja, ki bo v Trstu in in bo vsklajeval delo sodelavcev na osrednjem sedežu in na drugih sedežih v posameznih deželah. Evroregija bo delovala kot konzorcij z deležem finančnih prispevkov. En del tega sklada bo razdeljen na enake dele, drugi del pa na podlagi tekočih stroškov posameznih dežel. V prihodnjih tednih bo prišlo do sestanka tehničnega omizja, kjer bodo še enkrat pregledali osnutek statuta nove tvorbe. – Glavni del tega deleža bi seveda požrl delomrzni, špekulativni in vedno šovinistični Trst

 

Rečeno je bilo, se bo nova evroregija ukvarjala z gospodarskimi, socialnimi, zdravstvenimi, okoljskimi in kulturnimi vprašanji. Eden najpomembnejših projektov je po Illyjevih besedah tisti, ki predlaga oblikovanje meddeželne mreže zdravstvenih storitev, ki bi omogočala prost dostop do enakih zdravstvenih storitev za vse prebivalce območij, ki bi spadala v okvir evroregije.

Ob vsem tem se postavlja vprašanje jezika in jezikov, v katerih bi potekalo medsebojno sodelovanje. Tega premeteni Illy ni nikjer nakazal. Lahko si kar mislimo, da bi italijanski ljudje na slovenski strani zahtevali svoje “pravice”, da bodo postreženi v njihovem jeziku. Slovencem pa bi na italijanski strani, četudi tega ne bi izrekli, dali vedeti po fašističnem receptu: Qui si parla soltanto italiano. (naša op.)

Vendar ne bo šlo vse gladko: italijanski državni svet je namreč pred kratkim opozoril na potrebo predhodnega zakonskega ukrepa, da se v Italiji začne izvajati pravilnik Evropske unije o tkm. Evropskih skupinah za teritorialno sodelovanje - Gect. Dobro bi bilo, da bi tak zakonski ukrep vključili že v finančni zakon za leto 2008, saj bi v tem primeru postal izvršljiv že v februarju prihodnjega leta, drugače bo treba čakati na april oz. maj.

 

Paolo Rumiz (* 1947), časnikar lista Il Piccolo in eden od slovenožerov v Trstu. Tudi zaradi takšnih je mesto pristalo v žaklju. Ali bo ta z “evroregijo” končno prebit? Trst načrtuje ekspanzijo na Koper in na Sežano.

 

Naš pogled - Novica, ki smo jo povzeli po tržaškem dnevniku, nam zbuja velike pomisleke. Kar Slovenijo zadeva, gre za sodelovanje s paranoičnimi sovražniki Slovencev, kot je v prvi vrsti koroški glavar Haider in vrsta nekoliko bolj prikritih v deželi Furlanija – Julijska krajina. Spomnimo se le na izzivanja, kot je bil film “Cuore nel pozzo”, ki je eksodus Istranov naprtil za vrat Slovencem. Njegova p’remiera je bila prav v Trstu. Spomnimo se, nadalje, nesramne izjave tržaškega župana Dipiazze, ki je morebitno prisotnost slovenščine v Trstu imenoval Babilon. Spomnimo se znova na divjanje koroškega Haiderja proti dvojezičnim napisom na Koroškem, pa na tamkajšnjo pošto, ki ne dostavlja pošiljk, kadar imajo navedeno tudi slovensko ime krajev, itd. itd.

Breme preteklosti

 

Ves ta šovinizem ni naključje, zakaj v ozadju je očitno prostozidarstvo, ki je povezano tudi z velesrbstvom. Z njim sodeluje, kadar gre za hajke proti Slovencem, tako avstrijska socialistična kot italijanska postfašistična stran. Spomnimo se na vračanje tisočev domobranskih borcev v roke Titu, ki ga je leta 1945 izvedla britanska zasedbena oblast na Koroškem, in na njihov pomor v kočevskem Rogu. Tako so Slovencem umorili tudi na tisoče bodočih družin…

Spominmo se na človeka z imenom Vittorio Vidali, Stalinovega likvidatorja, ki ga je leta 1947 britanska zasedbena oblast pripeljala v Trst, zato da je izvajal teror nad slovenskim delavstvom. Da so njegove straže pred obrati slovenske ljudi pustile na delo, so morali otroke prepisati v italijanske šole. Vse to je mirno dopuščala angloameriška zasedbena oblast v Trstu (do 1954). Tako se je slovensko delavstvo v nekaj letih poitalijančilo. Našteli bi še mnoge primere divjanja proti Slovencem, ki naj bi bili “krivi” za vse, tudi za divjanje jugo armade nad Istrani itd. Za to skrbijo na italijanski strani jugoslovanski plačanci, kot so Roberto Menia, Piero Camber, Paolo Rumiz itn. Njihovo protislovensko delovanje kaže, da gre za prostozidarje.

 

Stara “prijatelja” Illy in Rupel, slednji bi rad – verjetno na srbski ukaz - vso Slovenijo prodal Trstu in njegovi “evroregiji”…. Zraven slika Nove revije, iz katere kroga izhaja tudi Dimistrij Rupel, svoj čas čudaški kulturni pustolovec. Novorevijaši so bili nekakšna mlada (prostozidarska in protislovenska) “elita”, ki jo je Belgrad v 80-ih letih lansiral nasproti stari, še vedno slovenski partiji. Posledice tega doživljamo še danes.

Da slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel obljublja vstop Slovenije v takšno “evroregijo”, kljub vsemu šovinizmu, ki ga je prepolna, si je mogoče razlagati le tako, da ga je k temu nagnala srbska stran. Rupel je namreč njen stari zaupnik, še iz časov „revije“ . Prostozidar Illy, ki si prizadeva utopiti v „evroregiji“ Slovenijo kot državo, je namreč potrkal na srbska vrata. Od tukaj je očitno prišel ukaz Dimitriju Ruplu, tako da je ta takoj obljubil Illyju še vstop Slovenije v njegovo “evroregijo”.

Toda v tem pogledu vse doslej ni bilo narejenega ničesar, zato da bi kakorkoli ublažili in postopoma odpravili šovinizem v tej „evroregiji“, o katerem priča bodisi zadnja primitivna izjava tržaškega župana Dipiazze bodisi paradni protislovenski nastopi koroškega Haiderja. Kot smo nekoč že opozorili, tudi sam “evropejec” Illy doslej ni bil sposoben izreči niti slovenskega pozdrava, s katerim bi vsaj načeloma priznal slovenski strani enakopravnost in dostojanstvo.

Zahteve po Istri, Reki in Dalmaciji naj bi našle svojo rešitev v “evroregiji”. Slika kaže balkon in italijansko tribarvnico na Pretorski palači v Kopru. Posnetek te sceno je italijanskim iredentistom omogočila njim zavezniška srbska Kos. Če kdo ve za kako drugo razlago o kršenju slovenske suverenosti nad Koprom, naj jo pove.

 

  

Roberto Menia, poslanec v stranki Alleanza Nazionale (Berlusconijeva). Njegove izjave in način njegovega protislovenskega delovanja vzbuja sum, da je že od nekdaj na jugoslovanski (danes srbski) plačilni listi.

Goriški panterji nočemo biti enostranski in v prid čemurkoli zamolčevati tudi tega, kar je leta 1945 jugoslovanska armada počela v Trstu nad italijanskimi ljudmi. Koliko so jih odpeljali, pomorili in vrgli v brezna, ne bo več mogoče izvedeti, ker vsaka stran prireja številke za svoje namene. Iz italijanskega tiska je mogoče povzeti nekaj imen nesrečnih mladih, ki so jih odpeljali Jugoslovani in so izgubili življenja. Tako je bil npr. Giuseppe Spano, 24 let, ustreljen zato, ker je zaradi lakote vzel košček masla. Ferdinando Ricchetti, 25 let, je bil ustreljen “na begu", ker je skrajno lačen utrgal šop trave in jo zvečil. Pietro Fazzeri, 22 let, je umrl zaradi lakote.

 

Trst, maja 1945, kolona italijanskih financarjev, namenjena za deportacijo v Jugoslavijo. - Italijanski vojak Mario Cena (* 1924), potem ko so ga odpustili iz jugoslovanskega lagerja

V italijanskem članku sta omenjena kot »ustanovi smrti« bolnišnica v Škofji Loki in lager v Borovnici. List navaja, nadalje, da Italija ni objavila pričevanj teh zapornikov (okoli 50 strani). Posedovala jih je tajna služba pod oznako »zaupno« pri Ministrstvo za mornarico (5. okt. 1945). Navedbe bi, kot sodimo, dokaj obremenile jugo armado. Tako pa imajo sedaj razni Menije, pa Rumizi in podobni tipi prosto pot, da ves kriminal trpajo za vrat Slovencem.

Roberto Menia je prav iz tega razloga še pred kakim mesecem terjal od italijanskega predsednika republike Napoletana, da ne podpiše uradnega seznama dvojezičnih občin v smislu novega zakona o zaščiti slovenske manjšine, ker naj bi bila ta očitno »kriva« za vse zločine. Vsa zadeva se bo nedvomno nadaljevala tudi pod Illyjevo morebitno »evroregijo«. Verjetno pa je, da bo Dimitrij Rupel, kot zunanji minister vstop Slovenije v to »regijo« po srbski direktivi kljub vsemu podpisal. Tako je vsaj napovedal.