… še vedno govorimo slovensko!

 

 

“Vstala Primorska” (zares?), kot Titovina s kraškimi brezni in pregnanimi domačini. Mogoče naziv “pokopana Primorske” veliko bolj ustreza njenemu resničnemu stanju.

 

Proslava priključitve Primorske in druga plat medalje

Primorska je bila pod Jugoslavijo opustošena, vendar:

Ubogi mi, kako nas imajo za norca…

 

Od našega sodelavca

 

Proslava priključitve Primorske k matični Sloveniji (Jugoslaviji), do katere je prišlo dne 15. septembra 1947, je bila letos v Kobaridu. Priznati je treba, da je potekala v domačem slogu, s pevskim nastopom in domoljubnimi govori. Ni bilo lublanskih “umetnikov”, ki bi se kot na prejšnjih proslavah, tudi v Janševem času, prekucavali po odru in za to pokasirali, Primorcem pa vzbujali kompleks manjvrednosti, češ kako ste zaostali z vašim “domoljubjem”.

 

Osrednji govor je imel seveda Borut Pahor, sedanji premier. Kdo pa drugi? Povedal ni kaj posebnega, saj tega ob tragiki Primorske v povojni Jugoslaviji tudi ni bilo mogoče. Zaradi tega so bile njegove besede, če se ozremo na več kot pol stoletja primorske tragike, dokaj naivne, če ne kar šemaste. Vendar je pri tem lahko kdo potočil tudi kako solzo.

 

Kobarid, proslava priključtve Primorske je bila sicer ganljiva, vendar nadvse poštimovska. Največji dosežek priključtive naj bi bilo to, da danes Primorci še vedno govorijo slovensko. Kaj več pa jim menda ni treba. Ali vas ob tem ne prime nekam?

 

… Primorci imamo svojo himno. Ko slišimo takte Vstala Primorska – vstanemo tudi mi. Vstanemo vsi, ne glede na naše nazorsko prepričanje, ne glede na politične razlike med nami in ne glede na vse druge razlike med nami,“ je včeraj zvečer prisotne na slavnostni prireditvi ob dnevu vrnitve Primorske k matični domovini v Kobaridu nagovoril premier Borut Pahor. Posebno mesto v svojem govoru pa je Pahor namenil zavedanju svobode, ki jo s primorsko himno začutijo na povsem ne nostalgičen, ampak pripadnosten način, tudi najmlajše generacije Primorcev

 

Primorska je bila pod Jugoslavijo opustošena. Tisoči beguncev v Italijo in naprej v Kanado in Avstralijo. Propad podeželja, zlasti še vasi v hribovitem in v kraškem svetu. Ker se tokrat poročila na tv, radiju in v tisku niso imela na kaj sklicevati, so osredotočili pozornost na govor stoletnice Darinke Kravanja. Njen govor je bil je bil seveda ganljiv, ko se je spominjala težkih časov pod fašizmom. Toda njene besede: ... Še vedno govorimo slovensko, ki se nanašajo na preganjanje slovenske besede pod Italijo, so ob ponavljanju v naslovih člankov nadvse zavajajoče.

 

Pajacarski nasmeh današnjega pristnega Primorca, nekdaj Titovega mladca. Tudi to naj bi bila “Vstala Primorska” ter njena dediščina po priključitvi k Jugoslaviji.

 

Ker matična domovina Primorcem ni omogočila kaj več kot to, da lahko „..še vedno govorijo slovensko“, potem bi bila priključitev nekaj nadvse klavrnega. In to je tudi bila, ko pomislimo na propad dežele pod novim jugoslovanskim gospodarjem. Primorska je pod Jugoslavijo doživela novo okupacijo. Očitno je, da se tega primorski ljudje tudi zavedajo, a nimajo možnosti, da bi to tudi javno povedali. Poglejmo nekaj spletnih odzivov na proslavo, objavljenih na Alpskem valu:

 

Dež - še dobro, da je bil dež, vsaj helikopterji niso mogli leteti in so bili naši veljaki prisiljeni spoznati naše ceste. Drugače pa lepa prireditev, pohvalno, da so sodelovali domači ustvarjalci.

 

Spet  - so nas nategnili, nam soli v prazno slamo natrosili. Oni se peljejo le enkrat po tej cesti, mi pa enkrat ne, če ostanemo doma! Že dobro vedo, kakšne so te ceste, le da požrešni ne vidi nikogar drugega, kot svojo neposredno korist. Sicer pa smo sami krivi, da se plazimo kleče pred njimi.

 

Kaj - nam pomaga, kako govorimo, če pa ne znamo prav misliti, ker nas nategujejo, slabše kot kurbe. Te zahtevajo plačilo naprej. Mi pa govorimo le še naprej slovensko..., edini pa nimamo nič od te države in ne prejšnje. Smo zadnji v vrsti za ceste. Po njih pa pride vse. Torej nam nimajo namena dopustiti nobenega razvoja. Za nas je škoda denarja, dovolj je, da smemo govoriti slovensko! Bravo! Ali ni bilo nobenega v režiji Bevka, da bi podrl oder na koncu ali pa se zagozdil s kamionoma pred Idrskim! Slabi režiserji in navdušenci za nič.

 

Janko Premrl – Vojko, likvidiran 1943, in tisto, kar naj bi bila sedaj Primorska,  za katero je žrtvoval svoje življenje. .

 

Kaj nam je ustala Primorska - Od slave prednikov, ki so krvaveli in umirali za svobodo se ne more živeti. In kaj smo dobili ? Komunizem - isti drek. Le govorili smo slovensko (a le potihem, kar si res mislil, ker je bil goli otok blizu). In kje smo zdaj? V čudoviti naravi, ob smaragdni reki, na nas se spomnijo le ob takih priložnostih. Ja, lahko se tolčemo po prsih in pojemo Ustala primorska, toda družina in otroci potrebujejo tudi kaj drugega.

 

Ita - res se včasih človek vpraša, ali je mogoče Slovencem v Italiji kaj boljše kot pri nas, če ne drugega znajo vsaj dva jezika in človek lažje prenese, da po njem hodijo tujci (ita po zamejcih, če ali pa ne) kot da po njem hodijo lastni ljudje (Slovenija po nas - še prej pa ta rdeči, če le te sploh lahko imenujemo ljudje)

 

Izdaja - Prepozno je prišel Borut na Soško polje. Slovenija niti Primorska se za Kobariško in Bovško gospodarsko ne zanima in to jo je odrezalo od te pokrajine; zavednih domačinov je le še za na oder, drugi so pomrli ali bodo vsak čas, mladi so se odselili ali se bodo vsak čas, novi priseljenci in njih nove generacije pa niso... Tem je vseeno, s kom se bodo družili in nujno gospodarsko povezali, sicer morajo iti tudi ti. Ti bodo dobili kmalu večino v občinskih svetih in takrat bo referendum..., zakaj bi jih ovirala ta država za naložbe sosednjega gospodarstva?! Sedaj je zanimanje za gospodarstvo tukaj iz kranjske in primorske strani tudi politično - nula. Samo poglejte žičnico, od katere je odvisen zimski turizem naše lepe Kobariške in seveda še bolj Bovške. Nič ne bodo prispevali lubi Kranjci in ljubi Primorci, ki nas zmerjajo, naj se raje lotimo delat, kot da kar naprej jamramo. Naš Gregorčič je jamral v imenu ljudi, sicer bi tukaj ne govorili več slovensko. Če pa vam je to odveč, potem povejte in konec. To žičnico in spodobno cesto s predorom proti Trbižu in po Soški dolini naj naredi Italija, pa čau bela Slovenija. To je realnost, napis na deščici je zbledel, spričo odnosa matice - mačehe in posmehljivih politikov, vikendašev...! Smejte se sebi, ker ste budale! Ko bomo zamejci pa boste hodili sem jokat in nas bodrit, naj se borimo za jezik, ker ta je.... Bejšte, bejšte, zanimajo vas le politične strankarske točke in ta komedija v Kobaridu je bila samo predvolilna komedija, odvračanje naših oči od realnega stanja v katerem sta nas izdali. Ste nas izdali!

 

Cerje na robu Krasa, turen – muzej, ki naj bi bil spomenik branilcem zahodne meje. Dejansko pa načrtovana razstava v njem pravo resnico o Primorski prikriva. Gotovi smo, da bo vloga Ferda Kravanje ostala tudi tukaj prikrita.

 

Teh nekaj glasov iz ljudstva jasno kaže na resnično današnje stanje nekoč “priključene” Primorske. Opozorili pa bi radi pri tem tudi na osvobodilni boj primorskih ljudi že ves čas pod italijansko zasedbo, ki so ga vodili desetletja zamolčani tigrovci. Opozorili bi, nadalje, na boj primorskih domoljubov med drugo vojno, tako partizanov kot snvz-jevcev. Slednji, ki so bili ob koncu vojne večinoma pomorjeni, so pod nemško zasedbo – da povemo po pravici - ustanavljali po Primorskem slovenske šole, nameščali slovensko sodstvo, uvedli slovenske radijske oddaje itd.

 

Pa tudi na partizanski strani, ki je zmagala, ob spominu priključitev ni vzroka za kako zmagoslavje. Na ukaz iz prostozidarskega ozadja (Beograd) so bili v partizanih pomorjeni najbolj zavedni primorski fantje in možje: Janko Premrl, Ferdo Kravanja, Jože Srebrnič, Karel Peršolja… Prostozidarskemu režimu v Beogradu je bilo njihovo domoljubje napoti, ker je bila njihova vera v slovenstvo kljub boju za priključitev Primorske k matični domovini (Sloveniji) tako močna, da bi prej ali slej izplavala samostojna Slovenija. In to se je končno, četudi z veliko zamudo, tudi zgodilo.

 

 

Ferdo Kravanja, likvidiran 1944, ter njegova rojstna hiša v Čezsoči, porušena 2003.

 

Naj spomnimo, da je junaški Ferdo Kravanja ob kapitulaciji Italije razglasil Kobariško republiko, ki je bila dejansko zametek samostojne Slovenije. Obdržala se je pred Nemci kar mesec dni. Ob nedavni proslavi 65-letnice tega oklica pa je bilo njegovo ime zamolčano. Dejansko bi mu moral biti že pred leti postavljen sredi Kobarida spomenik. Leta 2003 so porušili celo njegovo rojstno hišo v Čezsoči.

 

Ubijanje spomina na Ferda Kravanjo pa ne prihaja od slovenske komunistične strani, za kar res ni nobenega argumenta. Prihaja lahko le od srbskega oz. velesrbskega podzemlja, ki duši Slovence že od prve vojne naprej. Tudi Primorsko, katere priključitev je bila nekakšna patriotična farsa. Dejansko je šlo za novo, to je, jugoslovansko oz. velesrbsko okupacijo, ki še vedno traja. Srbsko podzemlje jo je začelo razprodajati Italijanom. To je danes rezultat “priključtive” (beri: okupacije).

 

Zadnja “cvetka” s priključene Primorske je bilo izropanje sredstev iz pomoči za obnovo po potresu na Bovškem leta 1998. Sredstva je izropalo srbsko podzemlje, menda z naložbam celo nekam na Slonokoščeno obalo. Toliko je proniknilo v javnost, kaj več o tem pa javna občila na priključenem in osvobojenem Primorskem, kjer danes “lahko govorijo slovensko”, niso smela poročati.