Veličastno zborovanje 1988 v Lublani v podporo Borštnerju, Janši, Tasiču in Zavrlu, ki jih je aretirala JLA. Bilo je uvod v odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Toda njeni režiserji so predvidevali samostojno Slovenijo kot srbsko krajino. Spopad o tem še vedno traja.
Ob proslavljanju neke obletnice
Samostojna Slovenija
Kljub mednarodni zaroti
Toda, samostojna zgolj na papirju?
Od našega sodelavca
Da bi lažje razumeli vladavino srbske klike v Sloveniji, moramo pogledati tudi v čas okrog osamosvojitve slovenske države, in v zakulisje vojne za Slovenijo. Vojna za Slovenijo ima danes že precej jasno podobo, popolnoma skrita pa ostaja njena druga plat, to je, delovanje tajnih služb. To delovanje pride prav redko pred oči široke javnosti.
Iz objavljenih dokumentov in gradiva o osamosvajanju Slovenije ni mogoče razvideti ničesar o tem, kako je resnično potekalo organiziranje slovenskih obrambnih sil nasproti grožnjam in zatem napadu jugoslovanske armade. Brez nespornih dokazov pa tudi ni mogoče argumentirano prikazovati dejanskega stanja v Sloveniji v tistih kritičnih dneh. Povrh vsega je slovenska stran vse najbolj pomembne dokumente o tem prenesla »na varno« v kočevsko Gotenico.
Zakaj se je Slovenija sploh osamosvojila?
Poglejmo naprej, zakaj in kako je nastala Teritorialna obramba (TO), ki je imela ključno vlogo v osamosvajanju Slovenije. TO je nastala zaradi nevarnosti, ki jo je leta 1968, tudi za Jugoslavijo, pomenila sovjetska okupacija Češko-Slovaške. Vojaško gledano je bila TO popolnoma podrejena JLA, bolje povedano: srbski kontra-obveščevalni službi (KOS). Strateško gledano je bilo predvideno, da enote TO branijo svoje domače ozemlje, in s tem zadržijo napredovanje napadalca tako dolgo, da bi JLA organizirala glavno obrambno linijo. Ta naj bi potekala približno na črti pod Karlovcem, z možnostjo elastične obrambe v notranji Bosni. Enote TO, kolikor bi preživele, bi ostale v sovražnikovem zaledju in na začasno zasedenem ozemlju nadaljevale s partizanskim bojem.
Pričakovati je bilo mogoče bliskovite desante v globino Slovenije in hitre vdore motomehaniziranih kolon v smeri Celje – Postojna – zahodna državna meja. Po tej predpostavki bi bila Slovenija zasedena v približno treh dneh.
Partizanske akcije na zasedenem ozemlju, kar bi bilo lahko Slovenije, so sicer ena izmed pomembnih sestavin vojskovanja, toda s kakšnimi posledicami? Poznamo jih prav dobro iz druge svetovne vojne. V primeru posega sovjetske armade, kot se je zgodilo na Češko-Slovaškem, bi bil za nas Slovence takšen scenarij, vkolikor bi do njega prišlo, še posebej tragičen. Spet bi se borili samo za srbske interese in prevzeli nase represalije sovjetskega okupatorja.
Manevri »Sloboda« 1971
V podkrepitev predvidene obrambne linije pred Karlovcem je jugo armada leta 1971 organizirala manevre pod imenom »Sloboda«. Prisostvoval jim je vrhovni štab s Titom, povabljeni pa so bili kot mednarodni opazovalci tudi številni vojaški atašeji. Poveljnik lublanskega armadnega območje je bil tedaj generalpolkovnik Stane Potočar (* 1919) iz Mirne peči.
Manevri so bili organizirani tako, da so bili napadalci označeni kot »plavi«, branilci pa kot »rdeči«. Poveljnik lublanskega armadnega območja Stane Potočar, je prevzel tudi poveljstvo »plavih«, simuliranih napadalcev. Udaril je proti Karlovcu s tako silo, da se je pred njim vse »rdeče« panično umikalo. Sedal je, pravijo, na svojem jeepu, preračunaval stanje in dajal povelja. Malo je manjkalo, da ni zajel tudi Tita in njegovih opazovalcev. Tedaj je KOS ukazala njegovim dan počitka, tako da je Tita in njegove spravila na varno. S tem je bilo tudi preprečeno, da bi se manevri končali z zmago »napadalcev«, kar se verjetno tudi v svetovnem merilu še ni zgodilo.
Polom »rdeče« obrambe je imel tudi politične in ideološke posledice. Uspešnega Potočarja so leto kasneje imenovali na čelo generalštaba v Belgradu in ga s tem odstranili iz Slovenije. Srbi so začeli pospešeno pripravljati dokončen zlom Slovenije. Da bi to prikrili, so se vztrajno sklicevali na novo ustavo (1974), katere avtor je bil Edvard Kardelj. Ustava je namreč formalno opredeljevala jugoslovanske republike kot države. In to naj bi za enotnost Jugoslavije predstavljalo “nevarnost”. Šlo je seveda le za izgovor, zato da so utemeljevali belgrajski centralizem in nameščanje srbskih ljudi na ključne položaje v Sloveniji.
Proti koncu 70. let so imeli po svojih zaupnikih med duhovniki že pod nadzorstvom tudi slovensko Cerkev. Pritisnili so z grožnjo nadškofa Jožeta Pogačnika, da je javno iznesel izjavo: »Tudi najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za Slovence!« Izjavo je na prvi strani prinesel tednik Družina. Toda slovenski verni ljudje so se šele tedaj prav zavedeli, pod kakšnim terorjem živi Slovenija.
Nova revija
Slovenski partiji in tudi maloštevilni slovenski oficirji v jugo armadi po omenjenih »manevrih« za Belgrad očitno niso bili več zanesljivi. Še vedno so namreč vztrajali na nekem slovenstvu, predvsem na slovenščini kot uradnem jeziku v Sloveniji. Drugod je t.i. srbo-hrvaščina povsem prevladovala. Macedonščina pa sploh ni štela, saj je Macedonijo povsem obvladovala srbska oligarhija. Slovenščine nikakor ni bilo mogoče ukiniti, dasi je bil že na začetku 60. let nastaviljen na slovensko univerzo srbski zaupnik, Jože Toporišič, ki je začel z razdiranjem slovenske slovnice. To za srbske cilje nikakor ni zadostovalo.
Najprej je bilo treba izroditi slovensko zavest in slovensko narodno idejo. V ta namen so najeli nekaj mlajših slovenskih polizobražencev in jim leta 1982 začeli izdajati Novo revijo. Kosovski aparat jo je silno hvalil, njena vsebina je bila nadvse plehka. Toda na koncu vsake številke so bile objavljene razne izjave in protesti proti kršenju človekovih pravic. To je velesrbski režim počel takrat zlasti na Hrvaškem, medtem ko so proti temu protestirali zaupniki istega režima v Sloveniji. S tem so od sebe uspešno odvračali vsakršen sum, da so v resnici tudi sami zaupniki Belgrada.
Primerek ene izmed novejših izdaj Nove revije. Začela je izhajati 1982, Belgrad je hotel z njo izničiti še zadnje ostanke slovenskega »nacionalizma«. Sodelavci so bili mastno plačani za to, da so v slovensko mišljenje vnašali brezverstvo in »internacionalizem« zahodnega liberalnega tipa.
Vse je bilo preračunano na to, da bo slovenska javnost verjela novemu duhu mladih izobražencev, ki so se tako vneto sklicevali na človekove pravice. Pisci so bili brezverci in so brezverstvo bolj ali manj prikrito tudi širili. O sebi so rekli, da so »laični«. Zapoznel odmev te smeri je otroška »pisateljica« Svetlana Makarovič. Šolski ravnatelji so dobivali direktivo, da so jo vabili na gostovanja, za katera so ji morali izplačati pošastne honorarje. Eden od novorevijašev je bil tudi Dimitrij Rupel, današnji in prejšnji zunanji minister (srbski zaupnik). Danes se hvalijo, da so izdali »znamenito« številko 57, v kateri naj bi se zavzeli za neodvisno Slovenijo. Vendar je šlo le za pesek v oči. V resnici je šla Slovenija v samostojnost mimo Nove revije in njenih sodelavcev, pripadnikov KOSa.
Predvidena odcepitev
Srbska oligarhija v Belgradu je odcepitev Slovenije predvidevala. Srbski književnik in ideolog velesrbstva, Dobrica Ćosić, je v razgovoru s slovenskimi politiki v Ljubljani že septembra 1986 povedal, da Srbija do Slovenije nima nobenih ozemeljskih zahtev, temveč le do Bosne in štirih krajin na Hrvaškem.
V Sloveniji je takrat tekla javna polemika o tem, ali smo Slovenci del Južnih Slovanov (Jugoslovanov) ali ne? In če nismo, smo potem del Zahodnih Slovanov, katerih predniki so bili Veneti. V javnem pisanju – tokrat po zalugi slovenske partije – je prišlo do predaha, tako je polemika o Venetih trajala kar nekaj let. Ob tem se je misel, kaj delamo Slovenci v tej nori Jugoslaviji, če sploh nismo Južni Slovani, vsiljevala kar sama po sebi. Na obzorju se je začela odražati odcepitev. V Belgradu se temu niso tako zelo zoperstavljali. Imeli so svoje načrte tudi po morebitni odcepitvi.
Tako je Janez Drnovšek, tedaj predsednik jugoslovanske zvezne vlade v Belgradu, obvestil slovensko predsedstvo, da se Slovenija lahko enostavno odcepi, saj prva moža Srbije in JLA, Slobodan Milošević in Veljko Kadijević, nimata ničesar proti temu. V resnici pa Srbija nikakor ni nameravala izpustiti Slovenje iz rok. Ta bi v primeru njene odcepitve in samostojnosti postala srbska krajina. Široko zastavljen aparat srbske KOS v Sloveniji, ki so ga tvorili predvsem novorevijaši na ključnih položajih, je predvidevanje takšne možnosti parikazoval kot stvarno. (Res je do tega prišlo)
Aretacija Janeza Janše dne 31. maja 1988
Kaj se je v Sloveniji dogajalo proti koncu 80. let, ni mogoče jasno razvideti. O tem bi bile potrebne bolj temeljite študije. Poglavje iz tega obdobja nazivajo Prelomni čas, vendar vse do danes ni jasno, kdo je bil takrat v njem glavni igralec. V Sloveniji se je oblikovala nekakšna opozicija komunistični partiji. Uradna razlaga takratnega stanje je približno takšna.
Dokler so slovenski komunisti prikrivali svojo tesno kolaboracijo z UDBO, KOS, SDV, JLA, so lahko mirno manipulirali slovensko javnost. Slovenska UDBA je, seveda protizakonito in protiustavno, nadzorovala slovensko opozicijo. Takratno komunistično politično vodstvo, s predsednikom republike Kučanom na čelu, je odredilo, da so slovenske oporečnike izročili srbski KOS. Na čelu jim je bila četvorica: Borštnar, Zavrl, Tasič in Janša, ki so ukradli zaupen dokument jugo armadi.
Dokument, ki ga je izmaknil armadi njen uslužbenec, zastavnik Borštner, je bil povod za aretacijo. Slučajno je dokument videl, in njegova vsebina je bila nekaj tako strahotnega, zato ga je izmaknil. Upravičeno domnevamo, da je bilo v njem pikazano etnično čiščenje Slovenije (pomor moškega prebivalstva, posiljevanje ženskega), kot se je kako leto zatem dogajalo v Bosni. Dokument je romal na tednik Mladino, kjer je bil eden izmed urednikov Franci Zavrl, vendar pa ni bil objavljen. Imeli so ga v rokah tudi Janez Janša, pa David Tasič. Vsi so bili aretirani, kar je takoj pognalo ljudi na ulice, v protest proti jugo armadi. Ta je morala po kakem tednu aretirance izpustiti. Proces demokratizacije Slovenije se je potem, vsaj na zunaj, nadaljeval. Večstrankarski sistem je bil uzakonjen novembra 1989.
Razglasitev rezultatov plebiscita v slovenskem parlamentu
1990 - plebiscit za samostojnost
Pridemo sedaj v leto 1990. Dne 8. aprila tega leta so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve, na katerih je dobil Demos (Demokratična opozicija Slovenije) 54 % glasov. Sledila je Stranka demokratične prenove 17 % (ZKS, zveza komunistov), Liberalna demokratična stranka (ZSMS, zveza socialist. Mladine), in Socialistična stranka 5, 5 % (SZLD, socialist. zveza delov. ljudstva). Na ustanovnem zasedanju novega parlamenta 17. maja 1990 je bil za njegovega predsednika izvoljen France Bučar (nekdanji major Ozne).
Težnje in zaheve po odcepitvi od Juge so postajale vse bolj žive. Tako je bil, na predlog socialist. Stranke sprejet zakon o referendumu za osamosvojitev Slovenije. Potekal je 23. decembra 1990. Za samostojnost se izreče okoli 90% Slovencev. Toda, komunistični del slovenske politike je proti osamosvojitvi. Tudi velesile v svetu ji nasprotujejo. V tem najbolj prednjačijo ZDA, ki ponudijo Sloveniji, pod pogojem da ostane v Jugoslaviji, finančno »pomoč« v višini 2 milijard $,. - Lahko si predstavljamo, kje bi ta pošasten znesek v resnici pristal (v Beogradu).
Istega leta, ko je potekal plebiscit, so v zamejstvu tisti Slovenci, ki so bili podjetniki, podpirali jugoslovansko opcijo. V tem času je bilo zaznati opazen prodor srbskih podjetij v zamejstvo ter iskanje gospodarskih povezav s slovenskimi in italijanskimi trgovci, zato da bi prodrli na italijansko tržišče. Na Tržaškem so srbski gospodarstveniki v že dolgo prisotni, in imajo opazen delež tudi v gospodarski strukturi tržaškega zamejstva.
Ljudsko slavje po plebiscitu za samostojno Slovenijo 1990
Proti odcepitvi
Kot vodja Udbo mafije (da tako rečemo), je Milan Kučan uspel uveljaviti svoj vpliv ne samo pri večini predsedstva Slovenije, temveč je izvajal pritisk tudi na Demosovo vlado in uspel prepričati o tem nekatere ministre. Izidu referenduma dne 23. decembra so agresivno nasprotovali Dimitrij Rupel, Dušan Plut in Lojze Peterle, ki so bili izrabljeni v politične namene. Jožef Školč in Mile Šetinc sta ostro napadla projekt osamosvajanja. Prav tako tudi Aleksander Bajt, takrat direktor Ekonomskega inštituta na Pravni fakulteti. Tedanji predsednik predsedstva Slovenije, Janez Stanovnik, pa izjavi, da bi ločitev od Jugoslavije za Slovenijo pomenila samomor.
Ob koncu leta 1990 je bil najmočnejši center moči na RSLO (Republiški sekretariat za ljudsko obrambo), dejansko agentura KOSa (varnostne službe JLA). Tisti čas je imela JLA na RSLO dovolj vohunov in je bila o vsem na tekočem.
V Sloveniji sta SDV (nekdanja Udba) in KOS pri osamosvojitvenih procesih poskrbeli za popoln nadzor nad vsako opozicijo, ki sta jo tudi sami oblikovali in vodili. Skrbeli sta, da so pravi, resnični in njima nevarni opozicionalci končali v zaporih, ostali bili brez služb, zlomljeni, ali pridobljeni za sodelovanje. Ta »oblast« je poskrbela, da je imela takšno opozicijo, kot jo je sama hotela in usmerjala.
Teritorialna obramba
Sredi 80. let je JLA preko svoje tajne službe KOS še okrepila svoje nadzorstvo nad Slovenijo. Največji odpor so naletela njena »skupna jedra«, ki jih je preko svojega aparata v šolstvu uvedla v programe slovenskih šol. Programi so predvidevali obravnavanje le nekaterih slovenskih pesnikov in pisateljev, vse drugo pa bi bila »jugoslovanska literatura«. Uprli so se vsi mogoči književniki – seveda tudi Nova revija – saj bi bili v primeru, da bi »jedra« obveljala, porinjeni na smetišče. Posebej vneta je bila pri tem Srbkinja, Spomenka Diklić – Hribar. Njen program »sprava«, s ciljem razbijanja enotnosti Slovencev, poteka še danes,.
Nobene pozornosti pa ni bil in tudi ni smel biti deležen prodor srbske JLA v slovensko TO. Poveljnik štaba TO SRS je bil takrat generalpolkovnik Radoslav Klanjšček (* 1925), doma iz Števerjana. Bil je tudi poveljnik 9. armadnega območja (Slovenije). Leta 1984 so mu očitno inscenirali nesrečo s helikopterjem, v kateri je izgubil življenje. Na njegovo mesto je 1985 stopil srbski general Svetozar Višnjić. Danes živi v Ljubljani kot “upokojenec”. Srbska JLA je s tem dejansko prevzela popolno vojaško nadzorstvo nad Slovenijo.
Zaupniki KOSa so se že pred tem nahajali tudi v novem RŠTO (rep. štab teritor. obrambe), kot najvišjem poveljniškem štabu nove slovenske vojske. Bili so tudi v drugih štabih in po enotah, pa tudi v manevrski strukturi Narodne zaščite (MSNZ), ki je bila oblika posebne slovenske tajne vojaške organizacije leta 1990. Med organizatorji MSNZ je bilo veliko pripadnikov KOSa. Oba prva organizatorja in voditelja vojaškega dela MSNZ, sta bila KOS-ovca. Eden je bil usposobljen za rezervnega oficirja službe varnosti JLA v Pančevu, drugi pa je bil oficir Varnostne službe JLA. O delovanju MSNZ so bili natančneje seznanjeni tudi Milan Kučan, Lojze Peterle in France Bučar.
Oddaja orožja
Na osnovi ukaza načelnika generalštaba JLA, Blagoje Adžića, z dne 13. 5. 1990, je načelnik štaba RŠTO general Drago Ožbolt v imenu poveljnika TO Slovenije generala Ivana Hočevarja dne 15.5. 1990 podpisal ukaz o oddaji orožja v vojašnice. Ukaz je odrejal, da vsi podrejeni štabi nemudoma predajo v varstvo JLA orožje, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva, ki jih hranijo zunaj vojašnic JLA. Istega dne so imeli sestanek zalednih organov pokrajinskih štabov in 30. razvojne skupine, na katerem so bili poveljniki opozorjeni na izdani ukaz, katerega so morali tudi sami podpisati. Ožboltu so prisostvovali še načelnik zalednega sektorja RŠTO, Vekoslav Sili in načelnik varnostne službe RŠTO, Boško Mutić. Vsi trije zaupniki srbske KOS.
Gornja Radgona dne 29. junija 1991, uničena vozila JLA
Predsedstvo Slovenije o tem ni bilo niti obveščeno. Udeležencem sestanka je bilo ukazano, da mora biti naloga izpeljana v strogi tajnosti. Že med sestankom so morali napisati ukaz o predaji orožja za podrejene občinske štabe TO. Tako je večina področnih štabov odpeljala orožje svojih enot v skladišča JLA, čeprav je bilo to orožje kupljeno s slovenskim denarjem. Odpeljali so kar 70 odstotkov orožja. V Jugoslaviji pa je takrat že potekala neke vrste specialna vojna, ki je imela namen, da ob morebitnem razkroju države zavaruje srbske interese.
Tako je Mestni štab TO Lublana dne 15. 5. 1991 občinskim štabom TO izdal ukaz o predaji orožja v skladišče objektov JLA. Slovenska TO se je na tem območju popolnoma razorožila sama sebe. Celo oficirji TO so ostali brez pištol. Kmalu nato so napolnili okoli 50 tajnih skladišč orožja. JLA je odpeljala vso orožje iz skladišč.
Vsi štabi TO, ki še niso oddali orožja v skladišča JLA, so bili pozvani, naj to nemudoma storijo. Že 17. 5. 1990 se je začelo razoroževanje TO po vsej Sloveniji. Razorožitev je bila izvedena v času nastopa nove slovenske vlade. Celo oficirji TO so ostali brez pištol. Kmalu nato so napolnili okoli petdeset tajnih skladišč orožja, katerega je JLA nato odpeljala.
V tistem času so bili poveljniki pokrajin TO večinoma aktivni oficirji JLA. Nekateri so nameravali v vojašnice JLA preseliti celo svoje štabe. Nekatere slovenske občine pa so kljub ukazu vendarle obdržale orožje, čeprav je bilo tega premalo za obrambo suverenosti.
Večje količine orožja je TO dobila šele septembra 1990, ko je po posredovanju Janeza Janše, dne 2. junija 1990 posebna enota policije vdrla v varovano območje Gotenice. Tam so pripadniki SDV varovali ogromne količine orožja. To orožje se je septembra iz Gotenice skrivoma razvažalo na območje celotne Slovenije za potrebe TO.
1991 – vojni za odcepitev naproti
Referendum za samostojnost Slovenije z dne 23. decembra 1990 je na političnem odru pospešil prizadevanja, da do tega ne bi prišlo. Deklaracija za mir, objavljena dne 6. 2. 1991, je predstavljala poskus preprečevanja učinkovite obrambe Slovenije, če bi prišlo do agresije nanjo. To deklaracijo so podpisali Milan Kučan, Janez Drnovšek, Jože Mencinger, Ciril Ribičič, Jožef Školč, in številni drugi ugledni politiki. Podpisali so jo kar štirje od petih članov Predsedstva Republike Slovenije, članov tistega telesa, ki naj bi bilo v novih razmerah vrhovni poveljnik slovenske vojske. Vsi ti ljudje so še danes v vrhovih slovenske politike in jih slavimo kot borce za neodvisno Slovenijo.
Tik pred vojno je prišlo do reorganizacije štabov slovenske TO. Posledice reorganizacije so se pokazale ob kasnejšem napadu JLA, saj reorganizacija še ni bila končana in so ponekod še obstajali stari štabi, ki jih naj ne bi bilo več, novi pa še niso mogli delovati.
Zanesljivost pripadnikov protiletalske obrambe TO je bila zelo vprašljiva. Že prvi dan vojne je popolnoma odpovedala večina pripadnikov protiletalske enote TO Moste-Polje, ki je bila vpoklicana 22. junija. Poveljnik enote je bil Srb, tudi precejšen del vojakov je bilo neslovencev, le redki med njimi so bili Slovenci. (Bolj obširen članek o vojnem dogajanju v Sloveniji bomo objavili nadoknadno, ker bi na tem mestu zavzel preveč prostora.)
TO RS je v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991 vodila poveljniška struktura, ki je politično gledano po izvoru izšla vsa iz zveze komunistov. Janez Janša je bil pred vojno član komunistične partije in v službi na republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, kamor so prišli samo zanesljivi in preverjeni kadri. Ob začetku vojne za Slovenijo so bili politični profili najpomembnejših pripadnikov TO RS naslednji:
- v. d. načelnika RŠTO: rezervni oficir, član ZK, poveljniške in komisarske
dolžnosti v TO,
- namestnik načelnika: aktivni oficir JLA, član ZK, v JLA na komisarski
dolžnosti,
- pomočnik načelnika za učne zadeve: rezervni oficir, član ZK,
- pomočnik za obveščevalne zadeve: rezervni oficir, član ZK, opravljen
tečaj varnostne službe JLA v Pančevu,
- pomočnik za zaledje: aktivni oficir JLA, član ZK,
- poveljniki sedmih pokrajin TO: člani ZK, do činov majorja ali
podpolkovnika so prišli že v Jugoslaviji, opravljali so poveljniške in
komisarske dolžnosti, eden je bil v vojaški akademiji JLA.
Inženirstvo v RŠTO je vodil Srb, po imenu Savo Nešković, ki ni znal slovensko, in niti ni šel priseč novi slovenski državi. Arhiv RŠTO so avgusta 1991 v vojašnici na Metelkovi na dvorišču v celoti zažgali. Tako ni v Sloveniji o delovanju TO na republiški ravni do leta 1991 nobenih dokumentov več, niti letnih poročil.
Vojna za samostojnost
Vojna za samostojno Slovenijo se je začela takoj po njenem oklicanju dne 25. junija 1991. Trajala je nekako 14 dni, v njej je Slovenija na videz zmagala. Belgrajska srbska oligarhija je zastavila vse svoje napore, da bi države sveta samostojne Slovenije ne priznale. Mednarodno priznanje Slovenije pa je bilo ključnega pomena, zakaj JLA bi lahko vsak čas znova začela svoj napad, ki bi ga svet imel za notranji obračun v nekdanji Jugoslaviji. V tem primeru bi prišlo do morije v smislu etničnega čiščenja, kot ga je srbska armada izvajala v Vukovaru in potem v Bosni.
Rožna dolina, mejni prehod z Italiijo 1991, množična vdaja vojakov JLA
Večina držav v svetu je glede priznanja Slovenije čakala na nadaljni razvoj dogodkov. Prostozidarski krogi v vladah zahodnih držav, v navezi s srbsko oligarhijo, so Slovenijo že julija 1991 pripravili do tega, da je svojo samostojnost »zamrznila«. To je prišel v imenu EU prišel narekovat na sestanek na Brionih nizozemski prostozidar Hans van den Broek. Slovenski PR Milan Kučan je na njegov diktat v imenu Slovenije pristal. Tako bi srbska JLA lahko napadla »zamrznjeno« samostojno Slovenijo brez mednarodnih zapletov.
Tega pa si takrat ni mogla privoščiti, saj je morala nadzirati tudi Hrvaško, ki je že razglasila samostojnost in Bosno, ki je bila na isti poti. Tako je EU s priznanjem Slovenije čakala. Čakala na čas, da bo srbska JLA Slovenijo ukrotila. Vse velesile so bile proti samostojni Sloveniji. Tudi Vatikan, ki je še pred letom takoj priznal baltske države, ki so se odcepile od Sovjetske zveze. Na ključnih položajih v Vatikanu so bili namreč takrat, ne glede na ljubeznivega papeža Janeza Pavla II., zaupniki prostozidarjev. Najbolj kričeč primer tega je bil vatikanski državni tajnik Jean Marie Villot (+ 1979).
Zadržanje Vatikana
Ob osamosvajanju Slovenije je bil državni tajnik kard. Angelo Sodano, ki ga je papež imenoval na to mesto 29. junija 1991. Od leta 1989 je bil tajnik za odnose Vatikana z državami sveta, in v letih 1990 – 1991 predsednik komisije za Rusijo. Tako naj bi se formalno na zadeve z Vzhodom razumel. Papež Janez Pavel II. je julija 1991 v enem svojih nagovorov sicer izjavil, da ima vsak narod pravico do svoje države, kar se je očitno na našalo na takratne jugoslovanske razmere. Toda Vatikan samostojne Slovenije kljub temu ni priznal, temveč je skupaj z drugimi »čakal«.
Kard. Angelo Sodano, državni tajnik v Vatikanu od 1991 dalje, nasprotnik samostojne Slovenije, očitno prostozidar. Ker je čakal s priznanjem Slovenije in Hrvaške, je v veliki meri prispeval k temu, da se je razplamtela vojna na Balkanu.
Ob Božiču 1991 je Nemčija mimo drugih držav priznala Slovenijo. Članice EU so tedaj sklenile, da jo skupno priznajo 15. 1. 1992, kar se je tudi zgodilo. Samo Vatikan je pohitel, zato da bi bil »prvi«, in je Slovenijo priznal 13. 1. 1992. Odgovoren za to je bil nedvomno kard. Angelo Sodan, verjetno tudi on prostozidar. (Med službovanjem v Čilu v 80. letih je bil prijatelj Pinocheta).
Priznanje Vatikana bi zaradi njegovega ugleda v svetu gotovo potegnilo za sabo priznanje Slovenije tudi od strani številnih drugih držav. S tem bi bila preprečena možnost napada srbske JLA, ki nikakor ne bi napadla mednarodno priznane države. Papež Janez Pavel II. priznanja ni zaukazal, ker so ga očitno strašili, da bi to sprožilo vojno na Balkanu. Vojna je res prišla, toda zaradi nepriznanja. Papež se je tega ob obisku v Zagrebu 1992 zavedel in bil zaradi strahot v Bosni do dna pretresen. Hotel je tudi v Sarajevo, vendar so Srbi izjavili, da mu ne morejo zajamčiti varnosti.
Ob grožnji s ponovnim napadom JLA
V tem času srbska JLA ni ostala križem rok, temveč je postopoma znova aktivirala mrežo svoje KOS v Sloveniji.
Povsem točna je bila ocena slovenske varnostne službe VIS, da bo JLA, kljub odkodu iz Slovenije, močno pospešila aktivnosti svoje obveščevalne in kontraobveščevalne službe. Logično je bilo, da bo JA v slovenskem prostoru pustila svoje agente in širila krog sodelavcev čim bliže vrhom odločanja.
Brionska deklaracija 7. julija, ni zahtevala samo konca spopadov, marveč tudi vrnitev jugoslovanskih oznak na slovenske meje, vrnitev zaplenjenega orožja in opreme JLA in še kaj, kar so pripadniki TO razumeli kot izničenje vsega, kar so Sloveniji priborili z orožjem.
Vendar je kasnejši razplet dogodkov je potrdil, da je bil podpisa Brionske deklaracije upravičen, kot tudi zmago Slovenije v vojni za njeno samostojnost, čeprav je bilo sprva mogoče razumeti besedilo deklaracije kot umik Slovenije na njeni poti k suverenosti in kot izničenje priborjenega. Nerazumljivo je bilo, kako lahko svet od Slovenije zahteva vrnitev v vojni zaplenjenega orožja in opreme, saj po vojaških normah zaplenjeno orožje vrača samo poraženec. Na to nam kaže primer tankovske kolone polkovnika Popova, ki je brezobzirno rušila po Gornji Radgoni, izropala brezcarinsko prodajalno, ubila nedolžnega opazovalca pesnika Svetino, nato pa vse zaplenjeno v celoti in neovirano odpeljala iz Slovenije.
Nikoli ni bilo pojasnjeno miniranje štirih stebrov električnih daljnovodov v Posavju in bencinskega servisa v Mariboru septembra in oktobra 1991, ki so po vojni vznemirjale slovensko javnost. Šlo je za klasično teroristično dejavnost. Slovenska javnost pa kaj malo ve o tem, da je policija storilce tudi odkrila in da je zares šlo za srbske teroriste.
Takšne teroristične akcije po podpisu Brionske deklaracije so kazale, da bo nov spopad neizbežen. JLA je bila na Slovenskem še zelo močna. Šele ko so odhajali zadnji vojaki JLA iz Slovenije, dne 26. oktobra 1991, se je pokazalo, da je imela v Sloveniji po vojni veliko več vojakov in orožja, kot pa je sklepala slovenska stran.
Koper 26. oktobra 1991, vojaki srbske JLA pred vkrcanjem za odhod iz Slovenije
Tiha srbska gresija
JLA je nadzorovala vrh slovenske partije, ki je imel svoj aparat, na čelu z Milanom Kučanom. Nekdanji poveljnik slovenske specialne policije Vinko Beznik je leta 1993 v pogovoru za Mladino dejal, da je bilo v vojni za Slovenijo 90 odstotkov poveljnikov Kučanovih rdečih, v narodni zaščiti pa jih je bilo več kot tri četrtine iz stare strukture.
Ta aparat, z Milanom Kučanom vred, je nadzorovala KOS, varnostna služba JLA, takrat tudi formalno povsem srbska. Tako kot JLA sama. Samostojna Slovenija ni nikoli objavila seznama registriranih sodelavcev SDV, in tudi ne registriranih sodelavcev KOS. Na ta način je agentura srbske tajne službe poskrbela, da je ostala skrita in delujoča tudi v novi Sloveniji.
Po vojni se je začelo z zelo naglim zaposlovanjem in številčno rastjo RŠTO ter ministrstev. Večino najbolj pomembnih mest so prevzeli prišli bivši aktivni oficirji JLA. Nekateri so od njih so bili celo agresorji na Slovenijo. Nove službe so dobivali Srbi, ki sploh niso znali slovensko. Nekateri Srbi pa so si spremenili priimke v slovenske, da ne bi bili prepoznavni.
Poleti 1991 so potekali prvi preizkusni tabori za nove poklicne vojake. Tabore so v glavnem vodili aktivni srbski oficirji JLA, ki niso niti znali slovensko. Pri sprejemanju novih fantov v vojsko sploh ni bilo pomembno, na kateri strani se je boril.
Prvi prostovoljci - prvoborci za novo slovensko vojsko so se 1. septembra 1991 urili na Pokljuki. Komandant je bil Srb, ki je govoril samo srbsko. Njihovi inštruktorji pa so bili prej kriminalci in pretepači. Hrano so imeli kot v taboriščih. Imeli so nevzdržne vaje, in so se počutili kot psi. To je bil način, s katerim so prvoborce kaznovali.
Napis »Naš Tito« na Sabotinu nad Novo Gorico naj bi bil za obe strani meje priča, kdo je v resnici gospodar nad čezmejno Goriško. Srbska KOS je preko ZZB naganjala slovenske lakaje, da so ga redno obnavljali in jih v ta namen plačevala.
Notranji razkroj
Vodenje obrambnega resorja so prevzeli obrambni teoretiki in vojaško-obrambno nesposobni politiki. Začelo se je z Janšo in nadaljevalo z vse slabšimi od slabših. Nova slovenska vojska se je od jeseni 1991 delila na tri skupine:
- bivši pripadniki,
- bivši oficirji JLA, ki so prišli na slovensko stran med vojno,
- aktivni oficirji JLA, ki so se v slovenski vojski normalno zaposlili po vojni. Edino ta skupina je bila povezana in je delovala složno.
Slovenska vojska “med najboljšimi”
Leta 1992 so bile razmere na RŠTO take, da posebna mreža na ministrstvu načrtno deluje proti slovenski vojski, in gre za srbsko agenturo. V Sloveniji delujejo že od 1991 ukrajinska, ruska, madžarska, srbska, črnogorska mafija.
Po volitvah leta 1992 so se bivši komunisti vrnili in se vsidrali na oblasti, ki je težila k monopolu trdega jedra. Ves političen proces je težil proti temu, da bi takšna ureditev postala popolna. Tako je stanje nedotakljivosti “kominterne” postalo nekaj vsakdanjega in samoumnevnega, na kar naj bi se prebivalstvo čimprej navadilo. Prva je prišla na vrsto osamosvojitvena vojska, oziroma njeno vodstvo, nato Katoliška Cerkev, zatem mediji. Prav tako se je na slovenskih tleh ugnezdil srbski kapital. Slovenska vojska se je postopoma razpuščala. Začeli so si divje prisvajati družbeno premoženje.
Popad slovenske vojske
JA je bila zelo zadovoljna, ko je postal Janez Drnovšek predsednik vlade. V začetku leta 2003 smo imeli sistem, ki je usodno vezan na nepredvidljivo voljo in interese tujcev. Postali smo obrambno popolnoma nemočni. Obrambno nesuvereni, kar je nesprejemljivo. S prestrukturiranjem SV (slovenske vojske) po Natovem vzorcu smo začeli, še preden smo sploh vedeli, ali nas bodo sprejeli medse.
Kadrovske čistke leta 1994 na ministrstvu za obrambo niso bile take, kot so prikazovali mediji. Delovala je vodstvena garnitura, ki je imela že prej vse niti v rokah. Nova elita slovenske vojske so v glavnem postali tisti, ki v vojni za Slovenijo niso sodelovali, ali pa so bili agresorji. Januarja 1995 je bil z zakonom brigadir spremenjen v najvišji častniški čin, čin generalmajorja je bil ukinjen. Tako je bila slovenska vojska nenadoma brez generalitete, ki je nujna za vsako vojsko. Vidne pripadnike slovenske vojske so likvidirali (Kuzma Danijel, Zupanc Bojan, Kotnik,...), drugi so se ponesrečili.
Slovenci smo ostali brez svoje vojske in lastnega obrambnega sistema. V Sloveniji imamo danes poklicno vojsko, ki je napadalna vojska. Taka, ki se bori izven lastnega ozemlja, za tuje interese. Postala je okupatorska vojska. Nato nas bo branil le toliko, kolikor sami nudimo Natu. Vedno so nam tujci ukinjali narodove vojske. Slovensko vojsko so popolnima odtujili od lastnega naroda.
Slovenski vojaki v službi domovine?
Prevlada srbske KOS
KOS in UDBA sta bili v Jugoslaviji del celotnega državnega in političnega sistema, dejansko pa eden njegovih glavnih temeljev. S svojimi metodami sta usmerjali politične, gospodarske , kulturne in vse druge za sistem pomembne odločitve, zlasti v kadrovski politiki.
Na Brionskim plenumom 1966 Zveze komunistov se je Udba preoblikovala v SDV (Služba državne varnosti). V njenem okviru si je armadna KOS (Kontra-obveščevalna služba) oblikovala še svojo posebno mrežo sodelavcev. KOS je imela pregled nad celotno mrežo sodelavcev slovenske SDV in je od nje prevzemala najbolj koristne in vrhunske kadre. Ko je sodelavec iz SDV prešel h KOSu, se je njegov dosje v Ljubljani zaprl in odprl se je nov dosje v Beogradu. Sodelavci obeh tajnih služb so bili povsod.
Teror nad Slovenci. KOS ali VIS oziroma SOVA?
Od tedaj deluje v Sloveniji vzporeden varnostni sistem armadne KOS. V Belgrad se steka obremenilno gradivo o slovenskih politikih. Mnogi tajni agenti in njihovi šefi postanejo nenadoma podjetniki v mednarodni trgovini. Na ta način prodrejo v mednarodne kroge, vendar so povezani so z jugoslovanskim (srbskim) podzemljem.
Osamosvojitev Slovenije 1991 ni v ničemer prizadela mreže KOSa v njej. Poskusi ustanavljanja novih, slovenskih tajnih služb propadejo že na začetku. Aparat KOSa poskrbi za razburkano politično sceno, na kateri se uveljavita njegovi stranki, Liberalni demokrati (prejšnja Zveza jugoslovanske mladine) in Združena lista (prej Zveza komunistov). Njuno moč jim zagotavlja to, da članom nudita dobro plačana “delovna” mesta. Leta 1991 je bila ustanovljena VIS (Varnostno informativna služba). Zdužena lista dobi po volitvah mesto šefa VIS-a. Od tedaj naprej si KOS postopoma povsem podredi VIS in potem njegovo naslednico, agencijo SOVA.
Usmerjanje mišljenja Slovencev
Samostojnost Slovenije in njena demokracija je na ta način ostala samo še lupina. Jedro Slovenije, to je njeno politično, gospodarsko, finančno, kulturno itd. Področje nadzoruje srbska KOS. Gradivo o tem, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi in potem, je nedostopno, shranjeno v Gotenici. V veliki meri pa uničeno. Tednik Mladina je dejansko organ KOSa. Drugi listi so pod kosovskim nadzorom, tudi verski list Družina.
Nadvse zanimiv je naslednji primer. Leta 1944 so bile izdane Črne bukve, v katerih so prikazani komunistični zločini nad slovenskim prebivalstvom. Leta 1990 je kosovec Roman Leljak poskrbel za njihov ponatis. Zakaj? Ker je v njih za vse zločine kriva samo slovenska partije. Nikjer pa ni omenjena infiltracija srbskih borcev med slovenske partizane (že od konca 1942 dalje). In vendar gre največji teror prav v njihovo breme. Torej, že domobranski vrh med vojno (gen. Leon Rupnik) je bil pod pod srbskim nadzorstvom. Tudi slovenska emigracija v povojnih letih se je spravljala samo na slovensko partijo, za srbsko infiltracijo med partizane pa »ni vedela«.
Edvard Kardelj, »mogočni« ideolog Jugoslavije, in njegov pravi gospodar.
Slovenija, ki je bila v času osamosvajanja v veliki večini izjemno enotna, je potem začela vedno bolj toniti v razbitost, ki jo poznamo – tisti, ki to hoče - že iz zgodovine. Današnji pritiski nanjo z EU, in še zlasti iz Italije ter Avstrije, češ, kaj bodo pa oni rekli, so podobni igri, ki so jo Srbi igrali že od časov po 1. svetovni vojni. Nenehno so opozarjali na italijansko in avstrijsko nevarnost, pred katero lahko ogrožene Slovence zaščiti le močna Jugoslavija (beri Srbija). Vrh slovenske emigracije (srbski zaupniki) je v to slepo verjel in idejo o samostojni Sloveniji vztrajno odklanjali.
Agentura KOSa, srbske tajne službe, je po osamosvojitvi ostala prikrita in deluje s polno paro tudi v novi Sloveniji. Posebno vprašanje je razvoj slovenske vojske. Njene stalne, nerazumljive in nikoli pojasnene afere, njene neverjetne zaporedne reorganizacije, nerazumljivi nakupi orožja, neučinkovito zapravljanje denarja davkoplačevalcev. V ozadju naletimo povsod na srbsko podzemlje oz. KOS, ki se z njim okorišča. V milijonih nekdanjih tolarjev, največ za srbske uslužbence.
Naša domovina bo vsaj približno normalna država šele takrat, ko bo srbska tajna služba ukinila referat za Slovenijo. Potem bo njena tukajšna agentura samo še ena izmed naših mafij. Skrivnostna, vendar prepoznavna, močna, mogočna in nevarna, prepletena z oblastjo in opozicijo, policijo in vojsko, sodstvom, gospodarstvom in uredništvi, toda še vedno samo mafija.
Viri in literatura:
- Slovenska osamosvojitev 1991 pričevanja in analize: Simpozij Brežice 21. in 22 junija 2001: Zbornik, maja 2002,
- Iz arhivov slovenske politične policije: Udba - Ozna - Vos: založba Veda, 1996.
- Janez J. Švajncer: Vojnozgodovinski zbornik št. : 9, 12, 16, 25, 26.
- Janez J. Švajncer: Obranili domovino: Lublana; Viharnik, 1993.
- Enotni v Zmagi: Osamosvojitev Slovenije: Nova revija, Ljubljana 2006,
- Brejc Miha: Vmesni čas: Varnostna informativna služba in nastajanje nove slovenske države 1990-1993. Ljubljana, Mladinska knjiga 1994,
- Lovšin Andrej: Skrita vojna: spopad varnostno-obveščevalnih služb: 1990-1991. Lublana 2001.
- Marjan F. Kranjc: Slovenska vojaška inteligenca: Grosuplje: Gratis Trade, 2005.
- Kuljaj Ivo: Banda na prostosti. Magnolija, Lublana 1994.
