Kranjec moj mu osle kaže?

Samo naiven “branik” ali tudi kaj več?

Z zanimanjem smo pregledali nekaj člankov na spletni strani Slovenski branik, ki nas je precej razočarala. Očitno je, da njen urednik, četudi ima ves dober namen, nima nobene resne izobrazbe. Tako se omeji na prepisovanje tistega, kar je bilo že večkrat prepisano, prav do onemoglosti. Bilo bi preveč, če bi hoteli na tem mestu popravljati vse napake in zablode, ki jih avtor strani nekritično prepisuje. Ustavimo se samo pri dveh naslovih člankov, ki se nanašata na podlago, na kateri je stara panslovanska, jugoslovanska in komunistična stran gradila svojo protislovensko in protikrščansko ideologijo. Naslov prvega izmed teh člankov je Kdaj in kako so prvi Auerspergi prišli v današnji slovenski prostor. V tem članku nam avtor razloži med drugim naslednje: To ostaja zaradi pomanjkanja virov nekoliko nejasno. Z veliko gotovostjo pa lahko domnevamo, da je njihova prvotna domovina Bavarska oz. Švabska, od koder naj bi v 12. ali celo 11. stoletju prišli na Kranjsko tako kot mnoge druge svobodne plemiške družine, ki jih je privabila zemlja in z njo povezana možnost bogatenja.

Vse to je od nekod nekritično prepisal. Najbolj neresna je trditev, da lahko z “veliko gotovostjo” domnevamo. Očitno protislovje! Menda so temu rekli nekoč marksisti – komunisti negacija negacije! To bi bilo mogoče, če bi bil kje podatek, da so sploh odnekod prišli. Toda niti te navedbe ni, in tako ni tudi nobene domnevane “gotovosti” o prihodu z Bavarske in, če to ni dovolj, pa še s Švabske. Če eno ne bo držalo, bo pa drugo. Če bi se avtor takšnega prepisovanja nekoliko pozanimal, kako je z imenom Auersperg, bi odkril, da gre za zgolj za neustrezen nemški prevod izvirnega slovenskega imena Turjak. Ime izhaja od turje (strm vrh) ne pa od tura (nem. Auerochs), kot je prevedel pisar, ki je bil vajen le nemškega pisanja. Turjačani so bili od nekdaj trdni in zavedni Kranjci oziroma Slovenci.

Velenemštvo in z njim jugoslovanstvo jih hoče, podobno kot vse karantansko plemstvo, narediti za “Nemce”, češ da Slovenci nismo imeli lastnega plemstva. Obe ideologiji razglašata,da naj bi bili Slovenci pod “tisočletnim nemškim” jarmom (plemstvom), izpod katerega naj bi nas osvobodili šele “bratski” Srbi leta 1918. Tega bi se moral zavedeti tudi “slovenski branik”, ki to v resnici ni. Ponavlja namreč in razširja naprej stare laži. Ne vemo še, ali namerno, iz naivnosti, ali pa gre tudi v tem primeru za srbskega plačanca.

Drugi naslov članka, ki smo ga vzeli pod drobnogled, ima naslov O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v 8. stol. Tudi v tem je polno nedoslednosti, zlasti v obtoževanju krščanstva. Goriški panterji smo odločni kritiki anomalij, ki se pojavljajo v Cerkvi, vendar pa tudi ne prenašamo organiziranih laži. Avtor se v tem članku izrazi, oziroma prepiše, med drugim tudi naslednje trditve: Spis »Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum« opisuje ponovno razširjanje krščanske vere ki se je začelo že v času vladanja kneza Boruta. Pojavili so se mnogi upori , zadnji le teh je nastal po Hotimirjevi smrti ter je bil tako silen, da so morali vsi krščanski duhovniki zapustiti deželo. Nekoliko let potem ni bilo med Slovenci nobenega katoliškega mašnika. Treba je bilo, da je leta 772. šel bavarski vojvoda Tasillo II. s svojo vojsko katoliškim Slovencem na pomoč ter tako s silo dosegel, da se ni pričeto krščanstvo zatrlo. - Drugi viri (?) iz tistega obdobja poročajo da so bili naši predniki še pozno v osmem stoletju vdani malikovalstvu. Še celo tisti Slovenci, ki so bivali v bližini katoliških Rimljanov in Bavarcev se dolgo časa niso dali krstiti.

Če se prav spominjmo, je bil tisti bavarski vojvoda Tassilo III. Uporov po smrti kneza Hotimira pa ni bilo “mnogo”, temveč trije. Ob zadnjem, leta 770, so bili iz dežele pognani vsi tuji misijonarji. To so bili irski menihi. O porazu tega upora vemo le toliko, kolikor navaja vir in sicer: Tassilo je porazil Karantance.

Ideološko panslovanstvo in jugoslovanstvo, pa današnji poganski in brezbožni komunizem razlagata poganske upore v Karantaniji prikazali kot težnjo po “svobodi”, proti nemškemu “jarmu”, ki naj bi ga predstavljalo krščanstvo ipd. Vendar je šlo pri tem uporu prvenstveno za prelom pogodbe, ki je Karantanijo vezala na Frankovsko kraljestvo. V okviru tega kraljestva so živeli tudi Bavarci, takrat v prijateljskih odnosih s Karantanci. Leta 743 so Karantancem pomagali pri zmagi nad nasilnimi Obri. Frankovski kralj je tedaj dovoil Bavarcem pomagati le pod pogojem, da Karantanci sprejmejo krščanstvo, za kar se je karantanski knez Borut tudi obvezal.

Krščanski misijon med Karantanci je potekal izredno miroljubno. Vso duhovno dediščino poganskega verovanja so prenesli na krščanske praznike. V številnih navadah se je ta dediščina ohranila do danes in na poseben način bogati slovensko duhovno izročilo. V češčenju starih božanskih likov je bilo namreč komaj kaj, kar je bilo v nasprotju s krščanskim naukom. Vsa stara simbolika vode, ognja, zelenja, cvetja… je povsem ustrezala krščanski simboliki. Z njo smo Karantanci – Slovenci takrat vstopili v univerzalno krščansko Evropo in jo ohranili do danes.