Rudolf  Maister in boj za severno mejo

Novembra 1918 je mariborski vojaški poveljnik sklical zbor vseh bivših oficirjev v Mariboru. Sestanek je bil v meljski vojašnici. Mestni poveljnik je govoril, kot da je Maribor avstrijski, takrat pa ga je Maister prekinil in razglasil Maribor za slovensko posest. V udarnem govoru je izjavil, da prevzema poveljstvo nad mestom in spodnjo štajersko. Oficirjem je zagrozil, da bo prišel pred vojaško sodišče vsak, ki se mu bo upiral. Tako je Rudolf Maister, takrat major, še 1. novembra 1918 v imenu narodnega sveta za spodnjo štajersko prevzel vojaško oblast v Mariboru. Narodni svet ga je takoj imenoval za generala. S to avtoriteto je uspešno nastopil proti avstrijskim oficirjem.

Z dobro načrtovano akcijo je Maister 23. novembra 1918 razorožil in izgnal nemško varnostno stražo. Naglo je organiziral slovenske vojaške enote in z njimi hrabro osvobodil zajeten del Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč.

Srbi so se zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji dostop do evropskih meja. Slovensko ozemlje pa bi si tako razdelili Italjani, Avstrijci in Karađorđevići.

Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE SLOVENIJE-ZDRUŽENJE VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO SLOVENIJO. Čeprav so se praktično vsi politični tabori borili za to stvar, pa je to preprečil korošcov južnoslovanski klub, ki ga je »bogvekdo« postavil na najvišje slovensko politično in pogajalsko krilo. Tako so se tudi slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice in Celovca nevede podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte.

Slovenci smo pred zduržitvijo s Srbi in Hrvati imeli svojo lastno, močno narodno vojsko, sploh pa po odhodu Avstrijcev polna skladišča orožja. Slovenska narodna vojska je novembra 1918 bila že močna vojaška organizacija. Imela je 2 generala, 52 štabnih višjih oficirjev, 992 oficirjev, 12364 vojakov, 22347 pušk, 857 stojnic, 738 topov, 1797 konj, 2232 vozov, 417 avtomobilov, vojno mornarico v Trstu , sedem sestavljenih in večje število nesestavljenih letal.

Sploh pa je bil slovenski vojaški kader vrhunski in v celoti veteranski s stažem iz avstronemških bojišč-najhujših front I.svetovne vojne. Slovenski vojaki so bili meddrugim edinstvena vojna organizacija specializirana za visokogorski način bojevanja še iz avstrijske vojaške šole, ter dobro podkovani na soškem, tirolskem in drugih bojiščih. Sploh pa je slovenski vojaški kader imel po večini na svojih uniformah najvišja avstrijska in nemška vojaška odlikovanja iz najhujših bitk I. svetovne vojne.

Novembra 1918 je slovensko narodno vojsko tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet D'esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. 6.novembra je tudi poslal Ljubljani brzojavko, v kateri je posebej dodal, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških vojsk za zmago svobode in pravice. To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije. Zato je karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali na nagrado, ki jim jo je obljubila antanta 1914 ob vstopu v vojno.

Po določbah krfske deklaracije so imeli Karađorđevići v rokah vso oblast za izvrševanje kakršnihkoli unitarističnih posegov na ozemlju novonastale SHS. Tako je srbski regent Aleksander Karađorđević 22.decembra 1918 slovensko narodno vojsko ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Od vrhovnega antantnega poveljstva pa je na masonski ravni, z lažjo, da smo Slovenci nevarni nemškutarji, ki bi znali podreti povojni mir v srednji evropi, iztržil zagotovilo na mednarodni ravni, da slovenske narodne vojske ne priznava. Zanimivo, da so se prav ti nevarni slovenski nemškutarji takrat krvavo borili za koroško in štajersko proti avstrijcem brez kakršnekoli srbske in hrvaške pomoči. Slovenska narodna vojska pa je bila ukinjena ravno v trenutku , ko so slovenski(Maistrovi) vojaki že uspeli osvoboditi zajeten del vzhodne koroške ter spodnjo štajersko.

Takoj ko so Srbi ukinili slovensko narodno vojsko, so začeli odvažati slovensko orožje v Zagreb in od tam v Beograd. Slovenci so začeli prepozno spoznavati, kaj jim je prinesla združitev s Srbijo in Hrvaško.

Prve dni novembra 1918 bi slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, toda kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, srbsko vrhovno poveljstvo svojih vojakov ni hotelo poslati. Kot pogoj za pomoč je srbsko vrhovno poveljstvo postavljalo pristanek Slovenije, da se združi s Srbijo. Toda ko je do te združitve 1. decembra 1918 prišlo, srbska vlada obljub ni izpolnila. Razočarani slovenci so ostajali v bojih za Koroško še naprej sami. Dolge zimske mesece so prebili v strelskih jarkih na Koroškem, počasi pa so spoznavali, da se za njihovim hrbtom dogaja marsikaj drugače, kot so pričakovali. Januarja 1919 je prišlo do prvega upora slovenskih vojakov proti Srbom. V Ljubljani se je proti srbskemu režimu uprlo 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti katerim so z orožjem nastopili srbski vojaki. Po uporu so Srbi aretirali in zaprli 50 slovencev, ter jih pri zasliševanju nečloveško mučili. Kaj se je z njimi kasneje zgodilo, se ne ve.Govori se;da so bili poslani pred hitro vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, o njem je znanega zelo malo. Še hujši pa je bil hud padec bojne morale v slovenskih polkih. Začelo je primanjkovati hrane in streliva, ker je srbska oblast vse to na silo odvažala v Srbijo. Slovenija, ki je ob koncu I.svetovne vojne in začetku boja za severno mejo imela polna skladišča orožja, hrane in vseh vrst potrebščin, je po združitvi s Srbi in Hrvati ostala brez vsega.

Proti koncu Januarja 1919  je srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević ukinil še narodno vlado za Slovenijo in imenoval srbsko deželno vlado za Slovenijo. V njej ni bilo več obrambnega ministra za Slovenijo. Vse vojaške zadeve pa so prešle v pristojnost beograjske vlade.  Rudolfa Maistra so odstranili iz položaja. 1.Februarja 1919 je srbski general Krsta Smiljanić prevzel popolnoma celotno poveljstvo nad vsemi slovenskimi polki in drugimi enotami. Ukinil je generalštab slovenske vojske, ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala.  

Dunaj pa se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Aprila 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Nadporočnik Franjo Malgaj pa se avstrjicem na slovenskem ozemlju ni bil pripravljen umikati ter s svojimi vojaki ponosno zajurišal v smrt. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč.

 Julija 1919 so sicer slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino,  Beljak ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja umakniti. Tja je Beograd poslal svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško.

Avstrijska stran pa svojih obljub glede zaščite slovenske manjšine ni izpolnila, ampak obratno. Pričelo se je brutalno raznarodovanje koroških slovencev, čemur se Beograd kljub prošnjam slovenske  manjšine ni odzval.

Srbi so se s tem znebili upornih koroških Slovencev, ki so se dotedaj najvidneje zoperstavljali Srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na jug Srbije, Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na cesti ga ni smel nihče javno hvalit, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in hkrati hrabrega vojskovodjo. Njegove pesmi pa so bile v javnosti prepovedane. Če bi na koroškem ostala Maistrova vojska, bi Koroška ostala slovenska.   

Srbske oblasti pa so začele na slovensko ozemlje uvajati srbski poveljevalni jezik, kot obvezen. Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje Srbščine, svoje znanje srbskega jezika so potem prenašali na vojake. V legendarni slovenski planinski polk je na primer prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske legijonarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli slovenci svojo legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap zelo prizadeti.Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk 47...

Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena. Ukinjena sta bila tudi mariborski konjeniški polk in tržaški polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr. Poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka. Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem. Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd aprila in maja 1920 pa je bila popolnoma izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov.