Škofje treh dežel na srečanju v Milštatu 2007, kjer je grob zamolčanega karantanskega kneza sv. Domicijana. Zadnji v vrsti je ljubljanski nadškof Alojzij Uran. 

Prejeli smo

Ob srečanju treh dežel

Romarska pot sv. Domicijana

Ideologijam »nevaren« slovenski svetnik

Objavljamo daljše razmišljanje o vsakoletnem, sedaj že rutinskem srečanju treh dežel. Letošnje bo 23. avgusta 2008 na Brezjah. Navadno gre srečanje že po nekaj dneh pozabo in ostane pri vernikih od njega komaj kaj več kot spomin na prijeten izlet. Duhovni propad v Cerkvi se očitno nadaljuje (Op. ur.).

Konec meseca junija 2006 je celovški škof Alojz Schwarz slovesno odprl Romarsko pot sv. Domicijana v koroškem Milštatu, kjer je pokopan karantanski knez tega imena. Pot vodi na Gornji Milštat in nazaj in se konča v Domicijanovi kapeli, pri cerkvi nekdanje benediktinske opatije.

Istega leta je celovški škof Schwarz oznanil na Višarjah, na srečanju škofov treh dežel: Slovenije, Koroške in Furlanije, da bo naslednje srečanje 2007 v Milštatu. In res je bilo to srečanje zelo slovesno. Udeleženci so lahko obiskali tudi kapelo sv. Domicijana, toda kaj več o njem niso mogli izvedeti.

Toda škofje treh dežel na srečanju v Milštatu niso posvetili spominu sv. Domicijana nobenih besed. Prezrli so ga očitno namerno. Vse srečanje oziroma nagovori so bili posvečeni edinole Kristusu, čemur pač nihče ni mogel ugovarjati. Srečanje v kraju, kjer je pokopan svetniški karantanski knez, pa vendarle terjalo, da se ob tej priložnosti omeni v nagovorih tudi njegov zgled. Nič! Tako so Kristusa očitno izrabili, zato da so domačega svetnika prikrili. Podobno temu bi bilo npr. romanje v Lurd, kjer bi govorili le o Kristusu in ničesar o Mariji. Toda zakaj potem v Vera navaja tudi »občestvo svetnikov«? V omenjenem prikrivanju je šlo je torej – povejmo si odkrito - za zvijačo, in to kar v »Kristusovem imenu«?

O srečanju je nujno moral poročati tudi verski tednik Družina (Ljubljana). V objavljenem članku je bil sicer omenjen tudi ogled kapele sv. Domicijana, vendar brez kakršnega koli pojasnila, da je v njej grob karantanskega kneza in svetnika. Tako so njegov obstoj prikrili tudi širši javnosti v Sloveniji. - Po njihovih delih jih boste spoznali (Mt 7, 16).

Sodoben kip sv. Domicijana s prizorom, ko je knez našel v jezeru utopljenega sina (kipar Giorgio Igne). Na desni je začrtana Romarska pot sv. Domicijana, ki vodi iz Milštata na Gornji Milštat in Matzelsdorf (črno) in po drugi strai nazaj (zeleno). Razglašena konec junija 2006.

Celovškega škofa, ki je srečanje treh dežel, ko je bila za njegovo pripravo na vrsti celovška škofija, namerno postavil v Milštat, da bi s tem poudaril spomin sv. Domicijana, so očitno opeharili »s Kristusom«. Zares nevejetno! Torej je bila v ozadju neka »višja sila«, ki je celo škofu organizatorju preprečila, da bil na tem srečanju poudaril zgled svetniškega karantanskega kneza.

Mogoče je bila v ozadju celo avstrijska škofovska konferenca? Načeljuje ji danes dunajski nadškof, kard. Christoph Schönborn. Ni pa mogoče reči, ali je ali ni vrh te konference odredil, da so na srečanju  zamolčali karantanskega svetnika. Gotovo je le, da so bili v ozadju takšne poteze nemško nacionalni, protislovenski in skoraj gotovo prostozidarski krogi, ki po svojih zaupnikih oblačijo in vedrijo tudi znotraj avstrijske Cerkve.

Zakaj zamolčan?

Na srečanju v Milštatu 2007 so sv. Domicijana očitno zamolčali zaradi njegovega karantanskega porekla. Kot omenjeno, so v ozadju krogi, ki nadzorujejo in usmerjajo mišljenje Korošcev in samih Avstrijcev in na nekdanji jugoslovanski strani tudi Slovencev. Preko cerkvenih struktur iznašajo po vsej Avstriji ideologijo o zgolj »nemški Koroški«. Na jugoslovanski, danes slovenski strani, pa so vsaj od prve svetovne vojne naprej vneto iznašali ideologijo o svetih bratih Cirilu in Metodu, ker naj bi bila nosilca slovanske in še posebej »južnoslovanske« cerkvene prosvete, ki naj bi pripadali tudi Slovenci.

Mejna črta za obe ideologiji, avstronemško in jugoslovansko, je bila vsaj začasno postavljena na Karavanke. Med ideologijama za Slovence in njihovo Karantanijo, kot je bilo razvidno tudi iz srečanja v Milštatu, ni smelo in še vedno ne sme biti mesta. Vsled tega so Slovence razglašali za narod »brez svetnikov«, kar so navajali in ponavljali dolga leta, celo v postopku za razglasitev škofa Slomška, ki naj bi bil na ta način »prvi« slovenski blaženi in sčasoma svetnik.

Nekdanja benediktinska opatija v Milštatu od zahodne strani

Vodilni krogi na Koroškem so že proti koncu 19. stol. razširili nemško nacionalno ideologijo. Zato je sv. Domicijan, četudi so ga takrat častili le še v okolici Milštata, postal kot karantanski knez moteč za cilje nemškonacionalnega gibanja, ki je težilo za tem, da nemško ozemlje razširi vse do Jadrana. V ta namen bi bilo treba ponemčiti Slovence. Da bi to čim lažje dosegli in jih napravili voljne za ponemčenje, so jim vcepljali manjvrednostni kompleks, še zlasti s tem, da so jim zanikali zgodovinsko identiteto. (Spomnimo se na tarnanje Ivana Cankarja o slovenskih »hlapcih in deklah«.)

Knez in svetnik, po poreklu iz zgodovinske slovenske Karantanije, je bil temeljna ovira velenemški propagandi o Slovencih kot narodu »brez zgodovine«, »brez svetnikov«, ipd. Prav tako tudi njeni taktiki vcepljanja manjvrednosti, ki naj Slovence pripelje v takšno stanje, da se bodo sramovali svojega jezika in porekla in se iz njega »reševali« v ponemčenje.

Zaradi tega je nemškutarska klika že za časa monarhije najela nekega Richarda Eislerja, umetniškega zgodovinarja judovskega porekla, ki je v temeljito napisani študiji razglasil (1907), da svetniški vojvoda Domicijan ni nikoli živel. Uradni nemčurski krogi so takšno »dognanje« judovskega zgodovinarja ponavljali več desetletij, saj je tako (podobno kot v komunizmu!) navajala »znanost«. Karantanski svetnik, čigar porekla nikakor ni bilo mogoče pripisati nemštvu, je bil s tem iz javnosti izločen. Domači koroški (karantanski) svetniki, kot sv. Ema in sv. Liharda so bili na ta način lahko samo še »Nemci« oziroma »Nemke«,...

Ciril-metodijska ideologija

Na jugoslovanski (slovenski) strani pa sta, kot omenjeno, triumfirala sv. Ciril in Metod kot glasnika jugoslovanstva. Iz njunega spomina so naredili ciril-metodovsko ideologijo, ki jo je vneto širila ljubljanska teološka fakulteta. Po drugi vojni je predavatelj na njej, prof. Maks Miklavčič, pripravil škofijske kroge do tega, da so ju razglasili za zavetnika škofije Ljubljana. Pri tem očitno ni bil bistven njun svetniški zgled, temveč to, da sta bila prosvetitelja »Slovanov«, torej predstavnika panslovanske in njene veje jugoslovanske ideologije. Poprejšnja zavetnika ljubljanske škofije, sv. Mohor in Fortunat, sta pristala na drugem mestu, kjer je bil poprej sv. Maksim, škof iz rimske Emone, ki je preprosto izpadel.

Šlo je za groteskno indoktriniranje slovenskega vernega občestva z južnoslovansko ideologijo preko dveh svetniških osebnosti. Na ideološko zlorabo imen sv. Cirila in Metoda je spominjal tudi naziv takratnega režimskega Ciril-metodijskega društva katoliških duhovnikov, ki je bilo v desetletjih po drugi vojni posrednik v cerkvenih odnosih z jugoslovanskim režimom.

Baročna skrinja iz leta 1643 v Domicijanovi kapeli, v kateri počivajo danes ostanki svetniškega vojvode Domicijana.

Vse to je splošno znano. Ni pa znano, da je jugoslovanska tajna služba iz ozadja blokirala vsakršno raziskovanje o Karantaniji. Tako so morali prezreti karantanske svetnike tudi cerkveni krogi v Sloveniji. V raznih spisih so sicer navajali ime sv. Modesta in sv. Eme, vendar njunega češčenja niso pospeševali. Vernim ovcam so sv. Emo res predstavljali kot slovensko kneginjo (glej Leto svetnikov). To pa je bilo tudi vse, kar so lahko in kar so smeli o karantanskih svetnikih povedali.

V Sloveniji je aparat jugoslovanske tajne policije še posebej skrbno nadzoroval katoliško Cerkev. Sofinanciral je sicer teološko fakulteto v Ljubljani, vendar s tem tudi pogojeval nastavitve predavateljev na njej. Med njimi so bili tudi njegovi tesni zaupniki, npr. prof. Trstenjak. Vsi pa so bili prisiljeni svoje delo podrediti jugoslovanski (ciril-metodovski) ideološki smeri.

Vendar pa spomin na Karantanijo ni bil povsem zadušen. Leta 1967 je bila obletnica smrti karantanskega apostola sv. Modesta († 767). Slovenski škofje so takrat razglasili spomin na 1200-letnico pokristjanjenja Karantancev – Slovencev. Organizirana so bila številna romanja na Koroško, na Modestov grob pri Gospe Sveti.

Slovenske romarje je tedaj napadel koroški list Kärtner Nachrichten (13. maja, 1967), glasilo nemško nacionalno usmerjene stranke FPÖ. Po tem napadu je takratna slovenska vlada Staneta Kavčiča prepovedala podjetjem oddajati avtobuse za romanja, ki so vsled tega prenehala. Šlo je za tihi ukaz iz srbskega Beograda, ki je bil in je še vedno povezan z avstrijskimi protislovenskimi krogi.

Koroško-nemška ideologija

Zgodba s slovenskimi romarji se je na isti način ponovila leta 1988. Tega leta so na koroški Krki (Gurk) proslavljali 50. letnico, odkar je bila bl. Ema razglašena za svetnico. Na Krko je ob tej priložnosti spet prihajala množica slovenskih romarjev in spet jih je napadel koroški nemški tisk. Takratni celovški škof Egon Kapellari (od 2001 škof v Gradcu) je zaradi slovenskih romarjev protestiral pri ljubljanskemu nadškofu Šuštarju, ki je na njegov prostest odgovoril javno v tedniku Družina.

Jasno je, da se je škof Kapellari s takšnim nizkim ravnanjem izdal kot zaupnik nikoli imenovanih avstronemških (prostozidarskih?) krogov, ali mogoče tudi same avstrijske tajne službe Cobra, ki je v svoji dejavnosti proti Slovencem povezana z velesrbskimi krogi. Ob koncu osemdesetih let, ko je prof. Nikolasch ovrgel laž o tem, da knez Domicijan ni nikoli živel, ni Egon Kapellari, tedaj škof v Celovcu, ukrenil ničesar, zato da bi zamolčanega domačega svetnika spet povzdignil v javno češčenje. Tudi to ga izdaja kot zaupnika avstronemških krogov in podtalnega nemškutarstva. Spomnimo se spet na leto 1967! Delovanje teh krogov sega očitno tudi na cerkveno področje, preko katerega usmerjajo mišljenje vernih ovc.

Znamenita skrinja (12. stol.), v kateri so nekoč hranili relikvije sv. Domicijana. Sedaj jo hranijo muzeju v Milštatu. O relikvijah svetnika na Koroškem, čisto preprosto, ne poročajo.

Da bo slika dogajanja bolj jasna, naj k tema prigodama pridamo še tretjo, ki smo jo na tem mestu omenili in sicer popolno zamolčanje svetniškega kneza Domicijana na strečanju treh dežel 2007 v Millštatu, kjer je pokopan. Gre potemtakem za pravo idejno oz. ideološko zaroto. Celovški škof Alojz Schwarz, ki je za kraj srečanja 2007 določil Milštat, je moral očitno kloniti pod tihim pritiskom avstronemškega ozadja. Ljubljanski nadškof Alojzij Uran, ki bi moral, podobno kot slovenski škofje leta 1967, poudariti spomin na karantansko pokristjanjenje, ki je skupen tako Avstrijcem kot Slovencem, se je potuhnil in nudil kot ponavadi vernim ovcam le njegov brezizrazen nasmeh.

Takšna dejanja in dogodki kažejo, da bodisi avstrijska kot jugoslovanska tajna služba vsklajeno delujeta na tem, da se še vnaprej ohranja predstava o zgolj »nemški« Koroški. V tem cilju naj bo tudi zgodovinsko izročilo Slovencev tudi na verskem in cerkvenem področju še naprej »manjvredno« nasproti nemškemu.

Namen obeh služb je preprečiti, da bi Slovenci premagali na ta način vcepljano manjvrednost in si oblikovali zavest zgodovinskega krščanskega naroda. Vsled tega, kakor se že sliši groteskno, na srečanju v Milštatu 2007 ni smelo priti na dan ime sv. Domicijana, temveč edinole Kristus. Tako je bila »nemška« Koroška spet v javnosti »rešena«. Torej, varanje vernih ovc z zamolčavanjem slovenskega svetniškega kneza za ideološke namene.

Knez Ingo, Domicijan

Solnograški spis Conversio (okoli 873), ki navaja tudi vrsto karantanskih knezov, Domicijana ne omenja. Jasno je, da zaradi tega, ker je bila Karantanija misijonska pokrajina nadškofije Solnograd in bi navedba domačega svetnika dajala Karantaniji pravico, da bi postala samostojna nadškofija. Vendarle pa spis le omenja karantanskega kneza po imenu Ingo, za katerega zgodovinarji ne vejo, kam bi ga uvrstili.

Znameniti jezuit, p. Marko Hanžič iz Velikovca († 1766) je dokazoval, in je imel gotovo prav, da je zgodovinsko znani karantanski knez Ingo dobil pri krstu ime Domicijan. Tržaški škof Enej Silvij Piccolomini, pozneje papež Pij II. († 1464), navaja zgodbo, kako se je knezu Ingu posrečilo pridobiti poganske plemiče za krščansko vero:

Pripravil je velik obed in povabil nanj zastopnike kmečkega in plemenitega stanu. Kmete je sprejel prav v svojo bližino na odlična mesta in jim dal postreči v zlatih in srebrnih posodah. Plemiče pa je pustil zunaj v veži pri navadni mizi in ukazal postaviti pred nje jedi v lončenih skledah. Vsi užaljeni so vprašali kneza, zakaj kmete tako odlikuje, nje pa red njimi ponižuje. Modri krščanski knez jim odgovori: »Ti preprosti ljudje izpod slamnatih streh so bolj čisti kakor vi, ki prebivate po gradovih in palačah. Sprejeli so namreč Kristusov evangelij, dali so se očistiti s krstno vodo, zato se njihove duše kar svetijo od lepote. Vi, poganski veljaki, pa služite grdim malikom. Zato so vaše duše črne in umazane. Razvrstil sem torej svoje goste po kakovosti njihovih duš.« To je trdovratne poganske viteze tako ganilo, da so kar trumoma sprejeli sveti krst.

Da je sv. Domicijan resnično veliko storil za pokristjanjenje poganskih Karantancev, priča še danes njegov nagrobni napis, ki ga navaja njegova Vita in se glasi. Tukaj počiva vojvoda Domicijan, prvi ustanovitelj te cerkve, ki je spreobrnil narod od poganstva v krščanstvo. Vklesani napis na nagrobniku – glej sliko spodaj – je bil nekoliko krajši.

Milštat, kos nagrobnika sv. Domicijana in († okoli 802) in rekonstrukcija napisa (arheol. Franz Glaser), v prevodu: Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je pod cesarjem Karlom /Velikim/ premagal pogane in jih spreobrnil k veri.

Sv. Domicijan je bil za svetnika razglašen nekaj let po svoji smrti († okoli 802). Ker njegov nagrobni omenja napis Karla Velikega kot cesarja (kronan leta 800) in ne več kot kralja, je bilo mogoče določiti tudi približen čas njegove smrti. Skupaj s sv. Modestom, irskim misijonskim škofom in apostolom Karantanije, ga je nedvomno razglasil gosposvetski škof Osvald († 865), ki ga viri nazivajo episcopus Sclavorum (slovenski škof). Takrat je bilo svetniško razglašanje še v pristojnosti krajevnih škofov. V vzhodni, pravoslavni Cerkvi je tako še danes.

Okoli leta 1077 je grof Aribo († 1102), ki je bil palatin (zastopnik kralja) za Bavarsko in Karantanijo, ustanovil v Milštatu benediktinsko opatijo. V njej naj bi bil tudi poslednji dom njegove rodbine Ariboncev, ki je bila po izvoru karantanska. Toda posmrtni ostanki njegovega nečaka Hartvika tam niso našli miru. Zato je bila rodbinska grobnica prenesena v Seeon na Bavarskem. Okoli 1120 je opatija pogorela. Gotovo je, da so takrat zgorele tudi pomembne listine, ki so se nanašale na kneza Domicijana in na njegovo razglasitev za svetnika. Leta 1122 je opatija prešla neposredno pot zaščito papeža.

Toda leta 1171 je papež Aleksander III. prenesel razglašanje svetnikov v izključno pristojnost Rima. Svetnike, ki so bili do tedaj razglašeni po krajevnih škofih, in jih niso še posebej razglasili v Rimu, so začeli nazivati »blažene«. Tudi svetniški karantanski vojvoda je bil od tedaj le še »blaženi Domicijan«. Toda Modest, apostol Karantanije, ki ga prav tako ni na seznamu v Rimu, je kljub temu ostajal še naprej »sveti Modest«. Ločevanje med »blaženim« in »svetim« še ni bilo tako doslednjo, kakor je danes.

Milštat v času jezuitov, pogled z jezera, na sredi stara opatija

Ljudstvo je Domicijana častilo kot svetnika. Na Koroškem je bil dolga stoletja zavetnik Karantanije. Častili so ga uradno v tem svojstvu koroški deželni stanovi in seveda ljudstvo. V 18. stol, ko so nekdanjo opatijo v Milštatu upravljali jezuiti. je bilo njegovo češčenje na višku. Jezuiti so pripravili tudi vse potrebne listine, da bi svetniškega kneza, kot svetnika vesoljne Cerkve, priznali tudi v Rimu.

Toda po letu 1773, ko je kompromisarski papež Klement XIV. razpustil jezuitiski red, je zadeva z razglašenjem Domicijana zaspala. Proti koncu istega stoletja so ga na mestu deželnega zavetnika spodnesle še reforme Marije Terezije. S cesarskega dvora so takrat vsilili koroški deželi za zavetnika sv. Jožefa, čemur so se deželni stanovi upirali in domačega svetnika še naprej častili. Njegova čudovita baročna freska (Ferdinand Frohümuller) se še vedno nahaja v kapeli celovškega mestnega gradu. V naslednjem 19. stol. se češčenje sv. Domicijana omeji le še na Milštat in okolico.

Carantania restituita

Na pomen domačih svetnikov je opozarjal že prof.Lambert Ehrlich († 1942). Kot učenec avstronemške šole, ki je pred prvo vojno sv. Domicijana popolnoma zamolčala, ni o njem vedel ničesar. Iz spominov na profesorja odvzemamo iz knjige o njem njegove naslednje besede:

Častil je zlasti svetnike, ki so bili v kaki zvezi s slovenskim narodom... navaja je domač zgled svetosti: preprostega pohorskega kmeta Andreja Črešnika, ki ga je b. sl. Slomšek tako lepo opisal v Drobtinincah leta 1846. Zavzemal se je prav vneto za Baragovo beatifikacijo... Rad je poudarjal, kako važno je, če ima kak narod oziroma država svoje vladarje med svetniki, kot npr. Avstrijci sv. Leopolda... (Rudolf Čuješ: Dr. Lambert Ehrlich. Stražar naših svetinj, 1992, 114)

Daljnovidni prof. Ehrlich, koroški rojak iz Žabnic pod Višarjami, duhovnik, profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, je bil prvi oznanjevalec samostojne Slovenije. Padel je leta 1942 pod streli VOS-ovca. Ne zaradi njegovega protikomunizma, temveč prav zaradi njegove ideje o samostojni Sloveniji. Ukaz za ustrelitev je prišel, kot je mogoče domnevati, iz prostozidarskih krogov v Beogradu, ki so nadzorovali slovensko partizanstvo.

Univ. prof. dr. Lambert Ehrlich

Iz spominov na prof.Ehrlicha naj v zvezi s samostojno Slovenijo navedemo še njegove besede: Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje... To je božja volja! ... Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati (iz Ehrlichove pridige na Višarjah, 1933).

V svojem videnju si je prof. Ehrlich zamišljal Slovenijo kot svobodno državo v združeni Srednji Evropi.... To nalogo bo mogla Slovenija izpoljevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu! (iz njegove pridige istega leta).

Iz njegovih besed, da ne bi bila podrejena gospodarju, ki bi sedel bodisi na severu ali jugu pa na vzhodu ali zahodu, jasno izhaja, da so bile mišljene s tem takratne imperialistične tvorbe: nacistična Nemčija, fašistična Italija, komunistična Rusija (Sovjetska zvez) in unitaritična Srbija (Jugoslavija). Toda njegova videnja so bila celo presežena.

Presenetljivo je, da je bil sv. Domicijan, zavetnik Karantanije, kot zgodovinska osebnost znova odkrit ravno na pragu razglasitve samostojne Slovenije. Zanjo se je na plebiscitu leta 1990 izreklo okoli 90% Slovencev. Po več letih je Slovenija prevzela celo polletno predsedstvo Evropske zveze. Videnje prof. Ehrlicha se je uresničilo v polnosti, ki si je on sam takrat še ni mogel predstavljati: Slovenija kot mejnik, ki ne ločuje temveč druži – Evropo...

Stare imperialistične sile, ki jih povezuje prostozidarstvo, so v svoji strategiji tudi takšno možnost že dokaj zgodaj predvidele. Prešle v protinapad, še preden se je začela uresničevati ideja samostojne Slovenije, in sicer že od druge svetovne vojne dalje: likvidacije tisočev slovenskih partizanskih borcev med vojno, domobranskih ob koncu vojne, poitalijančenje tisočev pripadnikov slovenskega delavstva v Trstu, ponemčevanje slovenskega življa na Koroškem, pa jugoslovanski oziroma velesrbski teror v Jugoslaviji, ki je pognal po svetu na tisoče slovenskih beguncev, itn.

Da bi slovenstvo dokončno zatolkli, je bilo treba uničiti tudi njegovo zgodovinsko identiteto. Slovenci naj sploh ne bi bili narod, temveč samo neka »kulturna« tvorba (dokler bi še bili). Načrtu uničenja identitete Slovencev na akademskem in šolskem področju je bila najbolj napoti njihova zgodovinska država Karantanija in njeni simboli (Knežji kamen, Vojvodski stol, Ustoličevanje...) in, kot smo videli, tudi sv. Domicijana, svetniški karantanski knez.

Avstrija v dekadenci

Karantanija, in pred njo kraljestvo Norik, čigar nadaljevanje je bila, je prvotna država na območju Vzhodnih Alp. Jezik njenega prebivalstva, ki danes govori večinoma nemško, je bil slovenski. Tudi še v času pokristjanjenja v 8. stol. Korenine avstrijskega krščanstva segajo v Karantanijo, iz katere izhaja tudi današnja Avstrija.

Prav to je tisto, kar v Avstriji, in tudi v avstrijski Cerkvi, skrbno skrivajo in zamolčujejo in lažno prikazujejo, da so tudi začetki avstrijskega krščanstva nemški oziroma bavarski. Takšno odtujevanje krščanskim koreninam, ki mu je v veliki meri vzrok tudi protislovenski šovinizem, je v avstrijski Cerkvi že nekaj tradicionalnega. Avstrijske cerkvene strukture postavljajo na lažno zgodovinsko in duhovno podlago.

Iz te lažne podobe izhaja tudi protest nekdanjega celovškega škofa Egona Kapellarija zaradi slovenskih romarjev k sv. Emi na Krko, ki je očitno le vrh ledene gore. Sama gora, ki je pod površino, ni vidna. Gre za avstrijsko dvoličnost nasproti Slovencem oziroma Karantaniji. Zaradi tega jim je bilo ime svetniškega karantanskega  kneza tako na poti, da so ga zamolčali celo na srečanju v Milštatu, kjer je njegov grob.

Leta 2007 obišče papež Benedikt XVI. obišče Mariazell, osrednjo božjo pot Avstrije. Pozdravi ga na tisoče romarjev. Triumf in »show« avstrijske Cerkve – za en dan.

Karantanija in njeno krščanstvo je »nemški« Avstriji sindrom, ki ga je podedovala še iz zadnjega stoletja obstoja stare monarhije. Ostajal je naprej in ostal tudi v desetletjih po drugi vojni in končno prinesel svoj »sad« - duhovni polom v cerkvenih strukturah in še posebej zastrašujoče pomanjkanje novih poklicev. Notranja praznina, ki jo manifestira Egon Kapellari, ni samo njegova posebnost.

Število avstrijskih novomašnikov, ki se je pred pol stoletja gibalo okoli dvajset na škofijo, je kmalu potem začelo drastično upadati. in je bilo 2008 naslednje: Celovec 3, Gradec 3, Dunaj 0 , St. Pölten 0, Linz 2 (in še trije redovniki), Solnograd 2, Innsbruck 0. Izpraznjeni samostani pa turistom »samostanske počitnice«.

V »pokoncilskem« vzdušju, ki so si ga ustvarjali od sedemdesetih let naprej, niso bili več sposobni za molitev (za gonjo proti Slovencem pa) in, če se ozremo na Domicijanovo zadevo, tudi za resnico ne. Karantanci, katerih potomci so Avstrijci po večini, so jim samo »Slawen«.

Na versko plehkobo in lahkotnost v avstrijski Cerkvi, ko gre za odpravo diskriminacije, naperjene proti Slovencem, kaže tudi naslednji dogodek. Ko so se koroški Slovenci pred leti obrnili na tako hvaljenega kard. Franza Königa, dunajskega naškofa, da bi na cerkvenem področju posredoval za izboljšanje njihovih razmer, jih je ta zvijačno potolažil: Dokler tako lepo pojete, se vam za vaš obstoj ni treba  bati.