Riccardo Illy  pozira med volitvami 

Adieu

Riccardo Illy

Lepo se imej in pozdravi doma, pa rož ne pozabi zalit

Dežela Furlanija – Primorska, volitve. Riccardo Illy je tokrat pogorel. Je šla po gobe tudi njegova “evroregija” Severni Jadran, v kateri naj bi utonila Slovenija?

Trst, aprila 2008 - Na zadnjih volitvah v Italiji je prepričljivo zmagalo “ljudstvo svoboščin”z Berlusconijem in severna liga z Bossijem. V deželi Furlanija - Primorska je na volitvah izgubil Riccardo Illy, nekdanji tržaški župan in zatem glavar tukajšnje dežele. Dobil je okoli 47 %, njegov nasprotnik Renzo Tondo, kandidat desnice, pa 53 % glasov. Odločilno za Illyjev poraz je bilo verjetno to, da kot deželni glavar ni pravočasno posredoval v Rimu za podaljšanje tukajšnje obmejne cone z znižano ceno bencina, kar je bilo v veljavi vsa povojna leta. Dežela Aosta npr. je cono ohranila.

Z volilnim porazom je najbrž pogorela tudi politika Illyja, ki je tudi predsednik združenja evropskih dežel in je očitno prostozidar. Zelo se je zavzemal npr. za vstop islamske Turčije v EU, s čimer hočejo prostozidarji porušiti krščansko tradicijo Evrope. Prav tako je po nalogu prostozidarske lože hitel ustanavljat evroregijo Severni Jadran, v kateri naj kot samostojna država izginila Slovenija. Njen obstoj je nadvse zelo moteč za prostozidarsko strukturo v Evropi. Druge članice nove evroregije naj bi bile še Furlanija, Benečija, Koroška, Istra in Kvarner. S koroškim Haiderjem sta si velika prijatelja in sta utanovitev “evroregije” podpisala že lani. Dala sta pri tem Sloveniji rok za pristop do konca meseca julija. In potem, ko ni pristopila, sta naznanila, da bosta čakala na njeno pridružitev še naprej.

Tržaško italijanski prodor v Slovenijo

Kot je bilo pričakovati, je bil za glavno mesto nove “evroregije” že določen Trst. V tem pa je tudi bistvo vseh prizadevanj Illyja (Ilich). Preko evroregije, za katero je v Bruslu hotel doseči tudi zakonodajne pristojnosti, naj bi Trst začel širiti svoj mini tržaško – italijanski imperializem v zaledje, predvsem na slovenski prostor. Nakazan je bil že tržaški prodor v Koper in v Sežano. In res, v občini Sežana je že vse nared za gradnjo velikega italijanskega naselja pri Tomaju. Vznemirjeni so pri tem celo kraški udbovci in udbovke.

Sežanski župan Davorin Terčon, ki je bil član prosrbske LDS in je sedaj pri njeni odcepljeni veji Zares, je pri vsem tem samo lutka, zakaj v Sežani dejansko odločajo upokojeni srbski oficirji. On mora samo izvajati “naredjenja”. Tukaj spet trčimo na italijansko – srbsko dogovarjanje, tokrat o razprodaji Sežane tržaškemu italijanstvu. Kot v primeru Kopra in njegovega župana Popovića!

Idilični Kras postaja žrtev italijanskega tržaškega prodora in domačih izdajalcev pod srbsko komando.

Illyjev načrt o “evroregiji” Severni Jadran je imel že na izhodišču osnovno napako. Na tem območju se srečujeta dva svetova, italijanski in slovenski. Medtem ko je slovenska stran do italijanske odprta, se uči italijanščine in sledi italijanskemu dogajanju, je italijanska javnost o Slovencih popolnoma nepoučena in nosi v svoji pameti še vedno stare šovinistične predsodke o “s’ciavih” (Slovencih) . Tržaški dnevnik “Il Piccolo” ima sicer posebno stran o Istri, Kvarnerju in Dalmaciji, na kateri izdide tudi kak članek o Slovencih. Toda smo o dnevnem dogajanju, ne pa o njihovi kulturi in zgodovni.

Tako še naprej ohranja stari tržaški šovinizem do Slovencev kot manjvredni rasi nasproti italijanski, z “dvatisočletno kulturo”. Ne ohranja se sam po sebi, temveč dobi od časa do časa novo spodbudo. Spomnimo se filma “Cuore nel pozzo”, ki ga je financiral Maurizio Gasparri, prosluli Berlusconijev minister. V glavni vlogi igra srbski igralec slovenskega partizanskega komandanta Novaka, ki “posili nedolžno italijansko dekle”. Takšni naj bi bili Slovenci. Režiser filma je prostozidarski Jud, ki je pri tem dobro zaslužil. Premiera filma je bila nalašč v Trstu (2005). Srbsko podzemlje v Lublani je poskrbelo, da so film takoj predvajali še na Tv Lublana, zato da bi osramotili Slovence. Tako naj bi spet oživili rek »Sram me je, da sem Slovenec«, ki so ga vsa povojna leta širili slovenski udbovski plačanci, zato da bi slovenske ljudi odvračali od njihove zavesti. – Da navedemo samo primer »prijateljskega« sodelovanja!

Prizor iz filma “Cuore ne pozzo” (2005), s katerim je italijansko prostozidarstvo ob srbskem sodelovanju prtilo Slovencem zločinski nagon. – Kmalu zatem so se z Illyjem šli v Trstu “prijatelje” Slovenije. Naj verjame, kdor more!

Tako si Riccardo Illy v vseh letih, ko je bil župan Trsta in zatem glavar dežele, nikoli ni upal izreči enega samega pozdrava v slovenščini. Bilo ga je sram pred italijansko javnostjo. Po nekaj letih pa se je vendarle šel tvorca “evroregije”, v katero je hotel vključiti tudi Slovenijo! Jasno da Slovenci niso bili pripravljeni na “sodelovanje” s šovinistično kliko, ki tvori politični vrh pri njihovih sosedih. Bil pa je za kaj takega pripravljen, značilno, koroški glavar Haider (Haiduška).

Samozvani “evropejec” Illy si ni nikoli prizadeval, da bi na italijanski strani širil védenje o slovenskih sosedih, o njihovi zgodovini in kulturi. Na primer, s podporo izdajam primernega gradiva v italijanščini. Za italijanske ljudi je namreč slovenščina res nekoliko težka. Tudi zato, ker je v italijanskih šolah kot “manjvrednega” jezika ne poučujejo.

S tem so pri italijanskih sosedih ostali še naprej ostali stari predsodki in šovinizem, čigar politična žrtev je končno postal Illy sam. Z njegovo odvolitvijo smo se Slovenci končno rešili tega velikega “prijatelja”, kot ga je naši javnosti vztrajno predstavljal tržaški Primorski dnevnik. Zaradi tega ob njegovi politični smrti cvetje hvaležno odklanjamo v korist bolj dostojne krajevne politike, če jo je Trst sploh kdaj sposoben izvajati (?).

Neuspeh za prostozidarje

Illyjev odhod pomeni nov poraz za prostozidarske kroge. Največjega so doživeli s kriminalnim Miloševićem, preko katerega so hoteli nadzorovati cel Balkan in Slovenijo. V njihovem sovraštvu do Slovencev jim je sedaj ostal le še koroški Haider, vendar se tudi njemu izteka čas.

Tržaške skomine po starem zaledju so verjetno ostale. Že pred nekaj desetletji jih je odražala vsakoletna prireditev Mitteleuropa. Od nje ni ostalo nobenih sadov, čeprav je bila bogato financirana (v korist zasebnih prisklednikov). Razni “predsedniki”, vedno prostozidarji, so si pri tem polnili varžete in to je bilo tudi vse, kar je od nekdanje “Mittel”, skupaj z ignoranco italijanske javnosti, ostalo.

Blišč in beda starega in novega Trsta! - Razkošno pročelje občinske palače, ki prikriva dejansko vso kulturno revščino tržaškega političnega vrha. Njegova šovinistična paranoja nasproti Slovencem, s katerimi hoče sedaj “sodelovati” (si jih podrediti), pa ostaja še naprej.

V isti sklop prizadevanj spadajo tudi napori za “sodelovanje” severno jadranskih pristanišč. Pod to formulo, ki jo je dolga leta iznašal tudi komunistično prostozidarski Primorski dnevnik, so v Trstu hoteli razširiti svoj nadzor na pristanišče Koper. Koprsko pristnišče je za nekaj celo vstopilo z 49 % v tržaško pristaniško družbo. Toda pri tem ni doživljalo kaj drugega kot šikane. Zato se je leta 2004 iz nje umaknilo.

Takrat je tržaška šovinistična stran znova trobentala svojo zmago nad “s’ciavi”. Ker je bila ravno 50.letnica ponovnega prihoda Italija v Trst (1954), je italijanski tisk oznanjal, da je odhod Kopra “največje darilo”, ki ga je ob tej obletnici prejel Trst. Tisk v Sloveniji, ki je pod nadzorstvom srbskega podzemlja, italijanskega zaveznika, je to sramotno izjavo italijanskega Trsta skrbno zamolčal, zato da ne bil vznemirjal “dobrih” sosedskih odnosov.

Pristan Koper naj bi se združil z degeneriranim Trstom. S tem bolj ali manj očitno „soglaša“še zlasti Boris Popović, srbski župan Kopra.

Prostozidarji pa ob teh neuspehih niso obupali in ne odnehali. Namen, da potopijo Slovenijo, ostaja naprej. Znamenje tega je povsem lahko tudi nenadni prihod Bojana Brezigarja v Lublano, kjer naj bi bil “svetovalec” premieru Janezu Janši. Brezigar je nedvomno prav tako prostozidar in je bil več let glavni urednik Primorskega dnevnika. List so vedno financirali s slovenskim denarjem (pod srbskim nadzorstvom), dolga leta iz Jugoslavije, potem pa iz Slovenije. Smernice mu je dajal jugoslovanski vrh v Beogradu, vedno v navezi s prostozidarstvom, in mu jih daje še danes.

Predpostavljamo, da je Brezigarja poslala v Lublano prostozidarska (srbska) klika, zato da bi preko premiera Janše spet spravil Slovenijo na pot v kako “evroregijo” ali na „Zahodni Balkan“ in kdo ve, v kakšne povezave še. Janez Janša o tem najbrž ni na tekočem, zato pa so toliko bolj njegovi „svetovalci“. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da se bo prostozidarska zarota proti Sloveniji nadaljevala tudi brez Illyja, Miloševića in še katerih figur.