Na skrajni levi Krn in Batogovnice, na skrajni desni Rdeči rob. Pred njim Čelo in zadaj ta Visoč vrh.

 

Rdeči rob

65 let, usodne bitke dne 20. avgusta 1944

(Obširnejše poročilo v rubriki Članki, Gregorčičeva prigada in njen boj)

 

Letos je minilo 65 let, odkar je na Rdečem robu potekala bitka med Gregorčičevo brigado in nemškimi četami, ki so prišle iz Tolmina, Kobarida in Bovca in so jo obkolile.

 

Gregorčičeva brigada je prve dni avgusta 1944, dobila nalogo od političnega komisarja 30. divizije, da se premakne s Čavna proti Beneški Sloveniji, da bi okrepila briško-beneški odred pri zaključnih operacijah. Dobila je tudi nalogo, da zavaruje premik kakih 320 italijanskih partizanov v severno Italijo. Posebej je bilo poudarjeno, da se brigada na poti izogiba spopadom z Nemci in čim prej prekorači reko Sočo.

 

Takrat je brigada, povsem brez razloga, morala pustiti 30. diviziji vse težko orožje. Krenila je preko Predmeje v Mrzlo Rupo, nato čez Kozje stene v Gorenjo in Dolenjo Trebušo. Zatem na Šentviško goro in odtod se spustila v Baško dolino. Od tu se je spet vzpela na planino Lom in na Kuk in šla skozi Tolminske Ravne in Čadrg v dolino Tolminke. Od tukaj so se borci mimo kmetije Zastenar povzpeli na planino Mederje in še na planino Sleme.

Planina Sleme, sedlo Ostrica, spomenik padlim v bitki na Rdečem robu 1944

 

Dne 15. avgusta je brigada prispela v tabor nad selom Krn, kjer so njeni borci ostali do 18. avgusta. Gregorčičeva brigada je ob prihodu na Tolminsko imela pomembne, natančno določene naloge. Najvažnejša naloga je bila, da se skupaj z ITO in BBO poda v Beneško Slovenijo.

 

Tedaj pa pride, na veliko presenečenje vseh borcev, iz 9. korpusa novo povelje, v katerem je navedeno, da se oblikuje Operativni štab za zahodno Primmorsko (OŠZP), in da gre naprej v Benečijo le ožja brigada. Enote BBO in ITO pa naj ostanejo ne Tolminskem. To povelje je povsem spremenilo naloge, ki jih je pred 10 dnevi prinesel operativni oficir štaba 9. korpusa, Darko Derenda - Tine. Namesto da bi nadaljevali pohod v Beneško Slovenijo so se morali borci brigade zaradi reorganizacije utaboriti nekoliko bolj na vzhodno stran. Ocenili so, da jim položaji nad vasjo ne nudijo zadostne varnosti, zato so se razvrstili na grebenu: Sleme – Čelo - Mrzli vrh.

 

Nemški premiki so se začeli v soboto 19. avgusta ob 22. uri. Del njihovih enot s komandantom se je usmeril preko Drežnice in zasedel greben Pleče – Kožljak. Ob 4.30 je vzpostavil na vrhu Pleče svoje komandno mesto in radijsko zvezo z vsemi enotami. Z drugim delom enot so s topovi, minometi in šestimi oklepniki organizirali zaporo na relaciji Kobarid – Tolmin. Na vseh možnih prehodih preko Soče so postavili močne zasede.

 

Močne sovražnikove sile so okrog polnoči z 19. na 20. avgusta prispele iz Kobarida v Tolmin, zatem tudi v Javorco in prodirale preko planine Zastenar proti planinama Pretovč in Sleme. Brigada je bila popolnoma obkoljena, partizanov 375, Nemcev okoli 1500. Del posadke iz Bovca je prodiral po dolini Slatenika proti planini Zaprikaj. Ta enota ni posegla v boje.

 

Rdeči rob, pogled iz Javorce, na levi Vrh avorce, odkoder se je začel nemški napad.

 

Prvi sovražnikov rafal so zaslišali navsezgodaj 20. avgusta nekje nad Javorco, še v temi; od pol treh do treh zjutraj. Ob pol štirih pa se je začel napad. Napadali so iz smeri sela Javorca in pašnika Vrh Javorce. Prihajali so po dveh stezah navzgor na planino Sleme. Ena kolona je šla od spominske cerkvice na Javorci, druga pa od Zastenarja proti Pretovči, tretja kolona je napadala čez Vodil in Mrzli vrh, četrta pa od vasi Krn. Obkolili so jih. Nemci so istočasno napadli planino Sleme, kjer je bila brigada in vod za zvezo, ki se je nahajal na koti 1487 m.

 

Brigada je bila dejansko v rokah srbskih vrinjencev. Poglejmo sedaj infiltracijo srbske poveljniške strukture in zaupnikov srbske KOS v Gregorčičevo brigado. Poveljniki brigade:  Knežević Vladimir - Volodja (od 28. 9. 1943 do 19. 9. 1943), Stanić Jovo (od 18. 4. 1944 do 13. 5. 1944), Đenadija Sreten ( od 13. 5. 1944 do 10. 6. 1944 ). Od njih je bila tudi izdana Nemcem. Tako so npr. v štabu 2. bataljona, kateremu je poveljeval Ilija Jovović, pustil vrh Rdečega roba in okoliške vrhove nezavarovane, sami pa so odšli proti Javorci. Takrat sta se poveljnik štaba brigade Horvat in poveljnik 2. bataljona Jovović pridružila Nemcem in z njimi odšla v Tolmin.

 

Poveljnik nemške posadke v Bovcu je bil Johann Vogrin, verjetno štajerskih staršev. Domačini še vedo, da je dobro govoril slovensko. Mogoče je, da nalašč ni posegel v boje. Zaradi tega naj bi šla prijava v Berlin. – Naj pripomnimo, da v spomin bojev na Rdečem robu ni bila nikoli organizirana kaka spominska slovesnost. To je bil pač eden izmed prizorov načrtovanega genocida, ki ga je belgrajska prostozidarska loža v sodelovanju z okupatorjem pripravila Slovencem. V tej bitki je bilo okoli 170 padlih in postreljenih partizanov. - PP se klanjamo spominu teh pogumnih fantov in mož!